22. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 9. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 in I Ips 50/2002 z dne 7. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 302/2000 z dne 30. 8. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 209/99 z dne 16. 2. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena ter prvim odstavkom 211. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enajstih let zapora. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do poštnega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče naj ne bi upoštevalo predloga pritožnika, da se postavi drug izvedenec grafolog. Sodišče naj bi nekritično verjelo postavljenemu izvedencu, ki po mnenju pritožnika ni sposoben podati objektivnega in prepričljivega mnenja, zaradi česar naj bi bili razlogi sodbe nejasni in medsebojno nasprotni. Prav tako naj sodišče ne bi ocenilo dokazov v zvezi s kaznivim dejanjem tatvine osebnega avtomobila (izpoved varnostnika, okoliščine v zvezi s ključem in njegovim obeskom). Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti štiri leta.Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o pritožnikovih stroških postopka v zvezi z ustavno pritožbo.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

5.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Pritožnik z zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, kršitve pravice ni utemeljil. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo večim dokaznim predlogom obrambe ter jih nekaj zavrnilo, kar je sodišče posebej utemeljilo. Posebej obširno je sodišče pojasnilo, zakaj ne dvomi v zaključke izvedenca grafološke stroke in v celoti sprejema njegovo ekspertizo ter zakaj je zavrnilo predlog za postavitev drugega izvedenca. Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo in s stališči v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Razumno je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga pritožnik uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni mogoče uveljavljati. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic iz tretje alineje 29. člena Ustave oziroma 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Višje sodišče je odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. Ocenilo je tudi pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, tudi glede ekspertize izvedenca grafologa. Glede na navedeno kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave očitno ni podana.

8.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

9.Pritožnik zatrjuje tudi, da naj bi mu bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

10.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS, druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS, 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer