Jedro

ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodne takse po samem zakonu, kar izključuje diskrecijsko odločanje sodišča.

Glede na navedeno in dejstvo, da je bila obsojencu v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za zastopanje pred drugostopenjskim sodiščem, bi moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka obsojenca oprostiti plačila sodne takse.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za kazenski postopek pred drugostopenjskim sodiščem.

II.V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi četrtega odstavka 299. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1 in 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen 3 (tri) mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) ga je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je naložilo v plačilo sodno takso v višini 100,00 EUR.

2.Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v višini 150,00 EUR.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca zaradi kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe, oz. (podredno) razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagala, (1) da jo zavrne v delu, ki se nanaša na izrek obsodilne sodbe, in (2) da ji ugodi v delu, ki se nanaša na stroške kazenskega postopka, in sicer naj obsojenca oprosti plačila sodne takse za kazenski postopek pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem.

5.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa na odgovor nista odgovorila.

B.

Glede kršitve kazenskega zakona

6.Zagovornik najprej očita kršitev kazenskega zakona, smiselno po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Pri tem navaja, da dejanje, ki je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, po katerem mora biti podana konkretna ogrozitev osebne varnosti, ki se mora izkazati tako po vsebini grožnje kot tudi po objektivnih okoliščinah primera, zgolj subjektivni strah namreč ne zadošča. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe po mnenju zagovornika ne izhajajo konkretne okoliščine, ki bi objektivno ustvarjale stanje konkretne ogroženosti osebne varnosti uradne osebe. Obsojencu se namreč očita le, da je izjavil, da bo oškodovanega policista B. B. "poiskal" in z njim "privat obračunal", tak opis pa ne vsebuje elementov resne grožnje zoper življenje in telo, ampak le nedoločno sporočilo o "obračunu", ki je bilo oškodovancu posredovano celo s strani tretje osebe. Poleg tega je bil obsojenec v tem času v priporu, kar še dodatno zmanjšuje realnost neposredne nevarnosti v relevantnem času. Očitka pa tudi ni mogoče graditi na predhodnih grožnjah obsojenca zoper oškodovanca iz drugega kazenskega postopka zaradi istega kaznivega dejanja, konkretno stanje ogroženosti mora namreč izhajati iz obravnavanega dogodka in ne iz preteklih ravnanj. V podkrepitev svojih navedb zagovornik navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 13366/2015 z dne 13. 8. 2023.

Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča

je kazenskopravna dobrina, ki je varovana z obravnavanim kaznivim dejanjem, tudi občutek varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti.

Inkriminacija med objekti napada namreč loči življenje, telo, osebno varnost in premoženje, zaradi česar je pravilna razlaga, da je pojem "osebne varnosti" širši od pojmov "življenje" in "telo", kar pomeni, da inkriminacija zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, in sicer vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že presodilo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju za obstoj konkretne ogrozitve zadostuje izrek resne in objektivno uresničljive grožnje, ki je usmerjena zoper oškodovanca oz. njegove bližnje sorodnike, kar ima za posledico objektiviziran občutek ogroženosti pri oškodovancu, pri tem pa ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Prav tako tudi ni bistven način, na katerega je bila grožnja izrečena - neposredno (npr. v živo, po telefonu) ali posredno (npr. preko tretje osebe) - temveč njen učinek v smislu povzročitve občutka ogroženosti.

Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že presodilo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju za obstoj konkretne ogrozitve zadostuje izrek resne in objektivno uresničljive grožnje, ki je usmerjena zoper oškodovanca oz. njegove bližnje sorodnike, kar ima za posledico objektiviziran občutek ogroženosti pri oškodovancu, pri tem pa ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Prav tako tudi ni bistven način, na katerega je bila grožnja izrečena - neposredno (npr. v živo, po telefonu) ali posredno (npr. preko tretje osebe) - temveč njen učinek v smislu povzročitve občutka ogroženosti.