Jedro

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Celju.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, vloženo na Delovnem sodišču v Celju, zahteval, da se za čas od 1. 5. 2016 do 30. 12. 2016 ugotovi obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki. Zahteval je, da se toženi stranki naloži, da mu za navedeno obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zanj mesečno obračuna in plača davke in prispevke od bruto zneska 2.553,61 EUR, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska, to je od 18. v mesecu za prejšnji mesec, mu obračuna regres za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 813,00 EUR in tožniku plača neto znesek v višini 682,92 EUR ter mu plača dnevnice v skupnem znesku 8.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Delovno sodišče v Celju je s sklepom Pd 256/2017 dne 18. 8. 2017 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 5. 2016 do 30. 12. 2016. Glede preostalega tožbenega zahtevka pa se je izreklo za nepristojno in sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa tožbo v tem delu odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 3. Okrožno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je 23. 11. 2017 predlagalo, da Vrhovno sodišče odloči v sporu o pristojnosti. Navaja, da iz tožbe izhaja, da tožnik denarni zahtevek utemeljuje izključno s sklenjenim delovnim razmerjem, saj ni navedel druge pravne ali dejanske podlage za zahtevek. Dejstvo, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavržena, ne spreminja podlage, na kateri tožnik vtožuje denarni zahtevek, zato ne spreminja stvarne pristojnosti sodišča. 4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Celju.

5. Delovno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje v sporih, za katere je tako izrecno določeno z zakonom. V skladu s točko b. prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Zahtevek za obračun in izplačilo plač, regresa za letni dopust in plačilo dnevnic temelji na trditvi tožnika, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, čeprav formalno ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Podlaga reparacijskega zahtevka je tako dejanski obstoj delovnega razmerja, zato gre tudi pri denarnem delu tožbenega zahtevka za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Ker je sodišče del tožbe, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrglo zaradi tega, ker tožba ni bila vložena v roku, ki ga določa zakon, ni prišlo do spremembe pravne in dejanske narave reparacijskega dela tožbenega zahtevka.1

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za odločanje tudi glede preostalega dela tožbe, ki ni bil zavržen, pristojno Delovno sodišče v Celju.

1 Nepravilnost odločitve o nepristojnosti delovnega sodišča je še bolj očitna v delu, v katerem se je le to izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku tožnika za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in prijavi v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje.