Jedro

Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.

Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju predsednica sodišča) je v zadevi I U 534/2021, ki se vodi v zvezi z zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila, na podlagi 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom zavrnila tožničino zahtevo za izločitev višjega sodnika A. A. 2. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tožnica v zahtevi le pavšalno navajala, da naj bi pretekla zaposlitev imenovanega sodnika pri toženki (Državni revizijski komisiji za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, v nadaljevanju DKOM) vplivala na odločitev v zadevi in s tem na sodno prakso upravnega sodišča, saj ni zatrjevala, da bi sodnik glede spornega vprašanja že zavzel stališče. Kot neutemeljene je zavrnila navedbe, da naj bi sodnikova pristranskost izhajala (zgolj) iz njegove pretekle zaposlitve pri toženki (več kot leto dni pred vložitvijo tožbe) in seznanjenosti z njenimi stališči ter iz poznanstva z nekaterimi zaposlenimi brez izkaza dodatnih okoliščin. Povezava med sodnikom in toženko sama po sebi ni takšne narave, da bi ogrožala zahtevo po nepristranskosti sodnika. Glede na vlogo sodišča, sestavo senata, vezanost sodnikov na ustavo in zakon, sodnikova pojasnila glede njegovih nalog v času zaposlitve pri toženki ter ob izostanku drugačnih konkretiziranih navedb razlog za izločitev ne more biti pretekla zaposlitev pri eni izmed strank niti v preteklosti izoblikovano in izraženo stališče. Tako po mnenju predsednice sodišča niso podani razlogi, ki bi vzbujali dvom, da izločevani sodnik v konkretni zadevi ne bo odločal objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje predsednici sodišča, podrejeno, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njeni zahtevi za izločitev imenovanega višjega sodnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je na podlagi 72. člena ZPP zahtevala izločitev višjega sodnika iz (odklonitvenega) razloga po 6. točki 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Zoper sklep, s katerim je bila njena zahteva za izločitev višjega sodnika zavrnjena, je tožnica vložila posebno pritožbo, ki je dovoljena na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP.

6. V zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predsednica sodišča pridobila izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva (v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZPP), ki pa je po podatkih spisa pritožnici ni vročila v odgovor. ZPP sicer ne vsebuje pravila, po katerem bi morala biti sodnikova izjava posredovana stranki v odgovor, vendar pravica stranke do seznanitve in izjave glede celotnega procesnega gradiva v sodnem spisu, ki lahko vpliva na odločitev (vključno s sodnikovo izjavo na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZPP), izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).1 V primeru, da bi sodnikova izjava lahko vplivala na odločitev o zahtevi za izločitev, je torej treba stranki omogočiti, da se o njej izjavi.2

7. V konkretnem primeru je bila sodnikova izjava, ki je bila povzeta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožnici (na njeno zahtevo) posredovana naknadno in se je zato do nje lahko opredelila šele v vlogi z dne 19. 6. 2021, to je po vložitvi pritožbe. Vrhovno sodišče je navedbe iz te vloge, s katerimi je pritožnica (v bistvenem delu) le ponovila svoje pritožbene navedbe in navedbe iz zahteve za izločitev, upoštevalo pri odločanju, saj bi na podlagi 77. člena ZUS-1 lahko tudi sámo odpravilo očitano kršitev načela kontradiktornosti, s tem da bi pritožnico seznanilo s stališči izločevanega sodnika in ji omogočilo izjavo.

8. Iz zahteve za izločitev, ki jo povzema izpodbijani sklep, izhaja, da je pritožnica predlagala izločitev sodnika zaradi njegove dolgoletne zaposlitve in predsedovanja DKOM, zaposlovanja osebja in ohranitve stikov z njimi. Kot predsednik naj bi (so)oblikoval prakso DKOM v sodelovanju s člani in strokovnimi sodelavci, ki jih je zaposlil ter bil njihov predsednik, z nekaterimi pa še vedno prijateljuje. Tožbo je vložila zaradi presoje domnevno nezakonite prakse DKOM, ki po njenem mnenju posega v pravico do kontradiktornosti (doslej zoper odločitve toženke ni bilo pravnih sredstev). Poudarja, da ni pričakovati, da bi sodnik, ki je zavzel sporno pravno stališče, v konkretnem primeru odločil drugače. V pritožbi in izjavi z dne 19. 6. 2021 je navedeni očitek konkretizirala, in sicer da DKOM pod predsedstvom izločevanega sodnika v nasprotju s sodno prakso ESČP ni izvajala obravnav.3 Poudarja, da ne gre le za subjektivno nezadovoljstvo z delom sodnika, temveč za očitek o neustavnem načinu odločanja. Opozorila je tudi na medijsko izjavo izločevanega sodnika, iz katere po mnenju pritožnice izhaja, da izločevani sodnik v konkretnem postopku ne bo kos pritiskom.

9. Okoliščine, ki jih zatrjuje pritožnica, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne, da bi bil objektivno okrnjen videz nepristranskosti izločevanega sodnika. Iz pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) izhaja, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Po ustaljeni sodni praksi gre za okoliščine, ki pri razumnem človeku ob upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.4 Vtis, ki si ga ustvari stranka, je v tem primeru pomemben, vendar ni nujno odločilen. Da sodnika kot pristranskega (po lastnem zatrjevanju) dojema ena od strank v sporu, sicer v splošnem za sojenje ni zaželena okoliščina, vendar pa za izločitev ne zadošča. Odločilno je, ali je mogoče bojazen pristranskosti sodnika v zadevi objektivno utemeljiti.5 Takšnih okoliščin pritožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala.

10. Pritožnica sodnikovo pristranskost v pretežni meri izpeljuje iz dejstva njegove predhodne zaposlitve in predsedovanja DKOM ter njegovega domnevnega vpliva na oblikovanje prakse DKOM, ki ji s tožbo v upravnem sporu nasprotuje. Vendar konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljila vpliv izločevanega sodnika na odločanje DKOM, ne navede. A. A. namreč kot predsednik ni mogel vplivati na postopek imenovanja in razrešitve članov DKOM, saj jih na položaj imenuje Državni zbor na predlog komisije, pristojne za mandate in volitve (četrti odstavek 61. e člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, v nadaljevanju ZPVPJN). Pritožnica tudi ne pojasni, kako bi prav zaradi svoje funkcije predsednika DKOM lahko vplival na njihovo odločanje (preko tega pa na oblikovanje prakse organa) glede na to, da v revizijskem in pritožbenem postopku odločajo v tričlanskih senatih (prvi odstavek 65. člena ZPVPJN). V pritožbi namreč ni zatrjevano, da bi bil predsednik organa zaradi svojega položaja vedno eden od članov oziroma predsedujoči senatom, še manj, da bi senatom lahko dajal obvezna navodila za odločanje. To iz zakona tudi očitno ne izhaja. Res je bilo sicer v času, ko je izločevani sodnik opravljal funkcijo predsednika DKOM, pri toženki zaposlenih več svetovalcev, vendar ti o zadevah ne odločajo, ampak le sodelujejo pri obravnavi zadeve in pri pripravi pisnega predloga odločitve s predsednikom senata, kar pomeni, da delajo po usmeritvah senata.6 Tudi posplošene navedbe o prijateljevanju z nekaterimi člani in strokovnimi sodelavci, zaposlenimi pri toženki, ne zadoščajo za opravičljiv dvom v nepristranskosti sodnika v konkretni zadevi.

11. Že predsednica sodišča je navedene razloge za izločitev kot neutemeljene zavrnila s pojasnilom, da so sodniki pri odločanju vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), zato se pričakuje, da so sposobni objektivno odločati v vseh sporih, tudi v tistih, ki so podobni sporom, o katerih so že odločali ali v zvezi s katerimi so zavzeli določeno mnenje ali stališče. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da so sodnikova predhodna opredelitev oziroma njegova pravna stališča v zadevi upoštevna v okviru izločitvenega razloga iz 5. točke 70. člena ZPP. Po navedeni določbi sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v _isti zadevi_ sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Vendar obravnavani primer ni tak, kar je ugotovljeno že v izpodbijanem sklepu, pritožba pa temu ne nasprotuje.

12. Zato le dejstvo, da bi sodnik že sodeloval pri odločanju, ki je vsebinsko primerljivo pritožničini zadevi (na kar se v pritožbi niti ne sklicuje), samo po sebi ne more biti razlog za njegovo izločitev. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje sodnikovega vpliva na oblikovanje domnevno nezakonite prakse DKOM glede izvajanja ustnih obravnav. Kot pojasnjeno, je ta vpliv povsem nekonkretiziran, zato pritožnica s temi navedbami ne more vzbuditi dvoma v sodnikovo nepristranskost odločanja. Ob tem je še pomembno, da je namen instituta izločitve sodnika v zagotavljanju nepristranskega sojenja kot odraza ustavne pravice do sodnega varstva, ne pa v vnaprejšnjem uveljavljanju postopkovnih kršitev ali nasprotovanju sprejetim pravnim stališčem, ki so v očeh stranke zmotna.7 Slednjemu so namenjena pravna sredstva zoper odločitev sodišča. Tako niti sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena.8 Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju 35. člena ZPVPJN, kot ga izpostavlja pritožba, ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.

13. Čeprav za odločitev niso bistvene, se Vrhovno sodišče zaradi pomena ustnih obravnav v postopkih odločanja posebej opredeljuje še do pritožničinih navedb, da v konkretnem primeru ne gre le za njeno subjektivno nezadovoljstvo s sodnikovim delom, temveč za očitek, da je njegovo zagovarjanje odločanja DKOM brez obravnav tudi v nasprotju s sodno prakso ESČP. 14. Iz sodne prakse ESČP, ki jo citira pritožnica, sicer res izhaja, da pravica do javne obravnave pomeni pravico do ustne obravnave. Pravica do obravnave je del pravice do poštenega postopka, ki jo vsebuje prvi odstavek 6. člena EKČP. Omenjena pravica ni povezana le z vprašanjem, ali je treba v postopku zaslišati priče, temveč je treba kršitev obveznosti ustne obravnave presojati tudi z vidika pravice do kontradiktornega postopka in enakosti orožij,9 pri čemer se upošteva postopek kot celoto.10 Vendar pravica do obravnave ni absolutna. Obveznosti obravnave ni: 1. če se stranka tej pravici odpove izrecno ali konkludentno (npr. z nepostavitvijo zahteve za obravnavo), če je odpoved nedvoumna in ne nasprotuje javnemu interesu,11 ali 2. če to opravičujejo okoliščine primera, ki so odvisne od narave spornih vprašanj, o katerih mora odločiti sodišče.12 ESČP je že večkrat povzelo tovrstne okoliščine, ki lahko upravičijo odločanje brez ustne obravnave, in sicer gre za zadeve: 1. kjer v postopku ni vprašanja verodostojnosti ali spornih dejstev, ki zahtevajo obravnavo, in lahko sodišče pošteno in razumno odloči o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva; in 2. kjer se je postopek nanašal izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja.13 Obravnava torej ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank.14 Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih.15 Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku,16 zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje. Kršitev 6. člena EKČP torej ne bo podana, kadar lahko sodišče o zadevi razumno in pošteno odloči na podlagi pisnih ugotovitev in pisnega gradiva strank, če je bil pritožnik seznanjen in imel možnost izjave glede vseh dokazov, ki so vplivale na odločitev v skladu z zahtevami kontradiktornega postopka.17

15. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.

16. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti pritožničina trditev, da izločevani sodnik v konkretnem postopku ne bo kos pritiskom, na kar sklepa na podlagi dejstva, da je odstopil kot predsednik DKOM. Vrhovno sodišče te povezave ne vidi, saj ni jasno, zakaj naj bi sodnikov odstop v preteklosti s položaja predsednika DKOM zaradi pretežkega bremena vodenja tega organa kar sam po sebi pomenil, da se ni sposoben upreti zunanjim pritiskom, ki bi jim bil morebiti lahko izpostavljen v okviru sojenja na upravnem sodišču. Uvodna trditev zato ostaja na ravni neupoštevnega pritožničinega mnenja o sodnikovi osebni primernosti za sodniško funkcijo, ki je bila preverjena ob sodnikovi kandidaturi na to mesto v okviru postopka pred Sodnim svetom. Zato na podlagi takega mnenja opravljeno sklepanje, da sodnik ne bo zmogel nepristranskega odločanja, ostaja na ravni hipotetične domneve, ki ne temelji na stvarni okoliščini, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost. Pri tem je še očitno, da za oblikovanje navedenega mnenja o sodniku ni bila nepomembna okoliščina preteklih, za pritožnico neugodnih odločitev DKOM (prim. navedbe v opombi 9 pritožbe). Pritožničin neuspeh v preteklosti pa ne pomeni, da je sodnik pristranski.18

17. Pritožnica je v dokaz svojih trditev predlagala vpogled v spis I U 534/2021 (ki bi potrjevali pritiske na postopek odločanja), vpogled v medijske izjave izločevanega sodnika v zvezi z njegovim odstopom ter njegovo zaslišanje (glede pritiskov na njegovo odločanje ter glede okolja, v katerem ni mogoče delovati po zakonu). Pravica predlagati dokaze in zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku je del pravice do izjave in je kot taka varovana z 22. členom Ustave. Pravica ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov. Vendar morebitne omejitve te pravice ne smejo iti na škodo zahteve po enakopravnem položaju (enakosti orožij) strank postopka. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati,19 med drugim če so namenjeni dokazovanju dejstev, ki za odločitev niso relevantni. Prav za takšno situacijo gre v konkretnem primeru. Četudi vrhovno sodišče vse tožničine trditve v zvezi s sodnikovim odstopom šteje za resnične, navedeno dejstvo samo po sebi ne omogoča zaključka, da izločevani sodnik v konkretnem primeru ne zmore objektivnega odločanja.

18. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da v tej zadevi presoja (le) pravilnost in zakonitost odločitve predsednice sodišča o zavrnitvi pritožničine zahteve za izločitev sodnika, zato se do očitkov o nepravilnem dodeljevanju zadev in do očitkov o neizvedbi ustne obravnave v postopku pred toženko ni opredeljevalo.

19. Glede na navedeno in ker ostale navedbe niso relevantne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 26/2019 z dne 16. 5. 2019. Drugače sklep Vrhovnega sodišča RS Dsp 5/2020 z dne 14. 7. 2020. 2 Podrobneje sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 26/2019 z dne 16. 5. 2019 (6. in 7. točka). 3 Citira zadeve Göç proti Turčiji, 47. točka; Fredin proti Švedski, 21. točka; Allan Jacobsson proti Švedski, 46. točka. 4 Enako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 213/2018 z dne 29. 5. 2019. 5 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 214/2010 z dne 19. 8. 2010, I Up 564/2011 z dne 2. 2. 2012 in I Up 154/2018 z dne 29. 8. 2018. 6 Primerjaj 23. in 24. člen Poslovnika Državne revizijske komisije. 7 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS Cp 20/2019 z dne 28. 3. 2019, I Up 213/2018 z dne 29. 5. 2019, Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018, Cpg 7/2019 z dne 3. 9. 2019 in Cp 48/2019 z dne 28. 11. 2019. 8 Glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 139/2015 z dne 28. 10. 2015, Cp 9/2006 z dne 18. 5. 2006 in Cp 4/2007 z dne 10. 5. 2007. Tako tudi L. Ude v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 303. 9 Primerjaj Ramos Nunes de Carvalho E Sá proti Portuglaski (št. 55391/13, 57728/13 in 74041/13), 187. točka. 10 Primerjaj Axen proti Nemčiji (št. 8273/78), 28. točka. 11 Glej Döry proti Švedski (št. 28394/95), 37., 38. in 43. točka. Glej tudi Kysilková in Kysilka proti Češki (št. 17273/03), 25. točka; Juričić proti Hrvaški (št. 58222/09), 87. točka; Altay proti Turčiji (št. 2) (št. 11236/09), 74. točka; Mutu in Pechsten proti Švici (št. 40575/10 in 67474/10), 180. točka. Enako Harris, O'Boyle and Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, 4th edition, str, 438. Tudi ob odsotnosti izrecne zahteve po obravnavi, mora sodišče presoditi, ali je narava postopka terjala izvedbo obravnave. Glej Xhoxhaj proti Albaniji (št. 15227/19), 343. točka. 12 Izraz „izjemne“ okoliščine, ki ga uporablja ESČP ne pomeni, da je lahko neizvedba obravnave utemeljena le v redkih primerih. Glej Jussila proti Finski (št. 73053/01), 41, 42, in 47. točka; Saccoccia proti Avstriji, 73. in 74. točka; Elo proti Finski (št. 30742/02), 32. - 41. točka; Mirovni inštitut proti Sloveniji, 37. točka; Sancakli proti Turčiji (št. 1385/07), 45. točka; De Tommaso proti Italiji (št. 43395/09), 163. točka. 13 Glej Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski (št. 55391/13, 57728/13 in 74041/13, 188. - 190. točka); enako Mirovni inštitut proti Sloveniji, 37. točka; Saccoccia proti Avstriji, 73. točka in tam citirana sodna praksa ESČP. 14 Glej Döry proti Švedski (št. 28394/95), 37. točka; Kysilková in Kysilka proti Češki (št. 17273/03), 25. točka; Elo proti Finski (št. 30742/02), 35. točka in tam citirana praksa. 15 Glej Sancakli proti Turčiji (št. 1385/07), 45. točka, ki se sklicuje na Jussila, 41. ‑ 42. točko in 47. ‑ 48. točko, Enako Harris, O'Boyle and Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, 4th edition, str, 436. 16 Glej Adžić proti Hrvaški (št. 2) (št. 19601/16), 59. točka; Eker proti Turčiji (št. 24016/05), 31. točka; Schädler-Eberle proti Lichtensteinu, 99. točka; Elo proti Finski (št. 30742/02), 36. in 39. točka. 17 Glej Schädler-Eberle proti Lichtensteinu, 104. - 106. točka. 18 Enako sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 20/2019 z dne 28. 3. 2019. 19 Povzeto po Galič, A. Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, Nova Gorica, str. 176 in 177 (19. in 20. točka).