Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato pride do časovnega zamika od nastanka škode do trenutka, ko je odškodnina določena. Če bi sodišče prisodilo tožniku obresti po ZPOMZO od trenutka nastanka škode, bi šlo za dvakratno valorizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 1,082.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopne sodbe. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožnici priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale ji škode spričo poškodovanja (zvina) vratne hrbtenice v prometni nesreči dne 23.9.1998, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 800.000 SIT (od zahtevanih 1,500.000 SIT), za strah v višini 250.000 SIT (od zahtevnih 300.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 32.700 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 750.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 10.6.1999 do 15.11.2000 (vključno s podredno uveljavljanim zahtevkom v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 17.12.1999 do 15.11.2000) je sodišče prve stopnje zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je toženi stranki naložilo še plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 248.809,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice, s katero je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožnici na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 300.000 SIT (torej na 782.700 SIT), temu ustrezno pa je spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopnega postopka - in sicer tako, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici le v znesku 176.755 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, medtem ko je o tožničinih stroških pritožbenega postopka odločilo, da jih nosi sama.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,050.000 SIT s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica utemeljuje mnenje o upravičenosti do odškodnine za telesne bolečine v celotnem zahtevanem znesku s sklicevanjem na svojo mladost, saj je bila ob škodnem dogodku stara šele 22 let in bo morala bolečine v vratnem delu hrbtenice, ki se ji bodo pojavljale ob slehernih večjih obremenitvah tega dela hrbtenice, zlasti povezanih s prisilno držo ter ob vremenskih spremembah, trpeti vsaj še nadaljnjih 55 let. Po njenem mnenju je bilo premalo ovrednoteno tudi sicer ugotovljeno trajanje in intenziteta telesnih bolečin, enako pa velja za njeno štirimesečno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se je odražalo predvsem na področjih tožničinega športnega in študijskega udejstvovanja in ki bi ga bilo treba upoštevati ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. V večji meri bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je bilo za tožnico zaradi draženja spodnjih vratnih živčnih korenin C VI in C VII ter prve torakalne korenine na desni strani zelo neugodno tudi mravljinčenje v desni roki, in sicer redno v obdobju treh mesecev, nato pa še občasno. V oporo mnenju o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine tudi za strah pa tožnica navaja, da je bila ob škodnem dogodku zelo šokirana in da je neupoštevno mnenje izvedenca, po katerem naj ne bi bil pri tožnici izražen primarni strah. Gre za pravni standard in je presoja o tem izključno v domeni sodišča. Ker je tožnica izpovedala, da se je nesreče prestrašila zaradi udarca in da je bila šokirana, je zagotovo prestala tudi primarni strah. To dejstvo bi morali sodišči prve in druge stopnje izdatneje vrednotiti. Neustrezno pa sta sodišči po mnenju tožnice ovrednotili tudi t.i. sekundarni strah, saj je bila tožnica upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja poškodovanega dela vratne hrbtenice vsaj tri mesece. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 10.6.1999 do 15.11.2000 pa izpodbija tožnica s sklicevanjem na določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, na novejšo prakso sodišč v konkretno navedenih zadevah in na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002. Tožnica končno še navaja, da ji je sicer dobro znano, da ne more vložiti revizije zoper stroškovni izrek sodb sodišč prve in druge stopnje, vendar pa da kljub temu zgolj opozarja vrhovno sodišče na zmotno stališče v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na odločitev o delu tožničinih stroškov postopka in ki se dosledno vzdržuje tudi v drugih zadevah; ponuja še razloge za svoja naziranja s tem v zvezi in se zavzema za pouk vrhovnega sodišča nižjim sodiščem. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Mnenje o upravičenosti do višje odškodnine za telesne bolečine od prisojene utemeljuje tožnica med drugim s sklicevanjem na svojo mladost in s trditvijo, da jih bo (glede na pričakovano povprečno življenjsko dobo) morala trpeti vsaj še nadaljnjih 55 let. S tem v zvezi je treba upoštevati dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pomembno je, da je sodišče prve stopnje glede tožničinih telesnih bolečin na podlagi njene izpovedbe ugotovilo, da se sedaj pojavljajo ob spremembah vremena in ob večjih fizičnih naporih. To po eni strani pomeni, da gre za le občasno pojavljanje telesnih bolečin, po drugi strani pa, da gre za stanje ob sojenju na prvi stopnji. Za sklep, da bo tožnica gotovo trpela telesne bolečine tudi v bodočnosti (po njem prepričanju iz revizije do konca življenja), pa ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (niti v izvedenskem mnenju) nobene opore - čeprav je po določbi 203. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ravno to nujni pogoj za povrnitev bodoče škode. Tožničino sklicevanje v reviziji na mladost in posledično na dolgotrajnost domnevnega trpljenja bodočih telesnih bolečin, ki nima hkrati tudi opore v dejstvih, ugotovljenih v postopku na prvi in drugi stopnji, torej ne narekuje zvišanja tožnici za to obliko nepremoženjske škode prisojene odškodnine. Ker je tožnica po prejemu pisnega izvedenskega mnenja primarija dr. T. v svojem pripravljalnem spisu z dne 31.8.2000 (list. št. 52) zapisala, naj se to izvedensko mnenje šteje za sestavni del njenih navedb, ni v zvezi z njenim sklicevanjem na mladost kot razlog za višjo odškodnino odveč napotitev na tisti del izvedenskega mnenja, po katerem je verjetnost popolne in hitre sanacije poškodbe vratne hrbtenice večja prav pri mlajšem poškodovancu. V zvezi s tožničinim zavzemanjem za nujnost upoštevanja tudi njene začasno zmanjšane življenjske aktivnosti (med zdravljenjem) pri odmeri odškodnine za telesne bolečine pa ji je treba odgovoriti, da je to bilo storjeno, saj so bile ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode izrecno upoštevane tudi vse ugotovljene nevšečnosti, ki so bile posledica bodisi tožničinega začasnega popoškodbenega stanja bodisi zdravljanja poškodbe. Za tožničin revizijski očitek o podcenjenosti dejstva, da je bila zanjo zaradi draženja živčnih korenin zelo neugodno tudi mravljinčenje v desni roki pa velja, da to dejstvo v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ni ugotovljeno in da zato ni upoštevno.

Neutemeljno je tudi tožničino zavzemanje za zvišanje z izpodbijano sodbo prisojene ji odškodnine za strah. Da se je tožnica ob trčenju oziroma nesreči prestrašila in da je bila šokirana, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pri odmeri odškodnine za to obliko škode na podlagi izpovedbe tožnice, zaslišane kot stranke in neodvisno od mnenja izvedenca o t.i. primarnem strahu. Vendar ob tem ni mogoče zanemariti kratkotrajnosti tega strahu in objektivno pogojenega zmanjšanja njegove intenzitete že spričo dejstva, da je zavarovanec tožene stranke trčil v zadnji del avtomobila, v katerem se je nahajala tožnica kot sopotnica (in torej ne na primer frontalno). Ob tem pa je treba tudi tožničin strah za izid zdravljenja vrednotiti glede na objektivne danosti in primerjalno izhajajoč iz vrste in narave konkretne poškodbe, ki ni mogla pogojevati nekega intenzivnega ali dolgotrajnega občutka negotovosti in ogroženosti tožnice v odvisnosti od izida zdravljenja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za obe ugotovljeni obliki tožničine nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožnici prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ZOR - torej materialnopravno pravilno.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Po določbi 186. člena ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnici prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopne sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Revizijske navedbe v delu, v katerem so namenjene nekakšnemu polemiziranju s stališči sodišč prve in druge stopnje v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških in katere revizijsko izpodbijanje tudi po vedenju tožeče stranke ni dovoljeno, ne terjajo odgovora (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.