Jedro

Tožeča stranka mora že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, s katerimi izkazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode. Tega pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal s tožbenimi navedbami, da mu bo zaradi odrejenega odhoda iz Slovenije in posledično nemožnosti vodenja podjetja kot direktorju in lastniku podjetja nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče odloži izvršitev sklepa Upravne enote Ljubljana z dne 12. 1. 2011 do izdaje pravnomočne odločbe. S tem sklepom je organ prve stopnje ustavil postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca – tožnika (1. točka izreka), odredil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti sklepa (2. točka izreka) in da ni stroškov postopka (3. točka izreka). Postopek je bil ustavljen na podlagi določbe drugega odstavka 67. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), po kateri se šteje, da je prosilec umaknil prošnjo za podaljšanje začasnega prebivanja, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne predloži dokazov, ki jih je na podlagi navedenega zakona dolžan priložiti svoji prošnji. Tožnikovo pritožbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo z odločbo z dne 28. 3. 2011. 2. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik ni navedel, kakšna škoda bo nastala njemu osebno in tudi ne podatkov glede lastništva in zastopnikov podjetja. Predlagal je le vpogled v spletno stran AJPES, kar pa po presoji sodišča ne more šteti kot predlagani dokaz.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že v tožbi in v predlogu za odložitev izvršitve sklepa organa prve stopnje zatrjeval, da je lastnik in direktor podjetja X., d. n. o., ki je registrirano na naslovu v Y. Kot direktor tega podjetja skrbi za delovanje podjetja, posli so odvisni od njega in če bi bil izgnan iz Slovenije, bi nastala težko popravljiva škoda. Glede vpogleda v spletno stran AJPES pa meni, da je to javna evidenca in da zato ni dolžan prilagati izpiska iz te javne evidenca, saj lahko sodišče samo vpogleda vanjo. Glede navedb sodišča, da ni izkazal, da bi škoda nastala njemu osebno, pa pojasnjuje, da škode po višini ni mogoče materialno ovrednotiti niti je konkretizirati. Je pa splošno znano, da v primeru, da oseba, ki je pristojna za vodenje poslov, ni prisotna, obstaja velika verjetnost, da ne bo prišlo do sklepanja novih poslov. Tako bi tožniku kot družbeniku podjetja nastala težko popravljiva škoda. Prijavlja stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mora tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe predložiti vse potrebne dokaze, če želi z uspehom izkazati verjeten obstoj nastanka težko popravljive škode, ki je po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tisti pogoj, na podlagi katerega lahko sodišče zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Zato je pravilno odločilo, da tožnik z okoliščinami in dejstvi, ki jih je navedel v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ter s priloženimi dokazi ni uspel izkazati, da bi mu verjetno lahko nastala težko popravljiva škoda.

7. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora namreč tožeča stranka že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev, in predložiti vse ustrezne dokaze, s katerimi izkazuje verjetnost nastanka težko popravljive škode. Tega pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal s tožbenimi navedbami, da mu bo zaradi odrejenega odhoda iz Slovenije in posledično nemožnosti vodenja podjetja kot direktorju in lastniku podjetja nastala težko popravljiva škoda. Zato se Vrhovno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik le zatrjuje, ne pa tudi izkazuje škodo podjetju, ki pa se praviloma niti ne priznava, saj je popravljiva. Pa tudi sicer tožnik ne zatrjuje, da v Sloveniji ne bi imel solastnika oziroma sodružbenika podjetja oziroma, da v Sloveniji ne bi mogel najti sposobnega človeka, ki bi v njegovi odsotnosti začasno vodil podjetje Z zatrjevanjem o morebitni škodi podjetju, za katerega tožnik zatrjuje, da je lastnik in direktor, torej tudi po stališču Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal morebitnega nastanka težko popravljive škode, ki bi bila relevantna za izdajo začasne odredbe.

8. Nadalje Vrhovno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene. Ti ugovori so ponovljeni tožbeni ugovori. Graja tudi stališča sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik zahtevi za izdajo začasne odredbe priložiti izpisek iz spletne strani AJPES. Po presoji Vrhovnega sodišča ni odločilnega pomena za zavrnitev te pritožbe stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik predložiti k zahtevi tudi izpisek iz spletne strani AJPES, ki je res javno dostopna evidenca, pač pa dejstvo, da tožnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer, da bi mu grozila neposredna težko popravljiva škoda zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

9. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1).