Jedro

Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in odločilo, da se jo najdlje do vključno 23. 7. 2025 zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom bolnišnice X. (II. točka izreka).

2.Pritožuje se pooblaščenka zadržane osebe, ki odločitev izpodbija v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da zadržanje omeji na obdobje 14 dni. Podredno predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi poudarja, da je sklep v delu, ki se nanaša na dolžino zadržanja, neutemeljen, nesorazmeren in ne upošteva individualnih okoliščin zadržane osebe. Sodišče je odločitev o dolžini zadržanja oprlo izključno na izvedensko mnenje in ni presojalo možnosti krajšega obdobja hospitalizacije. Ta bi prav tako lahko omogočila zdravljenje in spremljanje prvih učinkov terapevtskih ukrepov. Izvedenka v mnenju ne navaja nobenih strokovno utemeljenih razlogov za 30-dnevno zadržanje. Iz klinične prakse izhaja, da se začetni učinki farmakološke terapije lahko pokažejo že v roku od 7 do 14 dni. Sodišče bi moralo presoditi o možnosti vmesnega preverjanja zdravstvenega stanja ter razmisliti o krajšem obdobju hospitalizacije. Sklep tudi ne vsebuje konkretizirane presoje glede razlogov za dolžino zadržanja. V njem ni vsebinske opredelitve do možnosti uporabe milejših in individualno prilagojenih ukrepov, kot so nadzorovano ambulantno zdravljenje, pogostejši zdravniški pregledi ali aktivna vključenost družinskih članov pri podpori zdravljenja.

Pomembne so tudi osebne okoliščine zadržane osebe, ki jih sodišče ni upoštevalo. Skrb za družino in želja po vzpostavitvi stika z otrokom predstavljajo pomembne razloge, ki terjajo tehtanje sorazmernosti ukrepa tudi z vidika njegovega učinka na potek zdravljenja. Daljše zadržanje lahko negativno vpliva na psihično stanje zadržane osebe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za poseg v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave), v kateri je zajeta tudi pravica do odklonitve zdravljenja. Zdravljenje je dopustno le ob izpolnjenosti vseh zakonsko predpisanih pogojev. Ti so navedeni v 1. odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče se je do njih izčrpno in jasno opredelilo. Pritožba tem razlogom konkretizirano niti ne ugovarja; oporeka le dolžini zadržanja in opozarja na možnost izreka milejšega ukrepa.

5.Razlog za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom bolnišnice X. je huda psihična bolezen - bipolarna afektivna motnja z maničnimi psihotičnimi simptomi zaradi opustitve jemanja zdravil. Oseba je hospitalizirana že šestič. Izvedenka psihiatrične stroke B. B. v mnenju poudarja, da je pri osebi zaradi opustitve jemanja zdravil bolezenska simptomatika izražena do take mere, da je hudo motena presoja realnosti, pod vplivom blodnjavih vsebin pa tudi obvladovanje ravnanja. Izvedenka je predlagala enomesečno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom z namenom, da se ji v tem času ponovno uvede in ustrezno zviša potrebna terapija in da terapija v tem času doseže tolikšen učinek, da bo blodnjava simptomatika, pod vplivom katere se je oseba počutila ogroženo in se nenavadno vedla, začela izzvenevati. V tem času naj bi oseba dosegla tolikšno kritičnost do bolezni in do nujnosti prejemanja predpisane terapije, da ne bo takoj po odpustu opustila vseh zdravil. Ravno to se je namreč zgodilo po zadnjem odpustu iz bolnišnice.

6.Predhodna zdravljenja niso prinesla trajnejšega uspeha, sodišče pa nima razloga, da bi podvomilo v mnenje izvedenke glede dolžine zdravljenja. V pritožbi navrženo sklicevanje na klinično prakso, iz katere naj bi izhajalo, da se začetni učinki farmakološke terapije lahko pokažejo že v roku od 7 do 14 dni, je povsem posplošeno in z ničemer podprto. Vprašanje dolžine potrebnega zdravljenja predstavlja strokovno vprašanje in izvedenka je nanj podala jasen ter prepričljiv odgovor. Niti osebne okoliščine (skrb za družino, želja po vzpostavitvi stika z otrokom) - tudi te so v pritožbi le navržene in predstavljajo pritožbeno novoto - za presojo ne morejo biti odločilne.

7.Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Akutna psihotična simptomatika in huda nekritičnost osebe do rednega jemanja predpisane terapije onemogočata uporabo drugih, milejših oblik pomoči. Pritožbeno sodišče te ugotovitve v celoti sprejema. Nenazadnje je močan argument že ta, da se oseba vse od predhodnega odpusta ni držala navodil in ni prejemala predpisane terapije. Sprejeta odločitev pa ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

8.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3 Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 69, 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.