Jedro

Za razrešitev odvetnika, ki navsezadnje pomeni hudo grajo njegovega dela in je obenem tudi disciplinska kršitev, kar ima lahko za posledico uvedbo disciplinskega postopka, ni dovolj zgolj zatrjevanje stranke, da odvetnika ni uspela priklicati po telefonu, pač pa bi moralo biti tudi izkazano, da je imela ta nedosegljivost za posledico nepravilnosti pri zastopanju v sodnem postopku oziroma pri uveljavljanju pravic v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 631/2019 z dne 21. 6. 2019, odpravi, in se predlog upravičenca A. A. za razrešitev odvetnika B. B., ... Koper, izvajanja brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019, zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. Bpp 631/2019 z dne 21. 6. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ugodilo predlogu A. A. (v nadaljevanju A. A. ali prizadeta stranka) in tožnika, ki je odvetnik, razrešilo izvajanja brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe tega sodišča, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019 (I. točka izreka). Namesto razrešenega odvetnika je za izvajanje brezplačne pravne pomoči imenovalo odvetnika C. C. (II. točka izreka) ter določilo, da je izvajalec brezplačne pravne pomoči dolžan službi za brezplačno pravno pomoč po končani opravi storitve predložiti napotnico (III. točka izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je bila A. A. brezplačna pravna pomoč dodeljena v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. stopnji v postopku Okrožnega sodišča v Kopru, št. I Kpr 53313/2019. Postopek se sedaj vodi pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod št. I K 31182/2019. Kot izvajalec brezplačne pravne pomoči je bil z odločbo, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019, imenovan tožnik.

3. A. A. je z vlogo z dne 11. 5. 2020 toženo stranko prosil, da mu dodeli drugega odvetnika, saj da se mu tožnik ne javi že več kot štiri mesece. Kontakt je skušal vzpostaviti preko sodnice, ki prihaja v zapor. Piše pisma, nanje pa ne dobi odgovora. Za novega izvajalca želi odvetnika C. C. iz Kopra.

4. Tožena stranka je A. A. vlogo posredovala tožniku v izjasnitev. Ta je v odgovoru pojasnil, da je bil pri tožniku v zaporu v Kopru dne 20. 5. 2020, kjer sta se pogovorila glede predobravnavnega naroka dne 29. 5. 2020 in je zato menil, da A. A. ne vztraja pri njegovi razrešitvi. Narok je bil predložen na dan 1. 6. 2020, ko je tožnika seznanil s ponudbo tožilstva, vendar pa je A. A. pojasnil, da krivde ne bo priznal in da hoče drugega odvetnika po uradni dolžnosti. A. A. mu je pokazal tudi dopis sodišča z dne 15. 5. 2020, naj si izbere drugega odvetnika. Tožnik je še navajal, da je bil v zaporu dne 20. 1. 2020, ko so mu povedala, da A. A. ni pri njih. Predsednica sodišča mu je dne 21. 4. 2020 po elektronski pošti poslala sporočilo, da ji je A. A. potožil, da se mu ne javlja. To sporočilo je prejel dne 29. 4. 2020 in je odgovoril, da bo v pisarni dne 4. 5. 2020 od 9. do 11. ure in naj ga A. A. pokliče. Ta tega ni storil. Dodal je še, da v času pandemije ni delal. Meni, da ni razlogov za njegovo razrešitev.

5. Tožena stranka je predlogu A. A. z odločbo z dne 9. 6. 2020 ugodila. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je tukajšnje sodišče s sklepom, št. III U 96/2020 z dne 10. 8. 2020, zavrglo, vendar pa je to odločitev Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 28. 10. 2020 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Sodišče je v ponovljenem postopku s sodbo, št. III U 215/2020-43 z dne 11. 12. 2020, tožbi tožnika ugodilo, odločbo tožene stranke, št. Bpp 631/2019 z dne 9. 6. 2020, odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

6. V ponovljenem postopku je tožena stranka A. A. dne 13. 1. 2021 obvestila o stanju zadeve ter ga pozvala, naj se izjavi o navedbah tožnika z dne 3. 6. 2020. A. A. je v odgovoru na to obvestilo vztrajal pri svojem predlogu in prehodnih navedbah, in sicer, da se mu tožnik ni javljal na telefon niti ga ni obiskal v zaporu in je zato skušal z njim stopiti v kontakt preko predsednice sodišča, vendar pa tudi to neuspešno. Zaradi takega postopanja je izgubil zaupanje vanj in je sklepal, da ga njegov primer ne zanima. Zaprosil je za zamenjavo odvetnika in želi, da ga v nadaljevanju postopka zastopa C. C., s katerim ima redni kontakt in mu zaupa. Tožena stranka je z opisanimi navedbami seznanila tožnika, ki je nanje odgovoril dne 10. 3. 2021 in sporočil, da je A. A. vloga v nasprotju z njegovo vlogo z dne 3. 6. 2020 in njegovimi pisanji v postopku upravnega spora. Vztrajal je, da je v redu opravljal svoje dolžnosti, kar pomeni, da je zahteva A. A. za njegovo razrešitev neutemeljena.

7. Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ureja razrešitev odvetnika, določenega za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in povzema dosedanji potek postopka z opisom vlog, ki sta jih toženi stranki poslala A. A. in tožnik. Navaja še, da iz zapisnika predobravnavnega naroka, sestavljenega dne 1. 6. 2020 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, izhaja, da A. A. krivde v kazenski zadevi ni priznal in izjavil, da želi drugega odvetnika. Navedel je, da je tožnika od februarja dalje, ko je bil še v zaporu v Celju, tedensko klical, vendar pa se mu ni oglasil, šele po posredovanju predsednice Okrožnega sodišča v Kopru pa ga je obiskal v zaporu. Zato zahteva, da se mu določi drug odvetnik. Na vprašanje, ali je zahteval drugega odvetnika tudi za predobravnavni narok, je A. A. odgovoril, naj to pove tožnik sam, ta pa je takrat pojasnil, da je bil pri njem, ga seznanil z narokom in mu dejal, da se tam vidita, A. A. pa mu je rekel, da v redu. Takrat sta se pogovarjala v zvezi z narokom.

8. Tožena stranka navaja, da je po preučitvi dokumentacije ugotovila, da je razrešitev tožnika potrebna, saj A. A. zatrjuje, da se mu tožnik kot postavljeni odvetnik več mesecev ni javil, kljub temu da je z njim skušal vzpostaviti konktakt po telefonu kot tudi pisno, odzval pa se je šele po posredovanju predsednice Okrožnega sodišča v Kopru. Razlog za A. A. zahtevo je torej neodzivnost tožnika in neustrezno sodelovanje, kar izhaja iz spisovne dokumentacije. Tožena stranka meni, da gre sklepati, da sta se tožnik in A. A. dne 20. 5. 2020 v zaporu res pogovarjala o naroku, vendar pa je nejasno in neizkazano, ali sta se dejansko dogovorila in uskladila glede poteka naroka in nadaljnjega zastopanja, vsekakor pa ne gre sklepati, da bi A. A. s tem privolil, da ga še naprej zastopa tožnik. Da si A. A. glede zahtevane razrešitve tožnika ni premislil, kaže to, da je istega dne, torej dne 20. 5. 2020, v odgovoru na poziv tožene stranke kot novega želenega izvajalca brezplačne pravne pomoči navedel odvetnika C. C. V prid takemu stališču govori tudi to, da na predobravnavnem naroku A. A. krivde ni priznal in navedel, da želi drugega odvetnika ter pojasnil razloge za to zahtevo.

9. Glede tožnikove izjave v vlogi z dne 6. 7. 2020, kjer izpostavlja, da mu je A. A. dne 20. 5. 2020 še zaupal, nato pa v dvanajstih dnevih ne več, tožena stranka pojasnjuje, da mu je v predkazenskem postopku lahko zaupal in tudi ne navaja, da tega zaupanja takrat ne bi bilo, vendar pa kasneje tega zaupanja ni bilo več, saj je od februarja zanj postal tožnik nedostopen. Tožnik sam navaja, da v času pandemije ni delal, očitno pa o tem A. A. ni obvestil in je ta moral zaprositi predsednico Okrožnega sodišča v Kopru za vzpostavitev stika s tožnikom. Iz dokumentacije na izhaja, da bi A. A. tožniku po 20. 5. 2020 še zaupal ter da sta se dogovorila glede zastopanja v kazenski zadevi. Gre zgolj za tožnikovo domnevo, pri čemer pa takšnega zaključka ni mogoče izpeljati niti iz njegove navedbe niti iz navedb A. A. Tožnik je namreč navedel, da sta se z A. A. o naroku le pogovarjala, ne izhaja pa iz tega njun dogovor glede nadaljnjega zastopanja. A. A. ves čas izraža željo, da bi ga zastopal drug odvetnik in izpostavlja enake razloge za tak predlog, resničnost teh razlogov pa po presoji sodišča izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Tožnik je sam navedel, da v času pandemije ni delal in tako ni bil dosegljiv na telefon, da pa bi mu A. A. lahko pisal in ga seznanil, da se je od konca februarja nahajal v koprskih zaporih. To je tožnik izvedel šele po posredovanju predsednice sodišča. Tožena stranka ocenjuje, da je mogoče slediti navedbam A. A., da je skušal vzpostaviti kontakt s tožnikom po telefonu in da mu je tudi pisal, da pa ni prejel odgovora. Navedbe A. A. zato tožena stranka šteje za prepričljivejše. A. A. tožnika dne 4. 5. 2020 ni poklical očitno zaradi porušenega zaupanja. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik z A. A. ni bil v kontaktu tri ali štiri mesece. Sam je navedel, da je bil v zaporih dne 24. 1. 2020, kjer so mu povedali, da tožnika ni pri njih, vendar pa je kljub temu vložil ugovor zoper obtožnico. V konkretni zadevi je šlo za priporno zadevo, pri kateri sme pripor trajati najkrajši možni čas, organi pa morajo v postopku postopati posebej hitro. Tožnikovega ravnanja zato ne more opravičiti nedosegljivost zaradi pandemije. Za uspešno zastopanje in obrambo stranke v kazenskem postopku je nujno potrebno zaupanje, iz podatkov spisa pa izhaja, da je bilo to zaupanje med tožnikom in A. A. porušeno in zato učinkovita obramba A. A. ni bila več mogoča. Iz nasprotovanja tožnika odločitvi tožene stranke je mogoče sklepati, da ne zasleduje interesov A. A. po učinkoviti obrambi.

10. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj I. in II. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi, I. točko pa spremeni tako, da se predlogu A. A. ne ugodi in se tožnika ne razreši izvajanja brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Navaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, to pa je imelo za posledico nepravilno uporabo devetega odstavka 30. člena ZBPP. Kot pomembna dejstva v zadevi izpostavlja: da ga je A. A. sam predlagal za izvajalca brezplačne pravne pomoči, ker ga je uspešno zagovarjal v drugi kazenski zadevi; da je bila odločba, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019, tožniku vročena dne 6. 1. 2020 in da mu je bila obtožnica v kazenskemu zadevi vročena dne 24. 1. 2020; da je bil rok za odgovor na obtožnico 8 dni; da si je dne 24. 1. 2020 ogledal spis in šel v zapore v Kopru, da se pogovori z A. A., kjer so mu pazniki povedali, da ga ni več pri njih; da je dne 30. 1. 2020 vložil ugovor zoper obtožnico; da je na elektronsko sporočilo predsednice Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21. 4. 2020, ki ga je prejel dne 29. 4. 2020, odgovoril, da bo v pisarni dne 4. 5. 2020 in naj ga A. A. pokliče od 9. do 11. ure; da ga A. A. tega dne ni poklical v pisarno, prav tako ga nikoli ni klical na njegov telefon ali mu pisal, da želi kontakt z njim; da mu je bilo dne 18. 5. 2021 vročeno vabilo na predobravnavni narok za dne 29. 5. 2020; da je bil dne 20. 5. 2020 v zaporih v Kopru, kjer se je z A. A. dogovoril glede predobravnavnega naroka; da je bil dne 29. 5. 2020 na predobravnavnem naroku, kjer A. A. ni bilo, saj ga pazniki niso pripeljali, s tožilko pa se je dogovoril, da mu pošlje ponudbo zaporne kazni v primeru priznanja krivde; da je dne 30. 5. 2020 prejel ponudbo tožilke; da je dne 1. 6. 2020 pred predobravnavnim narokom s ponudbo seznanil A. A., ki pa mu je rekel, da želi drugega odvetnika.

11. Tožnik meni, da je za presojo njegove pravne pomoči treba presojati obdobje od 6. 1. 2020 do 1. 6. 2020, to je slabih 5 mesecev. Trdi, da je A. A. nudil ustrezno pravno pomoč. Ta bi bila nadgrajena z obiskom v zaporih v Kopru, če bi mu A. A. sporočil kje se nahaja. V primeru neuspešnih klicev v pisarno, bi mu lahko A. A. pisal ali ga poklical po mobilnem telefonu, česar ni naredil. Z elektronsko pošto predsednice sodišča s sporočilom, da želi A. A. kontaktirati z njim, je bil prvič seznanjen dne 29. 4. 2020, ko je predsednici sodišča tudi sporočil časovni termin, ko ga A. A. lahko pokliče, vendar pa ta te možnosti ni izkoristil, nakar ga je v zaporih obiskal dne 20. 5. 2020 v zvezi z vabilom na predobravnavni narok.

12. Izpodbijana odločba je v nasprotju s pisnimi dokazi in podaja napačno dokazno oceno, češ da gre za njegovo neodzivnost in neustrezno sodelovanje, pri čemer se celo pavšalno sklicuje na spisno dokumentacijo. Spisna dokumentacija pa ne morejo biti zgolj pisne izjave A. A. Njegov odnos do A. A. temelji na zaupnem odnosu, v katerega izpodbijana odločba ne sme posegati. Sprašuje se, kako lahko izpodbijana odločba sledi A. A., ki se sklicuje na klice in pisanja, teh pa ni v spisu. Tožnik je sicer v zadevi predlagal izločitev pravosodne svetovalke, ki je povzročila celoten zaplet, novi pravosodni svetovalni pa predlagal, da je v spisu dovolj dokazov, da zahtevo za njegovo razrešitev zavrne kot neutemeljeno. Pri svoji odločitvi, ko sledi zgolj izjavam A. A., pa se ne vpraša, kako lahko nadgradiš svoje delo z obiski in javljanjem, če ne veš, da te kdo kliče in od njega ne prejmeš nobenega pisma, da želi kontakt. Sodišču predlaga, naj v zadevi pribavi spis Bpp 631/2019, spis Upravnega sodišča RS, št. III U 96/2020 ter kazenska spisa I K 45352/2019 in I K 31182/2019. 13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, povzema vsebino svoje odločitve in tožnikove tožbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je bila kazenska zadeva, v kateri je bil A. A. kot izvajalec brezplačne pravne pomoči določen tožnik, priporna zadeva in zato razglasitev epidemije v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, na postopek ni vplivala. Ker je bila A. A. odvzeta prostost, je po prepričanju tožene stranke lahko utemeljeno pričakoval, da bo imel možnost ves čas stopiti v stik s tožnikom in se z njim posvetovati. Tožnik ne zanika, da v času razglašene epidemije ni bil dosegljiv v odvetniški pisarni in navaja, da naj bi bil A. A. tisti, ki bi mu bil dolžan v primeru neuspešnih klicev v pisarno pisati oziroma ga poklicati po mobilnem telefonu. Tako stališče tožnika je zgrešeno. Odvetnik je tisti, ki je dolžan skrbeti za pravice upravičenca in v primeru osebe, ki je v priporu, vzpostaviti in ohranjati kontakt. Če tožnik v času razglašene epidemije ni delal, bi bil dolžan o tem obvestiti A. A. ter ga poučiti, na koga se lahko obrne, prav tako bi moral o tem obvestiti tudi Službo za brezplačno pravno pomoč. Tožnik bi lahko podatek o tem, kje se tožnik nahaja, pridobil iz kazenskega spisa oziroma na kazenskem vpisniku. Pa tudi sicer tožena stranka poudarja, da je bil najkasneje z elektronskim sporočilom predsednice Okrožnega sodišča v Kopru seznanjen, da se A. A. nahaja v zaporih v Kopru in da že dlje časa skuša vzpostaviti stik z njim. Tožnik kljub temu elektronskemu sporočilu A. A. ni kontaktiral in ga ni obiskal, je pa predsednici sodišča odgovoril, da bo v pisarni dne 4. 5. 2020 ob 9. do 11. ure in naj ga zato A. A. takrat pokliče. Z njim pa je stopil v stik šele dne 20. 5. 2020, četudi je že skorajda mesec dni vedel kje se nahaja. A. A. je tuj državljan in prava neuka stranka, v priporu pa so bile njegove možnosti komuniciranja omejene, medtem ko je tožnik pravni strokovnjak in bi se moral ustrezneje angažirati za sodelovanje in kontaktiranje z njim.

14. Sodišče je tožbo vročilo tudi A. A. kot prizadeti stranki ter odvetniku C. C. kot stranki z interesom, ki na tožbo nista odgovorila.

15. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2021 in prerekal njene navedbe. Poudarja, da tožena stranka ni odgovorila na tožnikove ugovore, da v spisu ni pisanj A. A., iz katerih bi izhajalo, da želi stopiti v kontakt z tožnikom, prav tako tudi ne glede navedbe o možnosti, da bi ga poklical na mobilni telefon. Številka tega mobilnega telefona je namreč v zaporu v Kopru na razpolago, kar dokazujejo klici, ki jih tožnik prejema od drugih pripornikov iz mobilnega telefona zapora v Kopru, na katerega ni možnosti povratnega klica. Če bi imel A. A. željo kontaktirati z njim, bi od zaporov, sodišča, pa tudi od predsednice sodišča, kateri se je potožil glede njegove neodzivnosti, lahko pridobil njegovo mobilno telefonsko številko. Tega pa ni naredil, saj tožnik ni zasledil nobenega klica iz zaporov. Dopušča možnost, da ga je tožnik poklical na stacionarno številko, vendar pa ni njegova dolžnost, da bi bil od 1. 3. 2021 od 29. 4. 2021 (pravilno od 1. 3. 2020 do 29. 4. 2020, opomba sodišča) ves čas v pisarni ter čakal na njegov klic. Poleg tega je bil zaradi razlitja slepiča dne 24. 4. 2019 (pravilno 24. 4. 2020, opomba sodišča) napoten na urgenco in isti dan operiran, nakar je do dne 27. 4. 2020 okreval v bolnišnici, zatem pa mu je bilo določeno, da še teden dni počiva ter da se mu čez deset dni odstranijo šivi. V zvezi s tem prilaga odpustno pismo Splošne bolnišnice Izola z dne 27. 4. 2020. Pojasnjuje še, da je od vpisničarke dobil informacijo, da se A. A. nahaja v zaporih v Kopru in se je zato dne 24. 1. 2020 tudi odpravil tja, nakar so mu šele po eni uri čakanja povedali, da ni več pri njih. Po nadaljnjih poizvedbah je ugotovil, da so A. A. v koprske zapore prepeljali dne 29. 2. 2020. Tožena stranka ni pojasnila, ali bi moral od 24. 1. 2020 do 29. 2. 2021 (pravilno 29. 2. 2020, opomba sodišča) klicati v zapor v Celju in nato od tega dne dalje zapore v Koper, kamor se je nato odpravil dne 20. 5. 2020. Tožnik od 4. 5. 2020 do 18. 5. 2020 ni imel razloga, da obišče A. A., saj do tega dne obisk ne bi bil konstruktiven. Tožena stranka pa očitno meni, da to, da A. A. ni obiskal od 29. 4. 2020 do 20. 5. 2020, pomeni, da ni v redu opravljal svoje dolžnosti, ostala za njega opravljena procesna dejanja pa da ne štejejo.

16. Sodišče je v zadevi dne 15. 12. 2021 v navzočnosti tožnika ter v odsotnosti tožene stranke, prizadete stranke in stranke z interesom opravilo javno glavno obravnavo.

17. Tožnik je v svoji izjavi na glavni obravnavi povzel potek dosedanjega postopka. Navedel je še, da tožena stranka tožniku očita, da bi se moral pozanimati, kje se nahaja A. A. in po potrebi oditi k njemu oziroma bi moral biti v kritičnem obdobju, ki je navedeno v izpodbijani odločbi, 24 ur dnevno prisoten v pisarni, če bi ga A. A. poklical. Tožena stranka je ponovno navedla, da obstajajo klici, vendar pa teh klicev ni v spisu, prav tako ne pisem A. A., v katerih naj bi prosil, da naj ga obišče v zaporu. Od prvega sestanka predsednice sodišča z A. A. pa do njenega sporočila po e-pošti, je minilo 10 dni. Njeno elektronsko pošto je prejel, ko se je vrnil iz bolnišnice, kjer je bil operiran zaradi slepiča in zaradi razlitja celo v smrtni nevarnosti. Kot dolgoletni odvetnik, ki spoštuje sodišče, je bil glede na nesporna dejstva, ki izhajajo iz spisa, prepričan, da bo tožena stranka pripoznala njegov zahtevek, česar pa ni storila. Pričakuje, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno in da bo zadeva zaključena, saj ni naredil ničesar, kar bi bilo v škodo A. A. Za postopek se ni odločil zaradi nagrade, pač pa zato, ker želi, da vsak odgovarja za svoja dejanja. Storil je vse, kar je v spornem obdobju lahko naredil, bi pa se takoj odzval tudi A. A. pismu, da želi z njim kontaktirati.

18. Tožnik je umaknil dokazni predlog za vpogled v spis tega sodišča, št. III U 96/2020 (oziroma III U 215/2010), vztrajal pa je pri ostalih dokaznih predlogih. Sodišče je dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so v upravnem spisu zadeve št. Bpp 631/2019, ostale dokazne predloge, in sicer za vpogled v kazenska spisa št. I K 45352/2019 in I K 31182/2019 ter za zaslišanje predsednice Okrožnega sodišča v Kopru pa zavrnilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

K točki I izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Predmet postopka je odločitev tožene stranke, da ugodi predlogu A. A., upravičenca do brezplačne pravne pomoči, in razreši tožnika, odvetnika, ki je bil imenovan kot izvajalec te brezplačne pravne pomoči z odločbo, št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019. Tožena stranka je namesto tožnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči za A. A. imenovala odvetnika C. C. ter določila, da mora izvajalec brezplačne pravne pomoči po končani opravi storitve predložiti napotnico službi za brezplačno pravno pomoč. Med strankama je sporno, ali je tožnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči v redu opravljal svojo dolžnost, oziroma ali te pomoči ni opravljal v redu in so zato izpolnjeni pogoji za njegovo razrešitev. Tožena stranka meni, da je bilo zaradi tožnikove nedostopnosti porušeno zaupanje med njim in A. A. in da je zato razrešitev utemeljena, medtem ko tožnik smiselno ugovarja, da je za A. A. opravil vsa opravila, ki so bila v postopku potrebna in da ni razlogov za njegovo razrešitev.

21. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ocenjuje, da tožnik, kot izvajalec brezplačne pravne pomoči, ni v redu opravljal svoje odvetniške dolžnosti, kar utemeljuje s tem, da ga je A. A. večkrat poskušal kontaktirati preko telefona in da mu je tudi pisal, kontakt pa je vzpostavil šele po tem, ko je tožnika z njegovo željo po kontaktu seznanila predsednica Okrožnega sodišča v Kopru. Iz elektronske korespondence med tožnikom in predsednico sodišča izhaja, da je predsednica sodišča dne 21. 4. 2020 preko elektronske pošte tožnika seznanila, da je v dneh 10. 4. in 17. 4. 2020 obiskala ZKPZ Koper in opravila razgovor s priporniki, tudi z A. A., ki ji je povedal, da je skušal tožnika večkrat kontaktirati, vendar pa neuspešno in da želi govoriti z njim. Tožnik je na to sporočilo odgovoril dne 29. 4. 2020, pojasnil, da je šele tega dne prebral sporočilo, ker je bil pred tem operiran zaradi slepiča v bolnišnici v Izoli (kar je tudi izkazal z odpustnim pismom bolnišnice); da se je z A. A. že pred vložitvijo obtožnice skušal pogovoriti v koprskih zaporih, kjer so mu rekli, da ga ni pri njih; da je bil predobravnavni narok preložen; da ni ovir, da bi ga A. A. poklical in da bo v pisarni dne 4. 5. 2020 od 9. do 11. ure. Navedena dejstva, ki izhajajo iz listin upravnega spisa, med strankama niso sporna in je zato sodišče dokazni predlog tožnika za zaslišanje predsednice Okrožnega sodišča v Kopru zavrnilo kot nepotreben.

22. Med strankama ni sporno, katera opravila je tožnik, kot izvajalec brezplačne pravne pomoči, opravil za A. A. in jih je navedel tudi v tožbi (povzeto v 10. točki te obrazložitve). Odločbo, s katero je bil imenovan za izvajalca brezplačne pravne pomoči, je tožnik prejel dne 6. 1. 2020. Dne 24. 1. 2020 si je ogledal kazenski spis in dne 30. 1. 2020 za A. A. vložil ugovor zoper obtožnico. V listinah upravnega spisa je zapisnik predobravnavnega naroka v zadevi I K 31182/2019 z dne 29. 5. 2020, iz katerega izhaja, da je bil tega dne narok preložen, saj A. A. ni bil pripeljan iz pripora na narok, tožnik pa je sodišču pojasnil, da je bil dne 20. 5. 2020 pri A. A., da mu je povedal za narok in da čaka na predlog tožilstva. Ta predlog je tožnik prejel dne 30. 5. 2020, kot izhaja iz elektronskega sporočila okrožne državne tožilke, vendar pa A. A. ponudbe za priznanje krivde ni sprejel in krivde za očitano mu kaznivo dejanje na predobravnavnem naroku dne 1. 6. 2020 ni priznal. Takrat je tudi izjavil, da želi drugega odvetnika in da je o tem že pisal sodišču v Kopru. Tožnik je takrat povedal, da je šele tega dne dobil vlogo A. A. za njegovo razrešitev v izjasnitev (kar je skladno tudi s podatki iz spisa, pri čemer med strankama ni sporno, da je razrešitev tožnika A. A. zahteval z vlogo, datirano z dnem 11. 5. 2020, kot razlog za svoj predlog pa navajal nedosegljivost tožnika), A. A. pa pojasnil, da je odvetnika od februarja meseca večkrat klical, da pa se mu ni oglasil, pač pa ga je v zaporu obiskal šele po posredovanju predsednice sodišča. Ker ni bilo sodelovanja, zahteva drugega odvetnika. Na vprašanje sodnice, ki je vodila predobravnavni narok, ali se je s tožnikom posvetoval glede predobravnavnega naroka, je A. A. odgovoril tako, da je rekel, naj to pove tožnik sam. Tožnik je takrat pojasnil, da je bil pri A. A., da sta se pogovarjala o naroku in o tem, da se vidita na obravnavi. Ker opisana dejstva izhajajo iz listin, ki so v upravnem spisu, prav tako tudi dejstvo, da je tožnik v kazenskem postopku za A. A. sestavil ugovor zoper obtožnico, je sodišče dokazni predlog tožnika za vpogled v kazenska spisa št. I K 31182/2019 in št. I K 45352/2019 zavrnilo kot nepotreben.

23. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem sme pristojni organ za brezplačno pravno pomoč na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega, o razrešitvi pa se obvesti Odvetniška (oziroma Notarska) zbornica Slovenije. Sodišče meni, da je za odločitev v zadevi treba izhajati iz razlage, kaj pomeni, da odvetnik v redu opravlja svojo dolžnost. Po določbi 2. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Odvetnik ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, pri zastopanju stranke pa je dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (11. člen ZOdv). Načela in pravila, po katerih se ravnajo odvetniki pri opravljanju svojega poklica, so opredeljena v Kodeksu odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks). Ta od odvetnika zahtevajo, da samostojno oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru (prvi odstavek 4. člena Kodeksa), pri tem pa je dolžan vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati stranko tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva (41. člen Kodeksa). Kodeks od odvetnika zahteva, da po možnosti stranko že vnaprej seznani s potekom postopka v njeni zadevi, jo o svojem delu in postopanju redno obvešča, ji omogoči vsak čas vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih in drugih spisov ali iz opravljenih poizvedb (44. člen Kodeksa). Na podlagi vsega navedenega sodišče presoja, ali je mogoče odvetniku očitati, da ni v redu opravljal svoje dolžnosti takrat, ko stranke ne zastopa tako, da bi zanjo uporabil vsa razpoložljiva pravna sredstva, kar pa vsekakor terja, da je stranka seznanjena s potekom postopka in odvetnikovimi opravili, kot tudi da ji odvetnik nudi ustrezna pojasnila glede poteka zadeve in ji sporoča vsa relevantne podatke.

24. Na podlagi izvedenih dokazov ter ob upoštevanju citiranih določb ZBPP, ZOdv in Kodeksa sodišče sodi, da tožniku, kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči, ni mogoče očitati, da ni v redu opravljal svoje dolžnosti. Tožena stranka je svojo odločitev oprla izključno na A. A. navedbe o tem, da tožnik ni bil dosegljiv po telefonu in da se ni odzival na njegova pisanja ter jih ocenila kot prepričljivejše od tožnikovih. Sodišče s takim zaključkom tožene stranke ne more soglašati. Nobenega razloga sicer ni, da sodišče ne bi verjelo, da je A. A. večkrat klical tožnika v pisarno. V svojem predlogu za razrešitev tožnika pa ni pojasnil niti kolikokrat ga je klical niti kdaj in kolikokrat mu je pisal niti ali ga je poskušal poklicati na številko mobilnega telefona. Prav tako ni pojasnil, zakaj ni tožnika poklical takrat, ko je ta preko predsednice sodišča sporočil datum in uro, ko bo v svoji pisarni. Iz njegovega predloga ne izhaja, da bi tožniku očital, da svojega dela ni opravil vestno in pošteno oziroma po najboljših močeh, pač pa le, da tožnika ni uspel priklicati po telefonu in da se mu ni odzival na pisanja. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi tožnik, kot A. A. zagovornik, ne opravil kakšnega dejanja v kazenskem postopku, ali s kakšnim dejanjem zamudil oziroma A. A. v postopku slabo zagovarjal. Zgolj dejstvo, da tožnik ni bil v pisarni v času A. A. (zatrjevanih) klicev, še ne pomeni, da ni v redu opravljal svoje dolžnosti kot odvetnik. Tudi na predobravnavnem naroku dne 1. 6. 2020 je A. A. zgolj ponovil, da je tožnika velikokrat klical in da se mu ta ni oglasil, potrdil pa, da ga je po posredovanju predsednice sodišča obiskal v zaporu. Na vprašanje glede dogovora s tožnikom glede predobravnavnega naroka je rekel, naj to pojasni tožnik in po tem, ko je ta povedal, da sta se pogovarjala v zvezi z narokom, temu ni oporekal. Že na prvem neuspešnem predobravnavnem naroku pa je tožnik tudi povedal, da čaka na predlog tožilstva glede višine kazni. Ponudbo okrožne državne tožilke je nato dne 30. 6. 2020 tudi prejel, le da se A. A. s ponujenim ni strinjal in krivde za očitano mu kaznivo dejanje ni priznal. 25. Razrešitev tožnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči torej temelji izključno na A. A. predlogu z navedbo, da je tožnika večkrat klical in mu pisal, da pa se mu ta ni odzval. Sodišče se sicer strinja, da je komunikacija stranke z odvetnikom nujna za zastopanje stranke, vendar pa v konkretnem primeru, kljub temu, da A. A., kot trdi, tožnika ni uspel priklicati po telefonu, tožniku ni moč očitati, da A. A. ne bi seznanil s kakšnim podatkom, povezanim z njegovim zagovorom v zadevi niti da ne bi zanj izkoristil vseh pravnih možnosti v postopku, kar pa je navsezadnje bistvenega pomena. V zadevi ni dokazano, da bi A. A. tožniku pisal niti da bi ga skušal poklicati na mobilni telefon (številka je bila dosegljiva v zaporu), prav tako pa tudi ne, da bi tožnik kakšno dejanje v postopku opravil ali ne opravil v A. A. škodo. Res je, da je bil A. A. v priporu, da je tujec in prava neuka stranka, da so bili njegovi stiki z zunanjim svetom omejeni ter da bi lahko bil tožnik pri vzdrževanju stikov aktivnejši, vendar pa to ne pomeni, da bi mu moral biti ves čas na razpolago, še zlasti ne zato, ker iz A. A. navedb ni mogoče razbrati, da bi tožnika potreboval prav zaradi potreb kazenskega postopka in ne morebiti česa drugega. V času, ko med njima ni bilo kontaktov, v kazenski zadevi tudi ni bilo dejanj oziroma aktivnosti, ki bi terjale tožnikovo udeležbo, niti A. A. ni navedel, da bi želel sam v tem postopku opraviti kakšno dejanje in da ga zaradi tožnikove nedosegljivosti ni mogel opraviti. Sodišče meni, da za razrešitev odvetnika, ki navsezadnje pomeni hudo grajo njegovega dela in je obenem tudi disciplinska kršitev (4. točka 77.a člena Statuta Odvetniške zbornice), kar ima lahko za posledico uvedbo disciplinskega postopka, ni dovolj zgolj zatrjevanje stranke, da odvetnika ni uspela priklicati po telefonu, pač pa bi moralo biti tudi izkazano, da je imela ta nedosegljivost za posledico nepravilnosti pri zastopanju v sodnem postopku oziroma pri uveljavljanju pravic v postopku. Nenazadnje, četudi je A. A. na predobravnavnem naroku zahteval zamenjavo odvetnika, je tožnik kljub temu na tem naroku nastopal kot njegov zagovornik in v tej smeri tudi podajal predloge, čemur A. A. ni nasprotoval. Prav tako tudi ni oporekal trditvi tožnika, da ga je pred izvedbo naroka obiskal v zaporu, da je bil predmet njunih pogovorov tudi ta narok in da mu je posredoval ponudbo okrožne državne tožilke, ki je ni sprejel in zato na naroku ni priznal krivde za očitano mu kaznivo dejanje.

26. Četudi je bila komunikacija med tožnikom in A. A. pomanjkljiva in bi tožnik lahko bil v tem pogledu aktivnejši, sodišče glede na vse izvedene dokaze in podana pojasnila zaključuje, da mu ni mogoče očitati, da ni v redu opravljal svoje odvetniške dolžnosti tako, da bi bila njegova razrešitev kot izvajalca brezplačne pravne pomoči upravičena. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev sprejela na podlagi zmotne razlage določbe devetega odstavka 30. člena ZBPP, konkretno razlage, kdaj odvetnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Sodišče je zato sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in na podlagi prvega odstavka 65. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 64. člena, vse Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo ter predlog A. A. za razrešitev tožnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči zavrnilo. Tožnik je sicer zahteval le odpravo I. in II. točke izreka ter zavrnitev A. A. predloga, vendar pa je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo v celoti, torej tudi v III. točki izreka. V tej točki so namreč določene obveznosti novo imenovanega odvetnika glede vrnitve naročilnice, torej obveznosti, ki so akcesorne narave glede na določbo II. točke izreka, ki je bila odpravljena in je zato odpravilo tudi to točko izreka.

K točki II izreka:

27. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Po tem določbi se tožniku, če je sodišče zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je tako tožniku na podlagi tretjega odstavka 3. člena tega pravilnika odmerilo stroške v višini 25,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik.