Jedro

Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

Morebitne formalne napake pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi lahko predstavljajo kršitev določb ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, ne pomenijo pa vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Če bi bila obličnost sestavni del dejanja, bi to zakon posebej določil. Določba 4. člena ZKP, po kateri mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, policije ne zavezuje k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena.

Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe ni bila kršena.

Izrek

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je spoznalo obs. J.S. za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen štirinajst let zapora, vanjo pa vštelo čas, prestan v priporu, od 12.11.1999 od 9.00 ure dalje. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenec je dne 1.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje, zahtevo pa vlaga - kot sam navaja - v skladu s 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, prvim in tretjim odstavkom 421. člena ZKP in 13. členom EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče preuči "obe strani dokazov, ugotovi njihovo pravo identiteto in kršitve ustavnosti in zakonitosti, ki jih navaja v pritožbah, ter razveljavi njegovo famozno krivično 14 letno kazen in izda novo pravično realno sodbo". Ker so bile obsojenčeve vloge, ki jih je Vrhovno sodišče prejelo 5.6.2001, 25.1.2002 in 18.2.2003 kot dopolnilo k zahtevi za varstvo zakonitosti, vložene po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki se šteje od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek 421. člena ZKP) - v konkretnem primeru je to bilo 5.10.2000 - jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da naj se ta zavrne kot neutemeljena. Sodišče ni oprlo dokaznih zaključkov le na obsojenčevo priznanje, ampak tudi na številne druge dokaze, zaradi katerih ni moglo upoštevati obsojenčevega spremenjenega zagovora o tem, kdo je storil kaznivo dejanje. V zvezi z opravljeno hišno preiskavo kršitve zakona niso podane, saj je priča V.Š. zapustil kraj, ko so bili predmeti že najdeni, zapisnik pa sestavljen, prebran in podpisan. Prav tako je bilo v skladu z določbo 4. člena ZKP ravnanje glede postavitve zagovornika, ko je obsojenec podal prvo izjavo. Zahteva pa se v precejšnjem delu nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar le-te ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je treba najprej pojasniti naslednje: a) to izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer - zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka v zvezi s 372. členom ZKP) - zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in - zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka); v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita (ni v skladu z materialnim zakonom); b) kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega kazenskega zakona - niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; c) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da gre za samostojno pravno sredstvo, je potrebno kršitve konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Vrhovno sodišče jih zato preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen (obrazložen) v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se ne upoštevajo sklicevanja na druga pravna sredstva in njihovo vsebino.

V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče preverilo naslednje kršitve, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti:

1. da je sodišče nepravilno upoštevalo obsojenčev zagovor, saj ne gre za dokaz in da sodišče kljub določbi 330. člena ZKP ob njegovem priznanju ni izvajalo tudi drugih dokazov;

2. da so mu bile v postopku kršene človekove pravice in svoboščine;

3. da V.Š., ki je kot priča sodeloval pri hišni preiskavi, ni bil prisoten ves čas in je podpisal polovični zapisnik;

4. da je bil kršen 4. člen ZKP, ker mu že organi pregona, ko so ga pridržali, niso zagotovili zagovornika po uradni dolžnost;

5. da je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za analizo prahu na njegovih čevljih.

K tč. 1 Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Razlogi so naslednji: V prvi vrsti je kot dokaz mogoče šteti obtoženčevo izjavo, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje.

Sodišče je namreč dolžno oceniti verodostojnost take izjave oziroma priznanja in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen le, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP). Na trditev, da gre za dokazno sredstvo, kaže tudi določba 232. člena ZKP, kjer je določeno, da mora sodišče kljub priznanju obdolženca zbirati še druge dokaze (podobno tudi 330. člen ZKP glede priznanja na glavni obravnavi). Prav besedna zveza "druge dokaze" opozarja, da je tudi priznanje dokaz, sama vsebina določbe pa, da priznanje nima drugačne (večje) teže kot drugi dokazi. Ni pa mogoče obtoženčeve izjave kot enega izmed dokazov omejiti zgolj na situacije, ko je ta dana kot priznanje glede lastne udeležbe pri kaznivem dejanju. Da je temu tako, kažejo primeri, ko obtoženec svojo izjavo spremeni ali celo prekliče svoje priznanje. Takrat se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje (drugi odstavek 228. člena ZKP, podobno drugi odstavek 325. člena ZKP o spremembi izjave na glavni obravnavi). To pomeni, da mora sodišče oceniti eno in drugo obtoženčevo izjavo (ali več teh) in povedati, kakšna je dokazna vrednost katere od njiju. Če obtoženčeva izpovedba pri ugotavljanju pravno-relevantnih dejstev ne bi imela nobene teže, bi bilo vseeno, kaj izpoveduje in zakaj je morebiti spremenil izjavo. Konec koncev v takem primeru tudi ne bi bila potrebna prepoved iz 328. člena ZKP, da se obtoženec med glavno obravnavo ne sme posvetovati s svojim zagovornikom ali s kom drugim o tem, kako naj odgovori na postavljeno vprašanje. Obtoženčeva izjava je torej kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo obe verziji obsojenčevega zagovora - priznanje in kasnejši preklic - in v obrazložitvi sodbe (strani 6 do 22) navedlo obširne razloge o tem, zakaj spremenjenemu zagovoru ni mogoče verjeti in v katerem delu je sledilo njegovemu priznanju. To je storilo na podlagi ocene vsakega od zagovorov v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (predvsem pričevanji K.S., S.K., A.Z., M.P., R.M., V.D., G.L., mnenji sodnih izvedenk psihiatrične, psihološke, sodno medicinske stroke, izpisi telefonskih pogovorov, obdukcijskim zapisnikom, zapisnikom o dodatnem ogledu kraja kaznivega dejanja, uradnim zaznamkom PU C. glede primerjave sledi in obsojencu zaseženega obuvala, mnenjem Centra za kriminalističnotehnične preiskave o preiskavi kontaktnih tekstilnih vlaken in krvnih sledi ter dodatnimi pojasnili J.M., ki je sodeloval pri izdelavi mnenja, in zapisnika o hišni preiskavi). Navedeno tudi kaže, da ne drži obsojenčeva trditev, da sodišče ni izvajalo drugih dokazov, zato kršitev 232. in 330. člena ZKP ni podana.

K tč. 2 Obsojenec navaja, da sta mu bili nezakonito odvzeti prostost in svoboda gibanja, upoštevani nista bili njegova osebnost in dostojanstvo, da v Sloveniji niso vsi enaki pred zakonom, in da je bila kršena določba 22. člena Ustave republike Slovenije (URS) o enakem varstvu pravic, ker ni imel zagotovljenih pravic, ki mu gredo po zakonu. Navedene kršitve ostajajo zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj, zato jih v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti.

K tč. 3 Na navedeni očitek sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je hišno preiskavo kljub navedbi, da naj bi Š. prej odšel v službo, ocenilo kot zakonito. Priče K.S., V.Š. in G.B. so bile namreč soglasne, da so bili vsi predmeti najdeni še v času, ko je bil Š. navzoč, ta pa je tudi povedal, da ni podpisoval bianco zapisnikov. Zapisniki o preiskavi so bili že izpolnjeni, ko jih je pred odhodom podpisal. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je dokazni postopek z zaslišanjem prič K.S., G.B., P.P. in zlasti V.Š. zanesljivo potrdil, da je bil slednji navzoč ves čas iskanja kasneje zaseženih stvari in tudi pri pisanju zapisnika.

Pri hišni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči, ki ju je treba pred začetkom preiskave opozoriti, da pazita, kako se preiskava opravlja, in da imata pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislita, da vsebina zapisnika ni pravilna (tretji odstavek 216. člena ZKP). Če je bila hišna preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti pri njej navzoče, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (219. člen ZKP). V nasprotnem primeru stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Na podlagi zapisnika o hišni preiskavi novogradnje (l.št. 28), na katerem se navaja predčasen Š.-jev odhod v službo, in izpovedi prej navedenih prič, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil pogoj navzočnosti dveh prič pri hišni preiskavi izpolnjen. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Že v samem zapisniku na l. št. 28 je navedeno, da so bili do Š. odhoda v službo najdeni vsi predmeti, kar nedvomno pomeni najmanj to, da kasneje niso bili več najdeni predmeti, ki so se v tem kazenskem postopku uporabili kot dokaz. Ker so bili torej dokazi najdeni na podlagi hišne preiskave, opravljene v navzočnosti dveh prič, so zakoniti in je sodišče prve stopnje nanje lahko oprlo svojo odločbo.

V zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi pa je treba poudariti, da morebitne formalne napake pri tem, ki jih sicer sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, ne pomenijo vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja (hišne preiskave) iz razlogov, navedenih v predhodnih odstavkih. Kadar je obličnost sestavni del dejanja, to zakon posebej določa, kar pa v primeru hišne preiskave ne velja. V konkretnem primeru bi zato lahko bile kršene kvečjemu določbe ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, vendar pa bi moral vlagatelj zahteve izkazati (obrazložiti) njihov vpliv na zakonitost opravljene hišne preiskave, saj gre za kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Tega ni storil - obsojenec vsebini zapisnika v delu, ki se nanaša na najdene predmete, niti ne oporeka - zato Vrhovno sodišče te kršitve ni preverjalo. Pri tem le dodaja, da iz zapisnika o izpovedbi priče V.Š., ko je bil 9.5.2000 zaslišan na glavni obravnavi (l.št. 603 do 606) ne izhaja, da je podpisal skoraj prazen zapisnik, kar zatrjuje vlagatelj zahteve, ampak ravno nasprotno.

K tč. 4 V prvem odstavku 4. člena ZKP je med drugim določeno, da mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Ta določba torej nalaga policiji, da osebo seznani z njeno pravico do zagovornika, ne zavezuje pa jo k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena: če si osumljenec, kateremu je odvzeta prostost, glede na svoje gmotne razmere, ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnost. V tej fazi (predkazenski postopek) je torej situacija drugačna, kot to velja v primerih obvezne obrambe, določenih v 70. členu ZKP, ko predsednik sodišča po uradni dolžnosti postavi zagovornika, če si ga obdolženec ne vzame sam. Navedena kršitev zato ni podana.

K tč. 5 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), -bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Do navedenega dokaznega predloga sta se opredelili tako sodišči prve (l. št. 22 prvostopenjske sodbe) kot druge stopnje (l. št. 6 drugostopenjske sodbe). Slednje je navedlo (kar predstavlja skrajšan povzetek razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem), da je moč z gotovostjo trditi, da analiza ne bi bila uspešna, saj je obtoženi potem, ko je šel iz drvarnice, hodil po različnem terenu, tako da niti na čevljih najdeni ostanki zemlje ne odgovarjajo zemlji, najdeni na predpražniku avtomobila, s katerim se je vozil, niti zemlji, najdeni na ograji, čez katero je plezal. Navedeno - s čimer se Vrhovno sodišče strinja - pomeni, da obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen: torej da bi z njim dokazal, da se ni nahajal v drvarnici, kjer je bil storjen umor. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe ni bila kršena.

Vse ostale trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti ostajajo bodisi na povsem splošni ravni (npr. da ni imel nobene možnosti dokazovanja) bodisi pomenijo utemeljevanje drugačnega vrednotenja izvedenih dokazov in s tem pogleda na ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Na tem mestu je treba opozoriti še na obsojenčevo napačno povzemanje pričevanja J.M. (l. št. 618), ki je sodeloval pri izdelavi strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične preiskave. Ta je povedal, da število vlaken modro zelene sintetike, najdenih na oblačilih oškodovanca, ni zelo veliko, kar pripisuje dejstvu, da so bila oblačila v vodi. S tem, ko so bila v vodi, so se tekstilna vlakna lahko sprala ali pa se vtisnila tako močno v tkanino, da jih niso mogli dovolj izločiti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe (invalidski upokojenec z nizko pokojnino, skrbi za mladoletno hčerko, lastnik stanovanjske hiše v izgradnji) in ob upoštevanju dejstva, da se nahaja na prestajanju dolgoletne zaporne kazni.