Jedro

Ugotovitev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, naj vse zneske sprejme zgolj kot akontacijo odškodnine, s čimer mu je stranka omejila pooblastilo za sklepanje poravnave, zadošča za sklep, da je odvetnik, ki je kljub temu sklenil poravnavo, zagrešil grobo napako pri opravljanju svojega dela.

To, da sodišče o takojšnjem obravnavanju glavne stvari ni odločilo s sklepom/formalno, je pa takó (de facto) ravnalo, toženi stranki pa je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka omogočilo tudi posebno pritožbo, ni take vrste kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se sklep in vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ter svoj sklep z dne 17. 11. 2009, s katerim je postopek zaradi umika tožbe ustavilo, razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da gre pri tožniku za organsko motnjo osebnosti s pomembnim, močnim deficitom – pomanjkanjem cerebralnih možganskih funkcij, zato ni bil sposoben razumeti vabila na glavno obravnavo in pravne vsebine, prav tako pa ni bil sposoben pravno veljavno uveljaviti svojih pravic pred sodiščem.

Tožena stranka s pravočasno pritožbo sklep izpodbija iz razlogov absolutno bistvene kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da tožnik že ob vložitvi tožbe v letu 2000 in ob vložitvi predloga za obnovo postopka ni imel ne poslovne ne procesne sposobnosti. Glede na dopis centra medikalnih ekspertiz in ugotovitve, ki iz njega izhajajo, tožnik ni sposoben izraziti svoje volje ne razumeti svojih odločitev, kot poslovno nesposoben pa tudi ni mogel pooblastiti odvetnika za vložitev predloga za obnovo postopka. Opozarja, da tožnikov podpis na izjavi, ki je priložena predlogu za obnovo, ni enak podpisu na tožbi, zato sklepa, da podpis ni tožnikov. Kljub temu pa tožnik kot poslovno nesposobna oseba sploh ne more izjaviti, da odobrava vsa dejanja, ki jih v pravdnem postopku naredi njegova mati, kot tudi ne more pooblastiti matere, da ta pooblasti odvetnika za zastopanje. Predlog za obnovo je vložila tožnikova mati, ki ni in ne more biti tožnikova zakonita zastopnica. Tožnik je namreč polnoleten, poslovna sposobnost mu ni bila odvzeta, kar je ugotovilo sodišče, sicer pa se je o njegovi poslovni nesposobnosti lahko prepričalo tudi samo ob tožnikovem zaslišanju. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za obnovo postopka.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovoril in navaja, da je ključna njegova sposobnost na dan 12. 5. 2010, tožnik pa je s predložitvijo medicinske ekspertize dokazal, da tega dne ni bil sposoben razumeti pomena prejetega vabila. Navaja, da so navedbe tožene stranke o neenakosti tožnikovih podpisov neresnične, drži pa, da podpis niso enaki, saj ima tožnik zaradi prometne nesreče tudi moteno gibanje rok. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, in sicer je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnika J. S. Tožena stranka vmesno sodbo pravočasno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da je vložila pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka, pri kateri vztraja, v izogib ponavljanju pa se sklicuje na navedbe, zapisane v tisti pritožbi. Navaja, da bi moralo sodišče najprej odločiti o njeni pritožbi zoper sklep, a ni, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da subjektivni zastaralni rok ni potekel. Tožnik je trdil, da je odvetnik grobo napako storil 28. 11. 1996 s podpisom poravnave. Tožnik oziroma njegova mati, ki je bila takrat njegova zakonita zastopnica, sta za poravnavo izvedela najkasneje ob prejemu denarja decembra 1996. Tožnikova mati je izpovedala, da je denar prejela decembra, ko je prišla v Ljubljano, takrat pa ji je A. T. O., ki je zadevo reševala pri zavarovalnici, povedala, da je odvetnik podpisal poravnavo. Če tožnikova mati za poravnavo ni izvedela ob izplačilu odškodnine, pa je zanjo izvedela, ko ji je O. poslala dopis, saj je bila v njem obveščena, da je odvetnik podpisal poravnavo za vso nastalo in bodočo škodo. Dopis je bil poslan 22. 1. 1997, J. pa ga je po lastni izpovedi prejela 10 ali 14 dni kasneje. Pri tem je nepomembno, ali je videla poravnavo, pomembno je le, da je bila seznanjena z njenim obstojem in vsebino, sicer pa je bila po lastni izpovedi z vsebino tudi seznanjena, saj ji je odvetnik izpolnjen obrazec poslal v vednost. Strinjala se ni le z zneskom. Ker je bila tožba vložena šele 31. 7. 2000, tožnikova mati pa je za vsebino izvedela (in to je edino pomembno) najkasneje februarja 1997, kar je po poteku triletnega subjektivnega roka, je tožbeni zahtevek zastaran. Nadalje navaja, da je bila poravnava sklenjena na podlagi izvedenskega mnenja, ki je tožnikovo invalidnost ocenil na 70 %, in se je nanašala na takrat znano zdravstveno stanje tožnika ter na za obe stranki objektivno predvidljive posledice, stranki pa sta s sklenitvijo poravnave odpravili spor ter vzajemno določili pravice in obveznosti. Odvetnik je na podlagi izvedenskega mnenja sklenil izvensodno poravnavo, s katero je tožniku zagotovil plačilo za takrat znano nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči. Kot strokovnjak je takrat menil, da je višina odškodnine primerna. Pri tem je tudi upošteval, da se bo tožnik izognil tveganju izida pravdnega postopka in visokim pravdnim stroškom ter da je bilo plačilo takojšnje in v gotovini, kar je bila tudi tožnikova želja. V tistem času se akontacije niso izplačevale, kar je potrdila tudi priča L. Splošno znano je tudi, da se tako visoke akontacije ne izplačujejo, zato bi moralo biti tožniku znano, da gre za dokončno poravnavo. Nenazadnje je odvetnik poravnalno ponudbo trikrat zvišal, splošno znano pa je, da se izvensodne poravnave sklepajo za približno 30 % nižje zneske. Sodišče je ugotovilo, da so slovenska sodišča v podobnih primerih prisojala odškodnine v višini prek 120 povprečnih plač, tožnik pa je dobil po poravnavi 70 povprečnih plač, a sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do tega zaključka. Sklenjena poravnava je bila tudi povsem v skladu s takrat sodno in izvensodno prakso, stranki pa sta do zneska prišli z medsebojnim popuščanjem. Navedeno je potrdila tudi priča O. Nadalje navaja, da tožnik odvetnikove napake v smislu dogovora v nasprotju s tožnikovo koristjo sploh ni zatrjeval, zato tožena stranka uveljavlja kršitev iz 7. člena ZPP. V konkretnem primeru je šlo za sklenitev poravnave na tipskem obrazcu, kar je bila tedaj običajna praksa. Če bi prišlo do poslabšanja tožnikove zdravstvenega stanja oziroma do nove škode, bi tožnik lahko to uveljavljal bodisi od zavarovalnice bodisi od povzročitelja prometne nesreče. Tega poravnava niti ne izključuje, saj se ni mogoče vnaprej odpovedati zahtevku za uveljavljanje nove, nepredvidljive škode – tak dogovor bi bil ničen. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da je tožnik zoper neposrednega povzročitelja uveljavljal odškodnino v pravdi, opr. št. III P 1608/2000, in se je ugotovilo, da tožniku nova škoda ni nastala, kar pomeni, da odvetnik ni storil grobe napake. Skrbnost odvetnika se kaže tudi v tem, da v predmetni poravnavi ni določbe o izčrpanju zavarovalne vsote, zato je to vprašanje ostalo odprto. Dokazni postopek tudi ni potrdil tožnikovih trditev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z navodili svoje stranke. V nadaljevanju graja obrazložitev sodišča glede prisojanja denarne rente in odškodnine za bodočo negmotno škodo ter zaključuje, da je bila poravnava nedvomno v tožnikovo korist, zato o grobi napaki odvetnika ni mogoče govoriti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril, prereka pritožbene navedbe, poudarja, da materi vsebina poravnave ni bila znana ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in vmesno sodbo potrdi.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep Pri presojanju pravilnosti izpodbijanega sklepa je ključno, zakaj (iz katerih razlogov) je tožnik predlagal obnovo postopka. To je namreč storil zato (in po tem), ko je sodišče prve stopnje zaradi njegove, domnevane neupravičene odsotnosti z naroka (kamor je bil pravilno vabljen) posledično štelo, da je postopek zaradi umika tožbe ustavljen. Tožnik je zatrjeval in dokazal (in teh, medicinsko podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica niti ne izpodbija), da v trenutku, ko mu je sodišče prve stopnje vročalo vabilo na glavno obravnavo (in ta trenutek je za odločitev o obnovi postopka tudi edini pomemben), ni bil sposoben pravno veljavno uveljaviti svojih pravic pred sodiščem in ni razumel pomena prejetega vabila. Čim pa je tako, je tožnikov predlog za obnovo postopka po 4. točki 394. člena ZPP utemeljen.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikovo pomanjkanje poslovne in procesne sposobnosti ob vročanju vabila na glavno obravnavo sočasno pomeni, da tožnik tudi ni mogel veljavno pooblastiti odvetnika za vložitev predloga za obnovo postopka. Sodišče je namreč (sicer kasneje, a to ne igra nikakršne vloge) tožniku s sklepom z dne 4. 3. 2013, opr. št. P 1686/2000-III, postavilo skrbnico za poseben primer, ki je odobrila vsa tožnikova pravdna dejanja (list. št. 576). Pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da predloga za obnovo postopka ni vložila tožnikova mati, temveč tožnikova takratna zastopnica, odvetnica L. Š. U., v spisu pa sta tako pooblastilo neposredno tožnika tej odvetnici (priloga A253) kot pooblastilo tožnikove sedanje skrbnice isti odvetnici (priloga A254). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izjave, ki jo je tožnik priložil predlogu za obnovo postopka, ni podpisal tožnik, saj tožena stranka v zvezi s tem dejstvom ni predlagala nikakršnega dokaza, tudi sicer pa vsebina te vloge (tožnikova odobritev pravdnih dejanj, ki jih je opravila njegova mama), vsebinsko ni povezana s predlogom za obnovo.

Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbi zoper vmesno sodbo Med pravdnima strankama ni sporno in to izhaja tudi iz podatkov v spisu, da tožnik stalno prebiva v Švici in je tudi švicarski državljan. Gre za pravno razmerje z mednarodnim elementom, pri katerem je pred uporabo konkretnega materialnega prava treba uporabiti kolizijska pravila, tj. pravila, ki določajo, katero pravo (pravo katere države) je treba uporabiti za odločanje. Navedeno področje v Republiki Sloveniji ureja ZMZPP. Tožnik zavarovancu tožene stranke očita grobo napako pri opravljanju dela oziroma kršitev mandatnega razmerja, nastalo škodo pa terja od zavarovalnice, pri kateri je imel odvetnik zavarovano poklicno odgovornost. Glede na to, da nobena od pravdnih strank ni zatrjevala dogovora o uporabi prava (19. člen ZMZPP), pritožbeno sodišče v skladu z 20. členom ZMZPP ugotavlja, da je najtesnejša zveza podana s pravom Republike Slovenije, saj je to pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče/sedež (odvetnik oziroma tožena stranka kot njegova zavarovalnica).

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker je sodišče prve stopnje po odločitvi, da postopek obnovi, glavno obravnavo izpeljalo takoj in ni počakalo na pravnomočnost sklepa o obnovi postopka (tretji odstavek 400. člena ZPP). Ne gre za nobeno od (taksativno) naštetih absolutno bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), drži pa, da bi sodišče moralo bodisi počakati na pravnomočnost sklepa o dovolitvi obnove postopka bodisi bi moralo že v sklepu o dovolitvi obnove postopka skleniti, da se takoj začne z obravnavanjem glavne stvari, kar je druga možnost, ki jo sodišču daje tretji odstavek 400. člena ZPP. Ker sodišče ni v celoti izbralo ne ene ne druge možnosti, njegovo ravnanje predstavlja relativno kršitev postopka, toda to, da sodišče o takojšnjem obravnavanju glavne stvari ni odločilo s sklepom/formalno, je pa takó (de facto) ravnalo, toženi stranki pa je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka omogočilo tudi posebno pritožbo (primerjaj četrti odstavek 400. člena ZPP), ni take vrste kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato pritožbi očitek ni utemeljen.

V sodni praksi je že izoblikovano jasno in strogo stališče, da se stranka v eni vlogi ne more sklicevati na navedbe iz neke svoje druge vloge, zato pritožbeno sodišče v okviru pritožbe zoper sodbo ne bo obravnavalo navedb tožene stranke iz pritožbe zoper sklep o dovolitvi obnove postopka, na katere se pritožnica sklicuje v pritožbi zoper sodbo. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločitve pa pojasnjuje, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe mladoleten in ga je tedaj zastopala mati kot zakonita zastopnica, s sklepom z dne 4. 3. 2013, opr. št. P 1686/2000-III, pa je sodišče prve stopnje mamo postavilo tožniku za skrbnico za poseben primer in je odobrila vsa tožnikova pravdna dejanja (list. št. 576). Sklep o postavitvi skrbnice za poseben primer je bil vročen tudi toženi stranki in je pravnomočen.

Sodba sodišča prve stopnje tokrat vsebuje vse razloge o subjektivnem in objektivnem roku glede morebitnega zastaranja tožbenega zahtevka, tako da omogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi, ki jih je 14. točki obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje. Prepričljiva je dokazna ocena, da je tožnikova mama mislila, da je prejela akontacijo odškodnine in ne plačilo po poravnavi, s katero bi sama ali tožnik soglašala, zato ni mogoče slediti pritožnici, da je mama za sklenjeno poravnavo izvedela najkasneje decembra 1996. Prav tako ne drži, da bi tožnikova mama za sklenjeno poravnavo izvedela od O. Slednja ji je res poslala dopis, a iz njegove vsebine (priloga A 118) ne izhaja niti, za kakšen znesek je bila sklenjena poravnava, niti poravnava dopisu ni priložena, da bi bilo tožnikovi mami moč očitati, da bi lahko sama razbrala vsebino poravnave. Poleg tega znesek iz poravnave ni enak znesku iz prejšnjih poravnalnih ponudb (primerjaj prilogi A 110 in A 118). Ob dejstvu, da je tožnikova mama denar sprejela, misleč, da sprejema akontacijo odškodnine, in ob dejstvu, da ni bila seznanjena z vsebino sklenjene poravnave, ji ni mogoče očitati, da je 10 do 14 dni po prejemu dopisa O. najkasneje izvedela za obstoj škode. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik sploh ni zatrjeval grobe napake odvetnika v smislu, da bi ravnal v nasprotju z navodili svoje stranke. Tožnik je že v svoji vlogi z dne 30. 12. 2002 (prvi odstavek na drugi strani te vloge, list. št. 110 v spisu) navedel: Tožeča stranka oziroma njegova zakonita zastopnica, mati V. J., odškodnine v znesku 5.594.546,00 SIT, glede katere je toženec odvetnik J. S. podpisal poravnavo, nikoli ni sprejela kot poravnavo celotne odškodnine, ampak zgolj kot akontacijo odškodnine in je to pred odvetnikovim podpisom poravnave tudi izrecno poudarila“. Očitek o prekoračenju trditvene podlage (kršitev 7. člena ZPP) tako ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v 16. točki svoje obrazložitve na podlagi izvedenih dokazov oblikovalo prepričljivo dokazno oceno in napravilo zaključek, da je tožnikova mama odvetniku dala jasna navodila, naj vse zneske sprejme zgolj kot akontacijo odškodnine, in mu s tem omejila pooblastilo za sklepanje poravnave. Dokazno oceno in dejanski zaključek pritožnica izpodbija s pavšalno pritožbeno navedbo, da dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z navodili svoje stranke. Taka, posplošena pritožbena kritika od pritožbenega sodišča ne terja drugega, kot da ugotovi nasprotno, kot trdi pritožnica: iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je dokazni postopek potrdil tožnikove trditve, da je odvetnik ravnal v nasprotju z navodili svoje stranke. Čim pa je tako, je odvetnikova groba napaka kot na dlani, s tem pa je podana tudi odškodninska zaveza tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi odvetnikovega ravnanja. Preostali razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljevalo, da gre za grobo napako odvetnika, so zgolj dodatne okoliščine, ki na (ne)obstoj grobe napake odvetnika ne vplivajo, zato pritožbeno sodišče ni presojalo (ne)pravilnosti ugotavljanja teh dejstev ter materialnopravnih vprašanj, povezanih z njimi. Tožena stranka namreč niti ne zatrjuje, da tožnik, če njen zavarovanec v nasprotju s tožnikovimi navodili ne bi sklenil sporne poravnave, ob sojenju s strani sodišča ne bi dobil nič večje odškodnine. Nasprotno, tožena stranka tudi še v pritožbi navaja, da se poravnave sklepajo za približno 30 % nižje zneske, kot bi jih prisodilo sodišče, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek tudi po višini vsaj deloma utemeljen.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.