Jedro

Oceno o tujčevi nagnjenosti k izvrševanju kaznivih dejanj in prekrškov ni mogoče graditi na dogodkih, v katerih so bili kazenski postopki ustavljeni. Relevantni so le podatki v pravnomočnih obsodbah, ki še niso izbrisane iz kazenske evidence.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 0011/3a-XVII-102.615 z dne 18.10.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92). V obrazložitvi navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona.

Tožnik je zoper navedeno odločbo sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je upravni organ prezrl njegovo osnovno trditev, da je po členu 39. in 40. zakona o državljanstvu Republike Slovenije postal državljan Republike Slovenije, ker ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji in je upokojenec slovenskega SPIZ. Tožnik se z obrazložitvijo izpodbijane odločbe ne strinja. V kazenskih zadevah z opr. št. K 189/79 in K 319/79 gre za isti dogodek, prva sodba je bila razveljavljena in dobila je novo opravilno številko. Napadena odločba zamolči razveljavitev in navaja tako, kakor da bi bil tožnik dvakrat obsojen. Po tožnikovem mnenju se sodba iz leta 1979 ne bi smela omenjati, ker je že morala biti izbrisana iz evidence, ravno tako tudi kaznovanja o prekrških.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi zbranih podatkov njena ocena o tem, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red in mir v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, pravilna. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožniku že v prvi sodbi U 1082/92 z dne 21.7.1993 pojasnilo, da je zmotno njegovo stališče, da je pridobil državljanstvo Republike Slovenije po samem zakonu. Ker tožnik ponavlja ta ugovor, sodišče ponovno navaja razloge za njegovo zavrnitev. Za državljana Republike Slovenije velja le, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ (39. člen). Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je državljan Republike Bosne in Hercegovine, poleg tega pa je v svoji vlogi izrecno navedel, da prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po oceni sodišča je upravni organ ravnal prav, ko je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo obravnaval po 10. členu navedenega zakona. Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in izpolnjuje pogoje, določene od 1. do 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo, ko je na podlagi zbranih podatkov o tožnikovih obsodbah za kazniva dejanja in prekrške ocenila, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red in mir v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik večkrat obsojen za kazniva dejanja in prekrške. Med naštevanjem obsodb navaja tudi kazensko zadevo pod opr. št. K 189/79, zaradi kaznivega dejanja po členu 65 KZ SRS, kjer pa je bil postopek ustavljen, in nato tožena stranka navaja še osem postopkov, ki so tekli zoper tožnika pri sodniku za prekrške, ki so bili tudi ustavljeni. Torej ne drži trditev tožene stranke, da je bil v navedenih postopkih tožnik obsojen.

Po mnenju sodišča ocene o tožnikovi nagnjenosti k izvrševanju kaznivih dejanj in prekrškov ni mogoče graditi na dogodkih, o katerih so bili postopki ustavljeni. Relevantni so le podatki o pravnomočnih obsodbah, pri čemer ni nepomembno, ali bi obsodbe že lahko bile izbrisane iz kazenske evidence. Namreč z izbrisom obsodbe nehajo njene pravne posledice. Tožena stranka se v zvezi z obsodbami sklicuje na zbrano gradivo Ministrstva za notranje zadeve RS, ne da bi ga konkretizirala. Eno poročilo v tem gradivu ima oznako "uradna skrivnost - strogo zaupno", zato ne more biti dokaz o odločilnih dejstvih, dokler se šteje za uradno tajnost. Potrdilo o kazenskih zadevah, ki so se vodile zoper tožnika na sodišču v Piranu pa je neverodostojno, saj se druga stran potrdila ne zaključuje s podpisom in žigom uradne osebe. Iz podatkov spisa tako ni razvidno, kolikokrat je bil tožnik obsojen, kdaj so postale obsodbe pravnomočne in ali so še vedno vpisane v kazensko evidenco.

Po navedenem je sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje o bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).