UPRS Sodba in sklep I U 1377/2020-13

Jedro

Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti v povezavi z nenapovedanimi obdavčljivimi dogodki oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje. Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za obdobje obrestovanja pred zvišanjem, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.

Izrek

I.Postopek se v prekinjenem delu nadaljuje.

II.Tožba se zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila: davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v znesku 26.615,20 EUR in pripadajoče obresti, od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe, v znesku 5.410,54 EUR (točka I/a izreka); obresti od premalo plačanih akontacij za obdobje januar do december 2016, obračunane od prvega dne zamude plačila posamezne akontacije do datuma obveznosti za poračun DDPO za leto 2016, v znesku 1.393,05 EUR (točka I/b izreka). Odmerjeni davek in obresti morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, pod davčno izvršbo in po preteku roka z zamudnimi obrestmi. Stroški postopka pri prvostopenjskem organu bremenijo organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Toženka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper del izpodbijane odločbe, in sicer glede odločitve o odmeri obresti, kot te izhajajo iz izreka odločbe. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter samo odloči o stvari tako, da se obračunajo zamudne obresti po vsakokrat veljavni obrestni meri; podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povračilo stroškov.

4.Izpodbijane obresti so bile obračunane na podlagi spremenjene obrestne mere po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju z ZDavP-2), ki je začela veljati s 1. 1. 2017, čeprav je obdobje obrestovanja leto 2015 in 2016. Tožnik meni, da je takšen način obračunavanja obrestne mere v nasprotju z načelom zakonitosti, načelom pravne države (2. člen Ustave) in predstavlja neustavno retroaktivno veljavo novele ZDavP-2J (kršitev 155. člena Ustave) ter kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Tožnik se ne strinja s toženko, da je v teh primerih že ustaljena sodna praksa, da ne gre za retroaktivno uporabo določb novele. Meni, da sodbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje toženka (X Ips 239/2013 z dne 3. 10. 2019, X Ips 160/2009 z dne 5. 5. 2011 in X Ips 42/2010 z dne 16. 6. 2011), ne obravnavajo istega dejanskega stanja in istega pravnega vprašanja. V teh zadevah gre namreč za obrestovanje vrnjenega zneska neupravičeno odmerjenega davka. Tožnik zagovarja pravno razlago pravil o obrestovanju tako, da bi mu moral davčni organ obresti obračunati po vsakokrat veljavni obrestni meri, ki je veljala v obdobju, za katero se obresti zaračunavajo. Ob drugačni razlagi je breme, ki ga imajo zamudne obresti za davčnega zavezanca, odvisno tudi od tega, kdaj davčni organ ugotovi premalo plačane davčne obveznosti. V tožnikovi zadevi se je postopek začel v letu 2018 in je trajal dlje časa, zato je bil tožnik ne po lastni krivdi izpostavljen tveganju, da se mu obresti odmerijo po višji stopnji. Obresti so se odmerile skoraj dve leti po dejanskem nastanku zamude.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Obresti so bile obračunane po obrestni meri, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe po določbi 95. člena ZDavP-2 v povezavi s 14. členom ZDavP-2J. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat odločilo, da se prehodne določbe ZDavP-2, ki se ne omejujejo zgolj na uporabo posameznih določb zakona, nanašajo na vse določbe zakona, torej ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne.

K I. točki izreka

6.Sodišče je s sklepom I U 1377/2020-12 z dne 30. marec 2023 postopek upravnega spora prekinilo, do odločitev Ustavnega sodišča RS o zahtevah Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) ter prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.

6.Sodišče je s sklepom I U 1377/2020-12 z dne 30. marec 2023 postopek upravnega spora prekinilo, do odločitev Ustavnega sodišča RS o zahtevah Vrhovnega Sodišča RS za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) ter prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.

6.Sodišče je s sklepom I U 1377/2020-12 z dne 30. marec 2023 postopek upravnega spora prekinilo, do odločitev Ustavnega sodišča RS o zahtevah Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) ter prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.

7.Ustavno sodišče je o zahtevah Vrhovnega sodišča odločilo z odločbo U-I-150/21 z dne 5. 6. 2024 in z odločbo U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024. Z zadnje navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča je prenehal zakoniti razlog za prekinitev postopka. Zato se predmetni upravni spor nadaljuje na podlagi drugega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

7.Ustavno sodišče je o zahtevah Vrhovnega sodišča odločilo z odločbo U-I-150/21 z dne 5. 6. 2024 in z odločbo U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024. Z zadnje navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča je prenehal zakoniti razlog za prekinitev postopka. Zato se predmetni upravni spor nadaljuje na podlagi drugega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

8.Tožba ni utemeljena.

K II. točki izreka

9.V obravnavani zadevi je bil postopek davčnega nadzora začet leta 2018 in se je nanašal na obračun DDPO v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. 1. 1. 2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2J), ki je obrestno mero, kot jo določa 95. člen ZDavP-2, zvišal na 7% letno. Čeprav je prvostopenjski organ davek odmeril za leto 2015, je od odmerjenega davka in premalo obračunanih akontacij za leto 2016 obračunal 7% obresti. Tožnik takšnemu obračunu obresti ugovarja, meni, da bi morala biti uporabljena obrestna mera, kot je veljala v obdobju obrestovanja, drugačna razlaga je, po njegovem mnenju, kršitev 2., 33. in 155. člena Ustave.

8.Tožba ni utemeljena.

10.Datumi in zneski, od katerih so obresti odmerjene, med strankama niso sporni, prav tako ni sporno, da v zadevi ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčnega nadzora ob uveljavitvi novele ZDavP-2 že v teku in tudi ne gre za ponovljeni postopek davčnega nadzora. V obravnavani zadevi se je postopek začel leta 2018, zato ne gre za nobenega od položajev, ki jih ureja prehodna določba 71. člena ZDavP-2J.

9.V obravnavani zadevi je bil postopek davčnega nadzora začet leta 2018 in se je nanašal na obračun DDPO v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. 1. 1. 2017 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2J), ki je obrestno mero, kot jo določa 95. člen ZDavP-2, zvišal na 7% letno. Čeprav je prvostopenjski organ davek odmeril za leto 2015, je od odmerjenega davka in premalo obračunanih akontacij za leto 2016 obračunal 7% obresti. Tožnik takšnemu obračunu obresti ugovarja, meni, da bi morala biti uporabljena obrestna mera, kot je veljala v obdobju obrestovanja, drugačna razlaga je, po njegovem mnenju, kršitev 2., 33. in 155. člena Ustave.

11.Kot uvodoma navedeno, je Vrhovno sodišče na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-150/21 z dne 5. 6. 2024 zahtevo Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J zavrglo. Je pa z navedeno odločbo delno razveljavilo tretji odstavek iste določbe, kar pa v obravnavni zadevi ni upoštevno, saj ne gre za ponovljeni postopek DIN. Z odločbo U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024 je Ustavno sodišče še odločilo, da 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo glede vprašanja višine obrestne mere, pri čemer je očitke predlagatelja presojalo z vidika 2. in 29. člen Ustave.

10.Datumi in zneski, od katerih so obresti odmerjene, med strankama niso sporni, prav tako ni sporno, da v zadevi ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčnega nadzora ob uveljavitvi novele ZDavP-2 že v teku in tudi ne gre za ponovljeni postopek davčnega nadzora. V obravnavani zadevi se je postopek začel leta 2018, zato ne gre za nobenega od položajev, ki jih ureja prehodna določba 71. člena ZDavP-2J.

12.Čeprav v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od položajev iz 71. člena ZDavP-2J, pa odločitvi Ustavnega sodišča odgovarjata tudi na sporna pravna vprašanja v tej zadevi.

11.Kot uvodoma navedeno, je Vrhovno sodišče na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-150/21 z dne 5. 6. 2024 zahtevo Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J zavrglo. Je pa z navedeno odločbo delno razveljavilo tretji odstavek iste določbe, kar pa v obravnavni zadevi ni upoštevno, saj ne gre za ponovljeni postopek DIN. Z odločbo U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024 je Ustavno sodišče še odločilo, da 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo glede vprašanja višine obrestne mere, pri čemer je očitke predlagatelja presojalo z vidika 2. in 29. člen Ustave.

13.Pred 1. 1. 2017 je 95. člen ZDavP-2 določal, da se obresti obračunajo po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka. S 1. 1. 2017, ko je začel veljati ZDavP-2J, pa je zakonodajalec obrestno mero dvignil na 7%. Po spremembi veljavni 95. člen ZDavP-2 določa, da kadar davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka oziroma od poteka roka za vložitev davčne napovedi oziroma od dneva neupravičeno vrnjenega davka, iz razlogov, ki so na strani zavezanca za davek, do izdaje odločbe obračunajo obresti po obrestni meri 7 % letno. Za čas od izdaje odločbe do njene izvršljivosti ne tečejo obresti.

12.Čeprav v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od položajev iz 71. člena ZDavP-2J, pa odločitvi Ustavnega sodišča odgovarjata tudi na sporna pravna vprašanja v tej zadevi.

14.Kot že navedeno, je Ustavno sodišče odločilo, da spremenjeni 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da obrestovanje zapadlih davčnih obveznosti pred izdajo odmerne odločbe ni nezdružljivo s prepovedjo splošne pravne negotovosti iz 2. člena Ustave. Navodila in pojasnila, ki so izdana v zvezi z izvajanjem predpisov s področja davčnega organa, so namreč javno objavljena (drugi odstavek 13. člena ZDavP-2), veljavna ureditev zavezancem tudi omogoča pridobitev pisne informacije o davčni obravnavi njihovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov (14. člen ZDavP-2), zato Ustavno sodišče ne sledi stališču, da se davčna obveznost zavezanca ugotovi - tj. "individualizira in konkretizira" - šele z odmerno odločbo davčnega organa. Zakon nalaga neposredno dolžnost zavezancu, da sam ugotovi višino svoje davčne obveznosti (ali opravi drugo dejanje iz 95. člena ZDavP-2), kar po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni nerazumnega bremena. Z vidika splošne prepovedi nerazumne in stvarno neupravičene pravne negotovosti iz 2. člena Ustave tudi niso sporna pravila o teku in višini obresti, ki izhajajo iz 95. člena ZDavP-2, in glede vprašanj, kakšne so obrestne posledice, če davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi neporavnane davčne obveznosti, torej glede tega, ali v takem primeru tečejo obresti, od kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri se obresti obračunajo. Zavezanci zaradi jasnosti teh pravil očitno ne morejo biti v nobeni upoštevni pravni negotovosti. Zato sodišče zavrača tožbeni očitek o kršitvi 2. člena Ustave.

13.Pred 1. 1. 2017 je 95. člen ZDavP-2 določal, da se obresti obračunajo po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka. S 1. 1. 2017, ko je začel veljati ZDavP-2J, pa je zakonodajalec obrestno mero dvignil na 7%. Po spremembi veljavni 95. člen ZDavP-2 določa, da kadar davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka oziroma od poteka roka za vložitev davčne napovedi oziroma od dneva neupravičeno vrnjenega davka, iz razlogov, ki so na strani zavezanca za davek, do izdaje odločbe obračunajo obresti po obrestni meri 7 % letno. Za čas od izdaje odločbe do njene izvršljivosti ne tečejo obresti.

15.Po stališču Ustavnega sodišča obrestna mera iz 95. člena ZDavP-2 ne krši prepovedi prekomernih posegov države, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Če naj imajo obresti spodbujevalni namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo ali davčno pravičnost. Glede na dvojni namen, ki ga zasledujejo te obresti (na eni strani revalorizacija in davčna pravičnost, na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti (odvzem likvidne prednosti). Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj.

14.Kot že navedeno, je Ustavno sodišče odločilo, da spremenjeni 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da obrestovanje zapadlih davčnih obveznosti pred izdajo odmerne odločbe ni nezdružljivo s prepovedjo splošne pravne negotovosti iz 2. člena Ustave. Navodila in pojasnila, ki so izdana v zvezi z izvajanjem predpisov s področja davčnega organa, so namreč javno objavljena (drugi odstavek 13. člena ZDavP-2), veljavna ureditev zavezancem tudi omogoča pridobitev pisne informacije o davčni obravnavi njihovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov (14. člen ZDavP-2), zato Ustavno sodišče ne sledi stališču, da se davčna obveznost zavezanca ugotovi - tj. "individualizira in konkretizira" - šele z odmerno odločbo davčnega organa. Zakon nalaga neposredno dolžnost zavezancu, da sam ugotovi višino svoje davčne obveznosti (ali opravi drugo dejanje iz 95. člena ZDavP-2), kar po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni nerazumnega bremena. Z vidika splošne prepovedi nerazumne in stvarno neupravičene pravne negotovosti iz 2. člena Ustave tudi niso sporna pravila o teku in višini obresti, ki izhajajo iz 95. člena ZDavP-2, in glede vprašanj, kakšne so obrestne posledice, če davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi neporavnane davčne obveznosti, torej glede tega, ali v takem primeru tečejo obresti, od kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri se obresti obračunajo. Zavezanci zaradi jasnosti teh pravil očitno ne morejo biti v nobeni upoštevni pravni negotovosti. Zato sodišče zavrača tožbeni očitek o kršitvi 2. člena Ustave.

Ker sta nastanek in tek obresti iz 95. člena ZDavP-2 vezana na objektivne okoliščine (zapadlosti davčne obveznosti, potek časa) in nista odvisna od krivde dolžnikov in ker obrestim ni mogoče očitati prekomernosti, te tudi niso kazenska sankcija v ustavnopravnem smislu.

15.Po stališču Ustavnega sodišča obrestna mera iz 95. člena ZDavP-2 ne krši prepovedi prekomernih posegov države, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Če naj imajo obresti spodbujevalni namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo ali davčno pravičnost. Glede na dvojni namen, ki ga zasledujejo te obresti (na eni strani revalorizacija in davčna pravičnost, na drugi spodbujanje k čimprejšnjemu plačilu), ima zakonodajalec pri določanju te prvine obresti na razpolago določeno polje proste presoje. Sklep o tem, da je prekoračil meje polja proste presoje, bi bil mogoč samo v primerih očitno prekomerne usmerjevalne prvine obresti, kar pa ni obravnavani primer. Ker sta nastanek in tek obresti iz 95. člena ZDavP-2 vezana na objektivne okoliščine (zapadlosti davčne obveznosti, potek časa) in nista odvisna od krivde dolžnikov in ker obrestim ni mogoče očitati prekomernosti, te tudi niso kazenska sankcija v ustavnopravnem smislu. Zato sodišče zavrača očitek tožeče stranke, da izpodbijana odločba glede odmere obresti krši 33. člen Ustave v smislu prekomernega posega v zasebno lastnino.

15.Po stališču Ustavnega sodišča obrestna mera iz 95. člena ZDavP-2 ne krši prepovedi prekomernih posegov države, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Če naj imajo obresti spodbujevalni namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo ali davčno pravičnost. Glede na dvojni namen, ki ga zasledujejo te obresti (na eni strani revalorizacija in davčna pravičnost, na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti (odvzem likvidne prednosti). Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj.

Zato sodišče zavrača očitek tožeče stranke, da izpodbijana odločba glede odmere obresti krši 33. člen Ustave v smislu prekomernega posega v zasebno lastnino.

16.O očitku tožnika glede kršitve 155. člena Ustave pa je v tej zvezi presojo opravilo tudi že Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-150/21-10 z dne 5. 6. 2024, iz katere izhaja, da v takem primeru obstaja javni interes z razlogom zagotavljanja pravilnega, pravočasnega in učinkovitega pobiranja davkov, torej izboljšanje plačne discipline, v obravnavanem primeru pa tudi ne gre za ponovni postopek in da je davčna obveznost že plačana. Ob taki procesni situaciji, kot je obravnavana, pa izpodbijana odločba tudi ne posega v pridobljene pravice glede obrestne obveznosti, kar je drugi kumulativni predpisan pogoj po drugem odstavku 155. člena Ustave. Zato sodišče očitek tožnika glede kršitve prepovedi retroaktivnost iz 155. člena Ustave zavrača kot neutemeljen. Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti, je bil zaključen že v času veljavnosti novele ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice. V tožnikovi zadevi bi tako lahko šlo zgolj za nepravo retroaktivnost, ki pa se ne presoja po 155. členu Ustave, temveč z vidika načela pravne države in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave).

17.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti v povezavi z nenapovedanimi obdavčljivimi dogodki oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.

18.Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za obdobje obrestovanja pred zvišanjem, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.

19.Ukrep obrestovanja davčnih obveznosti, ki bi jih zavezanec za davek moral obračunati in plačati v zakonsko določenem roku, pa jih ni, je ukrep v smeri spodbujanja prostovoljnega plačevanja davkov, utemeljen z vidika pravilnega, pravočasnega in učinkovitega pobiranja davkov. Temeljni namen obresti je na eni strani ohranjanje vrednosti zapadlih davčnih terjatev (revalorizacija), na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti (odvzem likvidne prednosti). Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj.

Če naj imajo torej obresti tudi spodbujevalen namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo. Ustavno sodišče zakonodajalcu glede sprejemanja ukrepov z vidika teh ciljev daje široko polje proste presoje,

v odločbi U-I-150/21-10 pa je Ustavno sodišče tudi pojasnilo, da celo zavezanec, ki ne plača davčnih obveznosti, ki so mu bile naložene z odpravljeno odločbo, zgolj zato, ker mu je bila takšna odločba izdana, ne pridobi pravice, da mu bo v ponovnem postopku obračunana zgolj taka obrestna obveznost kot v odpravljeni odločbi in ne morda višja.

Zato sodišče ugotavlja, da zvišanje obrestne mere za celotno obdobje obrestovanja, četudi se obdobje nanaša na čas pred zvišanjem, ni tak poseg v pričakovanje zavezanca za davek, da bi le ta lahko utemeljeno pričakoval, da se ne bo zgodil. Tudi sodišče pritrjuje toženki, da je takšna razlaga skladna tudi z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča.

20.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, davčni organ je pri odmeri obresti materialno pravo pravilno uporabil, sodišče pa tudi ne vidi kršitev očitanih ustavnih pravic kot tudi ne kršitve pravil postopka, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21.Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS‑1, saj relevantne okoliščine za odločitev v obrestnem delu, ki je predmet tega spora, niso sporne.

K III. točki izreka

22.Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Ki določa: (1) Zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, se končajo po tem zakonu; (2) Zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma začet upravni spor, se končajo po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, številka 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 - ZDavNepr, 111/13, 22/14 - odl. US, 25/14 - ZFU, 40/14 - ZIN-B, 90/14 in 91/15); (3) Če je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravni spor po prejšnjem odstavku in je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, se postopek nadaljuje po tem zakonu.

2Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024, tč.18.

3Prav tam, tč.19.

4Prav tam, tč. 27 in 28.

5Prav tam, tč. 34.

6Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča U-I-150/21-10 z dne 5. 6. 2024, tč. 22.

7Prav tam, tč. 26.

8Prav tam, 21. in 22. točka obrazložitve.

9Prav tam, 26. točka obrazložitve.

10Odločba Ustavnega sodišča U-I-150/21 z dne 5. 6. 2024, 22. točka obrazložitve.

11Prav tam, točka 24.

12VSRS, Sodba X Ips 83/2013 z dne 3. 10. 2013 in Sodba X Ips 160/2009 z dne 5. 5. 2011.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 95

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 33, 155

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba in sklep I U 1377/2020-13

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1377.2020.13 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas