Jedro

Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje (kdo je bil dejanski nosilec pravic na nepremičninah v družbeni lastnini). Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno uporabo stanovanj.

Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini.

Lastniki posameznih delov stavbe so bili ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je transformirala v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe.

Že sam zakon določa, da pripadajoče zemljišče predstavlja tudi zemljišče pod atriji in torej predstavlja del skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu (točke 1, 3 in 4 izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da individualno pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu K., ID X-2344, ki leži na parceli št. 809/7, k.o. X, predstavljata zemljiški parceli z ID znakom X-809/421 in X-809/388, kot splošni skupni deli navedene stavbe (točka 1 izreka); predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k navedeni stavbi po delu parcele z ID znakom X-809/387 zavrnilo (točka 2 izreka); ugotovilo, da se kot posebni skupni deli navedene stavbe določijo zemljiške parcele z ID znaki kot so razvidni iz tega dela izreka, vsi kot posebni skupni deli, ki služijo vsakokratnim etažnim lastnikom posameznega dela stavbe z ID znakom razvidnim iz tega dela izreka (točka 3 izreka); odločilo, da se zemljiški parceli iz 1. točke izreka v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavbe, v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe; zemljiške parcele iz 3. točke izreka pa v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča kot posebni skupni deli stavbe, v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov, razvidnih iz 3. točke izreka (točka 4 izreka); predlog predlagateljev za ugotovitev obstoja služnosti vzdrževanja in obnavljanja v korist stavbe, na delu zemljiške parcele z ID znakom X-809/387 v pasu širine 4 metrov, v celotni dolžini južnega roba parcele z ID znakom X-809/388, zavrnilo (točka 5 izreka); postopek glede predloga Mestne občine za ugotovitev obstoja služnosti peš prehoda v javno korist skozi pasažo stavbe, ustavilo in odločilo, da se bo postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih pravdnega postopka (točka 6 izreka).

2. Zoper točke 1, 3 in 4 izreka je drugi nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča zavrne, podredno pa sklep v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Gre za obsežno pritožbo, v kateri pritožnik v Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) kot tudi v samem postopku, prepoznava kršitve načel pravne države, pravice do zasebne lastnine, pravice do sodnega varstva, pravice do enakega varstva pravic, prepovedi odvzema lastnine brez odškodnine in prepoved retroaktivnosti ter ločenosti in samostojnosti vej oblasti ter prepovedi arbitrarnega razmejevanja pristojnosti (14. in 22. člen Ustave RS). Navaja, da zakonodajalec ne sme ravnati arbitrarno s tem, da bi za vsebinsko istovrstne zadeve določil pristojnost različnih vej oblasti, na način, da sodna veja oblasti izvaja naloge izvršilne veje oblasti, ki ne upošteva delitve oblasti kot bistvenega elementa pravne države. Meni, da je ZVEtL-1 v postulate stvarnega prava interesno in prikrito vnesel potrebe etažnih lastnikov na igriščih, parkiriščih, prostorih za počitek, dostopih ipd., brez veljavnega pravnega naslova. Konkretne pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo. Glede parcel št. 809/388 in 809/421 k.o. X navaja, da pogoj lastništva na njih ni izpolnjen in ga ni mogoče izpolniti z izvedenskimi mnenji izvedencev urbanistične in geodetske stroke. Ni jasno, na podlagi katerega dokumenta ali dogovora sodišča in GURS sta bili ti dve samostojni parceli, v lasti pritožnika in izven tlorisa stavbe, pripisani stavbi kot splošna skupna dela stavbe. Glede parcel št. 809/424, 809/423, 809/422, 809/420 in 809/419, k.o. X, v naravi atriji, izpostavlja, da se atrij šteje za del stanovanja in ne kot poseben skupni del. Posebne skupne dele večstanovanjske stavbe se določi s pogodbo o medsebojnih razmerjih. Mnenje sodišča, da ni smotrno in potrebno posegati v katastrsko vpisano stavbo in da je bolj pravilno, da se atriji opredelijo kot posebni skupni deli, je nerazumljivo in neutemeljeno. Atriji niso bili načrtovani v prostorskih aktih in tudi niso bili del stavbe ali del stanovanja, šlo je za balkone, ki so bili v času načrtovanja in izgradnje stavbe tehnični prostor stanovanja z določeno površino.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je bilo pritožniku že večkrat pojasnjeno, tudi v odločbi VSL I Cp 658/2019, ZVEtL-1 in pred njim veljavni ZVEtL temeljita na ugotovitvah 1. da so bila stavbna zemljišča pred uveljavitvijo Ustave večinoma v družbenimi lastnini, 2. da so lastniki stavbe / etažne enote po samem zakonu pridobili pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, 3. da se je ta pravica spremenila v lastninsko pravico najkasneje1 z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbenimi lastnini - ZLNDL (25. 7. 1979)2, 4. da se je glede na nekonstitutivnost vknjižbe pravice uporabe zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZLNDL v znatnem delu razlikovalo od dejanskega stanja in 5. da kljub nekaterim zakonskim rešitvam (npr. ZPPLS, možnost zahtevati izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele) dotedanja zakonodaja ni uspela razrešiti problema razkoraka med dejanskim in zemljiškoknjižnim lastninskim stanjem. Namen ZVEtL in ZVEtL-1 je bil zato doseči hitro in učinkovito izvedbo postopkov za čimprejšnjo ureditev teh razmerij, to je za uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem, ki je nujno za varno in zanesljivo odvijanje pravnega prometa. Za dosego tega cilja je zakonodajalec 1. predvidel poseben postopek, 2. upošteval, da gre za odločanje o lastninskih razmerjih na nepremičninah in je zato določil sodni postopek, 3. glede na naravo in vrsto razmerij ter nedoločenost kroga udeležencev kot najprimernejšega izbral nepravdni postopek ter 4. kot izid postopka predvidel ugotovitev pripadajočega zemljišča in vknjižbo (so)lastninske pravice v korist lastnika oziroma solastnika stavbe na tem zemljišču. Upoštevaje navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki o razlaščujočem učinku ZVEtL-1 ter s tem povezanih kršitvah ustavnih pravic do zasebne lastnine, do sodnega varstva in temeljnih ustavnih načel, pa tudi ne očitki o kršitvah ločenosti in samostojnosti vej oblasti, prav tako ne gre za kršenje prepovedi retroaktivnosti, niti ni mogoče govoriti o arbitrarnem razmejevanju pristojnosti.

6. Pritožnikovo sklicevanje na njegovo odplačno pridobljeno pravico uporabe za ta postopek ni relevantno. Bistveno je, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic. Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženo v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje,3 je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo. Glede na čas gradnje stavbe v K. ulici, ki ji je sledila prodaja stanovanj, so prvi kupci s pridobitvijo (z nakupom) posameznega stanovanja ex lege pridobili tudi pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (prenos pravice uporabe ni bil pogojen z odplačnostjo te pravice). Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje (kdo je bil dejanski nosilec pravic na nepremičninah v družbeni lastnini). Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno uporabo stanovanj. Pritožnik, sicer zemljiškoknjižni lastnik spornih parcel, ni dokazal, da bi bil po prodaji na kakršenkoli način povezan z zemljišči. Zaradi načela akcesornosti funkcionalno zemljišče ni moglo biti samostojen predmet razpolaganja - sodilo je k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini4. Pritožnik ni zatrjeval ne izkazoval okoliščin, ki bi vodile k zaključku o izgubi njihove pravice uporabe. Lastniki posameznih delov stavbe (tudi v konkretnem primeru - več v nadaljevanju) so bili ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je transformirala v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Pritožnikovo sklicevanje na značilnost zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice v njegovo korist, je tako za odločitev nepomembno. Dobroverni lastniški posestniki stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, so s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču in so drugačne pritožbene navedbe (o nujnosti posebnega pravnega naslova) neutemeljene. Do prenosa pravice uporabe je prišlo ex lege.

7. Že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS, Ur. l. FLRJ, št. 26-290/54) je v 6. členu določal, da je tudi pridobitelj posameznega dela stavbe pridobil pravico (so)uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji, enako tudi Zakon o lastnini na delih stavb, ki ga izpostavlja pritožba (Ur. l. FLRJ, št. 16/59), ki je v 6. členu določal, da ima vsak lastnik posameznega dela stavbe v etažni lastnini, ki stoji na stavbni parceli, ki je družbena lastnina, trajno pravico uporabe stavbne parcele, na kateri stoji stavba (torej ne samo stavbišča). Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. l. RS, št. 19/76) je v 6. členu prav tako določal, da so imeli etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stala stavba, če je ta stala na zemljišču v družbeni lastnini, in na zemljišču potrebnem za njeno redno rabo. Podobno tudi Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS; št. 19/76), ki je v 7. členu določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Pri tem že sam pojem „zemljišče, potrebno za njeno redno rabo“ kot pravni standard vsebuje napotek, s pomočjo katerega je zemljišče določljivo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bil prenos pravice uporabe veljaven, če bi bilo tako zemljišče določeno v naravi. Prenos pravice uporabe ni bil nujno pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča v smislu 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/1984).5 Pravica na zemljišču se je prenašala, kot že povedano, skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu po samem zakonu.

8. Utemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na določbo 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80), ki je prav tako določal, da ima lastnik stavbe pravico uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena in zemljišča, ki je namenjeno za njeno rabo. Dodatek „dokler stavba stoji“ smisla določbe v okviru zgoraj povedanega, ne spremeni in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da naj bi pravico uporabe retroaktivno podelil šele Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Ur. l. RS, št. 47/03), saj ta zakon ni uredil pridobitve in prenosa te pravice, pač pa le bistveno poenostavil postopke vpisa etažne lastnine6. 10. Sodišče prve stopnje je tako moralo ugotoviti katero zemljišče je bilo namenjeno redni rabi stavbe K. Pri tem se je pravilno oprlo na določila 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam zgrajenim pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika 1. 1. 2003. Kriterije (dovolj določne, da ni mogoče govoriti o arbitrarnosti) po katerih se določa obseg pripadajočega zemljišča, torej določa zakon, da se ugotovi dejstva, ki so potrebna za določitev njegovega obsega, pa je bilo (tudi) v konkretnem primeru potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato je angažiralo izvedenko urbanistične stroke, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj ter prostorskih aktov in normativov iz časa gradnje in kasnejšega obdobja, nato pa zaradi potrebe po parcelaciji še izvedenca geodetske stroke.

11. Strokovno podlago za ugotovitev relevantnih dejstev je torej sodišču pojasnila izvedenka urbanistične stroke. Njeno mnenje je obsežno, obrazloženo in dokumentirano. Dejanske ugotovitve mnenja so podprte s pridobljeno gradbeno in lokacijsko dokumentacijo, v mnenje so vključene tudi fotografije, ki prikazujejo stanje v naravi, z dopolnitvijo pa je izvedenka odgovorila tudi na vse pripombe udeležencev postopka. Ugotovitve mnenja je na naroku na kraju samem sodišče preverilo. Sodišče je bilo tisto, ki je naredilo materialnopravne zaključke v skladu s kriteriji za določitev obsega pripadajočega zemljišča iz 43. člena ZVEtL-1. Sodilo je sodišče in ne izvedenka.

12. Pritožniku je bilo že večkrat tudi pojasnjeno, da se pojma „funkcionalno zemljišče“ in „zemljišče potrebno za redno rabo objekta“ uporabljata kot sopomenki. Definicija funkcionalnega zemljišča iz 46. člena ZUN ali 9. člena Stanovanjskega zakona le potrjujeta, da gre za vsebinsko enaka pojma in sklicevanje nanju, ne pomeni retroaktivne uporabe predpisov, kot to meni pritožnik7. Sodna izvedenka in sodišče sta navedeno utemeljeno upoštevala.

13. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, na podlagi ugotovitev ob ogledu na kraju samem ter ob pomoči izvedencev urbanistične in geodetske stroke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilno ugotovilo, da sta parceli št. 809/421 in št. 809/83 k.o. X potrebni za redno rabo stavbe K., ter predstavljata pripadajoče zemljišče k tej stavbi. Pri presoji je pravilno upoštevalo tako konkretne prostorske akte in upravna dovoljenja, merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču, kot tudi zgodovinski vidik, ko se je po drugi svetovni vojni začela udejanjati ideja o novi organizaciji stanovanjskih sosesk, tako, da so tudi pri gradnji konkretne stavbe in ostalih stavb znotraj soseske, upoštevali ustrezno lego stavb, osončenje, razdaljo med stavbami, socialni vidik, predviden je bil prostor zelenih površin, tlakovanih površin, parkirnih mest, igrišč za potrebe otrok znotraj soseske, kot tudi npr. zaščito pred hrupom in pregrevanjem z emisijsko zamejitvijo (glej točke 14, 15 in 16 obrazložitve). Tako sta izvedenka in sodišče prve stopnje upravičeno, med drugimi akti, upoštevala tudi L., št. 000 iz leta 1981, o razdelitvi površin na funkcionalna zemljišča. Glede na vse povedano tudi ni mogoče govoriti o nasprotju med točko 11, ki govori o materialnopravni podlagi za odločitev in točko 14, ki predstavlja dejansko podlago odločitve izpodbijanega sklepa.

14. Kot je razvidno iz mnenja izvedenke urbanistične stroke in obrazložitve sodišča prve stopnje, je kot pripadajoče zemljišče določeno le minimalno zemljišče. Gre za parceli št. 809/421 v izmeri 647 m² in št. 809/388 v izmeri 148 m², ki v naravi predstavljata zgolj zelenice med atriji tik ob objektu, oba vhoda v stavbo na vzhodni in zahodni strani stavbe ter ozek zeleni pas na severni in južni strani, skupaj z izhodom iz zaklonišča stavbe na južni strani stavbe, kar vse po ugotovitvah sodišča prve stopnje, predlagatelji ves čas, od izgradnje stavbe, tudi uporabljajo v okviru redne rabe. Gre za neprerekano trditev predlagateljev, pri čemer ne gre za nepomembno dejstvo, kot to skuša prikazati pritožba. Dejstvo, da predvidena zdravstvena postaja tik ob stavbi K., na njeni južni strani ni bila zgrajena, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je potrebno upoštevati dejansko izvedeno stanje v zvezi s prostorskimi akti, po katerih so bila tudi v soseskah določena zemljišča namenjena zgolj kot individualna posameznega objekta (tako tudi glede konkretne stavbe in celotne soseske - L., projekt št. 000). Zaradi izhoda iz zaklonišča, ki pripada izključno stavbi K., ne more biti dvoma, da se je na južni strani zgradbe zemljišče parcele 809/388 uporabljalo (najmanj) v odmiku 2,5 m od stavbe, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

15. Parcelacija parcele št. 809/126 k.o. X je bila povsem upravičena, saj gre pri iz nje nastali parceli št. 809/388 za ozek del, ki pripada stavbi, da lahko ta normalno funkcionira (kot je bilo že opisano). Kakšen vpis je v nadaljevanju opravil GURS na pravilnost odločitve ne more vplivati, to pa tudi ni v pristojnosti pritožnika.

16. Da gre v konkretnem primeru pri parcelah št. 809/424, 809/423, 809/422, 809/420 in 809/419, vse k.o. X, že ves čas za atrije in ne za razširjene balkone, kot to pavšalno trdi pritožba, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno8 (glej točko 22 obrazložitve).

17. Zakaj sodišče prve stopnje atrijev ni štelo za del stanovanja, ampak kot poseben skupni del, je obsežno obrazložilo v točki 22 izpodbijanega sklepa, obrazložitev pa pritožbeno sodišče sprejema. ZVEtL-1 v 43. členu med drugim določa, da pripadajoče zemljišče predstavlja tudi zemljišče pod atriji. V poglavju, ki ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine, velja enaka domneva, vendar le v primeru, če sodišče v postopku zagotovi evidentiranje katastrskih sprememb na način, da atrij postane sestavni del površine posameznega dela stavbe (peti odstavek 23. člena ZVEtL-1). V tem primeru bi morala biti površina pod atrijem opredeljena kot zemljišče pod stavbo, saj bi se tak del stavbe neposredno dotikal zemeljske površine. Vendar pa stavba kot taka na to zemljišče ne sega in bi bil zato tak katastrski vpis v nasprotju s 24. členom ZEN, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bilo v tem postopku nesmotrno in nepotrebno posegati v katastrsko vpisano stavbo in sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je bolj pravilno, da se atriji opredelijo kot posebni skupni deli, ki služijo zgolj posameznim stanovanjem v pritličju. Med predlagatelji ni spora o tem, da atriji predstavljajo posebne in ne splošne skupne dele stavbe. Poleg tega že sam zakon določa, da pripadajoče zemljišče predstavlja tudi zemljišče pod atriji in torej predstavlja del skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi, glede katerega pritožnik ni z ničemer izkazal, da ima do tega dela zemljišča kakšna upravičenja9. Dejstvo, da ZEN še ni ustrezno spremenjen, da bi omogočal drugačno evidentiranje atrijev, še ne pomeni, da atrijski vrt ni sestavni del stanovanja, ki mu pripada. Glede na vse povedano je rešitev, ki jo je uporabilo sodišče, glede na stanje zakonodaje, najbolj primerna ureditev vprašanja atrijev.10

18. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

19. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, stroške postopka krije sam. Odločitev o tem je vsebovana v izreku sklepa (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Predlagatelji pritožbenih stroškov niso priglasili.

1 V primeru stavbnih zemljišč, ki niso bila v sredstvih družbenopravnih oseb, in ki niso bila predmet denacionalizacije, pa večinoma. 2 Po prvem odstavku 2. člena ZLNDL nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. 3 Glej povzetek vseh relevantnih pravnih predpisov od leta 1954 dalje, 11. točka izpodbijanega sklepa. 4 Glej II Ips 785/2009 (10. točka obrazložitve). 5 Primerjaj drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/1976), ki je določal, da so pravice, ki jih ima etažni lastnik na stavbnem zemljišču in zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe ter na rednih delih stavb, ki služijo stavbi kot celoti ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom, nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom. 6 Primerjaj VS RS sodba II Ips 132/2017, odločba VS RS II Ips 110/2009. 7 Primerjaj VS RS sodba II Ips 132/2017. 8 Iz tehničnega poročila Ureditvenega (izvedbenega) načrta stanovanjske soseske F., januar 1967 (list. št. 191) med drugim izhaja „da kjer skupino objektov obdaja zaključen prostor, imajo vsa pritlična stanovanja, orientirana v ta prostor, direktni izhod na teraso, ki je omejena s parapetnimi zidovi … oziroma živo mejo, ta stanovanja na ta način pridobijo na kvaliteti in so primerna za starejše ljudi (outdoor living)“; atriji so starejšega videza, v kar se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje z ogledom. 9 Pritožnik ne zatrjuje, na podlagi katerega pravnega akta je zemljišče pod atriji po predaji stavbe obdržal sam. 10 Kot to izpostavljajo tudi predlagatelji v odgovoru na pritožbo, takšno stališče pa je tudi že potrjeno z odločbo VSL sklep I Cp 1684/2018 z dne 8. 5. 2019.