Jedro

Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2018 plačati razliko v plači med plačo za 42. plačni razred skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo za 41. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od razlik v plačah za obdobje od oktobra 2016 do septembra 2018 od 28. 10. 2018 dalje do plačila, od razlike v plači za mesec oktober 2018 od 11. 11. 2018 dalje do plačila in od razlike v plači za mesec november 2018 od 11. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov razlike v plači za obdobje od oktobra 2016 do septembra 2018 za čas pred 28. 10. 2018, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska razlike v plači za oktober 2018 za čas od 6. 11. 2018 do 10. 11. 2018 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska razlike v plači za november 2018 za čas od 6. 12. 2018 do 10. 12. 2018, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo še, da mora tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.508,83 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, ugodilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, tožniku pa naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.039,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti stroške pritožbe v znesku 275,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 66/2025 z dne 11. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do plačila razlike plače iz naslova plačila po dejanskem delu.

4.Tožnik v reviziji navaja, da ne drži zaključek sodišče druge stopnje, da je po vsebini nasprotoval sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo. V tem delovnem sporu ne zahteva drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, ampak plačilo razlike v plači med 41. plačnim razredom in 42. plačnim razredom, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, ker je opravljal enako delo kot delavca, ki sta zaposlena na višje vrednotenem delovnem mestu. To pomeni, da je dejansko opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V reviziji opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 55/2020 z dne 26. 2. 2020, kjer sicer tožničinemu zahtevku ni bilo ugodeno. Meni, da je stališče sodišča druge stopnje, da ni opravljal drugega (višje vrednotenega) dela, ampak delo po pogodbi o zaposlitvi, nepravilno in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Toženka je imela poleg tožnikovega delovnega mesta sistemizirano še drugo, višje vrednoteno delovno mesto, v zvezi s katerim uveljavlja razliko v plači. Delo na tem drugem delovnem mestu je predstavljalo drugo delo. Dokazal je, da je opravljal vsa dela in naloge drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, zato je upravičen do enakega plačila kot javna uslužbenca na tem delovnem mestu. V nasprotnem primeru ne bi bilo zagotovljeno spoštovanje načela enakega plačila za enako delo. Opis del in nalog na njegovem delovnem mestu, na katerega je bil formalno razporejen, je po vsebini enak opisu del in nalog tega višje vrednotenega delovnega mesta. Vsi trije so operativni delavci. Tožnik in eden od sodelavcev opravljata poligrafska testiranja v isti pisarni ter opravljata enaka dela in naloge na enak način. Tudi sodišče druge stopnje je navedlo, da je tožnik opravljal enako delo kot druga javna uslužbenca, zaposlena pri toženki na višje vrednotenem delovnem mestu. Ne gre za to, da bi zaradi doseženih napredovanj zahteval priznanje višjega plačnega razreda iz naslova instituta napredovanja ampak, da se mu plačni razred določi ob smiselni uporabi 19. in 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS). Glede smiselne uporabe 19. člena ZSPJS je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 39/2022, zato je potrebno smiselno enako stališče zavzeti tudi glede uporabe 20. člena ZSPJS.

5.Toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6.Revizija ni utemeljena.

7.Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec (šifra DM 62279 oziroma C037008), ki ga je opravljal v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist II. To delovno mesto je bilo sistemizirano v Policiji, GPU, Uprava kriminalistične policije, Sektor za splošno kriminaliteto, Oddelek za premoženjsko kriminaliteto. Tožnik je bil zaradi dveh plačnih razredov napredovanja uvrščen v 41. plačni razred. Delo na navedenem delovnem mestu se je sicer opravljalo v treh uradniških nazivih (višji kriminalistični inšpektor specialist III - 37. plačni razred; višji kriminalistični inšpektor specialist II - 39. plačni razred in višji kriminalistični inšpektor specialist I - 41. plačni razred).

9.Tožnikova sodelavca sta bila zaposlena na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec (šifra delovnega mesta 62208 oziroma C037036). To delovno mesto je bilo sistemizirano v PU Ljubljana in PU Maribor. Tudi delo na tem delovnem mestu se je opravljalo v treh nazivih (višji kriminalistični inšpektor specialist SKP III - 38. plačni razred, višji kriminalistični inšpektor specialist SKP II - 40. plačni razred in višji kriminalistični inšpektor specialist SKP I - 41. plačni razred).

10.Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta se opisa del in nalog obeh delovnih mest delno razlikovala le v eni alineji in da so tožnik in sodelavca, ki sta bila zaposlena na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec, opravljali enako delo. Tožnik in eden od sodelavcev sta se pri delu medsebojno nadzirala; tožnik je v strokovno operativnem smislu opravljal nadzor nad preostalima sodelavcema (ni pa jima bil nadrejen); vsak od njih je lahko opravljal delo drugega, njihovo delo pa je bilo primerljivo.

11.Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, zato mu je prisodilo vtoževano razliko v plači na podlagi plačila po dejansko opravljenem delu.

12.Po presoji sodišča druge stopnje pa tožnik do vtoževane razlike v plači iz naslova plačila po dejanskem delu ni upravičen. Tožnik ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. Opravljal je delo svojega delovnega mesta skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (sistemizacija). Navedlo je še, da tožnik s svojim zahtevkom po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest pri toženki, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih (višji kriminalistični inšpektor specialist - poligrafski preiskovalec; višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec) predvideva različno plačilo.

13.Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.

14.Ta pogoj v primeru tožnika ni bil izpolnjen. Tožnik je namreč opravljal dela in naloge na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z opisom del in nalog, katere je v okviru tega delovnega mesta tudi dejansko izvajal. Del in nalog drugega delovnega mesta (delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor specialist SKP - poligrafski preiskovalec), ki ne bi bile tudi njegove, ni opravljal. Okoliščini, da je opis večine del in nalog na dveh različnih delovnih mestih (ki sta sicer sistemizirani v dveh različnih organizacijskih enotah delodajalca in pri katerih se naloge opravljajo v različnih nazivih) identičen in da delavci na teh različnih delovnih mestih opravljajo enaka dela in naloge, ne dajeta podlage za zaključek, da delavec opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tudi v takšnem primeru delavec še vedno opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta. Tožnik do vtoževane razlike v plači iz naslova dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta zato ni upravičen.

15.Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na smiselno uporabo 19. oziroma 20. člena ZSPJS (ki se nanašata na način določitve plačnega razreda javnega uslužbenca ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv), saj je predmet revizijske presoje v tem sporu plačilo za dejansko delo. Neutemeljeno se sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 39/2022 z dne 31. 1. 2023, saj je bila odločitev v tej zadevi posledica ugotovitve, da je javni uslužbenec daljše časovno obdobje opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta.

16.Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik iz naslova plačila za dejansko delo do vtoževane razlike v plači ni upravičen. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka, in sicer za odgovor na revizijo po 6. točki tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS 2/15 in naslednji) v priglašeni višini 375 točk, za poročilo stranki po tarifni številki 43 OT v višini 50 točk in materialne stroške 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 260,00 EUR. V primeru zamude bo moral toženki plačati tudi zakonske zamudne obresti.

18.Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji.

2Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji.

3To delovno mesto je bilo uvrščeno v 37. izhodiščni plačni razred.

4To delovno mesto je bilo uvrščeno v 38. izhodiščni plačni razred.

5Primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2024 z dne 11. 3. 2025, točka 18. obrazložitve.

6Ti nazivi so bili uvrščeni v plačne razrede s Prilogo I k Stavkovnemu sporazumu, ki je bil 2. 6. 2016 sklenjen med Vlado Republike Slovenije, Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/2016). V skladu z dogovorom iz tega sporazuma je vlada izdala novelo Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 44/2016), s katero je spremenila opis tipičnih uradniških delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 - Policija. Zaradi realizacije Stavkovnega sporazuma pa je bil v nadaljevanju sklenjen še Aneks št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Ur. l. RS, št. 51/2016). Toženka je v sistemizaciji pri spornih delovnih mestih v celoti upoštevala zgoraj navedene pravne podlage.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 19, 20

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.