Jedro

Z navajanjem odklonilnega in nekonkretiziranega stališča do vprašanja obstoja utemeljenega suma o storitvi kaznivega dejanja, vložnik uveljavlja vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega M.R. odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 24.10.2002 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo varstvo zakonitosti, ker ne navaja konkretnih kršitev zakona, splošno zatrjevanih kršitev po 1. in 2. točki 1. odstavka 402. člena ZKP pa ni moč preizkusiti. Zahteva se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ko poskuša dejansko podlago glede utemeljenega suma in sorazmerje med obdolženčevo pravico do osebne svobode in odvzemom prostosti prikazati drugače, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil in da "tožilstvu ni uspelo dokazati dovolj utemeljenega suma, ki mora biti glede na obstoječo sodno prakso dovolj kvaliteten". Z navajanjem odklonilnega in nekonkretiziranega stališča do vprašanja obstoja utemeljenega suma o storitvi kaznivega dejanja, vložnik zahteve uveljavlja vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Z nadaljnjimi navedbami, da je obdolženec urejena oseba, da skrbi za ženo, otroka in bolno mater, da ni več v nobenem drugem kazenskem postopku in da se je zaposlil na črno, kar vse naj bi po njegovem ovrglo oceno, da je obdolženec potencialni storilec novih kaznivih dejanj, vložnik graja dokazno presojo, ki jo je glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu; to je utemeljilo s podatki, da obdolženec nima redne zaposlitve in z njegovo predkaznovanostjo, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili. Na ta način vložnik zahteve prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni dopustno.

Vložnik še posebej "oporeka obstoju sorazmernosti pripora", pri čemer se sklicuje na kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije, v katerega je vgrajeno tudi splošno načelo sorazmernosti. Vložnik torej ne trdi, da izpodbijani pravnomočni sklep ne bi imel razlogov glede ocene, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da te varnosti ni mogoče doseči z odreditvijo katerega od milejših ukrepov. Zgolj zanikanje enega od ustavnozakonskih pogojev za pripor brez navajanja konkretnih dejstev ali okoliščin ne omogoča preizkusa utemeljenosti vložnikovih navedb in sprejete ocene o neogibnosti pripora ne more izpodbiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da vložnik uvodoma uveljavljanih kršitev ni konkretiziral, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.