Jedro

ZPP pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom za obdobje od 1. 5. 2008 do 15. 12. 2010 plačati znesek 29.024,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.502,64 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka), tožniku pa je v končno plačilo naložilo tudi stroški priče A.A. v znesku 11,90 EUR, B.B. v znesku 17,68 EUR, C.C. v znesku 12,58 EUR in Č.Č. v znesku 15,30 EUR (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi. Tožnik izpostavlja, da tožena stranka ni imela nobenega listinskega dokaza o tem, da je tožniku zneske izplačala na roke. Tožnik ni nikoli podpisal nobenega potrdila o prejemu tega zneska, blagajniške izdatke (B 2

), ki jih je predložila tožena stranka glede plačil, in ki bi naj izkazovali prejem zneskov, je podpisovala samo D.D., računovodja pri toženi stranki in sestra direktorja tožene stranke, v svoji pisarni. Iz samih plačilnih list, ki jih je tožnik podpisoval, pa tudi ne izhaja, da naj bi s podpisom listine potrdil tudi prejem denarja. Resnega razloga, da tudi teh plačil tožena stranka ne bi nakazovala na TRR tožnika tako ni bilo. Tudi z vidika skrbnosti ni nobenega razloga, da tožena stranka tožniku ob prejemu denarja „na roke“ ne bi zahtevala vsaj podpisa potrdila, da je denar prejel. Takšno potrdilo v obliki blagajniškega prejemka je gotovo potrebovala, saj je le te izpolnjevala in podpisovala računovodja tožene stranke. Sodišče je verodostojnost izpovedb obeh strank ocenjevalo zgolj na podlagi izpovedb prič, ob pomanjkanju listinskih dokazov, ki bi potrjevali izplačilo zneskov tožniku. Nobena od zaslišanih prič ni vedela izpovedati, ali je tudi tožnik dobil vse izplačano oz. ali je sploh dobil kaj izplačano, ker naj bi se plačila opravljala individualno, čeprav v skupnem prostoru. Tožnik opozarja še na izpovedbo priče E.E., ki je dne 7. 6. 2012 tudi izpovedal, da so bili na plačilnih listih včasih zapisane dnevnice in visoki zneski za prevoz, vendar teh zneskov ni dobil izplačanih niti na račun niti v gotovini. Sodišče se do te izpovedbe ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo .

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno

sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedbe priče E.E., saj je na str. 6 zapisalo, da med drugim tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da je dobival tudi gotovinsko izplačilo, ki je bilo odvisno od tega, koliko je delal. Resda je navedena priča izpovedala tudi, da so bile na plačilnih listah včasih napisane dnevnice in visoki zneski za prevoz, ter da teh zneskov ni dobil izplačanih niti na račun niti v gotovini, vendar pa ta priča ni izpovedala tudi, da ne bi dobila izplačano, kar je oddelala oz. kar je bilo dogovorjeno. Nasprotno, izrecno je izpovedal, da je bila višina gotovine, ki jo je prejel, odvisna od tega, koliko je delal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tudi na podlagi izpovedbe te priče zaključilo, da verjame toženi stranki, ter izpovedbam prič, ki so zatrdile, da vse stroške v zvezi z delom, dobile izplačane v gotovini na roke.

ZPP pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zmotno je zato tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je navedeno dokazala z izpovedbami prič, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero. Drži sicer pritožbena navedba, da nobena od zaslišanih prič ni vedela izpovedati, ali je tožnik dobil vse izplačano, ne drži pa, da ne bi izpovedale o tem, ali je tožnik sploh dobil kaj izplačano. Tako B.B., kot C.C. in Č.Č. so izpovedali, da so videli, da je tudi tožnik prejel izplačilo v gotovini. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnik podpisal vse plačilne liste, česar zagotovo ne bi storil, če bi bilo s predhodnimi izplačili karkoli narobe. Ker je torej večina od zaslišanih prič potrdila gotovinsko izplačilo, pa tudi dejstvo, da so dobili izplačano vsoto, ki je bila prikazana na plačilnih listah, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru utemeljeno sledilo trditvam tožene stranke.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli, in ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).