Jedro

Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbo z dne 21. 8. 2020 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sklepa povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti dalje, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče po prejemu odgovora na tožbo skladno z drugim odstavkom 269. člena ZPP opravilo preizkus, ali so podane procesne predpostavke za dopustnost tega postopka, pri čemer je ugotovilo, da takšne predpostavke niso podane. Predhodno je delovno sodišče v Celju izdalo sodbo opr. št. Pd 35/2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 574/2019, kjer je ugotovilo, da je sklep zavoda z dne 15. 11. 2017 o razrešitvi tožnika z mesta direktorja, pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, nezakonit. Sodišče je zavrnilo delovnopravni zahtevek tožnika za povračilo razlike v plači z argumentacijo, da lahko tožnik uveljavlja zgolj odškodninski zahtevek. Sodišče je torej zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor dne 12. 1. 2018 do dneva izteka mandata 11. 7. 2020, ker je tožnik vtoževal razliko v plači in ne odškodnine zaradi nezakonite razrešitve z mesta direktorja. V konkretnem primeru pa tožnik uveljavlja odškodnino zaradi nezakonite razrešitve. Tudi roki za uveljavljanje, in sicer delovnopravni 30 dni od kršitve, odškodninski 3 leta od škodnega dogodka, so različni. Tožniku zaradi nezakonite razrešitve pripada pravična odškodnina, kar terja v predmetnem postopku. Glede vprašanj že razsojene stvari, je treba upoštevati jasna in nedvoumna stališča pravne teorije in prakse. V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni zahtevek in (dejanski) tožbeni temelj. Pod dejanski tožbeni temelj je potrebno uvrstiti bistvena dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom, pri čemer se v okviru trditvene podlage bistvena dejstva pri delovnopravnem zahtevku in pri odškodninskem zahtevku razlikujejo. Pri delovnopravnem zahtevku niso relevantne predpostavke odškodninske odgovornosti, saj je podlaga zahtevku ZDR. Okoliščina nezakonite odpovedi in s tem zahtevka iz naslova delovnopravnega zahtevka za plačilo razlike v plači, ki je povzročila nezakonito stanje in je zanj odgovorna, je torej deliktna in ni enaka okoliščini uveljavljanja odškodnine v posledici nezakonite razrešitve, kot škodo, ki je tožniku nastala zaradi neizplačanih plačil. Sodišče v izpodbijanem sklepu navede, da gre za identičnost tožbenega zahtevka, kar pa ne drži. Obligacijski zakonik (OZ) določa, kaj predstavlja pravno priznano škodo. Tožnik je upravičen do celotne škode, ki predstavlja izgubo neto prejemka (ki ga je tožnik konkretiziral kot sumarni zahtevek), od katerega je potrebno odvesti predpisane davke (bruto znesek). Historični dogodek je drugačen kot dejanski kompleks, ki je zaobsežen s pravnomočno sodbo. Zahtevek za uveljavljanje škode iz naslova okrnitve osebnostnih pravic po 179. členu OZ ni bil postavljen, tako da je popoln absurd, da je bila tožba tudi v tem delu zavržena kot res judikata. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in navaja, da v konkretnem primeru ni podana pristojnost delovnega sodišča. Sicer pa je bilo o tožbenem zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno in ni možno odločati ponovno. Pravnomočnost ima svoje subjektivne, objektivne in časovne meje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 350. členu ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika za plačilo odškodnine v znesku 48.648,83 EUR bruto, ki jo je tožnik uveljavljal zoper toženo stranko iz razloga, ker je bil predčasno razrešen kot direktor. Škodo je uveljavljal zaradi nastanka neizplačanih plačil za obdobje od 12. 1. 2018 do 11. 7. 2020 v skupnem znesku 41.648,83 EUR bruto, za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova okrnitve osebnostnih pravic v višini 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo in štelo, da je o tožnikovem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v zadevi Pd 35/2018. 7. Tožnik je v konkretni zadevi uveljavljal odškodninski zahtevek in ne delovnopravni zahtevek, kot v navedeni predhodni zadevi. Po pravilnih navedbah pritožbe gre za dve dejansko in pravno različni pravni podlagi. Tudi roki za njuno uveljavljanje so različni, in sicer delovnopravni zahtevek v roku 30 dni od kršitve pogodbenih obveznosti, odškodninski zahtevek pa v roku 3 let od škodnega dogodka. Pravnomočna sodba preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama, torej je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Oceniti mora, ali obstoji tako objektivna kot subjektivna identiteta tožbenega zahtevka, kar pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo. V okviru uveljavljanja odškodninskega zahtevka je potrebno v okviru trditvene podlage navesti in izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pri delovnopravnem zahtevku pa je bilo zahtevano izplačilo plače. Gre za dve različni pravni podlagi. Negativna funkcija materialne pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (res judikata). Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar. Drži pa tudi pritožbena navedba, da v predhodnem primeru zahtevek za uveljavljanje škode iz naslova okrnitve osebnostnih pravic po 179. členu OZ v prejšnjem postopku niti ni bil postavljen. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini in pri tem upoštevati materialnopravno podlago in trditveno podlago tožnika.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 3. točke 365. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.