Jedro

Postopek sprejema v zavod in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva sta dva ločena postopka, zato v postopku odločanja o oprostitvah ni mogoče odločati tudi o upravičenosti do storitve za posameznega upravičenca.

Neutemeljen je ugovor tožečih strank, da ju njun oče ni preživljal. Zanju je, sicer na podlagi prisile sodišča, preživninske obveznosti izpolnjeval v obsegu in na način, do katerega je bil sposoben. Glede na njegovo osebno stanje in premoženjske razmere je namreč imel omejene možnosti za preživljanje svojih otrok.

Tožeči stranki, kljub pozivu upravnega organa, pred izdajo izpodbijane odločbe nista predložili potrebnih podatkov in dokazil, na podlagi katerih bi upravni organ prve stopnje lahko izračunal plačilno sposobnost in posledično njune oprostitve in prispevke. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilno štel, da sta plačilno sposobni v višini oprostitve upravičenca, vsaka do 1/2.

Izrek

I. Tožba zoper odločbi Centra za socialno delo Nova Gorica, št. 1/020-82-552-83/94-CT z dne 19. 8. 2004 in št.1/020-82-78/2004-CT z dne 30. 8. 2004, se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 1/020-82-552-83/94-CT z dne 19. 8. 2004 je upravni organ prve stopnje odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 35.505,34 SIT od 1. 4. 2003 dalje (točka 1. izreka), da je B.B. v celoti oproščena plačila storitve za upravičenca (točka 4. izreka), da znaša prispevek prvotožeče stranke C.C. k plačilu storitve za upravičenca 30.126,28 SIT (točka 6. izreka) in da znaša prispevek drugotožeče stranke D.D. k plačilu storitve za upravičenca 5.397,06 SIT (točka 8. izreka).

V obrazložitvi odločbe z dne 19. 8. 2004 je upravni organ prve stopnje obrazložil izračun oprostitve oziroma prispevka upravičenca A.A. in zaključil, da znaša glede na vrednost storitve in plačilno sposobnost A.A. njegova oprostitev 35.505,34 SIT. Upoštevaje 2. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba o merilih, Ur.l. RS št. 38/02 in 106/02) sta kot zavezanca k plačilu zneska, za katerega je oproščen plačila storitve A.A. dolžna prispevati C.C. in D.D.-tožeči stranki. A.A. je v skladu s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR) preživninsko obveznost do tožečih strank izpolnil, kar je razvidno iz preživninskega spisa Centra za socialno delo Nova Gorica in sodbe Okrajnega sodišče v Novi Gorici št. P 155/95. V nadaljevanju je opravil izračun prispevka za C.C. in D.D. in pri tem upošteval, da je upoštevaje plačilno sposobnost C.C. upoštevaje 12. člen v povezavi z 11. členom Uredbe o merilih in prvi odstavek 14. člena iste Uredbe glede na dohodke prispevek 30.126,28 njegova oprostitev pa 5.379,60 SIT. Enako je opravil tudi za tožečo stranko D.D. za katerega je na podlagi istih zakonskih določb upoštevaje dohodke D.D. in njegovo plačilno sposobnost ugotovil, da je dolžan prispevati 5.379,06 SIT, njegova oprostitev pa znaša 30.126,28 SIT.

Z odločbo št. 1/020-82-78/2004-CT z dne 30. 8. 2004 je upravni organ prve stopnje odločil, da je A.A. oproščen storitve institucionalnega varstva v višini 65.072,18 SIT za čas od 1. 3. 2004 naprej (točka 1. izreka). C.C. in D.D. pa je bil določen prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičence iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe v višini 32.536,09 SIT za vsakega (točka 5. in 7. izpodbijane odločbe) in odločeno, da sta C.C. in D.D. oproščena prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe v višini 32.536,09 SIT (točka 4. in 6. izpodbijane odločbe) ter da je s pravnomočnostjo te odločbe prenehala veljati odločba upravnega organa prve stopnje z dne 19. 8. 2004 (točka 9. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja enake razloge kot v odločbi z dne 19. 8. 2004 s tem da se je zaradi spremembe dogovora o izvajanju storitve institucionalnega varstva vrednost storitve zvišala na 136.470,46 SIT. Glede na plačilno sposobnost C.C. in D.D., ki je bila ugotovljena na podlagi 14. člena Uredbe o merilih je bil določen delež prispevka za posameznega zavezanca v višini 50 %, kar znese 32.536,09 SIT, saj zavezanca kljub pozivu nista dostavila podatkov o njunem premoženjskem stanju.

Tožena stranka je z odločbo št. 70179-9/2004/17 z dne 26. 5. 2011 pritožbo tožečih strank zoper odločbi upravnega organa prve stopnje št. 1/020-82-552-83/94-CT z dne 19. 8. 2004 in št. 1/020-82-78/2004-CT z dne 30. 8. 2004 kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbi upravnega organa prve stopnje z dne 19. 8. 2004 in 30. 8. 2004 ter odločbo tožene stranke z dne 26. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje.

V tožbi navajata, da je upravni organ druge stopnje neutemeljeno zavrnil pritožbo tožečih strank ne da bi upošteval sodbo Višjega in socialnega sodišča opr. št. Psp 778/2006 z dne 14. 10. 2007. Upravnim organom očitata, da pri svoji odločitvi niso pravilno ugotovili dejanskega stanja, saj niso ugotovili upravičenosti do institucionalnega varstva in preživninskih zmožnosti A.A. samega, niti niso pravilno ugotovili zmožnosti C.C. in D.D. za prispevek k storitvam institucionalnega varstva. Očitata kršitve procesnih pravic tožečih strank, saj niso bile povabljene v postopek. Nadalje navajata, da se je dejansko stanje na strani tožečih strank v 4 letih spremenilo tako, da je prvotožeča stranka izgubila redno službo in sedaj opravlja samostojno dejavnost, ki pa še ne dosega rezultatov, drugotožeča stranka pa se je poročila in ima družino in je ravno tako brez redne zaposlitve. V nadaljevanju ugovarjata ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z odločitvijo, da sta dolžni preživljati svojega očeta, ki za njuno preživljanje ni ničesar plačal prostovoljno, saj je bilo potrebno preživninske obveznosti od očeta sodno izterjati. V nadaljevanju zatrjujeta, da bi moral upravni organ odločiti o dolžnosti do preživljanja s samostojno odločbo. Po zatrjevanju tožečih strank odločanje o dolžnosti preživljanja ni predhodno vprašanje, saj je za odločanje o preživnini pristojno sodišče. V zadevi je tako odločal nepristojni upravni organ, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlagata, da izpodbijane odločbe odpravi in jima povrne stroške postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Prizadeta stranka A.A. v tožbi navaja, da po razvezi ni tožil za delež na v zakonu skupno pridobljenem premoženju. Navedel je, da se je po razvezi preselil na svoj dom na naslovu ..., ki ga je nameraval adaptirati, vendar se je življenje obrnilo tako, da je sedaj upokojen kot invalid I. kategorije. Na priporočilo Centra za socialno delo Nova Gorica je 30. 7. 1997 sprejel odločitev in se namestil v Domu starejših občanov Ajdovščina.

Tožeča stranka D.D. v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2012 prereka navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo in podaja svoj pogled na odnos s svojim očetom od katerega naj bi bil deležen le psihičnega in fizičnega nasilja in izraža dvom v njegovo invalidnost. K točki I. izreka: Tožeči stranki s tožbo izpodbijata dva upravna akta upravnega organa prve stopnje, ki se glede pravne podlage in dejanskega stanja glede obstoja pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva in prispevka tožečih strank k plačilu storitve institucionalnega varstva medsebojno prepletata, zato je sodišče v skladu z določbo 42. člena ZUS-1 obravnavalo tožbene zahtevke v enotnem postopku, saj zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. V skladu z 2. členom ZUS-1 je štelo, da tožeča stranka izpodbija odločbi upravnega organa prve stopnje s katerima je bilo odločeno o pravicah in dolžnostih.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, imata oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhajata iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanih odločb, dopolnjenih z odločbo upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožečih strank pa še dodaja: Iz upravnih spisov izhaja, da je v zadevi upravni organ druge stopnje izdal odločbo št. 02079-6/2004/2 z dne 29. 10. 2004, s katero je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani odločbi. Zoper to odločbo sta tožeči stranki vložili tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je njun zahtevek zavrnilo s svojo sodbo Ps 2909/2001-20 z dne 17. 5. 2006, ki je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 4. 10. 2007, opr. št. Psp 778/2006 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v katerem je bila izdana odločba št. 70179-9/2004/17 z dne 26. 5. 2011. V zadevi je za tožeči stranki sporno ali sta tožeči stranki dolžni na podlagi 124. člena ZZZDR preživljati svojega očeta in v kateri višini in ali je upravičenec do storitve institucionalnega varstva sploh upravičen do navedene storitve.

Ugotavljanje upravičenosti do storitve institucionalnega varstva, tako kot ugotavlja že upravni organ druge stopnje ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialnovarstvene storitve. V zadevi je potrebno odločati na podlagi dejanskega stanja v času odločanja upravnega organa prve stopnje ter upoštevaje tedaj veljavno zakonodajo. Po določbah Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva (Ur. l. RS št. 38/04, v nadaljevanju Pravilnik o postopkih), ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje komisija za sprejem, premestitev in odpust zavoda odloči, ali vlagatelj prošnje za sprejem v zavod izpolnjuje pogoje za sprejem in je upravičen do storitve, ki jo izvaja zavod. Ob tem je potrebno upoštevati tudi 4. člen tedaj veljavnega Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki določa, da se pravice do storitve in denarne pomoči uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon. Skladno z navedenim sta tako postopek sprejema v zavod in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva dva ločena postopka in v postopku odločanja o oprostitvah ni mogoče odločati tudi o upravičenosti do storitve za posameznega upravičenca. Po mnenju sodišča je tako upravni organ prve stopnje pri svojem odločanju pravilno uporabljal merila Uredbe o merilih (Ur. l. Rs, št. 38/02 in 106/02, ki se je pričela uporabljati 1. 1. 2003 in predpisuje merila za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev ter način njihovega uveljavljanja. Z Uredbo o merilih je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilna sposobnost (kot znesek do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve), prispevek k plačilu (kot znesek, ki ga je plačilo sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve. Glede na navedeno, je po mnenju sodišča neutemeljen ugovor tožečih strank, da je upravičenost do storitve institucionalnega varstva stvar odločanja v postopku o oprostitvah pri plačilu socialno varstvene storitve.

Kakor je bilo tožečima strankama že pojasnjeno se po merilih Uredbe o merilih določijo oprostitve plačila za socialno varstvene storitve, ki jih v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi opravi javni socialno varstveni zavod ali koncesionar, katerih cena je oblikovana v skladu s predpisano metodologijo. Skladno z navedenim je bila v zadevnem postopku upoštevala le vrednost standardne storitve za A.A., zato so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na samo nastanitev A.A. in stroške institucionalnega varstva neutemeljeni.

Neutemeljen je ugovor tožečih strank, ki se nanaša na odločanje o predhodnem vprašanju glede preživninske obveznosti tožečih strank po 124. členu ZZZDR, ki določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. V skladu z določbami 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ, ki vodi postopek in naleti na vprašanje, brez katerega ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča predhodno vprašanje reši sam (člen 147/2 ZUP). Glede na navedeno je ugovor tožečih strank, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da je upravni organ prve stopnje sam odločil o predhodnem vprašanju neutemeljena.

Neutemeljen je ugovor tožečih strank, da ju njun oče A.A. ni preživljal. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijanih odločb je A.A. za tožeči stranki sicer na podlagi prisile sodišča izpolnjeval preživninske obveznosti v obsegu in na način, do katerega je bil sposoben. Tudi po mnenju sodišča je imel preživljalec glede na njegovo osebno stanje in premoženjske razmere, omejene možnosti za preživljanje svojih otrok. Tožeči stranki sicer zatrjujeta da A.A. ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njiju iz neopravičljivih razlogov, vendar teh razlogov pred izdajo izpodbijanih odločb upravnega organa prve stopnje nista z ničemer utemeljili. Tožeči stranki namreč le zatrjujeta, da ju oče ni preživljal, pri tem pa ne navajata razlogov in dokazov, ki bi kazali na to, da jih je bil oče zmožen preživljati, vendar tega ni hotel. V zvezi z ugovorom, da oče ne pristaja na vpis zastavne pravice na svojem solastniškem deležu stanovanjske hiše na naslovu ... ( v višini 22/96), v kateri ima sicer prijavljeno stalno prebivališče, na katerem je ustanovljena tudi zastavna pravica v korist Mestne občine Nova Gorica, sodišče pojasnjuje, da to ni stvar odločanja v postopku o oprostitvah plačila socialno varstvene storitev, kar je bilo tožečima strankam že obrazloženo.

Po mnenju sodišča pa je tudi neutemeljen ugovor tožečih strank, da A.A. razpolaga z zadostnimi sredstvi za preživljanje. Upoštevaje določbo 6. točke 2. člena Uredbe o merilih je plačilna sposobnost znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve. Merila za določanje oprostitev so natančneje določena v poglavu II. Uredbe o merilih. Ugotovljeni dohodek je natančneje opredeljen v 10. členu Uredbe o merilih v katerem je določeno, da so ugotovljeni dohodek, dohodki in prejemki, ugotovljeni na način, kot ga določa Zakon za prejemke denarne socialne pomoči, kolikor Uredba o merilih ne določa drugače. Za določitev meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti prispevka oprostitve samske osebe se upoštevajo njeni lastni dohodki in prejemki (drugi odstavek 11. člena Uredbe o merilih). Enajsti člen Uredbe o merilih se torej nanaša izključno na dohodke in prejemke. Nadalje je v 15. členu Uredbe o merilih navedena oziroma opredeljena plačilna sposobnost. Glede na navedene določbe Uredbe o merilih premoženje upravičenca na njegovo plačilno sposobnost ne vpliva. Zato so tudi tožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni. Ugovor tožečih strank da upravičenec razpolaga z drugim premoženjem je toliko bolj neutemeljen, glede na to, da je upravičenec le solastnik na manjšinskem idealnem deležu nepremičnine, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče. Po mnenju sodišča je odločba št. 1/020-82-552-83/94-CT z dne 19. 8. 2004 upravnega organa prve stopnje glede višine oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva A.A. in prispevka tožečih strank k plačilu storitve institucionalnega varstva upravičenca pravilna. Upravni organ prve stopnje je prispevke upravičenca in tožečih strank določil na podlagi dokazil o njihovem materialnem stanju, ki so jih sami predložili in tako na podlagi meril Uredbe o merilih izračunal njune prispevke glede na njuni plačilni sposobnosti. Pri tem je upošteval 10. člen Uredbe o merilih, ki določa, da so ugotovljeni dohodek dohodki in prejemki, ugotovljeni na način, kot ga določa Zakon za prejemnike denarne socialne pomoči. Sodišče je preizkusilo izračun in pri tem ugotovilo, da je pravilen. Sicer splošni ugovori tožečih strank, ki ne navajajo v katerem delu naj bi bil izračun nepravilen, pa neutemeljeni.

Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke glede izračuna prispevkov tožečih strank v odločbi št. 1/020-82-78/2004-CT z dne 30. 8. 2004. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe tožeči stranki kljub pozivu upravnega organa prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe nista predložili potrebnih podatkov in dokazil, na podlagi katerih bi upravni organ prve stopnje lahko izračunal plačilno sposobnost in posledično njune oprostitve in prispevke. Zato je tudi po mnenju sodišča upravni organ prve stopnje pravilno štel, da sta plačilno sposobna v višini oprostitve upravičenca A.A. Tožeči stranki, kljub temu, da jima je bila v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje dana možnost nista dokazali, da nista plačilno sposobni in jima je bil zato prispevek pravilno določen vsakemu do višine ½ oprostitve upravičenca. Ugovori tožečih strank, da so se v času od izdaje izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje družinske razmere tožnikov spremenile na samo odločitev ne morejo vplivati, saj je za odločitev v zadevi pomembno stanje tožečih strank v času izdaje izpodbijanih odločb oziroma v času ugotavljanja njunih preživninskih obveznosti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je tožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.