Jedro

Če mandatar pri opravljanju posla ne ravna v skladu z naročiteljevim naročilom, ima njegovo ravnanje značilnost nepravilne izpolnitve, razen če so bile za takšno ravnanje izpolnjene predpostavke, določene v prvem odstavku 752. člena ZOR. Pravna posledica takšnega mandatarjevega ravnanja je, da glede posla, pri katerem je kršil obveznost ravnati v mejah naročiteljeva naročila, nima položaja (pravic) mandatarja, temveč poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR). Zapoved ravnati v skladu z naročiteljevim naročilom (naročiteljevimi interesi) vsebuje tudi prepoved ravnati drugače (torej v nasprotju z naročiteljevim naročilom). Mandatarjevo ravnanje (opravljanje posla v nasprotju z naročiteljevim naročilom) je zato treba presojati po pravilih tujih poslov kljub prepovedi. Zato mandatar v takem primeru tudi nima pravic poslovodje brez naročila (226. člen ZOR). Hkrati zaradi takšnega mandatarjevega ravnanja nastanejo pravne posledice nepravilne izpolnitve mandatarjeve obveznosti, kar ima lahko za posledico tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Oškodovanec ima pravico do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja.

Izrek

Reviziji tožnika se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, pri čemer toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Revizija toženca se zavrne.

Toženec je dolžan tožniku v 15 dneh povrniti 901,33 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 30.000 DEM preračunano v eure na dan uveljavitve eura, z obrestmi, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve občanom za hranilne vloge na vpogled, nominirane v DEM za čas od 27. 5. 1993 do dneva uveljavitve eura, od dneva uveljavitve eura dalje pa v višini, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled nominirane v eurih, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, delno pa je ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek 30.000 DEM znižalo na 15.000 DEM. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku je naložilo plačilo polovice toženčevih pritožbenih stroškov.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta obe pravdni stranki vložili reviziji. Tožnik v reviziji navaja, da je bilo vse, kar je bilo dogovorjeno pod določbo IX. člena prodajne pogodbe, sklenjene z V. R., po vsebini bistvenega pomena, zato razmejevanje obveznosti med posameznimi točkami tega člena in njihovo vrednotenje po posameznih postavkah ni mogoče. Šlo je za celoto. Pogodbeni interes je bil v popolni in pravilni izpolnitvi vseh postavk navedenega člena prodajne pogodbe. Toženec je prodajalki izplačal celotni znesek, torej 30.000 DEM, zato je tožnik upravičen do povrnitve celotnega zneska.

Toženec pa v reviziji poudarja, da je bil kot prevzemnik naročila zavezan obema pogodbenima strankama, torej tako prodajalki kot tožniku, in ne le tožniku, kot to navaja pritožbeno sodišče. Za izpolnitev obveznosti je bil tako odgovoren tudi prodajalki, roka dveh mesecev za izplačilo kupnine pa ni smel prekoračiti. Ker pravočasnih navodil s strani tožnika ni dobil, sklicevanje nižjih sodišč na določbo 226. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) ni ustrezno. Na strani prodajalke so obstajale objektivne ovire za izpolnitev njenih pogodbenih obveznosti. Navaja tudi, da znesek 30.0000 DEM nikoli ni bil dogovorjen kot oblika škode. Zamudne obresti niso omejene do višine glavnice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da obresti, ki tečejo že od 27. 5. 1993, še niso dosegle glavnice.

Vsaka od revizij je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Obe pravdni stranki sta na reviziji odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

Revizija tožnika je utemeljena, revizija toženca pa ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta V. R. kot prodajalka in tožnik kot kupec dne 18. 2. 1993 sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino s parc. št. 264/3 - gozd in 260/23 - gozd, k.o. ..., na parceli 264/3 postavljeno stanovanjsko hišo ter leseno lopo, ki stoji na parceli 260/23, za kupnino 600.000 DEM. V IX. členu te pogodbe sta pogodbeni stranki zapisali obveznosti prodajalke (v točkah 2, 3, 4 in 5), ki naj bi jih izpolnila v dveh mesecih po podpisu pogodbe. Zaradi izvedbe teh obveznosti sta se tudi sporazumeli, da se del kupnine v višini 30.000 DEM ne izplača prodajalki, ampak se za ta znesek pooblasti toženca (sestavljavca pogodbe), da jih položi pri poslovni banki na devizno knjižico in jih zadrži toliko časa, dokler ne bodo izpolnjene vse obveznosti iz IX. člena prodajne pogodbe. Prodajalka tožniku vse doslej ni izročila ustrezne listine za vknjižbo služnostne pravice (3. točka IX. člena prodajne pogodbe) niti listine z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom za ureditev poprave mejne črte (4. točka IX. člena; v tem delu je prišlo do odmere zemljišča, ki je dobilo svojo parcelno številko, prodajalka pa ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi tožnik lahko vknjižil svojo lastninsko pravico na tako odmerjenem zemljišču). Toženec je od tožnika zahteval navodila glede njegovega ravnanja, tožnik pa mu je dne 30. 4. 1993 poslal dopis, da se ne strinja, da se prodajalki izplača 30.000 DEM vse do trenutka izpolnitve obveznosti IX. člena prodajne pogodbe. Toženec je kljub takšnemu tožnikovem dopisu prodajalki izplačal znesek 30.000 DEM.

Materialnopravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določila 751. in 752. člena ZOR, ki urejata obveznosti prevzemnika pri izvršitvi naročila. Če mandatar pri opravljanju posla ne ravna v skladu z naročiteljevim naročilom, ima njegovo ravnanje značilnost nepravilne izpolnitve, razen če so bile za takšno ravnanje izpolnjene predpostavke, določene v prvem odstavku 752. člena ZOR. Pravna posledica takšnega mandatarjevega ravnanja je, da glede posla, pri katerem je kršil obveznost ravnati v mejah naročiteljeva naročila, nima položaja (pravic) mandatarja, temveč poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR). Zapoved ravnati v skladu z naročiteljevim naročilom (naročiteljevimi interesi) vsebuje tudi prepoved ravnati drugače (torej v nasprotju z naročiteljevim naročilom). Mandatarjevo ravnanje (opravljanje posla v nasprotju z naročiteljevim naročilom) je zato treba presojati po pravilih tujih poslov kljub prepovedi. Zato mandatar v takem primeru tudi nima pravic poslovodje brez naročila (226. člen ZOR). Hkrati zaradi takšnega mandatarjevega ravnanja nastanejo pravne posledice nepravilne izpolnitve mandatarjeve obveznosti, kar ima lahko za posledico tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Res je, da je toženec prevzel naročilo glede izplačila 30.000 DEM od obeh pogodbenih strank, vendar pa je bil glede samega izplačila vezan na pisni nalog tožnika, v katerega domeni je bila tudi ocena, ali je odložni pogoj izpolnjen (torej vse točke, zapisane pod IX. členom prodajne pogodbe). Rok dveh mesecev ni zavezoval toženca, saj z mandatno pogodbo ni bilo dogovorjeno, da mora izpolniti svojo obveznost v tem roku. Ta rok je bremenil prodajalko, pri čemer pa tudi ni bil bistvena sestavina prodajne pogodbe. Dejstvo, da je bilo tožencu s strani tožnika prepovedano izplačilo po poteku dveh mesecev od sklenitve prodajne pogodbe, tako ne more biti odločilno, saj je bistveno, da je tožnik prepovedal izplačilo, preden ga je toženec opravil. Da bi bile podane objektivne ovire za prodajalkino izpolnitev, iz dejanskih ugotovitev ne izhaja. Nižji sodišči sta tako materialnopravno pravilno presodili, da bi toženec za takšen odmik od naročila (torej za izplačilo 30.000 DEM kljub neizpolnitvi 3. in 4. točke IX. člena prodajne pogodbe, ki ne predstavljajta nebistveni del izpolnitve) potreboval soglasje tožnika. Ker pa je ravnal v nasprotju s tožnikovimi izrecnimi navodili, je bilo njegovo ravnanje pravilno opredeljeno kot nedopustna gestija, kot škodno dejanje, za katerega toženec tožniku odškodninsko odgovarja. Toženčeve revizijske navedbe, da bi morale biti zamudne obresti omejene do višine glavnice, niso utemeljene, saj hkrati ni izkazal, da je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti že presegla glavnico. Tožniku namreč niso bile prisojene zakonske zamudne obresti, temveč zamudne obresti, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve občanom za hranilne vloge na vpogled, nominirane v DEM za čas od 27. 5. 1993 do dneva uveljavitve eura, od dneva uveljavitve eura dalje pa v višini, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled nominirane v eurih, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Nadalje pa je pritrditi tožnikovim revizijskim navedbam glede višine škode, ki jo je utrpel tožnik zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Oškodovanec ima pravico do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. člen ZOR). Kaj je navadna škoda in kaj izgubljeni dobiček, opredeljuje 155. člen ZOR. Navadna škoda je zmanjšanje nekega premoženja, izgubljeni dobiček pa preprečitev njegovega povečanja. Ta opredelitev velja tudi za pogodbene škode (269. člen ZOR). V obravnavani situaciji je bilo tožnikovo premoženje zmanjšano za 30.000 DEM, saj je bilo toliko tožnikovega denarja s strani toženca nedovoljeno izplačano prodajalki. Pritožbeno sodišče namreč nima prav, da lahko dejstvo, da toženka ni izpolnila le dela obveznosti iz IX. člena prodajne pogodbe, vpliva na zmanjšanje tožnikove škode. Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 380. člena ZPP). Toženčeva revizija je bila zavrnjena na podlagi določbe 378. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora nasprotni stranki, ki je z revizijo uspela, povrniti njene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec mora tožniku povrniti 901,33 EUR revizijskih stroškov, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.