Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku I. točke in III. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati: - 1.762,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2022, ki tečejo od ustreznega neto zneska, - 2.152,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2022, ki tečejo od ustreznega neto zneska, - 370,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2023, ki tečejo od ustreznega neto zneska.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 789,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova poslovne uspešnosti plačati 1.762,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2022, 2.152,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2022 in 370,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2023, v presežku, za plačilo 417,01 EUR z obrestmi in odvod davkov in prispevkov, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike odpravnine v znesku 8.670,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 837,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v deležu 26,18 % vrednosti sodne takse (IV. točka izreka).

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na plačilo razlike odpravnine (prva alineja II. točke izreka). Navaja, da je v postopku zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti zgolj zato, ker je bil na podlagi odločbe ZPIZ razporejen v III. kategorijo invalidnosti, ter da je bil ta odpovedni razlog zgolj fiktiven in je v resnici obstajal poslovni razlog. Vse do izplačila odpravnine ni vedel, da mu bo toženka izplačala le zakonsko določeno odpravnino, ne pa odpravnino v deležu 1/2 osnove za vsako dopolnjeno leto, kot jo je izplačala delavcem, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je njegove dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, češ da je izpoved priče A. A. resnična, ter da je toženka dokazala, da tožniku pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bila odpovedana zaradi invalidnosti in da so vsi delavci z odpovedjo iz razloga nesposobnosti prejeli odpravnino po 108. členu ZDR-1. Predlagal je pribavo odpovedi in zaslišanje tistih delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, vendar je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, s tem pa ga onemogočilo pri dokazovanju zahtevka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka ter odločitev o stroških postopka in sodni taksi (III. in IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je 35. člen kolektivne pogodbe jasen ter da ne določa nobene izjeme glede razloga za prenehanje delovnega razmerja ali pogoja obstoja delovnega razmerja ob koncu leta in na dan izplačila dela plače iz naslova poslovne uspešnosti. Logično je, da delavci, ki so prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, niso prispevali k poslovni uspešnosti družbe. Ob tem se sklicuje na stališče, zavzeto v zadevi X Pdp 781/2022, iz katerega je mogoče zaključiti, da mora delavec s svojim delovnim prispevkom dosegati določene rezultate (produktivnost dela), kar vpliva na poslovni rezultat oziroma uspešnost delodajalca, v konkretnem primeru pa tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov in tako ni z ničemer vplival na uspešnost podjetja, zaradi česar tudi ni upravičen do poslovne uspešnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je glede zakonskih zamudnih obresti prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika in mu dejansko prisodilo več, kot je zahteval. Odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve ne izhaja, katere potrebne stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožniku in kaj dejansko sodi v skupaj priznanih 4.550 točk. Meni, da tretja in četrta pripravljalna vloga tožnika nista bili potrebni, saj v njih le ponavlja navedbe iz predhodnih vlog. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika izpostavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati, sicer pa so pritožbene navedbe tožnika tudi neresnične. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavljata pritožbi. Sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

K pritožbi tožnika:

8. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Sodišče prve stopnje je (ne)utemeljenost tožnikovih trditev glede neenake obravnave pri izplačilu odpravnine skozi izpovedi tožnika, prič ter listine natančno in celovito presojalo, vendar je na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja. Neutemeljeno je pritožbeno splošno nasprotovanje verodostojnosti priče A. A., brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njeno verodostojnost. Poleg tega je bila navedena priča pred zaslišanjem opomnjena po drugem odstavku 238. člena ZPP, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, ter opozorjena na posledice krive izpovedbe. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne predstavlja očitane relativne bistvene kršitve določb postopka.

9. Nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče druge stopnje na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi natančno in določno navesti oziroma pojasniti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje izvedenim dokazom oziroma listinam v spisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil, pritožbeni preizkus uveljavljane absolutne bistvene kršitve ni mogoč.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati kršitve načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (6. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami), saj tožnika zaradi invalidnosti ni obravnavala nič drugače od drugih primerljivih delavcev, torej tistih, ki so v letu 2022 prav tako prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, med katerimi sta bila tudi dva druga invalida. Na podlagi izpovedi priče A. A. in vsebine podanih odpovedi iz razloga nesposobnosti, ki jih je toženka predložila v spis, je namreč ugotovilo, da so ti delavci, enako kot tožnik, prejeli odpravnino, ki jim pripada v skladu s 108. členom ZDR-1, torej v višini, ki jo določa ZDR-1. 12. Tožnik ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da vse do prenehanja delovnega razmerja in izplačila odpravnine ni vedel, da mu bo toženka izplačala nižjo, to je zgolj zakonsko določeno odpravnino in ne odpravnine, ki jo je izplačala delavcem, katerim je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz poslovnih razlogov. Dejstvo, da je toženka slednjim izplačala višjo oziroma ugodnejšo odpravnino od minimalne, ki jo določa 108. člen ZDR-1, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja kršitve načela enakosti, ki kot ustavna kategorija (14. člen Ustave) zahteva, da se enaki položaji obravnavajo enako, različni pa različno. Odpovedna razloga nista enaka, poslovni razlog izvira iz sfere delodajalca, razlog nesposobnosti pa iz sfere delavca, zato je različna odmera in izplačilo odpravnine, ki delavcu pripada ob odpovedi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, stvarno utemeljena in ob upoštevanju pogodbene svobode v korist delavca dopustna.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za pribavo podanih odpovedi iz poslovnega razloga in za zaslišanje delavcev, ki so te odpovedi prejeli (B. B.,C. C., D. D., E. E.); s tem naj bi mu bilo po mnenju pritožbe onemogočeno dokazovanje njegovega zahtevka za plačilo razlike odpravnine. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga utemeljeno zavrnilo, saj delež osnove, ki je bila upoštevana pri višini odpravnine delavcev, ki so prejeli odpoved iz poslovnega razloga, v ničemer ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma na presojo zakonitosti deleža osnove, upoštevane pri višini tožniku izplačane odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Gre torej za dokazovanje dejstva, ki za odločitev ni bistveno, saj kot že pojasnjeno, položaj tožnika glede na odpovedni razlog ni primerljiv oziroma ni enak položaju zgoraj navedenih delavcev, ki so prejeli odpoved iz drugega razloga. Pri tem ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, kot zmotno navaja tožnik v pritožbi, temveč za materialnopravno vprašanje relevantnosti zatrjevanih dejstev in vpliva le-teh na konkretno odločitev.

K pritožbi toženke:

14. Sodišče prve stopnje je pravilno delno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo dela plače iz naslova poslovne uspešnosti, urejenega v 35. členu podjetniške kolektivne pogodbe toženke (priloga A15). Slednji določa, da uprava ob zaključku poslovnega leta lahko odloči o izplačilu dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. O kriterijih in upravičencih za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja se uprava predhodno dogovori z reprezentativnimi sindikati, pri čemer upošteva realizirani premijski, škodni in stroškovni količnik. Delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače iz tega člena, sorazmerno s časom prebitim na delu v obdobju, na katerega se izplačilo nanaša. 15. Ker je toženka tožniku 24. 1. 2022 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ker na dneve izplačila, to je 21. 4. 2022 (prvi del plače iz naslova uspešnosti poslovanja za leto 2021), 22. 12. 2022 (drugi del za leto 2021) in 21. 4. 2023 (za leto 2022) ni bil več v delovnem razmerju1, po mnenju toženke do plačila poslovne uspešnosti ni upravičen. Tako prepričanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču, zavzetem v izpodbijani sodbi, da iz samega besedila citiranega člena kolektivne pogodbe ne izhaja, da bi bil za izplačilo poslovne uspešnosti določen pogoj obstoja delovnega razmerja pri toženki ob koncu koledarskega leta ter na dan izplačila kot tudi ne izjema glede razloga za prenehanje delovnega razmerja (torej da se poslovna uspešnost ne bi izplačala delavcem, ki so dobili odpoved iz razloga nesposobnosti, krivdnega razloga ali so sami dali odpoved). Na drugačen zaključek ne more vplivati niti izpoved priče A. A. o tem, da je bila taka praksa uveljavljena že več kot deset ali celo dvajset let, s čimer so seznanjeni vsi zaposleni, reprezentativna sindikata pri toženki pa temu ne nasprotujeta, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka. Za tovrstno prakso pri toženki ni pravne podlage, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje s sindikatom niso bili dogovorjeni morebitni kriteriji za udeležbo ali upravičenci do poslovne uspešnosti, toženka pa v okviru pogodbene svobode nekaterim delavcem, v konkretnem primeru tožniku, ne more dati manj pravic oziroma izplačati manj, kot je to določeno s kolektivno pogodbo.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da tožnik, ki je prejel odpoved iz razloga nesposobnosti, ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov oziroma ni z ničemer prispeval k poslovni uspešnosti podjetja, zaradi česar ni upravičen do izplačila dela plače iz naslova poslovne uspešnosti. Ob tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi sodišča druge stopnje X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, in sicer da delavec s svojim delovnim prispevkom dosega določene rezultate (produktivnost dela), kar vpliva na poslovni rezultat oziroma uspešnost delodajalca. V izpostavljeni zadevi ne gre za primerljivo zadevo, saj je dejansko stanje povsem drugačno od dejanskega stanja v tem sporu, pravni zaključki pa se ne nanašajo na odpovedni razlog oziroma razlog prenehanja delovnega razmerja, temveč na prisotnost na delu kot kriteriju za izplačilo sorazmernega dela poslovne uspešnosti. Ta kriterij izhaja tudi iz 35. člena kolektivne pogodbe toženke (čas, prebit na delovnem mestu v letu, za katerega se poslovna uspešnost izplačuje) in vpliva na višino izplačila, kar je sodišče prve stopnje v tožnikovem primeru tudi upoštevalo.

17. Pritožba toženke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnik je vtoževal plačilo poslovne uspešnosti v bruto znesku, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska poslovne uspešnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je torej tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s navedeno določbo ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da se tožniku priznajo zgolj zakonske zamudne obresti od ustreznih neto zneskov poslovne uspešnosti, kot jih je tudi zahteval. 18. Sicer pa gre v zvezi s sodnim izrekom, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, dodati, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso2 sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma toženke) oziroma pristojnih davčnih organov. Sodni izrek (oziroma tožbeni zahtevek) se zato ne glasi na obračun od bruto zneska (dela) plače in plačilo davkov in prispevkov, temveč se pravilno glasi na izplačilo neizplačane(ga) (dela) plače v višini (bruto) zneska, ki poleg dela, ki se izplača delavcu, zajema del, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov. Delodajalec takšno sodbo pravilno izvrši tako, da denarno obveznost (ki ustreza višini davkov in prispevkov) v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnim organom. Pri nas je torej uveljavljen sistem bruto plače, kar pomeni, da delavcu upravičenja do bruto plače, četudi je ne prejme v celoti na svoj račun, ni mogoče odrekati, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ne bi bil upravičen do celotnega zneska poslovne uspešnosti, temveč kvečjemu do ustreznega neto zneska.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in določbe 154. člena ZPP, ko je upoštevaje ugotovitev, da je tožnik uspel v sporu z 26,18 %, toženka pa v višini 73,82 %, odločilo, da je po medsebojnem pobotanju stroškov toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka se zato neutemeljeno zavzema za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Odločitev o stroških postopka je ustrezno obrazložena, saj za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in sodišču ni treba obširno navajati razlogov za odmero stroškov postopka, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost sprejete odločitve. Priglašeni stroški postopka so razvidni iz stroškovnika tožnika, ki je sestavni del spisa. Odločitev o stroških tako omogoča pritožbeni preizkus, zato toženkin pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo 500 točk za priglašen strošek "poziv pričam za izjavo 6x", saj je za dve vlogi s predložitvijo pisnih izjav prič (z dne 11. 9. 2023 in z dne 28. 9. 2023, na list. št. 26 in 58) skladno s tar. št. 20/5 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) upravičen le do 250 točk (2 krat 125 točk). Toženka pa neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožniku prizna nagrada oziroma stroški za tretjo in četrto pripravljalno vlogo. Ker je sodišče prve stopnje tožniku s pozivom po 286.a členu ZPP (na list. št. 54) določilo rok, da vloži naslednjo pripravljalno vlogo, je bil strošek tožnikove tretje pripravljalne vloge z dne 13. 10. 2023 za ta spor potreben. V smislu prvega odstavka 155. člena ZPP je bila potrebna tudi četrta pripravljalna vloga z dne 27. 12. 2023, saj se je z njo tožnik izjavil oziroma odgovarjal na navedbe toženke v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2023, v kateri je po pozivu sodišča prve stopnje navedla delavce, ki jim je bila v letu 2022 tako kot tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter obračunana odpravnina v skladu s 108. členom ZDR-1. Tožnik je tako skupaj upravičen do 4300 točk, kar skupaj z materialnimi stroški (53 točk) in DDV upoštevaje vrednost točke po veljavni OT znaša 3.186,40 EUR, upoštevajoč 26,18 % uspeh pa 834,20 EUR. Po medsebojnem pobotanju (834,20 EUR - 44,82 EUR stroškov toženke - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 39) je toženka tožniku dolžna povrniti 789,38 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

20. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, stroški postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, pa se znižajo iz zneska 837,77 EUR na znesek 789,38 EUR.

21. V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

22. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa je s pritožbo uspela le delno glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).

1 To je prenehalo 15. 4. 2022. 2 Tako VSRS sodba VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.