Jedro

Tožnik bi moral, da bi lahko uspel s tožbenim zahtevkom, pojasniti, katere konkretne odločitve stečajnega senata so mu povzročile škodo, ki je v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ni uspel sanirati. Konkretizirano bi moral izkazati, da je protipravnost posamezne odločitve sodišča uveljavljal v postopku s pravnimi sredstvi in da posameznemu pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti. Tožnikove trditve bi morale sodišču omogočiti najprej identifikacijo in nato preizkus posameznih (zatrjevano napačnih) odločitev v luči zgoraj opisanega, torej preizkus, ali je stečajni senat (oziroma senat instančnega sodišče ob odločanju o konkretnih pravnih sredstvih tožnika) nepravilno uporabil zakonodajo, ni uporabil veljavnih predpisov ali je prišlo do očitnega odstopa od običajne metode dela ali senat ni uporabljal povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če je odstopil od običajne metode dela v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 49.657,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.732,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

2. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo tožnikovo zahtevo za vrnitev dela plačane sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

3. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninskega zahtevka, saj je dejansko višino oškodovanja ugotovil šele s pravnomočnim sklepom o zaključku stečajnega postopka. Ne drži navedba, da se je pri prvi, drugi in končni delitvi uporabljal isti delitveni ključ. Delitve stečajne mase niso bile izvršene v skladu s sklepom o glavni delitvi. Organi stečajnega sodišča pri nobeni delitvi niso spoštovali tožnikovega deleža, ki je bil ugotovljen v sklepu o glavni delitvi. Ker je škodo v zvezi s prvo delitvijo uveljavljal v postopkih XI Pg 40/2006, XI Pg 872/2007 in XI Pg 873/2007, je izkazal, da je izpolnjen pogoj za uveljavljanje povračila iz druge in končne delitve. Ni res, da ni konkretiziral protipravnega ravnanja stečajnega sodišča v zvezi s končno delitvijo. Pri vseh treh delitvah je konkretiziral protipravna ravnanja stečajnega sodišča, ki jih v pritožbi ponovno opiše. Stečajno sodišče je 9. 2. 1993 postavilo istega stečajnega upravitelja materinski družbi in njenim sedmim hčerinskim družbam. Sodišče bi moralo odpraviti napake stečajnega upravitelja, ki jih je ugotovila Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju Agencija). Stečajni upravitelj je na naroku za preizkus terjatev kršil načelo enakega obravnavanja upnikov in prvo izplačilo upnikom izvršil mimo sklepa o delitvi. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev Agencije in stečajnemu upravitelju ni naložilo, da napake odpravi. Ravno tako ni sprejelo v odločanje štiriindvajsetkrat sproženega postopka za ugotovitev (delne) ničnosti vseh treh sklepov o delitvi. Ker sodišče ni ugotavljalo ničnosti po uradni dolžnosti, je opustilo dolžno ravnanje. Sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zaradi nepojasnjene trditvene podlage glede načina odstopa od določenega delitvenega ključa. Tožniku je škoda nastala zaradi nedopustnih in protipravnih ravnanj organov stečajnega sodišča, ker niso odpravila protipravnih ravnanj pri priznavanju višine terjatev posameznim upnikom in pri sprejemanju ter realizaciji vseh treh sklepov o delitvi. V stečajnem postopku je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane odločbe.

4. Tožnik se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožbeni zahtevek trikrat skrčil. Ko je sodišče 22. 4. 2014 prvič odločalo o tožbenem zahtevku, je zahtevek znašal 243.678,94 EUR. Ko je 3. 6. 2015 drugič odločalo o zahtevku, je zahtevek znašal 49.657,90 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo

7. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine zaradi protipravnih ravnanj stečajnega sodišča pri vodenju stečajnega postopka St .../93 (v nadaljevanju stečajni postopek) nad stečajnim dolžnikom S. d. d. Pri sprejemanju sklepa o glavni razdelitvi stečajne mase ter pri sprejemanju in realizaciji vseh treh sklepov o delitvi naj bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov.

8. Za delo stečajnega upravitelja tožena stranka ne odgovarja. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo države po prvem odstavku 26. člena Ustave RS za napačno delo stečajnega senata pa je treba upoštevati naslednja materialnopravna izhodišča. Pravnomočnost odločbe sodišča sicer ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja, vendar pa pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Pravilnost in zakonitost sodnih odločb se preverja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Dopušča se presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda.(1) Odgovornost države za ravnanje sodnika (oziroma stečajnega senata) je podana, če je škoda nastala z nepravilno uporabo zakonodaje, če niso bili uporabljeni veljavni predpisi ali če je prišlo do očitnega odstopa od običajne metode dela, če sodnik oziroma senat ni uporabljal povsem jasne določbe zakona, če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če je odstopil od običajne metode dela v nasprotju s profesionalno skrbnostjo(2).

9. Konkretneje: tožnik bi moral, da bi lahko uspel s tožbenim zahtevkom, pojasniti, katere konkretne odločitve stečajnega senata so mu povzročile škodo, ki je v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ni uspel sanirati. Konkretizirano bi moral izkazati, da je protipravnost posamezne odločitve sodišča uveljavljal v postopku s pravnimi sredstvi(3) in da posameznemu pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti. Tožnikove trditve bi morale sodišču omogočiti najprej identifikacijo in nato preizkus posameznih (zatrjevano napačnih) odločitev v luči zgoraj opisanega, torej preizkus, ali je stečajni senat (oziroma senat instančnega sodišče ob odločanju o konkretnih pravnih sredstvih tožnika) nepravilno uporabil zakonodajo, ni uporabil veljavnih predpisov ali je prišlo do očitnega odstopa od običajne metode dela ali senat ni uporabljal povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če je odstopil od običajne metode dela v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

10. Posplošene trditve o nepravilnem odločanju organov stečajnega postopka oziroma sklicevanje na načelo enakega obravnavanja upnikov, za uspeh s takšnim zahtevkom ne zadoščajo. Naloga sodišča, ko odloča o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine, je presoja protipravnosti konkretnih očitanih dejanj, ne pa revizija celotnega poteka že pravnomočno zaključenega stečajnega postopka tako, da bi sodišče samo iskalo, ali je morda pri kakšni od odločitev stečajnega senata prišlo do napake. Ker je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, država odškodninsko odgovorna za sodniško napako zgolj v primeru kvalificirano napačne odločitve sodišča(4), je preveč splošen tožbeni očitek, da so sodišča opustila dolžan nadzor nad stečajnim upraviteljem, ker kljub številnim tožnikovim ugovorom in pritožbam niso odpravila domnevnih protipravnih ravnanj. Ob tem pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da tožnik ni konkretizirano izkazal, da je te protipravnosti v zvezi s končno delitvijo uveljavljal s pravnimi sredstvi v stečajnem postopku, pa bi to moral storiti. Iz njegove listinske dokumentacije pa je mogoče ugotoviti, da je pritožbo zoper sklep o končni razdelitvi vložila tožena stranka (priloga A 46), ki pa jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom Cpg 169/2010 (priloga A 47) zavrglo, ker nobeden od upnikov ni vložil ugovora proti načrtu končne razdelitve.

11. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, ki ponovno problematizirajo sprejemanje sklepa o glavni razdelitvi ter sprejemanje in realizacijo prvega ter drugega sklepa o delitvi. Posameznim upnikom so bile terjatve priznane s pravnomočnim sklepom o glavni razdelitvi s 27. 6. 1997, ki je samostojen izvršilni naslov in vsebuje odločitev o deležu posamezne terjatve glede na vsoto vseh terjatev, ki se upoštevajo pri glavni delitvi(5).

12. Tožnikov zahtevek zoper toženko za plačilo odškodnine zaradi nedopustnih in protipravnih ravnanj organov stečajnega postopka v zvezi s prvo delitvijo je že bil pravnomočno zavrnjen s sodbo XI Pg 873/2007 s 14. 4. 2009, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 54/2010 z 21. 4. 2010 potrdilo. Tožnik v postopku XI Pg 873/2007 ni dovolj natančno konkretiziral navedb o protipravnem ravnanju stečajnega sodišča, niti ni zatrjeval, da se je proti sklepu o glavni razdelitvi pritožil in s pritožbo ni uspel zaradi morebitnega protipravnega ravnanja pritožbenega sodišča. Tožnik v tem postopku ni niti pojasnil, v čem se konkretni tožbeni temelj razlikuje od dejanskega temelja pravnomočne sodbe XI Pg 873/2007(6).

13. Čeprav v pritožbi navaja, da je dejansko višino oškodovanja ugotovil šele s pravnomočnim sklepom o zaključku stečajnega postopka, to ne pomeni, da je zastaralni rok za uveljavljenje odškodninske odgovornosti države zaradi sodniške napake v zvezi s posameznimi odločitvami pričel teči šele z zaključkom stečajnega postopka. Odškodninski zahtevki v skladu z drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika zastarajo v petih letih, tožnik pa je konkretno tožbo vložil 17. 9. 2012. Ker naj bi prva škoda nastala že leta 1997 (s sklepom o glavni delitvi), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odškodninski zahtevek iz tega naslova zastaral. Ravno tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za uveljavljanje škode, ki naj bi nastala ob drugi razdelitvi stečajne mase zaradi domnevne izvršitve sklepa o drugi delitvi mimo in v nasprotju s sklepom o glavni razdelitvi. Ker je bila druga razdelitev stečajne mase opravljena leta 2006 in je tožnik dobil izplačilo že 17. 8. 2007, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odškodninski zahtevek iz tega naslova zastaral. Ni torej utemeljena pritožbena graja zaključkov sodišča prve stopnje o zastaranju pretežnega dela tožbenega zahtevka.

Glede pritožbe zoper sklep

14. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikovo zahtevo za vrnitev dela plačane sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, saj Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne predvideva možnosti delnega vračila sodne takse v primeru delnega umika tožbenega zahtevka. Tožnikov matematični izračun preplačila sodne takse v pritožbi nima podlage v ZST-1. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bil pretežni del tožbe (glede zahtevka za plačilo 156.070,51 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavržen s sklepom P 2619/2012-III z 22. 4. 2014. Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točko 365. člena ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbama ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 14. 12. 1995. Op. št. (2): Prim. odločbi VS RS II Ips 35/98, II Ips 565/2002 in druge.

Op. št. (3): Prim. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015. Op. št. (4): Prim. tudi J . Zobec, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 123. Op. št. (5): Prim. N. Plavšak, S. Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 591, 592. Op. št. (6): Tako da niti ni mogoč preizkus, ali gre za že razsojeno stvar.