Jedro

Domnevna škoda tožnice se kaže v preprečitvi povečanja premoženja. Ta škoda praviloma ne nastane ob škodnem dogodku, ampak je odločilen čas odmere odškodnine, saj je treba upoštevati dogodke, ki vplivajo na možnost realizacije oškodovančeve izgubljene perspektive (prejema denarnih sredstev v poplačilo pogodbene kazni). Načelo popolne odškodnine terja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Presoja sodišča zato temelji na predvidevanjih, izhajajočih iz običajnega teka stvari. Zato mora sodišče presojati tudi, kakšne so realne možnosti tožnice za izterjavo denarnega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.208,72 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 990,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženki nerazdelno plačati tožnici znesek 100.000,00 z 2,5% letnimi obrestmi za čas od 30. 7. 2009 do 5. 10. 2011 in od 6. 10. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji nerazdelno povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvi toženki povrniti stroške tega postopka v višini 4.591,67 EUR, drugi toženki pa v višini 3.771,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka in druga toženka v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino od svoje nekdanje pooblaščene odvetnice - druge toženke, ki naj bi ji nastala zaradi njenega malomarnega ravnanja v zadevi opr. št. V Pg 454/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani, in od prve toženke kot odgovornostne zavarovalnice. Tožeča stranka je v zadevi V Pg 454/2009 uveljavljala plačilo odškodnine v višini 26.645.988,84 EUR in 4.486.225,13 EUR iz naslova pogodbene kazni. Ker je bila tekom navedene pravde nad toženo stranko M., d. d., pravnomočno potrjena prisilna poravnava, se je terjatev tožeče stranke znižala na 55%. Druga toženka je kot odvetnica tožnice delno umaknila tožbo tako, da je iz naslova pogodbene kazni zahtevala še znesek 2.276.423,82 EUR, namesto pravilno znesek 2.467.423,82 EUR, kar predstavlja 55% od prvotno toženih 4.486.225,13 EUR. Druga toženka je tako tožbo umaknila za 200.000,00 EUR preveč, čeprav je skupni znesek vtoževanih terjatev za vse tožnice pravilno navedla. Prvostopenjsko sodišče je navedeno skrčitev zahtevka štelo za pomoto odvetnice, zato je tožeči stranki prisodilo znesek 2.467.423,82 EUR (priloga A5). Vendar je M., d. d., vložila pritožbo, ki ji je višje sodišče ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo za znesek 200.000,00 EUR z obrazložitvijo, da je bil zahtevek že umaknjen in sodišče o tem ne bi smelo več odločati (priloga A6). Revizija tožeče stranke je bila zavrnjena (priloga A7). Če ne bi bilo nedopustnega ravnanja druge toženke, bi ji bil po mnenju tožnice prisojen znesek 2.467.423,82 EUR oziroma tudi razlika v višini 200.000,00 EUR. V postopku izvršbe za realizacijo sodbe V Pg 454/2009 se je izkazalo, da je izterjava prisojenega zneska delno vprašljiva in da bo terjatev zagotovo izterjana v višini 50%, zato tožeča stranka vtožuje 50% nastale škode, kar znaša 100.000,00 EUR z obrestmi. Tožeča stranka je na podlagi pravnomočne sodbe V Pg 454/2009 z dne 11. 1. 2013 v izvršilnem postopku zarubila in na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu terjatev v izterjavo Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 748/2013 z dne 10. 6. 2014 prejela terjatve dolžnika M., d. d., v skupni višini 4.028.340,35 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer: terjatev do družbe P., d. o. o., v višini 2.083.332,35 EUR s pripadki, terjatev do družbe V., d. o. o., v višini 50.000,00 EUR s pripadki, terjatev do družbe D., d. o. o., v višini 600.000,00 EUR in 945.008,00 EUR ter terjatev do družbe R., d. o. o., v višini 350.000,00 EUR. Tožeča stranka je v stečaj družbe M. prijavila vse terjatve in ločitvene pravice, pri čemer ji je bila terjatev v višini 2.267.423,82 EUR s pripadki v celoti priznana, priznane pa so ji bile tudi ločitvene pravice na izplačilu dividend, delnicah C., d. d., E., d. d., in I., d. d. Večina prevzetih terjatev je v postopku izvršbe. Tožeča stranka je tako že prejela plačila iz stečajne mase družbe M. v skupni višini 269.915,68 EUR in še pričakuje izplačila v višini 171.954,16 EUR, saj so navedena sredstva ostala rezervirana za izplačilo v stečajnem postopku, torej skupno 441.869,84 EUR. Prav tako je tožeča stranka že dobila plačana sredstva od družbe R. d. o. o. v skupni višini 273.327,91 EUR.

6. Toženki sta zanikali, da bi bila v konkretnem primeru podana protipravnost ravnanja druge toženke. Slednja namreč pri sestavi vloge ni storila očitane strokovne napake, ampak je prišlo do očitne tipkarske pomote pri zapisu ene izmed števk, ki sama po sebi ne more predstavljati izjave volje tožeče stranke, ampak je njeno voljo potrebno razbrati iz vseh navedb v sporni utesnitvi tožbe. Toženki sta zato podali ugovor slabega pravdanja. Poleg tega sta navajali, da ni podana vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem druge toženke in zatrjevano škodo, saj je izključni razlog, da tožeča stranka ni bila oziroma ne bo poplačana v celotnem znesku pogodbene kazni v slabem finančnem in premoženjskem stanju družbe M., zaradi katerega je ta v stečajnem postopku. Tožeča stranka namreč ne zatrjuje, da bi od družbe M. d. d. - v stečaju, prejela prisojenih 2.267.423,82 EUR. Iz poročil stečajne upraviteljice mag. M. Z. v stečajnem postopku St ..., ki se vodi v zvezi s tožečo stranko, izhaja, da je iz naslova terjatev, priznanih v sodbi V Pg 454/2009, izterjala le neznatni del terjatve. Zgolj dejstvo, da so ji bile terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku družbe M. priznane, še ne pomeni, da bo prejela tudi plačilo. Šele v tem primeru bi lahko po mnenju tožene stranke govorili o morebitnem nastanku škode. M., d. d. - v stečaju namreč nima sredstev niti za poplačilo celotnega dosojenega zneska 2.269.423,82 EUR s pripadki, kaj šele presežka v višini 200.000,00 EUR, ki ji ni bil prisojen.

7. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, predvsem pa je preuranjen, saj (še) ni izpolnjena ena izmed predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti – nastanek škode. Izračun škode tožeče stranke temelji na predpostavki, da bo njena terjatev poplačana v višini 50%, vendar njene navedbe in predloženi dokazi tega ne potrjujejo. Večina prevzetih terjatev M., d. d. - v stečaju je še v postopku izvršbe, obrazloženih ugovornih navedb tožene stranke, da plačila ni pričakovati, pa tožeča stranka ni konkretizirano prerekala. Iz poročil stečajnega upravitelja ni razvidno, da bi po unovčitvi premoženja M. in po poplačilu ločitvenih upnikov in stroškov ostalo kaj za navadne upnike.

8. Po mnenju prvostopenjskega sodišča škoda v konkretnem primeru sploh še ni nastala. Natančen izračun domnevne škode bo tožeča stranka dokončno lahko podala takrat, ko bo stečajni postopek nad M., d. d., zaključen in bo tožeča stranka razpolagala s konkretno informacijo, koliko je bila poplačana njena terjatev (poplačila iz stečajnega mase ter uspešnost izterjave zapadlih zarubljenih terjatev). Osnova za izračun morebitne škode, bo tako razlika med zneskom, ki ga bo tožeča stranka dobila plačanega v stečajnem postopku nad M., in zneskom, ki bi ga dobila poplačanega, v kolikor ne bi bilo domnevnega protipravnega ravnanja druge toženke. Na dan končanja glavne obravnave v tej zadevi se to še ni zgodilo, po mnenju prvostopenjskega sodišča pa tožeči stranki niti s stopnjo verjetnosti, kaj šele stopnjo prepričanja, ni uspelo dokazati, da bi lahko bila poplačana iz naslova zatrjevanih zarubljenih terjatev oziroma iz stečajne mase M. 9. Po mnenju pritožnice je škoda nastala že v trenutku ravnanja druge toženke in to v višini 200.000,00 EUR. Če druga toženka ne bi delno umaknila tožbe, bi imela tožeča stranka pravnomočno in izvršljivo sodbo tudi za 200.000,00 EUR, zato je višina škode znana in tožba ni preuranjena. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je višina škoda enaka višini (preveč) umaknjenega dela tožbe, ki bi bil nedvomno prisojen v temeljnem sporu, vendar le pod pogojem, da bi tožnica lahko tudi izterjala poplačilo denarne terjatve.

10. Tožnica je v zadevi V Pg 454/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani uveljavljala plačilo pogodbene kazni, torej denarno terjatev. Cilj uveljavljanega pravnega varstva pri denarni terjatvi so denarna sredstva. Predmet izpolnitve je bilo denarno dobroimetje v rokah ali na računu tožnice. S izdajo pravnomočne in izvršljive ugodilne sodbe tudi za znesek 200.000,00 EUR tožnica denarnih sredstev še ne bi prejela.

11. Domnevna škoda tožnice se kaže v preprečitvi povečanja premoženja. Ta škoda praviloma ne nastane ob škodnem dogodku, ampak je odločilen čas odmere odškodnine, saj je treba upoštevati dogodke, ki vplivajo na možnost realizacije oškodovančeve izgubljene perspektive (prejema denarnih sredstev v poplačilo pogodbene kazni). Načelo popolne odškodnine terja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode (169. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Presoja sodišča zato temelji na predvidevanjih, izhajajočih iz običajnega teka stvari. Zato mora sodišče presojati tudi, kakšne so realne možnosti tožnice za izterjavo denarnega zneska.

12. Pritožnica navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi napačno interpretira tožbene navedbe, da bo prejela 50% poplačilo v stečaju in da ji je škoda nastala v višini 100.000,00 EUR, saj tožnica trdi, da ji je nastala škoda v višini 200.000,00 EUR, le da zahteva povrnitev zgolj 100.000,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je res nenatančno pri povzemanju navedb tožeče stranke glede višine škode, vendar pritožnica ne izkaže, da je to vplivalo na pravilnost sodbe.

13. Pritožnica ne more uspeti s pavšalno navedbo, da v času delnega umika tožbe V Pg 454/2009, kakor tudi v trenutku pravnomočnosti odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo odločeno o tem umiku, toženka M., d.d., še ni bila v stečajnem postopku. Ne glede na navedeno terjatev tožnice ni bila poplačana. Samo po sebi dejstvo, da se je stečajni postopek začel kasneje, še ne pomeni uspeha za tožnico.

14. Pritožnica ima sicer prav, da se po določbi 165. člena OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar je treba glede na okoliščine primera, kot je obrazloženo že zgoraj, upoštevati tudi možnost realizacije denarne terjatve.

15. Po mnenju pritožnice je pretirano stališče izpodbijane sodbe, da bi morala tožeča stranka končati vse izvršilne postopke in počakati na končanje stečajnih postopkov, da bi dokazala višino škode, saj takšno stališče v celoti izniči možnost uveljavljanja odškodnine. Pritožnica izpostavlja odškodninsko odgovornost poslovodstva po določilih 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je prav tako vezana na poplačilo upnikov v stečaju, vendar je sodna praksa zavzela stališče, da lahko sodišče odloči o poplačilu odškodnine kljub temu, da stečajni postopek še ni končan. Sklicuje se na sodbo VSS opr. št. III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014. Vendar navedeno stališče ni uporabljivo v tem primeru. Iz navedene odločbe izhaja, da je odškodninska odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP specifična odškodninska odgovornost za kršitev obveznosti poslovodstva po tem, ko družba postane insolventna, izhaja pa iz predpostavke, da terjatve v stečajnem postopku ne bodo (v celoti) poplačane.1 V tem pogledu ne utemeljuje stališča pritožnice, da bo (kljub stečajnem postopku M.) prejela (vsaj 50 %) poplačilo.

16. Pritožnica navaja, da je vse navedbe toženih strank prerekala, ne more pa vsebinsko prerekati navedb nasprotne stranke, če so te vsebinsko prazne. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi navedenemu pritožbenemu očitku. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe tožene stranke, ki niso vsebinsko prazne (prim. zlasti 14. točko obrazložitve), ki jih tožnica ni konkretizirano ovrgla. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo izvajanjem tožene stranke.

17. Pritožnica ponavlja svoje pavšalne navedbe, da je družba P. obstoječa družba, ki ni insolventna in je tudi poravnavala svoje obveznosti, zato je normalno pričakovati, da jih bo poravnala tudi tožeči stranki. Vendar pritožnica s temi nekonkretiziranimi izvajanji ne more uspeti, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ima P., d. o. o., skupaj za več kot 3.000.000,00 EUR izgube in da tožeča stranka ni pojasnila, od kod bi navedena družba vzela sredstva za poplačilo tožnice. Prav tako niso prepričljive pritožbene navedbe, da dolžnik P. ni prostovoljno izpolnil svojih obveznosti do tožeče stranke, ker družba A. neutemeljeno zatrjuje, da mora terjatev izpolniti njej. Podatki v spisu navedenih pritožbenih izvajanj ne potrjujejo, saj je priča S. G. prepričljivo izpovedala, da ima prednostno pravico do poplačila družba A., d. d. - v stečaju, s čimer soglaša tudi P., d. o. o. Pritožnica navaja, da je dolžnik P. v izvršbi podal ugovor, da je dolžan plačati družbi A. (ne pa tožnici), vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 2584/2018 z dne 5. 12. 2018 razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje ter priznalo tožeči stranki, da je izkazala prehod terjatve v njeno premoženje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvi toženki, da predmetni sklep II Ip 2584/2018 ne glede na razveljavitev prvostopenjske odločbe še ne dokazuje, da je ugovor P., d. o. o., zoper izvršilni predlog tožeče stranke neutemeljen, saj se sodišče v tej izvršilni zadevi še ni opredelilo do vseh uveljavljenih ugovornih razlogov dolžnika (ki jih kot bistvene izpostavlja tudi priča S. G. v svoji izpovedbi).

18. V zvezi z naknadno najdenim premoženjem družbe V. d. o. o. - v stečaju in pritožbi priloženim poročilom stečajnega upravitelja M. G. v stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe V. z dne 31. 1. 2019 pritožbeno sodišče ugotavljaja, da pritožnica s tem ni uspela izpodbiti navedb tožene stranke, da znaša višina zarubljene terjatve le 50.000,00 EUR, prednost pri poplačilu pa imajo drugi upniki, zato tožnica ne more pričakovati poplačila svoje terjatve.

19. Pritožnica ponavlja svoje navedbe (glede katerih je sodišče prve stopnje sledilo nasprotnim argumentom tožene stranke), da stečajni postopek družbe M. ni zaključen, da pa je prejela izplačila iz stečaja v višini 269.915,68 EUR, ima tudi rezervirana sredstva v svojo korist v višini 171.954,16 EUR, ki ji še niso bila izplačana. Skupaj s plačilom od R., d. d., je plačil že za 543.243,59 EUR oziroma 24% glavnice terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela za verjetno izkazati, da bi lahko prejela poplačilo dosojenega zneska 2.269.423,82 EUR s pp, kaj šele presežka v višini 200.000,00 EUR s pp, ki ji ni bil prisojen (niti 50 %le-tega). Podatki v spisu ne dajejo podlage za sklepanje, da bi sporni znesek (kolikor zahteva več od dosojenega v pravdi V Pg 454/2009) lahko izterjala od družb P. oz. V., kar je obrazloženo že zgoraj. Isto velja za R. Iz posplošenih navedb tožeče stranke pa tudi ni mogoče razbrati, kolikšen znesek lahko upravičeno pričakuje iz splošne razdelitvene mase M. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču druge toženke, da bi bila tožnica (ob izpolnjevanju preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti) upravičena kvečjemu do razlike v udeležbi (višji % tožnice) pri poplačilu navadnih upnikov. Vendar so navedbe tožeče stranke v tej smeri presplošne, da bi omogočile izračun. Tožeča stranka ni navedla, za koliko bi bil procent višji, niti ni izkazala, od katerega zneska splošne razdelitvene mase bi ga bilo potrebno obračunati, saj kljub konkretiziranim ugovorom tožene stranke (prim. zlasti drugo pripravljalno vlogo druge toženke na red. št. 21 spisa glede višine mase) ni dopolnila svoje pomanjkljive trditvene in dokazne podlage. Zato s pritožbo ne more uspeti.

20. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem druge toženke in domnevno nastalo škodo tudi, če pristanemo na tezo tožnice, da je škoda v višini 200.000,00 EUR nastala že s samim nepravilnim delnim umikom tožbe oziroma s pravnomočnostjo odločbe V Pg 454/2009. S te perspektive se pokaže, da tožnica ne more pričakovati poplačila terjatve iz naslova pogodbene kazni, ker je dolžnik insolventen in nima sredstev za poplačilo odškodnine. Tudi če bi tožnica izposlovala ugodilno sodbo še za spornih 200.000,00 EUR, niti osnovnega zneska ne bi dobila plačanega, in to iz razloga, ker dolžnik nima sredstev za plačilo celotne pogodbene kazni, ne pa zaradi zatrjevanega škodnega dejstva. Izpodbijana sodba je tudi s tega vidika pravilna.

21. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.2 Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške za odgovor na pritožbo obema toženkama. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu. Drugi toženki je priznalo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo 1.625 točk po OT in materialne stroške, prvi toženki pa še priglašeni 22% DDV. Tako odmerjeni stroški prve toženke znašajo 1.208,72 EUR EUR, druge toženke pa 990,75 EUR EUR. V primeru plačilne zamude sta toženki upravičeni tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Iz navedene odločbe VS RS izhaja, da sta v okviru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP kršitev obveznosti poslovodstva in začetek stečajnega postopka neločljivo povezana. Najkasneje ob začetku stečajnega postopka lahko upniki pričakujejo, da njihove terjatve zaradi insolventnosti družbe ne bodo (v celoti) poplačane. Dodatno pa verjetno ne bodo (v celoti) poplačane zaradi kršitev obveznosti poslovodstva. Za odločitev o tožbenem zahtevku po višini je treba dokazati tudi višino škode. ZFPPIPP vzpostavlja domnevno, da je škoda enaka razliki med celotnim zneskom terjatve upnika in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Višino škode sodišče ugotavlja na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP ugotavljanje višine škode, ki jo sicer poznamo v odškodninskem pravu, praviloma ne bo mogoče, še zlasti, če v stečajnem postopku še ni bilo pripravljeno otvoritveno poročilo upravitelja (294. člen ZFPPIPP) oziroma še ni bila opravljena niti prva razdelitev splošne razdelitvene mase (glej 3. točko drugega odstavka 363. člena ZFPPIPP). Zato zadošča ugotovitev obstoja (višine) škode, kot se kaže glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Natančnejše ugotavljanje višine odškodnine pa glede na omejitev odškodninske odgovornosti, kot izhaja iz določbe prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ni potrebno. V primeru plačila obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti po določbi 42. člena ZFPPIPP pa član poslovodstva že po samem zakonu pridobi regresno terjatev, ki mu daje pravico, da v stečajnem postopku nad družbo zahteva povrnitev tega, kar je (preveč) plačal. Namen zakonske določbe je prav ta, da se omogoči ugotavljanje odškodninske odgovornosti kljub temu, da višina škode še ni v celoti znana. 2 Prim. US RS Sklep Up-492/01-5 in VS RS Sklep III Ips 84/2017.