Jedro

Najkasneje z izdajo odločbe o priznanju nadomestila za invalidnost v letu 1999 je bil tožnik seznanjen, da mu ta pravica ni priznana od leta 1986, temveč od 1. 9. 1999, zato se ne more uspešno sklicevati na mnenje invalidske komisije II. stopnje, da je pri njem invalidnost podana od 5. 6. 1986, s katerim je bil seznanjen šele leta 2008. Relevantno za začetek zastaralnega roka je torej leto 1999. Subjektivni triletni rok, v katerem naj bi tožnik zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in objektivni petletni rok, ki teče od dneva nastanka škode, sta tako že potekla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 17. 1. 2011. V obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1420/2011-7 z dne 27. 9. 2011 odpravilo odločbo podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 184/2011 z dne 20. 7. 2011 in mu zadevo poslalo v pristojno reševanje. Pojasnjuje, da ni ugotavljal izpolnjevanja finančnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s 13. in 19. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker je ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po tej določbi se prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugodi, če je zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, očitno nerazumna oziroma nima verjetnega uspeha za izgled. Navaja, da iz prosilčeve prošnje izhaja, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) zaradi nepriznanja oziroma prepoznega priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, predvsem pravice do nadomestila za invalidnost. Iz podatkov v spisu ugotavlja, da je prosilčev morebitni odškodninski zahtevek že zastaral. Sklicuje se na določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa zastaralne roke za odškodninske terjatve. Te zastarajo v treh letih od dneva, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih od dneva, ko je škoda nastala. V obravnavanem primeru naj bi zatrjevana škoda nastala z izdajo odločbe ZPIZ z dne 12. 8. 1999 (priznanje invalidnosti) oziroma z dne 30. 12. 1999 (priznanje nadomestila za invalidnost), torej v letu 1999. To pomeni, da je petletni objektivni zastaralni rok že potekel. Prav tako je potekel triletni subjektivni zastaralni rok, saj je iz dokumentacije razvidno, da je prosilec za nastalo škodo zaradi nepriznanja pravic od leta 1986 dalje izvedel že v letu 1999. Mnenje invalidske komisije II stopnje z dne 25. 9. 2008, ki je menila, da pri prosilcu obstaja zaradi poklicne bolezni invalidnost III. kategorije že od 5. 6. 1986 dalje, pa ne predstavlja dokaza o odškodninski odgovornosti tožene stranke, saj je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pomemben pravni in ne dejanski obstoj invalidnosti. V primeru tožnika je bil pravni obstoj invalidnosti podan z odločbo ZPIZ z dne 12. 8. 1999 in ne z mnenjem invalidske komisije z dne 25. 9. 2008. Ker je prosilec zamudil vse roke za vložitev odškodninske tožbe, je organ za BPP njegovo zahtevo za odobritev brezplačne pravne pomoči v zvezi z odškodninsko tožbo ocenil za očitno nerazumno, saj prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh pravde, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč. Njegovo zahtevo je zavrnil na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločbo, le-to ocenjuje kot krivično. Glede odločbe ZPIZ z dne 12. 8. 1999, v zvezi s katero organ za BPP ugotavlja zastaranje, navaja, da se je zoper to odločbo pritožil in zahteval, da mu ZPIZ prizna pravice iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za nazaj, kar pa je ta zavrnil, češ da mu pravice ne gredo, ker ni bil invalid. Te pravice je vseskozi želel uveljavljati, pa za to ni imel dokazov, ker je ZPIZ dejstva prikrival. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki ga je prejel skupaj z odločbo ZPIZ, dne 7. 10. 2008, izhaja, da je pri njemu od 5. 6. 1986 zaradi posledic poklicne bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Vse do tedaj so mu ta datum zanikali in krivično vztrajali, da mu gredo pravice šele od 12. 9. 1999. Do 7. 10. 2008 tako ni imel možnosti, da bi vložil odškodninsko tožbo. Nedopustno je, da se mnenja invalidske komisije ne upošteva, čeprav že od 25. 8. 1999 nepretrgoma pri vseh sodiščih uveljavlja, da je pri njem invalidnost podana od 5. 6. 1986. Napačna je tudi obrazložitev odločbe št. Bpp 792/2008 z dne 25. 4. 2008. Te zadeve se vežejo na krivično odpoved delovnega razmerja in na vse posledice, ki iz tega izvirajo. Gre za izkoriščanje njegovega nevzdržnega položaja, ogroženost življenja in zdravja. Smiselno tožnik uveljavlja, da se izpodbijana odločba odpravi in se njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, da tožnik nima realnih možnosti za uspeh. Poudarja, da mu je bila invalidnost kot posledica poklicne bolezni pravno veljavno priznana šele z odločbo ZPIZ z dne 12. 8. 1999. Do izdaje te odločbe je bila pri tožniku od 5. 6. 1986 dalje skladno s tedanjo zakonodajo podana samo spremenjena delovna zmožnost, ne pa tudi invalidnost. Pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni imel in je o vseh pravicah na podlagi spremenjene delovne zmožnosti odločal delodajalec. O protipravnosti ravnanja ZPIZ iz tega razloga zato ni mogoče govoriti, saj je zavod odločal o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja na podlagi tedaj veljavne zakonodaje. Tako niso izpolnjeni elementi za odškodninsko tožbo in bi bila morebitna odškodninska tožba zoper ZPIZ zavrnjena. Tožena stranka vztraja pri ugotovitvi, da je odškodninski zahtevek zastaral. V obravnavanem primeru naj bi mu zatrjevana škoda nastala z izdajo odločbe ZPIZ z dne 12. 8. 1999 (priznanje invalidnosti) oziroma z dne 30. 12. 1999 (priznanje nadomestila invalidnosti), torej v letu 1999). To pa pomeni, da sta potekla objektivni in subjektivni zastaralni rok. Tudi če se zastaranje upošteva le na ugovor stranke, bi ZPIZ kot pravna oseba z usposobljenimi pravniki zagotovo vložila ugovor zastaranja v primeru odškodninske tožbe. Torej tožnik ne bi imel možnosti za uspeh.

Tožba ni utemeljena.

Organ za BPP je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil, ker je ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 in 23/08). Po tej določbi se za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prošnja vložena, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje prosilca ali njegov zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

Organ za BPP je zadevo, v kateri je tožnik prosil za BPP (za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi nepriznavanja oziroma prepoznega priznavanja pravice do nadomestila za invalidnost) ocenil za nerazumno, ker je ugotovil, da je za uveljavljanje odškodninske terjatve potekel rok, v katerem je treba tako tožbo vložiti. Glede na podatke upravnega spisa, na podlagi katerih je, kot navaja organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe sprejel odločitev, sodišče tej ugotovitvi pritrjuje. Tožnik zatrjuje obstoj škode, ker mu že od 5. 6. 1986 ni bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost. Če naj bi mu bila škoda povzročena z odločbama ZPIZ o priznanju invalidnosti in priznanju nadomestila invalidnosti, ki sta bili izdani v letu 1999, mu je škoda nastala tedaj, torej leta 1999. Najkasneje z izdajo odločbe o priznanju nadomestila za invalidnost v letu 1999 je bil tožnik seznanjen, da mu ta pravica ni priznana od leta 1986, temveč od 1. 9. 1999, zato se ne more uspešno sklicevati na mnenje invalidske komisije II. stopnje, da je pri njem invalidnost podana od 5. 6. 1986, s katerim je bil seznanjen šele leta 2008. Relevantno za začetek zastaralnega roka je torej leto 1999. To pa pomeni, da sta tako subjektivni triletni rok, v katerem naj bi tožnik zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in objektivni petletni rok, ki teče od dneva nastanka škode (352. člen Obligacijskega zakonika), že potekla. Na teh dejstvih je organ za BPP pravilno ocenil, da je zadeva, v kateri je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nerazumna. Po že izoblikovani sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 91/2005 z dne 9. 2. 2005 in opr. št. X Ips 140/2007 z dne 1. 3. 2007) je v primerih, ko prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, ki je zastaran, šteti, da nima verjetnega izgleda za uspeh.

Pritrditi pa je tudi stališču organa za BPP o dvomu v protipravnost ravnanja ZPIZ, ki bi morala biti tudi podana, da bi tožnik imel verjetne izglede za uspeh z odškodninsko tožbo. Organ za BPP je pojasnil, da je za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost potrebno, da je invalidnost tudi pravno potrjena, torej da je o obstoju invalidnosti izdana odločba. Takšna odločba je bila tožniku izdana šele v letu 1999, zato je imel šele od tedaj priznane pravice do nadomestila za invalidnost. Če naj bi izdajo odločbe o invalidnosti preprečeval delodajalec, kot tožnik navaja v tožbi, pa to ni dejstvo, ki bi bilo relevantno za odškodninsko tožbo zoper ZPIZ. Tudi ostale tožnikove navedbe, da je bila nepravilna odločitev v zadevi BPP 792/2007 oziroma odločitve o prenehanju delovnega razmerja, na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105&06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.