Jedro

Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obstoj terjatve tožnika bi bil v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožnik svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Iz tožbenih navedb tožnika in predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku, določenem v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, da je pred odpovedjo tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Zadrži se izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2015 in se hkrati prepoveduje dolžniku oziroma toženi stranki, da stori karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku oziroma tožeči stranki v zvezi z opravljanjem njenega dela ter funkcije generalni sekretar Sindikata A., ki ga upnik oziroma tožeča stranka opravlja pri dolžniku oziroma toženi stranki, hkrati pa naloži dolžniku - toženi stranki, da upniku oziroma tožeči stranki do pravnomočnosti postopka, v katerem upnik oziroma tožeča stranka izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma do časa trajanja spora o nezakonitosti izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja, izplačuje plačo, ki bi upniku oziroma tožeči stranki pripadala, v višini 1.107,29 EUR bruto, ter da je dolžnik oziroma tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške predmetne začasne odredbe.“

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da naslovno sodišče v zadevi I Pd 124/2015 ni razsojalo o vprašanju, ali je bil tožnik izvoljen za generalnega sekretarja Sindikata A. v skladu s statutom sindikata in da je zgolj razsojalo, ali tožniku pripada funkcijski dodatek k plači ali ne. Odločitev o tem, ali tožniku pripada funkcijski dodatek ali ne, pa še ni pravnomočna, saj je tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje vložil pritožbo. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je vložitev kazenske ovadbe v izključni domeni delodajalca oziroma tožene stranke. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker naj bi bili v tožnikovem ravnanju izpolnjeni elementi kaznivega dejanja. Dejstvo, da tožena stranka zoper tožnika ni vložila kazenske ovadbe, kaže na to, da je želela le pridobiti možnost uporabe drugačnih rokov za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je še kako pomembno, da delodajalec v primeru, da gre res za takšno delavčevo ravnanje, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja, vložil ustrezno kazensko ovadbo zoper dotičnega delavca, saj v nasprotnem primeru pomeni, ravnanje delodajalca zgolj izigravanje zakonodaje oziroma zakonskega roka za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke se zelo dobro zaveda, da je vložitev krive kazenske ovadbe kaznivo dejanje in zato ni podal ovadbe zoper tožnika. Zadnje očitano ravnanje tožnika bi naj bilo storjeno dne 26. 2. 2016, kar pomeni, da bi tožena stranka, v kolikor tožnikovega ravnanja ne bi okvalificirala z elementi kaznivega dejanja, bi bila odpoved prepozna. S tem dejstvom pa se sodišče v napadenem sklepu ni ukvarjalo. Tožnik še poudarja, da je bil s strani predsedstva sindikata zakonito imenovan za generalnega sekretarja Sindikata A. in zato se je tožnik tudi predstavljal kot predsednik sveta sindikatov ter glavni generalni sekretar Sindikata A., saj bi bilo v nasprotju z zdravim razumom, če bi se nekdo, ki bi se zavedal, da ni zakonito imenovan na določeno funkcijo, to razglašal po oglasni deski. Tožnik tudi meni, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bi mu sicer brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Tožnik je edini hranilec družine in tožnikova žena je pred kratkim drugič rodila ter je brezposelna, sam pa, ker mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni upravičen do denarnega nadomestila. Tožnik ni dostavil nobene dokumentacije iz katere bi bilo razvidno, da je pred delom blagajnika opravljal delo predsednika sveta delavcev, ker je menil, da gre za nesporno dejstvo, zaradi česar sedaj vlaga v spis ustrezno dokumentacijo iz katere je razvidno, da je tožnik dejansko opravljal funkcijo predsednika sveta delavcev.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je predlog za začasno odredbo povsem neutemeljen, saj je tožnik prejel izredno odpoved zaradi naklepnih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja. Tožena stranka zaposluje nekaj manj kot 900 delavcev, financira pa se tudi iz javnih sredstev, zato bi toženi stranki z izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, bila povzročena škoda. Prav tako pa bi škoda nastala tudi javnim sredstvom, s tem, da je potrebno izhajati iz dejstva, da je imel tožnik vse možnosti in celo dolžnost, da dokaže, da je imenovan za generalnega sekretarja Sindikata A. tožene stranke, pa tega ni storil. Glede na finančno stanje tožnika, kot ga zatrjuje tožnik, pa bi tožena stranka kasneje od tožnika zelo težko karkoli izterjala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek) in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Vrsta začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) mora sodišče v predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi bil obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore o ugotovitvi, da je tožnik svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Iz tožbenih navedb tožnika in predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku, določenem v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), da je pred odpovedjo tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je verjetnost terjatve izkazana že s tem, ker tožena stranka zoper njega ni vložila kazenske ovadbe, čeprav mu je očitala, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V delovnem sporu se ne ugotavlja kazenska odgovornost za kaznivo dejanje, pač pa le, ali ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja. Delodajalec mora kršitev delovnih obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja. O tem, ali očitana kršitev vsebuje znake kaznivega dejanja pa bo odločalo sodišče v nadaljnjem kontradiktornem dokaznem postopku, v katerem bo tožena stranka, na kateri je dokazno breme, morala dokazati, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenih razlogov. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, se o začasni odredbi odloča hitro in na podlagi nižjega dokaznega standarda, v nadaljnjem postopku pa bo sodišče razčistilo vse ugovore tožnika v okviru dokaznega postopka in odločilo o glavni stvari.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožnika še ni izkazana, posledično tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje ne nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).