Jedro

Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev pred izdajo izpodbijane odločbe, saj se je tožnik o njih lahko izjasnil šele v upravnem sporu, ki je sicer namenjen presoji zakonitosti upravnega odločanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 449/2017 z dne 30. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku, na katerega je bil tožnik napoten v okviru zapuščinskega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. D 245/2015. 2. V obrazložitvi navaja, da je v skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ugotavljal premoženjsko stanje tožnika. Ugotovil je, da je edino premoženje družine tožnika, ki se upošteva skladno z določbami 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), njegov solastniški delež na nepremičninah parc. št. 150/22 k.o. ... (do ½) in parc. št. 150/33 k.o. ... (do ½). Prvonavedena nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjski hiši na naslovu... in ..., ..., s pripadajočim zemljiščem, kjer imata tožnik in njegova žena prijavljeno stalno prebivališče. Na podlagi vpogleda v spisa opr. št. Bpp 71/2016 in opr. št. Bpp 72/2016 je ugotovil, da stanovanjski hiši predstavljata funkcionalno celoto, zato ju je upošteval kot eno stanovanje. Nadalje je ugotovil, da sta nepremičnini predmet nepravdnega postopka, ki teče med tožnikom in njegovim bratom pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. N 4/2012 zaradi razdružitve solastnega premoženja. V tem postopku je bil angažiran izvedenec gradbene stroke A.A., ki je podal oceno površine deležev na nepremičninah ter njihovo vrednost. Izvedenec je ocenil, da znaša vrednost tožnikovega stanovanja 46.912,56 EUR. Organ za BPP je tej oceni v celoti sledil ter zaključil, da se pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS to stanovanje ne upošteva. Kot premoženje pa je upošteval vrednost tožnikovega deleža nepremičnine okrog stanovanjske hiše na parc. št. 150/22 k.o. ..., ki glede na izvedenčeve izračune o obsegu (335 m2) in vrednosti posameznega m2 (96,00 EUR/m2) znaša 16.080,00 EUR, za zemljišče parc. št. 150/33 k.o. ... pa ob upoštevanju enake vrednosti posameznega m2 in velikosti zemljišča (21 m2) znaša 1.008,00 EUR. Ugotovil je torej, da znaša skupna vrednost tožnikovega premoženja 17.088,00 EUR, zaradi česar tožnik presega premoženjski cenzus za dodelitev redne BPP.

3. Organ za BPP je še ugotovil, da tudi ni podanih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, da se to premoženje ne bi upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, saj tožnik v postopku ni izkazal nezmožnosti razpolaganja z njim, tudi sicer pa sodni postopek glede razdružitve solastnega premoženja, ki je v teku, pravno gledano ne onemogoča razpolaganja s tem premoženjem.

4. Tožnik v tožbi ugovarja oceni vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je organ zavrnil njegovo prošnjo za BPP. Meni, da ocena sodnega izvedenca, kateri je v nepravdnem postopku tudi sam nasprotoval, ne odraža dejanskega stanja na trgu ter ne predstavlja pravilnega ugotavljanja vrednosti teh nepremičnin. Sklicuje se na podatke Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS), po katerih znaša vrednost nepremičnine parc. št. 150/22 k.o. ... v velikosti 355 m2 ob upoštevanju enake formule za izračun, kot jo je v izpodbijani odločbi uporabil organ za BPP, 1.749,40 EUR, vrednost nepremičnine parc. št. 150/33 k.o. ... v velikosti 21 m2 pa 189,00 EUR, skupno torej 1.843,90 EUR. Nadalje navaja, da z nepremičnino parc. št. 150/22 k.o. ..., ki v naravi predstavlja okolico stanovanjske hiše, ne more razpolagati, saj do zaključka postopka etažiranja in dedovanja na sodišču prodaja zemljišča ni mogoča, tudi sicer bi zanjo potreboval soglasje brata. Pojasnjuje, da je to zemljišče v naravi namenjeno dostopu do vhodnih vrat, garaž in kletnih prostorov, na zemljišču pa se nahajajo greznica, napeljave in skupna električna energija, zato je funkcionalno namenjeno sami stanovanjski hiši, v kateri živi. Glede na opisane okoliščine in dejstvo, da zemljišče še ni razdeljeno, ocenjuje, da je vrednost zemljišča bistveno nižja kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Zaradi neupoštevanja podatkov GURS o oceni vrednosti teh nepremičnin uveljavlja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom.

5. Organ za BPP v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je glede na navedbe tožnika v zvezi z izvedenskim mnenjem v nepravdnem postopku sklepal, da se tožniku vrednost zemljišča ni zdela sporna. Kritičnost in strokovnost izvedenskega mnenja bo resda presojalo sodišče v nepravdnem postopku, vendar meni, da ima to mnenje neposredno dokazno vrednost, zato vztraja pri upoštevanju podatkov iz podane cenitve. Podatke GURS ocenjuje kot informativne izračune vrednosti nepremičnin, narejene na podlagi množičnega vrednotenja, medtem ko je individualna ocena posamezne nepremičnine, podana s strani strokovno usposobljene osebe, bolj natančna, saj upošteva dejanske razmere in okoliščine posamezne nepremičnine. Iz tega razloga zavrača očitek tožnika o kršitvi načela enakosti pred zakonom kot neutemeljen. Zavrača tudi tožnikove navedbe o nezmožnosti razpolaganja s solastniškim deležem zaradi teka postopka etažiranja in dedovanja, saj meni, da postopek dedovanja ne more vplivati na pravico razpolaganja z nepremičninami, tožnik pa je v zemljiški knjigi tudi že vknjižen kot solastnik do ½ na teh nepremičninah. Te navedbe tožnika ocenjuje kot nekonkretizirane in neutemeljene. Nadalje še navaja, da lahko solastnik nepremičnine skladno z upravno in sodno prakso ter glede na 66. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) razpolaga z nepremičnino brez soglasja drugih solastnikov, saj lahko svoj solastniški delež odsvoji, obremeni ali na drugačen pravnoposlovni način unovči. Solastniško razmerje na nepremičnini ne predstavlja ovire za prosto razpolaganje s tem premoženjem, zato solastniškega deleža ni mogoče izključiti iz premoženja, ki se upošteva pri presoji izpolnjevanja materialnega kriterija za dodelitev BPP. Meni, da glede določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre in 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS tudi nima pravne podlage, da zemljišča, ki spada k stanovanjski hiši, v premoženje ne bi upošteval. 6. Tožba je utemeljena.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Skladno s prvim in drugim odstavkom 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarpre se BPP ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, če premoženje dosega ali presega vrednost 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Skladno s 1. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje osebe šteje tudi nepremično premoženje, pri čemer se kot premoženje med drugim ne upošteva stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katere vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR (prvi odstavek 18. člena ZUPJS).

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili podatki, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, v konkretnem primeru odločilni za sprejeto odločitev. Na podlagi teh podatkov je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev BPP, ker vrednost njegovega solastniškega deleža na zemljiščih parc. št. 150/22 k.o. ... in parc. št. 150/33 k.o. ..., ki niso namenjena stanovanjski rabi, znaša skupno 17.088,00 EUR in tako presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP (ki je ob vložitvi predmetne prošnje za BPP znašal 14.042,88 EUR). Tožena stranka je na podlagi pridobljenih podatkov še ugotovila, da tožnik ni izkazal nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem.

9. Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev pred izdajo izpodbijane odločbe, saj se je tožnik o njih lahko izjasnil šele v upravnem sporu, ki je sicer namenjen presoji zakonitosti upravnega odločanja (prvi odstavek 157. člena Ustave RS in 2. člen ZUS-1). Tožnik ni zgolj objekt upravnega postopka, temveč stranka postopka, zato mu je treba dati možnost, da se izjasni o ključnih okoliščinah primera, kot to izhaja tudi iz določb prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, v povezavi z 22. členom Ustave RS. To procesno dejanje je bilo v obravnavani zadevi nujno, saj je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, ugotovila drugačne stanje, kot ga je tožnik navedel v svoji prošnji za dodelitev BPP, zato bi ga morala pozvati, da se izjasni o neskladnostih med njegovo prošnjo in stanjem, kot ga je sama ugotovila. Prav tako bi morala tožniku omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP oziroma mu omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa je imela vpliv na zakonitost odločitve tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP ne upošteva premoženje, s katerim prosilec dejansko ne more razpolagati, če prosilec izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ni zakrivil po lastni volji.

10. Tožnik je pravno relevantne okoliščine v zvezi z dokazovanjem drugačne vrednosti premoženja in nezmožnosti razpolaganja s premoženjem dovolj prepričljivo opisal v tožbi, na podlagi katerih je sodišče lahko ugotovilo, da je omenjena procesna napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ker tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi, je posledično tudi dejansko stanje o pomembnih okoliščinah v zvezi s tožnikovim premoženjem nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), materialno pravo pa v zvezi z uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP ni bilo uporabljeno pravilno (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava v nadaljnjem postopku sodišče v zvezi z vprašanjem „možnosti razpolaganja s premoženjem“ opozarja, da je sporno možnost razpolaganja treba preučiti tudi z gledišča narave (dejanske rabe) zemljišča, s katerim bi prosilec lahko razpolagal. 11. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.