Jedro

Ker se je toženka izrecno strinjala z domnevo umika tožbe, kot je razvidno iz zapisnika o naroku z dne 1.6.2009, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o ustavitvi postopka, upoštevaje 188. člen ZPP. Čeprav ima takšen sklep le deklaratorno naravo, veže tako sodišče kot pravdni stranki. Z ustavitvijo je postopek končan in se zato v isti zadevi ne more več nadaljevati z razpisom novega naroka za glavno obravnavo, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Dopolnitev tožnikove pritožbe se zavrže. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 2.000,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 dalje. V presežku (za 27.210,48 EUR z obrestmi) je zahtevek zavrnilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 339,03 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga, medtem ko toženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga prvenstveno spremembo izpodbijane sodbe ter ustavitev postopka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik v svoji pritožbi opozarja na mnenje izvedenca, da odstranitev prsta ni bila nujna. Vztraja, da je zdravnik v Trbovljah storil strokovno napako. Ker sklepi niso bili poškodovani, bi bilo treba samo pravilno fiksirati kostni zlom. Kljub temu izvedenec v svojem mnenju opravičuje zdravnika, medtem ko toženka ves čas zavaja in sprevrača dejstva. Sodnik tožniku ni dovolil izprašati izvedenca, njegova zahteva za določitev drugega izvedenca pa je bila že v prejšnjem sojenju zavrnjena. Toženka bi tožniku morala izplačati celotno zahtevano odškodnino z vsemi obrestmi, čeprav so že presegle glavnico. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, sploh ker je tožnik že poravnal stroške po prvi, razveljavljeni sodbi. Tožnik prosi, naj sodišče druge stopnje pozorno preveri njegove navedbe in samo opravi obravnavo.

4. Tožnik v dopolnitvi pritožbe ponavlja svoje pritožbene trditve in očita toženki, da z napačnimi podatki zavaja pritožbeno sodišče. 5. Toženka v svoji pritožbi opozarja na kršitev postopka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ker kljub tožnikovemu izostanku z naroka 1.6.2009 ni ustavilo postopka. Čeprav je bilo toženčevo opravičilo prepozno in je nastopila domneva umika tožbe, s katero se je toženka strinjala, je sodišče razpisalo novo obravnavo in odločilo v zadevi. Izdana sodba je zato nezakonita. Poleg tega razlogi, ki jih je tožnik navedel za svoj izostanek, niso opravičljivi. Za povrh sodišče toženki ni vročilo tožnikovega opravičila, zato se toženka o njem doslej ni mogla izjasniti. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženki pripisalo odškodninsko odgovornost za obravnavano škodo zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Toženka vztraja, da v tem primeru ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem njenega zdravnika in tožnikovo škodo. Tožnik je namreč sam priznal, da na amputacijo prsta ne bi pristal. Toženka nadalje izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je pretežni del nepremoženjske škode tožniku nastal že s samo poškodbo in ne zaradi zdravljenja pri toženki. Prisojena odškodnina je glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pretirana, enako za prestani sekundarni strah. Tudi zamudne obresti tožniku pripadajo šele od izdane sodbe in ne že od vložitve tožbe. Glede na doseženi uspeh v pravdi je napačna odločitev o stroških postopka. V vsakem primeru pa bi tožnik moral povrniti toženki stroške za narok 1.6.2009, ki ni bil opravljen po tožnikovi krivdi.

6. Toženkina pritožba je utemeljena.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo določbo 6. odstavka 282. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom istega člena, ki ureja pravne posledice tožnikovega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

8. Tožnik na narok 1.6.2009 ni prišel, čeprav je bil pravilno povabljen, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po 4. odstavku 282. člena ZPP je zato nastopila domneva umika tožbe, čemur toženka, kot izhaja iz zapisnika o tem naroku, ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje bi torej moralo brez nadaljnjega ustaviti postopek. Tožnik namreč svojega izostanka ni vnaprej opravičil, pač pa je to storil šele v vlogi z dne 2.6.2009, torej naslednji dan po opravljenem naroku. Iz tožnikove vloge in priloženega dopisa njegovega delodajalca je sicer mogoče povzeti, da se tožnik brez svoje krivde ni mogel udeležiti obravnave zaradi neodložljivih delovnih obveznosti. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z dodatnimi poizvedbami pri tožnikovem delodajalcu. Napačno pa je presodilo, da je takšno tožnikovo opravičilo ovira, ki preprečuje uporabo domneve o umiku tožbe. Res se po 6. odstavku 282. člena ZPP lahko šteje, da je tožnik umaknil tožbo, samo če je bil pravilno vabljen in ni izkazal opravičenih razlogov za izostanek, oziroma če ni splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da iz opravičenih razlogov ni mogel priti na narok. Razumljivo pa je, da mora tožnik v takem primeru svoj izostanek opravičiti vnaprej in ne šele po naroku, na katerem je že nastopila domneva umika tožbe. Dopustiti je možnost, da tožnik morda v obravnavanem primeru ni mogel pravočasno obvestiti sodišča o tem, da ne more priti na narok, vendar bi tožnik potem, ko je do zamude že prišlo, lahko predlagal le še vrnitev v prejšnje stanje, skladno s 116. členom ZPP.

9. Ker se je toženka izrecno strinjala z domnevo umika tožbe, kot je razvidno iz zapisnika o naroku z dne 1.6.2009, bi torej sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o ustavitvi postopka, upoštevaje 188. člen ZPP. Čeprav ima takšen sklep le deklaratorno naravo, veže tako sodišče kot pravdni stranki. Z ustavitvijo je postopek končan in se zato v isti zadevi ne more več nadaljevati z razpisom novega naroka za glavno obravnavo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da izpodbijana sodba, ki jo je izdalo, ko je že nastopila domneva umika tožbe, ni zakonita. Toženka je na opisano postopkovno kršitev opozorila v skladu z 286.b členom ZPP, torej pravočasno. Te kršitve v pritožbenem postopku ni več mogoče odpraviti, niti s pritožbeno obravnavo, ki jo v svoji pritožbi predlaga tožnik. Posledica ugotovljene kršitve je po 1. odstavku 354. člena ZPP obvezna razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tudi tožnikovi pritožbi. Vsebinski odgovor na tožnikove pritožbene trditve in na preostale toženkine trditve ni potreben, saj ne bi mogel vplivati na izid pritožbenega postopka.

10. Dopolnitev tožnikove pritožbe je bila prepozna. Iz spisa je razvidno, da je tožnik prejel izpodbijano sodbo 23.11.2009, dopolnitev pritožbe pa je vložil 1.3.2010. Tožnik bi moral razloge, zaradi katerih nasprotuje sodbi sodišča prve stopnje, uveljavljati v predpisanem 15-dnevnem zakonskem pritožbenem roku. Ta je ob vložitvi dopolnitve pritožbe že očitno potekel, zato je sodišče to tožnikovo vlogo na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP brez obravnavanja zavrglo.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej odločiti o ustavitvi postopka in o tem izdati ustrezen sklep. Nato bo moralo presoditi, ali je tožnikovo vlogo z dne 2.6.2009 glede na njeno vsebino in dejstvo, da je tožnik prava nevešča stranka, mogoče obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V tem primeru bo moralo izvesti postopek, ki ga za vrnitev v prejšnje stanje predpisuje ZPP v 116. do 120. členu. Če bo predlogu morebiti ugodilo, bo moralo sklep o ustavitvi postopka razveljaviti. Šele, ko bo odločitev o tem postala pravnomočna, pa bo lahko nadaljevalo z obravnavanjem glavne stvari in ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP bo moralo o vseh stroških postopka odločiti sodišče prve stopnje, ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde.