Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II.Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojene za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je podala dne 1. 12. 2023 po (tedanjem) zagovorniku.

2.Zoper tak sklep se pritožuje (sedanji) zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je bila obsojenka s sodbo z dne 29. 11. 2023, ki je postala pravnomočna 9. 1. 2024, spoznana za krivo storitve: kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Izrečena ji je bila enotna kazen 2 (dveh) let zapora, po prvem odstavku 56. člena KZ-1 pa ji je sodišče v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 8. 10. 2019 od 7.10 ure do 10. 10. 2019 do 18.45 ure.

5.Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za nadomestitev izvršitve kazni zapora z nalogami v splošno korist, katerega vsebino je povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, poudarilo, da je pri odločanju o predlogu upoštevalo: (-) vedenje obsojenke v času odločanja, (-) nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, (-) možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter (-) osebne in družinske razmere obsojenke v času predvidenega izvrševanja kazni, kot to določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Pri presoji primernosti in uspešnosti izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pa je upoštevalo objektivne in subjektivne okoliščine obsojenke oziroma njeno vedenje v času odločanja in ostale prej navedene okoliščine ter presojalo ali je smiselno izreči alternativno kaznovanje.

6.Ob obravnavanju predloga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenka ni zaposlena, niti ni prijavljena v evidenci brezposelnih oseb kot iskalka zaposlitve; da prejema denarno socialno pomoč v višini 465,34 EUR in varstveni dodatek v višini 218,71 EUR do 3. 6. 2024; da je bila predhodno že večkrat obsojena za različna kazniva dejanja; da je zoper njo v teku še šest kazenskih postopkov. Glede na ugotovitve, da je obsojenka specialna povratnica, saj je bila za istovrstna kazniva dejanja, kot so bila obravnavana v predmetnem postopku, že večkrat pravnomočno obsojena, da je pri tem storila tudi kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen od 5 do 10 let zapora, da je v izvrševanje kaznivih dejanj vpletla tudi otroka, da je kazniva dejanja izvrševala iz koristoljubja, pri tem pa izkazala vztrajnost, kontinuiteto, negativen odnos do pravnih in družbenih norm, da so ji bile izrečene tako pogojne obsodbe, kot tudi denarne kazni in kazni zapora, pri čemer sta se dve izrečeni zaporni kazni izvršili z delom v splošno korist, pa nobena od sankcij ni dosegla želenega učinka, tj. da bi obsojenka prenehala z izvrševanjem kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene. Pritožbeno sodišče zato tudi soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izvršitev kazni zapora edini pravičen in primeren ukrep zoper obsojenko, ki bo lahko z izolacijo iz domačega okolja imela možnost razmisliti o nedopustnosti in škodljivosti svojih dejanj in prevzela socialne posledice za svoja dejanja, kot tudi s poudarkom, da bi morala obsojenka o posledicah prestajanja zaporne kazni razmišljati še pred izvršitvijo kaznivih dejanj.

7.Tako prepričljivih argumentov zagovornik ne more omajati z izpostavljanjem, da je sodišče upoštevalo le okoliščine iz preteklosti obsojenkinega življenja, ne pa tudi aktualnih življenjskih razmer, ki so deloma nastale po izdaji izpodbijane sodbe in po podaji predloga za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Pri tem zagovornik izrecno izpostavlja, da obsojenka skrbi za hudo bolnega partnerja, kot tudi za bolnega mld. otroka svoje hčerke, ki ji je bil zaupan v varstvo in vzgojo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 10/2021 z dne 21. 6. 2023. Glede na to, da je bila omenjena odločba izdana 21. 6. 2023, tj. še pred izdajo sodbe v predmetnem kazenskem postopku, vsekakor pa pred vložitvijo predloga za družbeno koristno delo, pa v predlogu za družbeno koristno delo ta okoliščina ni z ničemer omenjena - ravno nasprotno je navedeno, da ni mati mladoletnih otrok, kar bi ji predstavljajo oviro zaradi skrbi za varstvo otrok - ni mogoče šteti, da ta zatrjevanja predstavljajo dovoljeno pritožbeno novoto in so zato neupoštevna. Prav tako v predlogu za družbeno koristno delo ni bilo navedenega nič v zvezi s tem, da naj bi obsojenka skrbela za bolnega partnerja, ki naj bi nujno potreboval njeno pomoč pri vsakodnevnih opravilih, čeprav je zadnji izvid, ki je priložen k pritožbi in ki naj bi izkazoval težko bolezensko stanje obsojenkinega partnerja, izdan 15. 11. 2023. Zato tudi ta zatrjevanja predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi s predloženimi dokazili zgolj v vednost obsojenki pripominja, da ni mogoče spregledati, da iz izvida za njenega partnerja z dne 15. 11. 2023 izhaja, da obsojenkin partner kljub sicer hudi bolezni in zdravstvenim težavam, še vedno poskrbi za vse osebne potrebe, opravi osnovna gospodinjska opravila in krajše sprehode, da tudi zadnji izvidi za vnuka kažejo, da je bolezen pri njem v remisiji ter da dejstvo, da je bila postavljena za skrbnico vnuku (sinu njene hčere) in da je CSD Dolenjska in Bela krajina ocenil, da je obsojenka primerna, da skrbi za mladoletnika, na presojo utemeljenosti predloga nima vpliva. Taka presoja CSD namreč ne pomeni, da pri obsojenki ni nevarnosti, da bi ponavljala kazniva dejanja in v nasprotju s pritožbenimi navedbami aktivna skrb za mld. vnuka nikakor ne predstavlja zanesljive podlage za sklepanje, da obsojenka ne bo več ponavljala kaznivih dejanj.

8.Glede na navedeno, ko je pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljen, ko so glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje pravilni zaključki, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna in ne bi dosegla namena kaznovanja in ko niso bile ugotovljene kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

9.Obsojena je brez zaposlitve in brez rednih dohodkov, zato jo je sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/9

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.