Jedro

Ni mogoče uspešno izpodbijati tistih pravnih dejanj dolžnika, zaradi katerih je ugasnila pravna podlaga ločitvene pravice, saj bi v nasprotnem primeru tak upnik dobil v stečaju 100%-no poplačilo in torej stečajna masa ne bi bila nič manjša.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je verižna kompenzacija, s katero je tožeča stranka plačala toženi stranki dva računa za skladiščne storitve v skupnem znesku 274.261,10 sit, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo navedenega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v stečajno maso.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz vse treh pritožbenih razlogov 353. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev dejanskega stanja, ker je prvostopno sodišče štelo, da je ločitvena pravica prenehala, ker je bilo vskladiščeno blago izročeno tožeči stranki. V tej zvezi je imela še dodatne navedbe in pritožbi tudi priložila nalog za izskladiščenje in stanje zalog (prilogi B3 in B4).

Posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Kršitev procesnega zakona vidi pritožnica v pomakljivi označbi firme tožene stranke,ker ni označbe organiziranosti.

Tožeča stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je preiskuzilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Ni podana bistvena kršitev procesnega zakona, saj je tožeča stranka popravila naziv tožene stranke, ki je v izpodbijani sodbi označena s celotno firmo.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi (red. št. 6) ločitveno pravico uveljavila le z enim stavkom in sicer "da gre za zakonito zastavno pravico skladiščnika, kjer gre tudi za posebno poplačilno pravico". Šele v pritožbi je postavila trditev, da ima ločitveno pravico priznano že iz postopka prisilne poravnave in da je zastavna pravica obstojala že na podlagi računa št. 1655809 in izpisa o stanju zalog na dan 24.10.1995. Res je , da ni mogoče uspešno izpodbijati tistih pravnih dejanj dolžnika, zaradi katerih je ugasnila pravna podlaga ločitvene pravice, saj bi v nasprotnem primeru tak upnik dobil v stečaju 100%-no poplačilo in torej stečajna masa ne bi bila nič manjša. V konkretnem primeru bi tožena stranka morala dokazati, da je prav zaradi plačila s kompenzacijo dne 21.6.1995 izročila tožeči stranki vskladiščeno blago na katerem je imela zastavno pravico. V tej smeri je tožena stranka postavila navedbe šele v pritožbi in še to na tako nejasen način, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali merijo njene navedbe prav na tako dejansko stanje. Vsekakor pa tožena stranka po določilu 496a člena ZPP ne more šele v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ne da bi izkazala za verjetno, da tega brez krivde ni mogla že pred sodiščem prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ostala ugovora tožene stranke, ki se nanašata na pravočasnost vložitve tožbe in različnosti večstranske kompenzacije in pobotanja po samem stečajnem zakonu.

Zavrnitev teh ugovorov je sodišče tudi obrazložilo. Prav tako je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo objektivne in subjektivne elemente iz 125. člena ZPPSL, ki so podlaga za izpodbijanje dolžnikovih dejanj pred stečajem.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu I. ods. 166. člena I.ods. 154. člena ZPP.