Jedro

Komunalni prispevek pomeni udeležbo investitorja oz. lastnika objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, k stroškom, ki so nastali občini zaradi gradnje komunalne opreme, ki jo je sama zagotovila, financirala pa iz različnih virov. V obravnavanem primeru gre za vodovod, katerega gradnje ni zagotovila občina, niti ga ni prevzela v upravljanje, zato zanj ne more zaračunati komunalnega prispevka. Sklicevanje toženke na pridobljeno vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, ni utemeljeno. Dejstvo, da se neka dejavnost opravlja kot gospodarska javna služba, samo po sebi še ne daje upravičenja zaračunati komunalni prispevek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Trebnje št. 354-183/2008-6 z dne 29. 1. 2009 se odpravi v delu, ki se nanaša na komunalni prispevek za vodovodno omrežje (individualna raba) in vodovodno - hidrantno omrežje (kolektivna raba) in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 2668,64 EUR v zvezi z legalizacijo stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. ... k.o. .... Glede opremljenosti zemljišča z vodovodnim omrežjem in upravičenostjo, da zanj odmeri komunalni prispevek, v obrazložitvi navaja, da je od Agencije RS za okolje pridobila vodno dovoljenje z dne 27. 9. 2007, iz katerega je razvidno, da ji je dovoljena neposredna raba vode za oskrbo s pitno vodo (zajetje A.), ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidno, da je bil tožniku zaračunan komunalni prispevek zaradi priključevanja na vodovodno omrežje (individualna raba) in na vodovodno – hidrantno omrežje (kolektivna raba komunalne infrastrukture).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se na območju, za katerega je obračunan komunalni prispevek, prebivalci s pitno vodo oskrbujejo iz vaškega vodovoda, za katerega je občina pridobila vodno dovoljenje in v zvezi s katerim javno podjetje izvaja obvezno gospodarsko javno službo. Opremljenost stavbnega zemljišča upošteva tako, da se ugotovi, na katero vrsto komunalne opreme lahko zavezanec priključi svoj objekt oz. ali mu je omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi neupravičene odmere komunalnega prispevka za vodovodno omrežje pri individualni rabi in za vodovodno - hidrantno omrežje pri kolektivni rabi. V nadaljevanju pojasnjuje, da na njegovi parceli ni javnega vodovoda, ampak vaško vodovodno omrežje B.-C., pri čemer so krak vodovoda do njegovega zemljišča v dolžini 400 m zgradili štirje lastniki objektov. Celotno vodovodno omrežje je bilo zgrajeno predvsem s sredstvi in znanjem občanov. Pred priključitvijo na to omrežje je moral vaškemu vodovodnemu odboru, ki vzdržuje omrežje, plačati prispevek. Brez soglasja tega odbora tudi ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, pogoj zanj pa je plačilo prispevka. Ker je torej prispevek za izgradnjo že plačal, bi mu bila s ponovnim obračunom komunalnega prispevka ista storitev zaračunana dvakrat. Nadalje meni, da v njegovem primeru ni mogoče trditi, da se zemljišče na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) šteje za opremljeno, saj komunalna oprema za oskrbo s pitno vodo s strani občine ni urejena, zgrajena, niti predana v upravljanje. V zvezi s tem prilaga potrdilo, da Komunala Trebnje, ki je izvajalec občinskih javnih služb v Občini Trebnje, ne upravlja z vodovodom B.-C. S plačilom komunalnega prispevka mu tako ni zagotovljena priključitev na vodovodno omrežje, saj občina v tem primeru te pristojnosti nima. Še posebej neupravičeno pa je zaračunano tudi vodovodno - hidrantno omrežje, saj tega, kot ga opredeljuje Pravilnik o oskrbi s pitno vodo, v bližnji okolici njegovega objekta ni – vsaj ne v oddaljenosti, kot jo zahteva Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov. Tudi iz projektne dokumentacije je razvidno, da hidrantne mreže ni. V zaključku opozarja, da tudi Občina Trebnje v drugostopenjski odločbi ni zanikala, da gre v njegovem primeru za vaški vodovod, pri čemer po njegovem mnenju dovoljenje z dne 27. 9. 2007 za neposredno rabo vode nima neposredne povezave z odmero komunalnega prispevka. Tega tožnik razume kot delno povrnitev stroškov, ki jih je občina vložila v izgradnjo javne komunalne infrastrukture. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prvostopenjskemu organu naloži, da jo spremeni tako, da se komunalni prispevek v delu, ki se nanaša na vodovodno omrežje pri individualni rabi in vodovodno - hidrantno omrežje pri kolektivni rabi, ne zaračuna, podrejeno, da sodišče samo spremeni navedeno odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je obravnavani vodovodni sistem v privatni lasti, zgrajen iz lastnih sredstev krajanov, ki tega sistema ne želijo predati v javno upravljanje, njihov glavni cilj pa je brezplačna oskrba s pitno vodo. Občina ima z Zavodom za zdravstveno varstvo Novo mesto sklenjeno pogodbo za analiziranje vzorcev pitnih voda iz omrežja javnih vodovodov, ki so v upravljanju vodovodnih odborov ali posameznih krajevnih skupnosti. Zanje je organizirala tudi izobraževanje, tako da so seznanjeni z ukrepi ob pojavu neustrezne kvalitete vode. Nadalje navaja, da je s strani upravljalca vodovoda B.-C. pridobila podatek, da so na območju C. štirje hidranti, ki zagotavljajo požarno varnost za naselje C. Sklicuje se tudi na vodno dovoljenje z dne 27. 9. 2009 (pravilno: 2007), s katerim se Občini Trebnje dovoli neposredna raba vode za oskrbo s pitno vodo iz zajetja A., ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Meni tudi, da pri zagotavljanju oskrbe s pitno vodo in možnostjo priključevanja na vodovod ni pomembna lastninska pravica na zgrajenem vodovodu, ampak možnost priključitve tudi drugih uporabnikov, pri čemer so cevovodi in oprema vodovoda namenjeni opravljanju storitev javne službe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je o vprašanju upravičenosti občine, da zaračuna komunalni prispevek za vodovodno omrežje, ki ga ni sama gradila in ki ne služi izvajanju obvezne lokalne gospodarske javne službe, odločalo že v sodbi opr. št. I U pred 577/2009 z dne 8. 10. 2009. V njej je navedlo, da v skladu z določbo 1. odstavka 77. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer je komunalni prispevek plačilo dela stroškov njene gradnje, ki ga zavezanec plača občini (1. odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek torej predstavlja udeležbo investitorja oz. lastnika objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt) k stroškom, ki so nastali občini zaradi gradnje komunalne opreme, ki jo je sama zagotovila, financirala pa iz različnih virov (2. odstavek 77. člena ZPNačrt). Komunalna oprema, za katero lahko zaračuna komunalni prispevek, pa so po določbi 1. točke 1. odstavka 71. člena ZPNačrt objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja, po predpisih, ki urejajo varstvo okolja – torej tudi vodovodno omrežje in njegovi objekti, preko katerega se izvaja obvezna lokalna gospodarska javna služba oskrbe prebivalcev s pitno vodo.

Tožnik v tožbi navaja, da občina na območju, kjer leži njegovo zemljišče, ni zgradila niti predala v upravljanje javnega vodovoda, ampak da gre za vaško vodovodno omrežje B.-C., ki so ga zgradili občani z lastnimi sredstvi. Temu toženka v odgovoru na tožbo ne oporeka in tudi sama navaja, da je bil vodovodni sistem zgrajen iz lastnih sredstev krajanov in da ga ne želijo predati v javno upravljanje. Navedeno pomeni, da gre v obravnavanem primeru za vodovod, katerega gradnje ni zagotovila občina, niti ga ni prevzela v upravljanje, zato zanj ne more zaračunati komunalnega prispevka, s plačilom katerega bi bila tožniku zagotovljena priključitev objekta na vodovodno omrežje (4. odstavek 79. člena ZPNačrt).

Glede na navedeno ni utemeljeno sklicevanje toženke na pridobljeno vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Po določbi 4. odstavka 6. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06) pridobi občina vodno dovoljenje tudi za vodovod, ki je v lasti oseb, ki niso osebe iz 2. odstavka tega člena (pravne osebe javnega prava, ki jo je ustanovila občina), če so cevovodi in oprema vodovoda namenjeni opravljanju storitev javne službe. Po 4. odstavku 2. člena Pravilnika pa storitve javne službe opravljajo izvajalci storitev javne službe v obliki in na način, določen s predpisom, ki ureja gospodarske javne službe. Dejstvo, ali se neka dejavnost opravlja kot gospodarska javna služba ali ne, samo po sebi še ne pomeni upravičenja zaračunati komunalni prispevek, še manj pa to velja v obravnavanem primeru, ko med strankama ni sporno, da vaški vodovod ni predan v upravljanje izvajalcu občinskih javnih služb v Občini Trebnje.

Ker je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upoštevati razlago določb ZPNačrt, ki jo je sodišče sprejelo v tej sodbi, in ponovno odločiti, ali se komunalni prispevek za vodovodno omrežje odmeri ali ne.