Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ), pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK.

Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti z vložitvijo tožbe, saj predhodno tožnika od nje nista zahtevala vrnitve preveč plačanega denarja.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah III. in IV. izreka spremeni, tako da izrek sedaj glasi:

III."III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvi tožnici znesek 13.663,54 EUR in drugemu tožniku znesek 20.495,32 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2018 dalje, do plačila.

IV.Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za zakonske zamudne obresti za čas od 31. 5. 2013 do vključno 5. 6. 2018."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovolita spremembi tožbe z dne 6. 3. 2024 in z dne 25. 10. 2024 (tč. I. izreka), ugotovilo, da sta Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 8. 6. 2007 in Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. MB01 262231010, ki sta bila sklenjena med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnikoma) in toženo stranko (v nadaljevanju toženko), nična (tč. II. izreka), toženki naložilo, da v roku 15 dni plača prvotožnici znesek 13.663,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi1 (tč. III. izreka), drugotožniku znesek 20.495,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV. izreka), ter sklenilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške (tč. V. izreka).

2.Zoper meritorno odločitev in njen stroškovni del se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zelo obsežni pritožbi v pretežnem delu ponavlja svoje navedbe, ki jih je podajala že tekom postopka na prvi stopnji, kot bistveno pa navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da ne vsebuje zadostne obrazložitve dokazne ocene ključnih dokazov, ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, prihaja pa si tudi v očitno nasprotje, tako da se je ne da preizkusiti. Enako kršitev je storilo, ker iz njene strani predlaganih dokazov ni izvedlo, niti jih ni zavrnilo. Med drugim se ni opredelilo do več substanciranih dokaznih predlogov podanih v njeni 10. pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2024, zaradi česar je kršilo pravila postopka ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo ugovor glede zastaranja kondikcijskega zahtevka. Novejša slovenska sodna praksa je že zavzela stališče, da zastaralni rok prične teči, ko stranka izve za okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje ničnost pogodbe. Za nastanek kondikcijskega zahtevka in s tem pričetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko so stranki znane ali bi ji ob skrbnem ravnanju lahko bile znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je položaj kreditojemalcev v CHF zadevah enak položaju izbrisanih. Pravno relevantne pri presoji teka zastaralnega roka so zgolj dejanske okoliščine obravnavane zadeve, in sicer, da sta bila tožnika od leta 2008 redno obveščena o stanju njune terjatve, prav tako sta morala za nastanek razlogov, na podlagi katerih utemeljujeta ničnost kreditne pogodbe, izvedeti v letu 2008 oziroma v letu 2011, ko je prišlo do sprememb tečaja CHF, oziroma najkasneje v letu 2012, ko sta se udeležila sestankov pri toženki. Vrednost EUR napram CHF je namreč od leta 2008 do leta 2011 padala, zato je zastaralni rok v predmetni zadevi začel teči že konec leta 2008 oziroma dne 11. 8. 2011, saj so takrat tožnikoma nedvomno bile znane spremembe, ki niso naključne, temveč ustaljene. Posledično je tožbeni zahtevek zastaral avgusta 2016 oziroma leta 2017. Vsakršna drugačna razlaga pa ponuja možnost izigravanja pravil o zastaranju.

Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da pogoj glede valutne klavzule ni posamično dogovorjen pogoj. V primeru predmetne kreditne pogodbe je bilo individualno dogovorjeno, da se tožnikoma odobri dolgoročni evrski kredit z valutno klavzulo, in to je bil bistveni element kreditne pogodbe, torej glavni predmet. Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje presojalo napačen pogodbeni pogoj, oziroma je napačna karakterizacija pogodbenega pogoja, ki ga je presojalo, vplivalo na napačno odločitev glede dopustnosti presoje njegove nepoštenosti. Ob tem pa sodišče sploh ni konkretno in transparentno navedlo, kateri pogodbeni pogoj je presojalo oziroma kateri pogodbeni pogoj je kasneje opredelilo kot nepošten. Dogovor o kreditu v CHF namreč ne predstavlja tipskega pogoja.

Sodišče prve stopnje je prav tako napačno tolmačilo način in vsebino implementacije Direktive 93/13/ EGS v slovenski pravni red, posledično napačno je razlagalo določila Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter na tej podlagi sprejelo napačno odločitev, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. V tej zvezi je popolnoma prezrlo, da tudi potrošnika veže minimalna skrbnost, ki jo mora v skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izkazovati v pravnem prometu, prav tako se v pravu EU domneva, da potrošnik kot opravilno sposobna fizična oseba ve, kaj dela in kakšne pravne posle sklepa. Glede na širok obseg informiranja javnosti na temo valutnega tveganja v medijih v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), sta bila tožnika dobro obveščena in seznanjena s tveganji, povezanimi z najemom kredita v tuji valuti. V RS je že večkrat prišlo do zamenjave domače valute, kar pomeni, da je povprečen slovenski potrošnik v času svojega življenja do leta 2007 posloval vsaj s tremi različnimi valutami. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta se tožnika morala zavedati, da lahko v času odplačevanja kreditne pogodbe v tuji valuti pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem do spremembe vrednosti obroka kreditne pogodbe v evrski protivrednosti ter znatnega vpliva na njune finančne obveznosti. Tožnika je prav tako zavezovalo načelo pacta sunt servanda zato se svojih obveznosti ne moreta razbremeniti, ker se je tveganje realiziralo v njuno škodo. Pri presoji dejanskega stanja, in ali je toženka v konkretnem primeru izvedla pojasnilno dolžnost, je sodišče prve stopnje izhajalo iz materialnopravno napačnih izhodišč, svoje stališče pa je oblikovalo tako, da se je oprlo izključno na zaslišanje tožnikov ter drugih kreditojemalcev toženke. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je napačno, nepopolno, ter izrazito pomanjkljivo, v posledici česar je kršilo 8. člen ZPP. Nepojasnjeno ostaja, zakaj in na kakšni osnovi se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo glede ključnih in spornih dejstev glede pojasnilne dolžnosti v celoti sledilo izpovedbi tožnikov, ki pa imata interes za uspeh v postopku. Njuno izpovedbo je upoštevalo zgolj v delu, ki je sledila njunim navedbam, in sicer predvsem v delu, v katerem sta povsem pavšalno, nedoločno in nekonkretizirano izpovedovala, da od toženke nista prejela informacij v povezavi z valutnim tveganjem, na drugi strani pa se je sodišče prve stopnje povsem distanciralo od vsebine izpovedb, iz katerih je izhajalo vedenje tožnikov o vsebini posla, ki sta ga sklepala. Kreditna pogodba je namreč vsebovala formulacijo, ki je presegala zahteve 9. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), iz nje pa je izhajalo, da tožnika nosita posledice spremembe tečaja oziroma referenčne obrestne mere, ki se lahko zgodi v dolgoročnem razmerju.

V obravnavani zadevi je pomembno zgolj, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnikov in ne v razmerju do drugih kreditojemalcev, niti ni relevantno, kako so bila valutna tveganja pojasnjena ostalim kreditojemalcem, ki so najeli kredit v različni višini, različnih obdobij, pri različnih kreditnih referentih toženke in z različnimi referenčnimi obrestnimi merami. Tudi sicer pa predlagane priče niso izpovedovale objektivno in nepristransko, saj imajo v predmetni zadevi tudi same interes za razplet postopka. Tožnica je izpovedala, da se je za kredit v CHF odločila zaradi nižje anuitete, znano ji je bilo, da pri isti anuiteti v CHF, mesečni znesek v EUR ne bo vedno enak in da je kredit vezan na obrestno mero in menjalni tečaj, ki sta sprejemljiva. Predmetna kreditna pogodba je prav tako vključevala zapis, da kreditojemalec s podpisom pogodbe potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastane zaradi nihanja tečaja in/ali referenčne obrestne mere in da se zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer in drugih dejavnikov izpostavljen valutnemu tveganju CHF, ki je osnova za preračun kredita, sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem. Tožnika sta imela izrecno predstavljeni alternativni možnosti, torej refinanciranje ali predčasno odplačilo, če ne bi bila več pripravljena prevzemati rizikov. Predmetni kredit tožnikoma ni bil vsiljen, niti s strani toženke ni bil preferiran. Tudi sicer pa nedovoljenosti pogodbenega pogoja ni mogoče presojati za nazaj v luči tega, kar je v zvezi s krediti v CHF znano danes. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024 je možno izluščiti stališče, da bi se tožnika morala in mogla zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja na podlagi kreditne pogodbe in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti, saj sta na vsa tveganja bila opozorjena s strani bančne referentke A. A. in prav tako s strani notarja. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo nesorazmerno dokazno breme brez ustreznega upoštevanja okoliščin in omejitev, ki so posledica pretečenega časa in narave dela, zaradi česar je prišlo do kršitev temeljnih načel poštenega postopka, zlasti načela sorazmernosti in pravičnosti. Zaslišana priča A. A. je izpovedala, da se posameznih dejstev ne spominja, in sicer prav iz razloga časovne oddaljenosti. Nemogoče je, da sodišče od toženke terja, da izkaže, da so podana pojasnila v postopku informiranja pri tožnikoma povzročila zavedanje in ponotranjenje tveganj. Gre namreč za okoliščino, ki je v izključni domeni notranje sfere posameznika, na katero pa toženka ne more neposredno vplivati. V zvezi s presojo nepoštenosti je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sicer že sama po sebi pomeni, da nepojasnjen pogodbeni pogoj nasprotuje dobri veri. Tudi sicer pa odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi kreditna pogodba vključevala nepošten pogodbeni pogoj, nasprotuje dokaznemu gradivu, ki ga je v spis vložila toženka. Ne drži, da naj bi tožnika v pravnem razmerju v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega oziroma zgolj kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano. Banka je bila v največji meri izpostavljena tveganju nevračila kredita, medtem ko mora valutno in obrestno tveganje po zakonu in regulativi obvladati na način, da mu ne sme biti izpostavljena in gre za t. i. zapiranje pozicij. Enako napačno je stališče, da je toženka ravnala v slabi veri.

V amortizacijskem načrtu je toženka prikazala zneske mesečnih anuitet v valuti CHF (v višini 1.198,37 CHF), enako izhaja iz 2. odstavka 5. člena kreditne pogodbe, kjer je bila določena mesečna anuiteta v višini 1.201,84 CHF. Mesečna anuiteta, ki sta jo odplačevala tožnika, zato ni bila bistveno višja od navedene, posledično ni utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpolnitev kreditne pogodbe znatno drugačna od tistega, kar naj bi tožnika utemeljeno pričakovala. Posledično tako ne gre za primer iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako napačno ocenilo možnost predčasnega odplačila kredita oziroma vlogo konverzije, ki je bila ponujena tožnikoma.

Sodišče prve stopnje je prav tako materialnopravno napačno presojalo utemeljenost kondikcijskega zahtevka in se ne bi smelo sklicevati na odločbo SEU v zadevi C - 520/21. Glede na značilnosti konkretnega razmerja je potrebno aplicirati ureditev iz 87. člena OZ oziroma splošne določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Stališče sodne prakse je, da je potrebno dogovor o kreditu v tuji valuti upoštevati tudi, če se pogodba razdre, za vrnitev danega pa veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb ter še, da se za kondikcijske zahtevke iz naslova ničnih ali razvezanih pogodb uporabljajo enaka pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb (3. odstavek 111. člena OZ). Načelo dobre vere in pravičnosti zahteva, da se za vse restitucijske zahtevke obeh strank, tj. banke, ki zahteva vračilo glavnice in obresti ter potrošnika, ki zahteva vračilo vseh obrokov in plačil obresti, uporabljata enaka logika in menjalni tečaj. Tožnika sta tako od prejetih finančnih sredstev po kreditni pogodbi nedvomno imela korist in svoje premoženje povečala, saj sta denarna sredstva porabila za naložbo v nepremičnino, vrednost nepremičnin pa se je od leta 2007 pa do danes izrazito zvišala. Na drugi strani pa je bila toženka prikrajšana s tem, da v času od izplačila kredita po kreditni pogodbi z izplačanim zneskom ni mogla razpolagati. Ker tožnika prejetega denarja na podlagi kreditne pogodbe ne moreta vrniti v isti obliki, kot sta ga prejela, sta dolžna toženki glede na odpadlo pravno podlago (ničnost kreditne pogodbe) za tako ugodnost dati ustrezno denarno nadomestilo. Vrednost dosežene koristi je izražena v obliki obresti, ki predstavljajo nadomestilo za uporabo tujega denarja. Prav tako napačna je presoja sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do zamudnih obresti.

Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter odločitev spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožnikoma naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnika sta podala odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje pritožbene stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev ustavnih in procesnih določb. Toženki z ničemer ni bila kršena pravica do poštenega postopka, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu zakonskih zamudnih obresti.

6.Obrazložen odgovor na očitane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju po sklopih očitanih kršitev, prav tako bo odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (360. člen ZPP). Že na tem mestu pa pojasnjuje, da iz točke 6. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče vzelo na znanje vsa, kot dokaz predložena strokovna mnenja, pri čemer se je opredelilo do tistih, ki so bila za obravnavano zadevo relevantna, zato očitana kršitev o neobrazloženi neizvedbi predlaganih dokazov ni podana.

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča I. stopnje

7.Med strankami je bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo za znesek 115.550,00 CHF z dobo vračanja 120 mesecev, višina anuitete je znašala 1.201,84 CHF, obrestna mera pa je znašala 12-mesečni LIBOR plus fiksni pribitek 1,75 % letno, efektivna obrestna mera je na dan odobritve kredita znašala 4,58 %, v korist toženke pa je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini tožnikov,

-šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

-šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vpliva,

-v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnika sta bila tista, ki sta morala prevzeti valutno tveganje,

-banka tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njen finančni položaj,

-banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati,

-banka ni ravnala v dobri veri,

-možnost konverzije ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja.

8.Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična. Ker mora v posledici ničnosti vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, sta tožnika upravičena do povrnitve preplačanega zneska kredita.

Glede zastaranja

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ), pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. V dosedanji razlagi SEU je kot pravilo bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Sodišče torej mora upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.

10.Osnovno nacionalno materialnopravno pravilo o pričetku teka zastaralnega roka, določeno v 336. členu OZ, v ospredje sicer postavlja objektivno merilo (predpostavko) za pričetek teka zastaralnega roka (trenutek zapadlosti oz. dospelosti pravice terjati izpolnitev obveznosti oziroma prvi dan po tem dnevu), vendar je to pravilo potrebno zmeraj razlagati glede na okoliščine vsakokratnega primera. Posebne okoliščine, ki jih je treba upoštevati so v primerih, ko se uveljavlja sankcija ničnosti te, da gre za svojevrsten materialnopravni institut, ki pa se lahko v procesnem pravu uveljavlja na različne načine - kot predhodno vprašanje ali kot samostojen oz. vmesni ugotovitveni zahtevek (s tožbo). Ker je ničnost najtežja sankcija neveljavnosti pogodbe (poleg delne ničnost, konverzije, konvalidacije, ki so blažje sankcije neveljavnosti pogodbe), in ker je zastaranje izrazit institut procesnega prava (v smislu, da svoje pravne učinke praviloma razvije le v sodnem postopku, če se dolžnik na zastaranje izrecno sklicuje), so tudi v nacionalnem pravu bile sprejete razlage, da je za zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb, odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pravnega posla.² Sodišče druge stopnje meni, da takšna razlaga velja tudi v primerih, ko je o tem (veljavnosti/neveljavnosti pogodbe) bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju (ob postavljenem dajatvenem zahtevku).

11.Po obrazloženem je zmotno stališče toženke, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2008 oziroma v letu 2011 ali pa najkasneje v leti 2012, ko sta se udeležila sestankov pri toženki. Toženka ni uspela dokazati, da obstaja izjema od pravila, da sta tožnika pred odločitvijo o tem ali so zavezovalni pravni posli nični, za to okoliščino vedela. Ker sta tožnika ob vmesnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku istočasno vložila tudi dajatveni tožbeni zahtevek, zanj pa zastaralni rok pred tem še sploh ni pričel teči, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega zahtevka ni utemeljen, pravilna.

Materialnopravna podlaga

12.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993, prav tako pravilna je ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem tč. 18. in nadaljnje. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, že na tem mestu pa pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja toženke neutemeljena.

13.Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je zato toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive 93/13 in ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je torej uporabilo pravne predpise, ki so veljali v času sklepanja sporne kreditne pogodbe in tako ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, kot to smiselno očita pritožba.

14.Glede pritožbenega očitka, da gre v zvezi z valutno klavzulo v kreditni pogodbi za posamično dogovorjen pogoj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo (točka 25. obrazložitve in nadaljnje), da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta tožnika izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je nato posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti in posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznih določil. Prav tako nista imela vpliva na pogoje predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, so vsa drugačna toženkina navajanja v tem delu neutemeljena.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje.

16.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

17.Pritožba zmotno poudarja pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. Tožnika bi morala prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Bančna uslužbenka A. A. pa je, kot je pokazal dokazni postopek, tožnikoma predstavila splošno tveganje o možnosti nihanja tečaja CHF. Tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

18.Toženka glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhaja iz okoliščine, da kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.(Ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke, ki je pojmovno sorodna slovenskemu načelu vestnosti in poštenja.

19.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

20.Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnikoma sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere so vsa tveganja spremembe tečaja prešla nanju, tožnikoma pa ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe. V katerem delu naj bi sodišče prve stopnje v okviru presoje dokazov upoštevalo izpovedbo tožnikov in prič le segmentno, toženka ne konkretizira, parcialno izpostavljena izpoved tožnice, da je vedela, da mesečni znesek zaradi spremenljive obrestne mere ne bo vedno enak ter da je kredit vezan na menjalni tečaj, ki se spreminja, pa v ničemer ne spremeni pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da se tožnika nista zavedala niti se zaradi pomanjkljivih informacij s strani toženke nista mogla zavedati, kaj se lahko zgodi s kreditom v daljšem časovnem obdobju, v kolikor se tečajno razmerje med CHF in domačo valuto znatno spremeni ter kakšne so lahko posledice na njuno kreditno obveznost v takšnem primeru.

21.Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s ponavljajočo navedbo, da je širša javnost bila obsežno informirana o valutnem tveganju pri kreditih v CHF, da je v RS že večkrat prišlo do menjave valute ter, da sta tožnika s podpisom Kreditne pogodbe v notarskem zapisu potrdila svojo seznanjenost z valutnim obrestnim tveganjem.

22.Izpolnitev kreditne pogodbe pa je tudi sicer bila znatno drugačna od tistega, kar naj bi tožnika utemeljeno pričakovala, saj je bila začetna mesečna obveznost plačila anuitete v višini 1.198,36 CHF oziroma 724,25 EUR (29. 6. 2007), najvišja končna pa tudi do 1.048,84 EUR (priloga A14).

Glede dajatvenega tožbenega zahtevka

23.Varstvo potrošnikov po pravu EU je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t. i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.⁴ Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitost, sorazmernost in odvračalnost.⁵ SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M.

24.Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek. Slednji so urejeni v členih 190. do 198. člen OZ.

25.Tožnika sta prejela znesek 115.550,00 CHF oziroma 69.886,24 EUR, ki sta ga morala toženki tudi povrniti. Vendar, ker sta sporni kredit preplačala v letu 2016 in to za vtoževani znesek, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da jima je dolžna toženka povrniti preplačani znesek.

26.Neutemeljeno je vztrajanje toženke, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. V zvezi s tem je SEU v odločbi C-520/21, Bank M. določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta in sodišče prve stopnje jih je pravilno uporabilo.

27.Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe.

28.V obravnavanem specifičnem razmerju potrošnika oziroma kreditojemalca napram kreditodajalcu, za katerega kot razlagalna izhodišča veljajo posebne določbe oziroma razlage SEU, se tako tiste nacionalne in splošne določbe 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita v skladu z uporabo doktrine izključitve, ne smejo uporabljati.⁶ Na tak način se vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke vendarle ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Upoštevati je potrebno še, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstva potrošnikov v javnem interesu),⁷ kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici (prvi odstavek 87. člena OZ). Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke.

29.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kar znese 34.158,86 EUR.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti

30.Napačna je materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vsakokratnega plačila od prvega dne po dnevu, ko so plačila dosegla znesek črpanega kredita.

31.Po 378. členu OZ zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo dolžnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti z vložitvijo tožbe, saj predhodno tožnika od nje nista zahtevala vrnitve preveč plačanega denarja.⁸ Skleniti je torej, da zamudne obresti od prisojenih zneskov tečejo od dne 6. 6. 2018, v presežku, za zakonske zamudne obresti za čas pred 6. 6. 2018 pa je zahtevek zavrniti.

32.Sprememba odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

33.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem nespremenjenem obsegu pa potrdilo (353. člen ZPP).

34.Toženka s pritožbo ni uspela, razen v sorazmerno majhnem delu (tek zakonskih zamudnih obresti), s strani tožnikov podan odgovor na pritožbo pa ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. V tej posledici sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz razloga preglednosti sodišče druge stopnje ne povzema natančne specifikacije zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se pa nanje v celoti sklicuje kot so navedeni v točki III. izreka. Enak pristop je izbralo tudi pri povzetku IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

2VSRS II Ips 229/2014 z dne 2.7.2015, tč. 10. obrazložitve, VSRS II Ips 226/2014 z dne 31.3.2016 in VSRS II Ips 228/2017 z dne 24.1.2019.

3SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

4SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

5F. Cafaggi/P. Iamiceli, The Principles of Effectiveness, Proportionality and Dissuasiveness in the Enforcement of EU Consumer Law; The Impact of a Triad on the Choice of Civil Remedies and Administrative Sanctions; European Review of privat Law, Volume 25, No - 2017, str. 577; P. Weingerl, Nekompezatorna povrnitev škode, Pravni letopis št. 1/2023, str. 32, 33.

6Tako VSRS sklep II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, tč. 13 obrazložitve.

7Glede teorije ničnosti v OZ kot ničnosti javnega reda in ničnostni sankciji kot najtežji obliki. Ustavno sodišče upošteva varstvo potrošnikov kot ustavno dopustni cilj urejanja določenega pravnega področja ali pa ga upošteva kot javno korist (javni interes), ki se zasleduje s posegom v človekove pravice in svoboščine. USRS odločba U-I-192/16 in USRS odločba U-I-293/04.

8Prim. VSM I Cp 944/2024 z dne 28. 1. 2025.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7,7/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 87, 87/1, 111, 111/3, 193, 198, 299, 346, 352, 352/3, 366, 378 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 24, 24/1, 24/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.