Jedro

Glede na določbo 218. člena ZZZDR, ki določa, da mora Center za socialno delo upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca, sta po presoji sodišča oba upravna organa preuranjeno odločila o postavitvi skrbnika za poseben primer oziroma v razlogih izpodbijane odločbe nista navedla dovolj utemeljenih razlogov za takšno odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Centra za socialno delo Šentjur pri Celju 1221-15/2009-5 z dne 29. 6. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Centra za socialno delo, Šentjur pri Celju 1221-15/2009-5 z dne 29. 6. 2009 je pod točko 1 izreka odločeno, da se A.A. (tožniku) postavi skrbnik za poseben primer, pod točko 2, da se za skrbnika postavi B.B., pod točko 3, da je naloga skrbnika razpolaganje z varovančevimi pokojninskimi prejemki in jih nameniti za plačevanje domske oskrbe, pod točko 4, da je skrbnik za poseben primer dolžan najmanj enkrat letno Centru za socialno delo Šentjur podati poročilo o upravljanju z varovančevimi sredstvi in pod točko 5, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. Prvostopni organ, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba navaja, da je B.B. pri Centru za socialno delo izjavil, da ima njegov oče A.A. že več let psihične težave, zdravil se je že v Bolnišnici C. in je do leta 2004 živel v D., potem pa je svojo hišo prodal in z denarjem od prodane hiše kupil drugo v E. in tu živel dva meseca. Imel je prometno nesrečo in bil en mesec v Bolnišnici F., nato pa se je namestil na turistični kmetiji G. Tam je bil dve leti, nakar se je premestil v H., kjer je še sedaj. Po nesreči je dobil visoko odškodnino, 15.000,00 EUR, ima pa pokojnino okrog 800,00 EUR, trenutno pa ni sposoben sam plačevati oskrbnine v H., ki znaša približno 600,00 EUR, zato sam zanj doplačuje oskrbo od 150,00 do 180,00 EUR mesečno. Lani je namreč najel kredit, zato gre del pokojnine zanj. B.B. prav tako ne ve, kam so šla sredstva od najetega kredita, kasneje je izvedel, da naj bi denar dajal neki ženski in njeni hčeri. Menil je, da oče ni sposoben varovati svojih premoženjskih koristi, zato je predlagal, da se mu postavi skrbnik za poseben primer, ki bo upravljal z njegovim premoženjem. Center je preveril promet na računu A.A. v letu 2008 in je ugotovil, da je prišlo do nerazumno velike porabe sredstev z njegovega računa, glede na to, da je nameščen v H., kjer se plačuje mesečna oskrba okrog 600,00 EUR, s čimer se pokrijejo stroški bivanja in tudi hrane. Opravljen je bil osebni obisk A.A. v H. Na zapisnik je izrazil, da ne bo več jemal kredita in da misli, da se bo v treh mesecih nekaj uredilo na boljše in da meni, da je sam sposoben razpolagati s pokojnino. Kljub temu je center presodil, da je glede na zdravniško mnenje in promet na računu leta 2008, A.A. potrebno postaviti skrbnika za poseben primer, ki bo upravljal z njegovim računom in bo najmanj enkrat letno podal poročilo o upravljanju z varovančevimi sredstvi. V ugotovitvenem postopku je še ugotovljeno, da se žena I.I., hči J.J. in sin K.K. niso odzvali vabilu in tako niso izrazili nasprotovanja, da se A.A. postavi skrbnik za poseben primer. S pravicami in dolžnostmi skrbnika za poseben primer je seznanjen sin B.B., ki ga je pripravljen sprejeti. Iz mnenja o zdravstvenem stanju A.A. je razvidno, da ni sposoben samostojno odločati v svojo korist in razpolagati s finančnimi sredstvi in da je predlagana postavitev skrbnika za poseben primer. Na podlagi takšnih ugotovitev je prvostopni upravni organ po uradni dolžnosti začel postopek za postavitev skrbnika za poseben primer.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu upravni organ z odločbo o postavitvi skrbnika za poseben primer posega v ustavno zagotovljene človekove pravice. Od dokončnosti izpodbijane odločbe ne bo smel več razpolagati s svojo pokojnino, ki jo je prigaral s 40. leti pokojninske dobe. Tožniku ni odvzeta niti delna poslovna sposobnost in povsem normalno funkcionira, zato takšen poseg v njegove neodtujljive pravice, kot jih povzroča izpodbijana odločba, nima niti dejanske, niti pravne podlage. Sin, ki je postavljen za tožnikovega skrbnika za poseben primer res doplačuje 50,00 EUR mesečno za stroške tožnika, ki trenutno živi v domu starejših občanov. Sin je tako ali tako dolžan skrbeti zanj, ker mu je tožnik podaril novo hišo in kmetijo. Sedaj pa je sin dobil še razpolagalno pravico na tožnikovo pokojnino. Tožena stranka bi morala, preden je izdala izpodbijano odločbo vsaj z izvedenskim mnenjem psihiatra dokazati, da tožnik ni sposoben razpolagati s svojo pokojnino in zaradi tega nastaja zanj škoda, kot tudi škoda za družbeno skupnost. Ker tožena stranka tega ni storila, odločba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava. Predlaga, da se obe izpodbijani odločbi odpravita in da se mu povrnejo stroški tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da ni želel postati skrbnik za poseben primer, vendar so ga priporočali. Želel je očetove pokojninske prejemke nameniti za plačevanje domske oskrbe in stvari, ki jih potrebuje. Že več let očetu doplačuje stroške za oskrbo (50-100 €). Neresnične so navedbe, da mu je oče podaril novo hišo in kmetijo. Hiša ni nova in v nadaljevanju opisuje vse gradbene posege v tej hiši in potek dejanskega premoženjskega stanja med sorodniki. Opisuje tudi fizično in psihično nasilno očetovo naravo in očetovo zapravljanje denarja, kar nakazuje na njegove psihične težave, ki so potrjene s psihiatričnem mnenjem.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je določilo 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, številka 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZZZDR), ki določa, da se postavi skrbnik za poseben primer za določeno vrsto po pravilu osebi, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Tožena stranka, ki je potrdila s pritožbeno odločbo odločitev prvostopnega upravnega organa navaja še določbo 186. člena ZZZDR, da se skrbnik določi z odločbo, v kateri se določi njegove dolžnosti ter obseg njegovih pooblastil in da mora tudi skrbnik poročati in dati račun o svojem delu vsako leto kot tudi, kadar Center za socialno delo to zahteva. Skrbnik je postavljen za razpolaganje z varovančevimi pokojninskimi prejemki (skrbnik za poseben primer), katere je potrebno nameniti plačevanju domske oskrbe. Kot določa prvi odstavek 219. člena ZZZDR, postopa Center za socialno delo po predpisih, ki veljajo za splošni upravni postopek, če ni v zakonu drugače določeno. Glede na določbo 218. člena ZZZDR, ki določa, da mora Center za socialno delo upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca, sta po presoji sodišča oba upravna organa preuranjeno odločila o postavitvi skrbnika za poseben primer oziroma v razlogih izpodbijane odločbe nista navedla dovolj utemeljenih razlogov za takšno odločitev. Kot izhaja iz obrazložitve upravne odločbe je prvostopni organ preveril promet na bančnem računu imetnika, to je tožnika v letu 2008 in ugotovil, da je prišlo do nesorazmerno velike porabe sredstev z njegovega računa, glede na to, da je nameščen v H., kjer se plačuje mesečna oskrba okrog 600,00 EUR, s čimer se pokrijejo stroški bivanja in tudi hrane. Datum izpiska iz bančnega računa je z dne 5. 5. 2009, v njem pa so navedene izpisane transakcije prilivov in odlivov od 31. 3. 2008 do 30. 4. 2009, torej za eno leto. Prvostopni upravni organ v razlogih ni navedel od kdaj je tožnik nastanjen v domski oskrbi, koliko točno znaša domska oskrba in od kdaj naprej njegov sin, ki je s prvostopno odločbo postavljen za skrbnika, poravnava in tudi v kolikšni višini poravnava razliko med prejeto pokojnino in zneskom domske oskrbe. Prvostopni upravni organ bi moral pridobiti podatke tudi o tem, kakšna je dejanska višina pokojninskih prejemkov tožnika, kolikšen je znesek prejetega kredita, v kolikšni višini, kdaj je bil najet in kako dolgo bo še tožnik mesečno plačeval kreditni dolg, ali plačuje za domsko oskrbo sam ali preostanek pokojninskih prejemkov (po plačilu kredita) avtomatično nakažejo na račun doma v katerem živi, ter kolikšen je dejanski prispevek tožnikovega sina, glede na to, da iz spisovnih listin izhajajo o tem različni neuradni podatki. Kot izhaja iz spisovnih listin, na kar nakazujejo tudi tožbeni ugovori, tožniku ni odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar je za postavitev skrbnika za poseben primer treba navesti še bolj utemeljene razloge. Če pa se bo v primeru, ko bo poplačal kredit izkazalo, da sam, kljub primerni pokojnini ne plačuje domske oskrbe, bo postavitev skrbnika za poseben primer dejansko zakonsko utemeljena. Dejansko stanje po presoji sodišča tako ni bilo popolno ugotovljeno, ker tožena stranka ni ugotavljala, ali pokojninski prejemek, ki mu mesečno po poplačilu kredita še ostaja, v celoti namenja za domsko oskrbo. Ne glede na psihiatrično mnenje skrbnika za poseben primer s strani specialistke psihiatrinje, ki navaja v mnenju, da tožnik ni sposoben samostojno odločati v svojo korist in razpolagati s finančnimi sredstvi, je vendarle mogoče ugotoviti, da je postavitev skrbnika glede na razloge v odločbi preuranjena, ker se s takšno razlago izrek odločbe ne da preizkusiti.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in je zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje.

K točki 2 izreka: Tožnik ob vložitvi tožbe zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, oziroma po sodniku posamezniku, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.