Jedro

Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.

Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 5. 2019 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 10. 2018 ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, s pravico do dela kmetovalca, s fizičnimi razbremenitvami: lažje fizično delo, z občasnim soročnim premeščanjem bremen do 15 kg, delno sedeče, brez hoje po neravnem terenu, brez poklekanja in počepanja, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 12. 9. 2018 dalje (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in prizna stroške pritožbenega postopka.

Delo je zmožen opravljati s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ob fizičnih razbremenitvah, ki so mu bile priznane v upravnem postopku. Opravlja delo kmetovalca in je zavarovan na tej podlagi. Po izobrazbi je mehanik kmetijske mehanizacije. Delal je kot mehanik, stiskalec ter ključavničar. Sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja glede dela (v okviru poklica na podlagi katerega je zavarovan oz. dela za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje), ki ustreza njegovi telesni in duševni zmožnosti. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar se odraža v bistveni kršitvi postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) in zmotni uporabi materialnega prava. Prvo izvedensko mnenje, ki je potrjevalo časovno razbremenitev dela je pravilno, jasno in izdelano skladno s standardi, ki jih določa ZPP. Razlog za spremembo izvedenskega mnenja je neprepričljiv in nestrokoven. Tudi drugo izvedensko mnenje ni prepričljivo in strokovno utemeljeno, saj potrebe po časovni razbremenitvi ne povezuje z bolečinami, temveč z napačnim izhodiščem, da se zdravstveno stanje ni slabšalo. Sodišče je kršilo drugi odstavek 254. člena in 3. člen ZPP. V dopolnilnem izvedenskem mnenju je izvedenec svoje stališče spremenil, ker naj bi na podlagi podatkov o izdanih zdravilih ugotovil, da količina predpisanih zdravil v večini ne zadošča za "redno jemanje", temveč le za občasno jemanje. Sprememba stališča je bila podana na podlagi seznama protibolečinskih zdravil, ki jih prejema na recept, pri čemer izvedenec ni upošteval drugih protibolečinskih terapij. Tudi po pridobitvi drugega izvedenskega mnenja je ostalo dejansko stanje o tem, kakšno protibolečinsko zdravljenje je prejemal v spornem obdobju in kaj to pomeni v povezavi z bolečinami, ki jih je trpel, nerazjasnjeno.

Z izvidom z dne 4. 5. 2021 je izkazal, da mu je bilo v posledici trenutnega stanja kolena, svetovano artroskopsko operativno zdravljenje. Izhodišče, da se stanje ni slabšalo, predstavlja protispisno trditev. Dejstvo, da je le občasno jemal Naklofen predstavlja protispisno ugotovitev, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, zato obstoji bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je predloge z dodatnim izvajanjem dokazov z drugim izvedencem oziroma dopolnitvi izvedenskega mnenja, zaslišanju prvega izvedenca in soočenju obeh izvedencev, neobrazloženo zavrnilo kot nepotrebne, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti, pravice do izjave ter nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Storilo je absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kršilo 22. in 25. člen Ustave RS in ogrozilo pravico do pritožbe.

Izvedenec se ni opredelil ali je sposoben opravljati dejavnosti na podlagi katerih je zavarovan in kakšne razbremenitve (časovne in fizične) so v posledici zdravstvenega stanja potrebne, katero je tisto delo, ki bi ustrezalo zdravstvenemu stanju oziroma naravi spremembe v njegovem stanju, da se invalidnost ne bi poslabšala, in kdo mu je dolžan takšno delo zagotoviti. Glede na razhajanja obeh mnenj ima pravico do drugega mnenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. členom ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti drugih kršitev.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje je prepričljivo razčiščeno z vsemi izvedenimi dokazi. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev (213. člen ZPP). Zato tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem v zvezi tožnik ne more uspešno zatrjevati kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba z dne 24. 5. 2019 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 10. 2018, s katero je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal lažje delo z rokovanjem z bremeni do 10 kg, delno sede, brez hoje po neravnem terenu, brez poklekanja in počepanja, s polnim delovnim časom od 12. 9. 2018 dalje.

6. Sporno je ali je tožnik zmožen opravljati delo v svojem poklicu s priznanimi stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času ali le v krajšem delovnem času, kot vztraja v pritožbi.

7. Po definiciji iz prvega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, _ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije_ in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V III. kategorijo invalidnosti je skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti zavarovanca, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožnik zaradi padca pri opravljanju dela kmetovalca 22. 11. 2016 poškodoval desno koleno (diagnoza: artroza desnega kolenskega sklepa). Sodišče je delovno zmožnost tožnika ugotavljalo z izvedencem medicine dela, prometa in športa mag. A. A., ki je menil, da je tožnik še zmožen opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, vendar s stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje tekom sodnega postopka spremenil. Upoštevaje protibolečinsko terapijo, kot pokazatelja časovne razbremenitve, je ugotovil, da tožnik lahko opravlja svoje delo kmetovalca v polnem delovnem času in s stvarnimi omejitvami iz dokončne odločbe.

Ker je sodišče prve stopnje podvomilo v pravilnost podanega mnenja in ker ni prejelo celovitih odgovorov, je imenovalo izvedenski organ, v sestavi izvedenca medicine dela, prometa in športa prof. dr. B. B. in izvedenko fizikalne in rehabilitacijske medicine doc. dr. C. C. 9. Po oceni pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v pisnem mnenju izvedenskega organa in v izpovedbi dr. B. B. na glavni obravnavi, dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku zaradi poškodbe pri delu z dne 22. 11. 2016 podana III. kategorija invalidnosti, in da ni zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, tj. dela kmetovalca s polnim delovnim časom pod splošnimi pogoji. Ni razloga za dvom, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost za delo s polnim delovnim časom, in sicer za druga dela v svojem poklicu oz. druga dela v skladu z izobrazbo in delovnimi izkušnjami, z omejitvami (lažje delo z rokovanjem z bremeni do 10 kg, delno sedeče, brez hoje po neravnem terenu, brez poklekanja in počepanja). Z mnenjem izvedenskega organa je le še dodatno potrjeno mnenje IK II. iz predsodnega postopka.

10. Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca. Izpostavljeno je, da radiolog v zadnjem izvidu ne ugotavlja poslabšanja artroze desnega kolena, kljub temu, da je tožnik dejavnost ves čas opravljal, da je bilo ob pregledu koleno stabilno, brez izliva, brez otekline, ligamentni aparat pa je bil videti čvrst. Dr. B. B. je podrobneje izpovedal tudi glede zmožnosti za opravljanje posameznih opravil na kmetiji. Pojasnil je, da bo tožnik pri določenih delih v gozdu in na neravnem in spolzkem terenu ter pri prenašanju težjih bremen potreboval pomoč drugega, delo s traktorjem pa bo lahko opravlja s podanimi razbremenitvami. Tožnik si bo delo moral organizirati tako, da bo vmes lahko počival oz. bo opravljal dela, ki so manj obremenjujoča za kolena. Dr. B. B. se je prepričljivo opredelil tudi do jemanja protibolečinskih zdravil (točka 15 obrazložitve). Da uporaba zdravil ni redna, se mnenji izvedenca mag. A. A. in dr. B. B. ne razlikujeta. Prav tako se v bistvenem ujemata oceni delazmožnosti, zato tudi iz tega razloga ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje kršitve 254. člena ZPP.

11. Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.

12. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno, da je sodno izvedensko mnenje izvedenskega organa prepričljivo utemeljeno in obrazloženo, zato je dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca medicine, dela, prometa in športa, zaslišanje mag. A. A. ter soočenje izvedenca in članov izvedenskega organa, utemeljeno zavrnilo. Zgolj dejstvo, ker se tožnik ne strinja z izvedenskim mnenjem izvedenskega organa na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, samo po sebi ni razlog za izvedbo predlaganih dokazov.

13. Ker pritožba ni utemeljena, jo je potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi prvostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita, ter je tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja, izkazano z medicinsko dokumentacijo po izdaji dokončne odločbe (npr. izvid z dne 4. 5. 2021), je lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Do preostalih pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne razsodbe od izpodbijane, se pritožbeno sodišče v skladu s 360. členom ZPP posebej ni opredeljevalo.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.