Jedro

Tožeča stranka ima sicer prav, da bi morala tožena stranka po uvedbi stečajnega postopka pisanja v upravnem postopku stečajnemu dolžniku kot stranki, vročiti po upravitelju na poslovni naslov pravno organizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisanem v register. V konkretnem primeru je torej z vročitvijo na osebnem naslovu stečajnega upravitelja prišlo do kršitev procesnih pravil glede vročanja, vendar po mnenju sodišča kršitev pravil v konkretnem primeru ni bistvena, saj je stečajni upravitelj odločbe dejansko prejel. Ob poskusu vročitve na nepravem naslovu stečajni upravitelj vročitve ni zavrnil, saj je s podpisom vročilnice o osebni vročitvi potrdil prejem spornih odločb o vrnitvi sredstev.

Izrek

I. Stranska intervencija A.A. na strani tožeče stranke v tem upravnem sporu se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Agencija) združila postopke odločanja s spisovnimi številkami 33140-19/2013/188, 33140-14/2010/44 in 33111-13/2012/34 v upravnih zadevah razveljavitve klavzule pravnomočnosti, v en postopek s št. zadeve 3312-39/2017 (1. točka izreka) in odločila, da se zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti odločb, št. 33140-19/2013/167, z dne 24. 1. 2017, 33140-14/2010/36, z dne 24. 1. 2017 in 33111-13/2012/24 z dne 24. 1. 2017 zavrne (2. točka izreka). Odločila je, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je Agencija dne 24. 1. 2017 tožeči stranki izdala odločbe 33140-19/2013/167, 33140-14/2010/36 in 33111-13/2012/24 (v nadaljevanju odločbe o vračilu), s katerimi je zahtevala vračilo sredstev, ki jih je stranka prejela na podlagi odločb o pravici do sredstev, št. 33140-14/2010/11, z dne 28. 12. 2010, odločbe št. 33111/13/2012/5 z dne 24. 8. 2012 in odločbe št. 33140-19/2013/8 z dne 7. 2. 2013. Odločbe o vračilu so bile vročene tožeči stranki 7. 2. 2017 na naslov X. njenega zakonitega zastopnika-stečajnega upravitelja A.A..

2. Dne 16. 10. 2017 je stranka na Agencijo poslala zahtevo za izdajo potrdila na podlagi 180. a člena Zakona o splošnem upravnem postopku-zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti, zaradi odprave nezakonitosti, ki naj bi nastale z napačnim vročanjem odločb na domači naslov stečajnega upravitelja, namesto na poslovni naslov pravno organizacijske oblike vpisane v ustrezen register, preko katere ta ustanova opravlja naloge in pristojnosti stečajnega upravitelja. Navedeno kršitev stranka utemeljuje z 251. členom veljavnega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da se po začetku stečajnega postopka vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku, kot stranki ali drugemu udeležencu v postopku, vročajo upravitelju na poslovni naslov pravno organizacijske oblike, preko katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisan v register po 3. alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena ZFPPIPP. Kot je razvidno iz poslovnega registra Slovenije je zakoniti zastopnik stranke A.A., vpisan kot samostojni podjetnik B., A.A. s.p., s sedežem Y. že od 21. 4. 2015. Stranka v zahtevah navaja še, da je bila kršena tudi določba drugega odstavka 83. člena ZUP, ki ureja elektronsko vročanje, kar utemeljuje s tem, da so upravitelji obvezni uporabniki informacijskega sistema e-sodstvo in tako obvezni k odprtju varnega elektronskega predala. Poleg navedenega stranka, zaradi pridobitve domačega naslova in vročanja na domačem naslovu stečajnega upravitelja, Agenciji očita tudi kršitev prava o varovanju osebnih podatkov.

3. V zvezi z navedbami stranke Agencija ugotavlja, da je odločbe dejansko naslovila na g. A.A., naslov X., ki je na spletni strani poslovnega registra Slovenije s temi podatki naveden in javno objavljen na strani pod zavihkom "osebe, pooblaščene za zastopanje". Posledično očitki stranke o kršitvi prava varstva osebnih podatkov ne zdržijo, saj gre za javno dostopne podatke. Prav tako je ta oseba navedena (brez navedbe pravne organizacijske oblike) kot zakoniti zastopnik stranke tudi na pooblastilu, s katerim pooblaščenka v tem postopku izkazuje obstoj pooblastitvenega razmerja. Agencija pritrjuje ugotovitvi stranke, da iz sklepa o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo pristojnega sodišča z dne 4. 1. 2017 izhaja, da stečajni upravitelj svoje naloge in pristojnosti opravlja v navedeni pravno organizacijski obliki (B., A.A. s.p.).

4. Agencija ugotavlja, da je pri vročanju odločb dejansko prišlo do kršitev določb o vročanju pisanj zlasti 251. člena ZFPPIPP, vendar gre za nebistveno kršitev postopka. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v 139. členu ki se v konkretnem primeru, na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporablja subsidiarno, v šestem odstavku določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Čeprav ZUP ni merodajen zakon v konkretnem primeru, pa podobna določba ZUP v prvem odstavku 98. člena določa, da če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Storjena kršitev postopkovnih pravil vročanja v konkretni zadevi ni take narave, da bi bila označena kot bistvena, še manj pa absolutno bistvena kršitev postopka. Zakoniti zastopnik stranke je namreč fizična oseba bodisi v privatnem življenju, bodisi takrat ko nastopa pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti. Kot fizični osebi so mu bile odločbe vročene 7. 2. 2017 na njegovem v poslovnem registru Slovenije za zakonitega zastopnika stranke navedenem domačem naslovu.

5. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo 3312-1/2017/2 z dne 1. 3. 2018 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep Agencije zavrnilo.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa 3312-39/2017/4 z dne 10. 11. 2017 v 2. točki izreka, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti odločb št. 33140-19/2014/167, 33140-14/2010/36 in 3311-13/2012/24 vse z dne 24. 1. 2017. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v 2. točki spremeni tako, da se razveljavijo klavzule o pravnomočnosti in dokončnosti navedenih izvršljivih odločb, ter izda potrdilo, da odločbe niso pravnomočne, niso dokončne in niso izvršljive, toženi stranki pa naloži, da navedene odločbe ponovno vroči tožeči stranki po zakonitem zastopniku naslovnika na njegov poslovni naslov B., A.A. s.p., Y. in ji povrne stroške postopka.

7. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa, tožeča stranka navaja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 121. člen ZFPPIPP, ki navaja, da se v postopku insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporablja pravila zakona, ki jih ureja pravdni postopek. Toženec bi se lahko skliceval na smiselno uporabo ZPP šele v primeru, če ZFPPIPP ne bi izrecno in specialno urejal vročanje upravitelju, ZUP pa zgolj, če bi se vročalo zgolj navadni stranki v postopku ter ne pravni osebi v postopku stečaja, kateri se vroča po upravitelju postopka stečaja, za katerega ZFPPIPP izrecno predpisuje način vročanja, to je zgolj na poslovni naslov pravno organizacijske oblike preko katere upravitelj upravlja svojo dejavnost. Da zakoniti zastopnik tožeče stranke opravlja svojo dejavnost preko pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki B. nepremičnine, A.A. s.p. izhaja iz javno objavljenega sklepa v začetku stečajnega postopka tožeče stranke (sklep St 144/2016 z dne 4. 1. 2017). Na podlagi dejstva, da so bile vse tri navedene odločbe s strani toženca napačno vročene tožeči stranki, je treba ugotoviti, da ji glede na izrecno zakonsko ureditev 251. člena ZFPPIPP še niso bile vročene, torej je zahteva tožeče stranke, ki jo je tožeča stranka zavrnila z izpodbijano odločbo, utemeljena. Neutemeljen je zaključek, da je bila vročitev tožeči stranki sicer nezakonita, vendar pa to ne vpliva na izvršljivost, pravnomočnost in dokončnost odločb. Stečajni upravitelj ni zgolj stranka v postopku, temveč je organ v postopku. Iz navedenega izhaja, da predmetnega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod zakonski stan ZPP in ZUP o dejanski vročitvi. V nadaljevanju kritizira način vročanja tožene stranke, ki bi, če bi sodišče tožbo zavrnilo, ostalo nesankcionirano in pri tem dodaja, da je tudi odločbo drugostopenjskega organa z dne 1. 3. 2018 vročilo tožeči stranki, tokrat sicer na poslovni naslov zakonitega zastopnika ne pa pooblaščenki v postopku, odvetnici C.C..

8. Nadalje navaja, da je bila s tako vročitvijo kršena ustavno varovana pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic zakonitega zastopnika tožeče stranke skladno s 35. členom Ustave RS. Predmetna pravica zajema pravico do varstva posameznika pred arbitrarnimi posegi javne oblasti v zasebno in družinsko življenje. V primeru, da bi smatrali, da je tudi nezakonito vročanje na osebnem naslovu v takšnem primeru dopustno, bi slednje predstavljalo nedopusten poseg v zasebnost nosilca dejavnosti, ki pa ni zgolj zakoniti zastopnik temveč tudi organ v postopku. Glede na navedeno, je bila torej vročitev zakonitemu zastopniku tožeče stranke na njegovem zasebnem naslovu nezakonita, s tem pa je bila tudi kršena ustavno varovana temeljna človekova pravica zakonitega zastopnika tožeče stranke do zasebnosti.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in ponovno opozarja na sodno prakso glede kršitev pravil postopka pri vročanju v stečajnih postopkih tako kot je že navedla v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi in prilaga izjavo stranskega interventa. Navaja, da je glede na to, da tožena stranka ne nasprotuje vstopu stranskega interventa v predmetni postopek, treba šteti, da se z vstopom v predmetni postopek strinja.

10. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe tožeče stranke v celoti, torej tudi navedbe o kršitvi ustavnih pravic iz tožbe.

K točki I izreka:

11. Tožeča stranka je z vložitvijo tožbe predlagala tudi stransko intervencijo A.A., naslov X., na strani tožeče stranke. S prvo pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2018 pa je tudi predložila izjavo stranskega intervenienta A.A. z dne 4. 6. 2018, da se strinja z vstopom v predmetni upravni spor, kot stranski intervenientt na strani tožeče stranke. Sodišče je tožbo in vlogo, s katero sta tožeča stranka in A.A. priglasila stransko intervencijo vročilo toženi stranki, ki na to vlogo ni odgovorila.

12. Po drugem odstavku 199. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanje postopka upravnega spora, ki niso urejena v ZUS-1, lahko intervenient stopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku, kot tudi ves čas postopka, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva. Če sodišče ugotovi, da intervenient nima pravnega interesa za vstop v postopek, lahko tudi brez izjave strank zavrne predlagano intervencijo (prvi odstavek 200. člena ZPP).

13. Sodišče meni, da A.A., ki je v poslovnem registru Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik s podatki: matična številka ..., davčna številka: ..., firmo B. nepremičnine, A.A. s.p. in skrajšano firmo B. A.A. s.p. s sedežem na Y. z imenom in priimkom podjetnika A.A. ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku na strani tožeče stranke.

14. Predlagatelj stranske intervencije svojega predloga ni utemeljil, saj ni navedel niti dejanske niti pravne podlage, s katero bi izkazoval pravni interes za udeležbo v postopku. Zgolj z navedbo, da priglaša stransko udeležbo in se z njo strinja po oceni sodišča ni izkazal, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim sklepom tožene stranke poseženo v njegove pravice ali na zakon oprte koristi. Predmet odločanja v zadevi je namreč odločanje o tožbi tožeče stranke o zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka vložene predloge tožeče stranke D. d.d. - v stečaju, združila v en postopek in odločila, da se zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in dokončnosti ter izvršljivosti navedenih odločb zavrne. To, da vročitev spornih odločb ni bila opravljena v skladu z 215. členom ZFPPIPP pa, kakor bo obrazloženo v obrazložitvi odločitve o tožbi tožeče stranke, ni sporno (k točki II izreka). Sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 in prvega odstavka 200. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, stransko intervencijo A.A. na strani tožeče stranke zavrnilo. Sodišče pri tem dodaja, da bi kolikor je A.A. menil, da mu je bilo z ravnanjem poseženo v njegove ustavne pravice, moral vložiti samostojno pravno sredstvo zaradi kršitve ustavnih pravic.

K točki II izreka

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, med tožečo in toženo stranko pa dejansko stanje, na katerem temelji tudi ni sporno, svojo odločitev je oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila, sodišče zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega organa v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja.

17. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da je tožena stranka odločbe o vrnitvi sredstev št. 33140-19/2014-167, 33140-14/2010/36 in 3311-13/2012/24 vse z dne 24. 1. 2017, katerih razveljavitev klavzule pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti zahteva tožeča stranka vročila osebno A.A., na naslovu X., dne 7. 2. 2017, kar je prejemnik potrdil z osebnim podpisom. Iz navedenega izhaja, da je bil A.A. tega dne osebno seznanjen z vsebinami navedenih odločb tožene stranke. V zadevi prav tako ni sporno, da so bile navedene odločbe tožene stranke o vrnitvi sredstev izdane po uradni dolžnosti na podlagi 18. člena v zvezi s petim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in ob uporabi ZUP, ki se v tovrstnih postopkih uporablja, glede na to da ZKme-1 postopka vročanja odločb ne ureja (tako sodba tega sodišča I U 1369/2017, I U 1793/2017, in sklep VSRS I Up 53/2018).

18. V zadevi ni sporno, da je bil nad družbo D. d.d. - s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St ... z dne 4. 1. 2017 uveden stečajni postopek nad pravno osebo, v katerem je za upravitelja bil imenovan A.A. (2. točka izreka) in ugotovljeno, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: B. nepremičnine A.A. s.p. (3. točka izreka). Iz izpisa poslovnega registra Slovenije Agencije Republike Slovenije za javnopravno evidence in storitve nedvomno izhaja, da ima samostojni podjetnik posameznik B. nepremičnine A.A. s.p., skrajšano B., A.A. s.p., sedež na Y..

19. Tožeča stranka ima sicer prav, da bi morala tožena stranka po uvedbi stečajnega postopka pisanja v upravnem postopku stečajnemu dolžniku kot stranki, vročiti po upravitelju na poslovni naslov pravno organizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisanem v register po 3. alineji 2. točke drugega odstavka 229. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je torej prišlo do kršitev procesnih pravil glede vročanja, upoštevaje 251. člen ZFPPIPP, vendar po mnenju sodišča kršitev pravil o vročanju v konkretnem primeru ni bistvena, saj je stečajni upravitelj odločbe dejansko prejel. V zadevi ni sporno, da ob poskusu vročitve na nepravem naslovu stečajni upravitelj vročitve ni zavrnil, saj je s podpisom vročilnice o osebni vročitvi potrdil prejem spornih odločb o vrnitvi sredstev. Stečajni upravitelj je torej odločbe dejansko prejel in se z njimi seznanil ter bil opozorjen na pravne posledice, zato so po mnenju sodišča pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. Upoštevaje 98. člen ZUP se v primeru, da se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila torej na dan, ko je stečajni upravitelj A.A. oziroma A.A. osebno, dokument dejansko prejel. Sodna praksa, ki jo v tožbi navaja tožeča stranka se nanaša na drugačno dejansko stanje, saj je v teh primerih bila vročitev opravljena z nadomestno vročitvijo, zato ni mogoče trditi, da je bil stečajni upravitelj v tistih zadevah z vsebino pisanja seznanjen, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

20. Po mnenju sodišča se določba 251. člena ZFPPIPP uporablja le glede tega, komu in na kateri naslov se vročajo pisanja po začetku stečajnega postopka. Glede postopka in načina vročanja pa se, glede na to, da so bile vročitve opravljene v upravnem postopku, uporabljajo določbe ZUP, torej tudi 98. člen ZUP.

21. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da bi bila vročitev veljavna tudi, če bi se uporabljale določbe ZPP. Določba 1. točke prvega odstavka 251. člena ZFPPIPP med drugim določa, kdo je naslovnik pisanj v upravnem postopku, ne določa pa ravnanja v primeru pomot pri vročanju, zato je treba uporabiti 121. člen ZFPPIPP, ki napotuje na podredno uporabo ZPP. V skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP se v primeru, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, na kršitev pravil za vročanje ni mogoče sklicevati. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik, to je A.A., ki je kot samostojni podjetnik vpisan v poslovni register Slovenije, pisanje dejansko prejel. 22. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic stečajnega upravitelja glede na to, da tožbo vlaga družba D. d.d. v stečaju, niso upoštevni, saj se kršitve ne nanašajo na njo. Kolikor je A.A. osebno menil, da mu je bila s tako kršitvijo kršena ustavno varovana pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic je imel na razpolago ustrezno pravno varstvo, ki bi ga moral sam uveljavljati.

23. Na podlagi vsega navedenega, je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki III izreka

24. Obrazložitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.