Jedro

Sodba presenečenja bi bila izkazana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Tožnica je sama utemeljevala pridobitev lastninske pravice v postopku lastninskega preoblikovanja, na pomen ZLNDL pa je opozorila tudi tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tudi odločalo o obstoju lastninske pravice. Očitek o pomanjkljivem procesnem vodstvu tako ni podan. Sodnikova „pomoč“ ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Pravdni stranki sta odgovorni, da o zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokazno gradivo. Če stranka pri tem ne pokaže potrebne skrbnosti, nosi posledice.

Odsotnost trditev o posesti ob uveljavitvi ZLNDL onemogoča zaključek, da je imela tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe in da je posledično pridobila lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 451,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v višini 5.065,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (točka I. izreka). Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 1 5 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 687,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi vsaj v višini, ki izhaja iz v postopku že pridobljenega izvedenskega mnenja, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, obenem pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožnici pa naloži v plačilo še pritožbene stroške toženca, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva plačilo uporabnine za obdobje od junija 2009 do 20. 12. 2012 za kletne prostore, ki naj bi jih uporabljala tožena stranka, nahajajo pa se pod B. ... na parceli št. 000/3 k.o. X, na kateri ima toženka vknjiženo lastninsko pravico. Zahtevek utemeljuje s trditvijo, da je imela na spornih kletnih prostorih lastninsko pravico vse od njihove izgradnje dalje, to je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SZ), ki je uveljavil načelo povezanosti stavbe in zemljišča (superficies solo cedit), pa vse do prodaje dne 20.12.2012. Tožena stranka je nasprotno trdila, da so omenjeni kletni prostori v lasti toženke in so bili njena last tudi v obdobju, za katerega tožnica zahteva uporabnino.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožnica v obdobju od junija 2009 do 20. 12. 2012 zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 000/4 (ID znak 000-000/4-0), toženka pa zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 000/3 k.o. 000 - X ... . Toženka je bila od 29. 11. 2002 pri parc. št. 000/3 vknjižena kot lastnica te nepremičnine na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z dejanskim stanjem z dne 26. 6. 2002 (priloga B41), pred tem pa je bila vpisana kot lastnica nepremičnine Republika Slovenija, in sicer na podlagi 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/1997 s spremembami, ZLNDL). Sporno pa je, kdo je bil lastnik kletnih prostorov stavbe na parc. št. 000/3. Tožnica je trditev, da so kletni prostori njena last, utemeljevala z navedbami, da so bili ti prostori vključeni v otvoritveno bilanco (OB) tožnice (oziroma njene pravne prednice) v letu 1993, ko je prišlo do lastninskega preoblikovanja podjetij. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri ugotavljanju, ali je pravna prednica tožnice z dnem uveljavitve ZLNDL pridobila lastninsko pravico na kletnih prostorih pomembno dvoje: ali so bili sporni kletni prostori vključeni v otvoritveno bilanco (in je bil tako v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital) ter ali je imela pravna prednica tožnice dejansko pravico uporabe v času uveljavitve ZLNDL. Pravica uporabe kot izrazito ekonomska kategorija brez posedovanja in izkoriščanja stvari namreč ni mogla obstajati.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili sporni kletni prostori zajeti v otvoritveni bilanci pravne prednice tožnice. Tožnica pa ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) imela dejansko oblast nad kletnimi prostori in jih je ekonomsko izkoriščala. Tožnica je namreč zatrjevala, da je imela sporne kletne prostore v uporabi toženka (vsaj od februarja 2009), ni pa podala nobene trditve o tem, kdaj je imela sama sporne kletne prostore nazadnje v posesti. Tožnica tudi ni prerekala trditve toženke, da je slednja dejansko razpolagala z nepremičnino na parc. št. 000/3 k.o. X - ..... kot to izhaja iz Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z dejanskim z dne 26. 6. 2002 (priloga B41). Navedeno pogodbo je podpisala tudi pravna prednica tožnice. V 1. členu navedene pogodbe je določeno, da parc. št. 000/3 dejansko uporablja, vzdržuje in z njo razpolaga toženka in ne tožnica. Odsotnost posesti pa pomeni prenehanje pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, pod katero se nahajajo sporni kletni prostori, tožnica pa ni dokazala nastanka njene dejanske etažne lastnine na spornih kletnih prostorih.

7. Pritožnica navaja, da ne drži, da lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 000/3 k. o. X ... predpostavlja tudi njeno lastninsko pravico na vseh delih objekta, ležečih pod to nepremičnino (kletnih prostorih), ker tožeča stranka te domneve ni uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje se je dejansko ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na kletnih prostorih na podlagi ZLNDL, vendar tudi po prepričanju višjega sodišča tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z dejanskim stanjem z dne 26. 6. 2002 sklepalo, da je ob podpisu te pogodbe imela posest in s tem tudi pravico uporabe na nepremičnini toženka. In ob odsotnosti drugačnih trditev tožeče stranke ni moglo sklepati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na dan 25.7.1997 posest kletnih prostorov imela pa tožnica. Ker tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi sama izkoriščala sporne kletne prostore ob uveljavitvi ZLNDL, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni z ničemer izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na kletnih prostorih, pravilen.

8. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je obramba tožene stranke temeljila na izhodišču, da je predmetne prostore itak ves čas uporabljala tožeča stranka, zato naj ne bi bilo razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje problematiziralo domnevno pravno relevantno posest oziroma pravico uporabe v letu 1997 ob uveljavitvi ZLNDL. Vendar pritožba nima prav. Toženec je v odgovoru na tožbo izpostavil, da je sporne prostore uporabljala tožnica (in ne toženec) v obdobju, za katerega tožnica vtožuje uporabnino (od junija 2009 do 20. 12. 2012). Enaka trditvena podlaga izhaja tudi iz drugih vlog toženca. Zato ne držijo pritožbeni očitki v smeri, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo oziroma preko trditvene podlage toženke.

9. Prav tako ne držijo očitki o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje. Sodba presenečenja bi bila izkazana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.2 Tožnica je sama utemeljevala pridobitev lastninske pravice v postopku lastninskega preoblikovanja, na pomen ZLNDL pa je opozorila tudi tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tudi odločalo o obstoju lastninske pravice. Očitek o pomanjkljivem procesnem vodstvu tako ni podan. Sodnikova „pomoč“ ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi.3 Pravdni stranki sta odgovorni, da o zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokazno gradivo. Če stranka pri tem ne pokaže potrebne skrbnosti, nosi posledice.

10. Pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče upoštevati Zakon o lastninjenju in privatizaciji pravnih oseb (ZLPPO), na podlagi katerega so slovenska podjetja lastninila tudi svoje nepremičnine in na njih pridobila lastninsko pravico, ne vzdrži pravne presoje. Zakonodajalec je sistemsko najprej uredil lastninjenje družbenega kapitala z zakonodajo, katere osrednji pravni akt je bil res Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92), proces pa naj bi bil zaključen z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS št. 30/98). Vendar lastninjenje kapitala še ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin, ki so spadala med sredstva podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala. Nepremičnine, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, je dejansko olastninil šele ZLNDL, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.4 Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo bistveno, kdo je imel na sporni nepremičnini ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe. Za to pravico je bila značilna dejanska vezanost sredstev na pravno osebo. Tak koncept je uzakonil Zakon o združenem delu (Ur.l. SFRJ št. 53/76 s spremembami, ZZD). Ko tožeča stranka zatrjuje, da naj bi lastninsko pravico na kletnih prostorih pridobila na podlagi sklepa o lastninskem preoblikovanju (ki ga sicer ni predložila v spis), spregleda, da se je pravica uporabe šele z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Odsotnost trditev o posesti ob uveljavitvi ZLNDL onemogoča zaključek, da je imela tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe in je posledično pridobila lastninsko pravico.5 Tožeča stranka torej ni izkazala, da je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ker ni zmogla trditvene podlage glede pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL. V tej luči se pokaže, da pritožnica daje prevelik pomen trditvam oziroma dokazom, kot so cenitev iz leta 1992, otvoritvena bilanca iz leta 1993, PID iz leta 2004, evakuacijski načrt itd. To je tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zato ne drži, da je sodba prvostopenjskega sodišča pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži, da je bilo glede posesti v letu 1997 napačno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Pritožnica neuspešno opozarja tudi na odločbo VSM I Cp 1307/2016 z dne 5. 1. 2017, ki je ne predloži. Tožnica je v zvezi s tem nasprotovala vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 162/2013 oziroma sedaj Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1307/2016. Navajala je, da se postopka vodita za različni lokaciji in na drugi dejanski podlagi, edina skupna lastnost obeh postopkov sta stranki postopka, pa še to v zamenjanih vlogah. Glede na navedeno je tudi pritožničino sklicevanje na t.i. uveljavljeno sodno prakso neutemeljeno. Ena sama sodna odločba tudi ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Končno je stališče, ki ga je zavzelo VS RS v sodbi II Ips 559/2005 drugačno.

12. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške za odgovor na pritožbo toženi stranki. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3100) v višini 350,40 EUR, poštne in telekomunikacijske stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 451,40 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Tako tudi VSS sodba II Ips 559/2005. 2 Prim. VSL sodba I Cpg 371/2012. 3 Prim. N. Betetto v L. Ude, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Ur.l. RS in GV Založba, stran 591. 4 Prim. tudi VSS sodba II Ips 559/2005. 5 3. člen ZLNDL določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.