Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožena stranka na trditve tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge ni odgovorila in je zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo trditve tožeče stranke za dokazane. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati naroka. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine trdila, da je bila terjatev v višini 300,00 EUR plačana preko verižnih kompenzacij in da bo to dokazala z zaslišanjem priče in predstavnikom tožeče stranke ter da bo naknadno predložila podpisane kompenzacije. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi toženkine ugovorne trditve zanikala ter predložila dokazne listine s tem v zvezi. Tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje, naj na trditve tožnice odgovori ter predloži dokaze za svoje trditve, tega ni storila, s tem pa se šteje, da je priznala vsa dejstva tožnice iz njene prve pripravljalne vloge (214. člen ZPP), kar ji je v sodbi že pojasnilo sodišče prve stopnje.

Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj ni izvedlo naroka. Glede na molk toženke in s tem priznanje trditev tožnice je lahko odločilo na podlagi listinskih dokazov, nobena stranka pa ni zahtevala izvedbe naroka. Dokazni predlog za zaslišanje (zakonitega zastopnika stranke oziroma priče) ne pomeni tudi izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člena ZPP. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Ni namreč nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 27484/2016 z dne 23. 3. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje odločbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo v višini sodne takse.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, ker ni opravilo naroka in izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ki bi potrdil njene trditve glede kompenzacije in obročnega plačila. Pri tem trditev, da je predlagala zaslišanje tudi v svoji prvi vlogi, ne drži, saj je edina vloga, ki jo je toženka v postopku pred sodišče prve stopnje vložila ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožena stranka na trditve tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge ni odgovorila in je zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo trditve tožeče stranke za dokazane. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati naroka. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine trdila, da je bila terjatev v višini 300,00 EUR plačana preko verižnih kompenzacij in da bo to dokazala z zaslišanjem priče in predstavnikom tožeče stranke ter da bo naknadno predložila podpisane kompenzacije. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi toženkine ugovorne trditve zanikala ter predložila dokazne listine s tem v zvezi. Tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje, naj na trditve tožnice odgovori ter predloži dokaze za svoje trditve, tega ni storila, s tem pa se šteje, da je priznala vsa dejstva tožnice iz njene prve pripravljalne vloge (214. člen ZPP), kar ji je v sodbi že pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj ni izvedlo naroka. Glede na molk toženke in s tem priznanje trditev tožnice je lahko odločilo na podlagi listinskih dokazov, nobena stranka pa ni zahtevala izvedbe naroka. Dokazni predlog za zaslišanje (zakonitega zastopnika stranke oziroma priče) ne pomeni tudi izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člena ZPP. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Ni namreč nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

9. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških ni bila potrebna, saj tožeča stranka ni priglasila stroškov, ki bi ji nastali (151. in 155. člen ZPP).