Jedro

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi.

Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.

Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in življenjsko celo bolj logično je ravno nasprotno.

Toženka je selekcionirano razbirala podatke, ki so v škodo tožnika, jih nato enostransko interpretirala in prezrla bistven argument, ki ga je tožnik ves čas izpostavljal; nasprotoval je nedemokratičnemu režimu, ki ga je imel za nepravičnega in za katerega trdi, da deluje na avtoritaren in represiven način, zlasti do političnih oponentov. Zato ravnanje tega sistema (policije) ne gre primerjati z ravnanjem po merilih "kot bi ravnala vsaka druga država".

Če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, je treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo.

Pravilna dokazna ocena, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična ter tudi v skladu s sodno prakso SEU terja zaključek, da so tožnikove izjave, tudi v primerjavi s tožničinimi izjavami in predloženimi dokazili, dovolj konsistentne, da je mogoče ugotoviti njihovo notranjo konsistentnost, in podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), ter da je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnik in njegova žena.

Dejanja mučenja in groženj tožniku, da mora prenehati s političnim udejstvovanjem, sicer ga bodo kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, ustrezajo dejanjem preganjanja iz prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, in so dovolj resne narave (mučenje, prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1)..

Treba je upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen sedem mesecev zapora, kljub temu, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora. Tako nizka izrečena kazen ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje". Izrek kazni sedem mesecev zapora v slovenskem pravnem redu ni "izrek posebej stroge kazni" glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v Republiki Sloveniji. Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1240/2017/113 z dne 18. 5. 2022 se odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite tožnikov: 1. A. A., ... , državljan Republike Azerbajdžan, 2. B. B., roj. ..., državljanka Ukrajine, 3. mld. C. C., roj. ..., državljan Republike Azerbajdžan, 4. mld. D. D., roj. ..., državljanka Republike Azerbajdžan, 5. mld. E. E., roj. ..., neugotovljenega državljanstva, ugodi ter se jim prizna status begunca, in sicer tožnikoma A. A. in C. C. od dne 17. 5. 2018 dalje, tožnicama B. B. in D. D. od dne 4. 7. 2018 dalje, tožnici E. E. pa od dne 17. 3. 2021 dalje.

II.Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožnikom, velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

Oris postopka

1.Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožniki že šestič vlagajo tožbo v upravnem sporu. Od tega so jo trikrat vložili zaradi molka organa (glede molka je sodišče enkrat naložilo izdajo akta, dvakrat pa so tožniki tožbo umaknili). Prvi tožnik in druga tožnica sta zakonca, mladoletni tožniki so njuni skupni otroci.

2.Toženka je sprva prošnje tožnikov zavrnila. Upravno sodišče je 17. 7. 2020 s sodbo I U 494/2020 tožbi tožnikov zoper to odločitev ugodilo, odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženka je navedla, da je sledila napotilom sodišča in 13. 5. 2021 izdala odločbo št. 2142-1240/2017/94 (122-13), s katero je prošnje ponovno zavrnila. Upravno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I U 850/2022 z 8. 9. 2021 navedlo, da pristojni organ ni presojal, kakšno državljanstvo ima E. E., ki se je rodila 11. 3. 2021 v Ljubljani. Odločbe v tem delu zato ni moglo preizkusiti. Že zaradi te absolutne kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v nov postopek. Do ostalih ugotovitev v odločbi in do vsebinske presoje prošenj tožnikov se v citirani sodbi ni opredelilo.

Izpodbijana odločba

3.Toženka je v tretjem odločanju, ki je predmet tega spora, po združitvi postopkov zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito prvega tožnika (I. točka izreka), prošnjam preostalih tožnikov pa ugodila in jim priznala status subsidiarne zaščite za eno leto (II. točka izreka). Odločila je še, da ta odločba z dnevom vročitve velja za slednje tožnike kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za eno leto (III. točka izreka).

4.V obrazložitvi odločbe je ugotovila, da tožnik za sina in tožnica za hčeri uveljavljata iste razloge, ki sta jih sama navedla pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnih razgovorih, in nato povzame vse navedbe prvega tožnika in prve tožnice in dokumentacijo, ki sta jo predložila.

5.Prvi tožnik in prva tožnica sta svojo istovetnost izkazala s potnimi listinami, v tožničinem potem listu je vpisan tudi njen sin. Istovetnost njunih mladoletnih hčerk z osebnimi dokumenti ni bila ugotovljena. Oba tožnika sta vložila prošnjo za mednarodno zaščito 17. 5. 2018, prva in druga tožnica 4. 7. 2018, tretja tožnica pa 17. 3. 2021, torej v času veljavnosti in uporabe Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 - UPB1). Od 9. 11. 2021 se uporablja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 54/21), ki v prehodnih in končnih določbah v 64. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17). Glede na navedeno je Toženka vodila postopek in odločila na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 - UPB1) - v nadaljevanju ZMZ-1.

6.Tožnica je v prošnji z dne 17. 3. 2022 navedla, da bi morala biti tretja tožnica (E. E.) državljanka Republike Azerbajdžan, ker sta tudi njena druga otroka državljana Azerbajdžana. Sin je bil rojen v Ukrajini, vendar je oče po štirih mesecih, ko so se preselili v Azerbajdžan, zanj uredil azerbajdžansko državljanstvo. Navedla je, da je samo ona ostala državljanka Ukrajine, vsi ostali člani pa imajo državljanstvo Azerbajdžana. Toženka je za razjasnitev vseh okoliščin glede državljanstva tretje tožnice pridobila relevantni zakon o državljanstvu Ukrajine ter relevantni zakon o državljanstvu Republike Azerbajdžan in ugotovila, da lahko tretja tožnica pridobi in ukrajinsko in azerbajdžansko državljanstvo, s strani tožnikov predložene informacije o osebah brez državljanstva pa tako niso relevantne. Glede na to, da je prva tožnica kot zakonita zastopnica mladoletne tretje tožnice v prošnji navedla, da naj bi bila državljanka Azerbajdžana, je toženka štela, da je državljanka Azerbajdžana, dokler se ne dokaže nasprotno.

7.V nadaljevanju je toženka preverjala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Povzela je, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s strahom, da bi ga zaprli, ker je kot član A. izvajal določene aktivnosti (hodil na demonstracije, izvajal nadzore v času volitev). Tožnik je navedel, da je član A. od decembra 2010. Stranka je registrirana in zakonsko dovoljenja s strani države ter stremi k temu, da bi bil Azerbajdžan demokratičen. Njegova naloga je bila, da pridobiva nove člane te stranke. V čajnicah so se zbirali ljudje brez zaposlitve in zato je zahajal tja, jih vabil, da se pridružijo stranki, kar je veliko ljudi tudi storilo. V okviru stranke so imeli različna srečanja. Ljudem so skušali pokazati, da je država nepravična in da se morajo upreti diktatorju. Ta stranka deluje po celem Azerbajdžanu. Nekateri člani so bili v okviru stranke zadolženi za demonstracije, drugi za pisanje shodov, tretji so stranko promovirali na družbenih omrežjih. Tožnik meni, da je bil v okviru te stranke pomemben član, mladino je opozarjal na stanje v državi in jim odpiral oči. O stranki je toženka pridobila informacije, ki jih je povzela v odločbi. Ugotovila je, da je tožnik o dogodkih, ki so bili vzrok za to, da je moral zapustiti izvorno državo, tako ob podaji prošnje kot tudi na osebnih razgovorih odgovarjal obširno in tekoče.

8.Tožnik je predložil veliko število dokazil, glede katerih je toženka ugotovila, da so v velikem nasprotju z njegovimi izjavami, dva dokumenta sta verjetno tudi ponarejena. NFL je namreč preverjal pristnost dokumenta azerbajdžanske demokratične stranke št. ... in azerbajdžanske policije, št.... z 22. 9. 2017. Ugotovil je, da je za tisk štampiljčnega odtisa uporabljena drugačna tehnika tiska kot za preostali del dokumenta, kar je neobičajno. Kljub temu, da o tovrstnem dokumentu nima nobenih podatkov, obstaja verjetnost, da sta sporna dokumenta ponarejena. Takih podatkov toženka ne more sprejeti kot dokaz o zatrjevanem preganjanju tožnika v njegovi izvorni državi, tožnik tudi ni podal prepričljive razlage za nastalo situacijo. Toženka obrazloži, zakaj mu ne more slediti. Tudi, če bi ti dve dokazili upoštevala kot dokaz o zatrjevanem preganjanju, se navedbe iz listin ne skladajo z navedbami tožnika. Iz Potrdila o A. št. ... izhaja, da se je tožnik 12. 1. 2013 soočal z nasiljem in fizičnim pritiskom zaradi udeležbe na demonstracijah "Smrt Vojakov". Na prvem osebnem razgovoru pa je zgolj navedel, da so ga na demonstracijah aretirali in da so ga odpeljali v vas Elet, kjer je bil nekdanji vojaški poligon. Tam naj bi ga pretepali in mučili. Tožnik na prvem osebnem razgovoru v zvezi s tem dogodkom ni povedal nič več oz. ni opisal nobenih osebnih okoliščin, kot npr., kako se je pri tem počutil, ali se je počutil takrat ogroženega, ali je utrpel kakšno poškodbo, … Tožnik nikoli ni omenil, da bi ga v času demonstracij napadla policija, temveč, da so ga odpeljali na vojaški poligon, kjer so ga mučili. Šele na drugem osebnem razgovoru je na izrecno vprašanje, ali se mu je na tem protestu kaj zgodilo, povedal, da jih je že v času demonstracij napadla policija in jih pretepla. Nato je navedel, da so ga odpeljali na vojaški poligon, kjer je moral roke potopiti v hladno vodo, nato pa so ga tepli po rokah. Kakšnih hujših posledic ni utrpel. Na vprašanje, zakaj že tega ni omenil na prvem osebnem razgovoru, je odgovoril, da je pred njim imela oseba šest urni razgovor in da so mu dejali, da naj odgovarja kratko. Toženka se s tem ni mogla strinjati, glede to, da mu je bila pred osebnim razgovorom zagotovljena zaupnost postopka in je bil opozorjen na dolžnost govorjenja natančnih in resničnih navedb, ki so pomembna za njegov postopek. Tožnik je bil tako dovolj seznanjen z zaupnostjo postopka mednarodne zaščite, da bi lahko o razlogih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, povedal že na prvem osebnem razgovoru. Toženka ugotavlja, da se tožniku takrat ni zgodilo nič hujšega, da ni utrpel nikakršnih večjih poškodb, tudi branil se je in nato dve uri hodil do doma. Zato ni mogoče šteti, da bi šlo za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

9.Toženka se v nadaljevanju opredeljuje do dogodkov, ki jih je tožnik datumsko izpostavil:

-tožnik je navedel, da se je 10. 3. 2013 v središču Bakuja udeležil neprijavljenih demonstracij, ki so se nanašale na prejšnje demonstracije, ki jih niso uspeli zaključiti. Na teh je vzklikal: "Konec vojaških smrti!", v rokah je imel zastavo. Policisti so ga pretepli na kraju demonstracij in tudi na policijski postaji. Nobena poškodba se mu ni poznala, na policijski postaji pa so zahtevali, da se protestov več ne udeležuje. O demonstracijah je priložil Potrdilo o A. št. ..., ki je po mnenju B. verjetno ponarejeno. Toženka zato utemeljeno dvomi, da se je tožnik teh protestov sploh udeležil. Tudi njegove izjave o omenjenem dogodku niso prepričljive. Težko je verjeti, da bi ga policija aretirala zgolj zato, ker je vzklikal in ker je imel v rokah zastavo. Neverjetno je tudi, da naj bi ga brez razloga odpeljali na policijsko postajo in brez razloga od njega zahtevali, da naj zapusti stranko. Zaradi policije se mu tudi ob tem dogodku ni zgodilo nič hujšega, prav tako ni utrpel nobenih hujših poškodb. Tudi če bi sprejeli za verjetno, da se je teh demonstracij udeležil, se mu ni zgodilo nič takšnega, kar bi kazalo na preganjanje;

-dalje je na osebnem razgovoru povedal, da so bile konec oktobra 2013 razpisane volitve za predsednika in da je 9. 10. 2013 na ulici prebivalcem delil propagandno gradivo. Na drugem osebnem razgovoru je v nasprotju s tem povedal, da 9. 10. 2013 ni delil gradiva, temveč je to bilo od 15. 9. 2013 do 17. 9. 2013. Prva dva dni ni imel nobenih težav, 17. 9. 2013 pa sta do njega pristopila policista, ki sta mu iz rok iztrgala material in mu dejala, da ima država samo enega predsednika in to je F.F. Rekla sta mu, da naj tega več ne počne in da naj si najde kaj drugega. Odšel je na stranko in od takrat dalje materiala ni več delil. Toženka ugotavlja, da se mu zaradi deljenja materialnega gradiva v času volitev ni nič zgodilo, prav tako ni utrpel nobenih hujših posledic s strani policije;

-tožnik je navedel, da se je udeležil demonstracij 12. 10. 2013 na nogometnem stadionu v Yasamal Rajonu, kjer je bilo približno 5000 ljudi. Demonstracije so se začele ob 9.00 uri in končale okoli 15.00 ure. Na teh demonstracijah ni bilo težav. Poslušal je, kaj govorijo voditelji in ploskal ter vzklikal, da je bilo dovolj dvigovanja cen. Počel ni nič nezakonitega in je mirno demonstriral. Ko so zapustili stadion, so se odpravili proti metroju in tam jih je napadla policija. Odpeljali so ga na 26. policijsko postajo v Yasamal Rayon in nato pred sodnika, kjer so ga obtožili, da je ljudi pozival proti državnemu delovanju in s tem povzročal nemir. S tem v zvezi je priložil Sklep o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku št. .... Vsebina tega se močno razlikuje od izjav, ki jih je o istem dogodku navedel sam. Iz sklepa je razvidno, da je na vse načine povzročal motnje v demonstracijah in vpil javne slogane proti državi ter motil javni red. Kljub temu, da so mu policisti želeli preprečiti ta nezakonita dejanja, jih tožnik ni upošteval. Pripeljali so ga na policijsko postajo in po podatkih policistov je nad njimi izvajal pritisk in se ves čas upiral. Tožnik je bil tudi eksplicitno povprašan, zakaj meni, da so ravno njega odpeljali na policijsko postajo, če ni vzbujal nobene pozornosti, vendar tega ni znal pojasniti. Navedel je, da takrat niso prijeli samo njega, temveč veliko ljudi. Policisti, ki skrbijo za demonstracije, dobijo sezname z imeni in priimki ter sliko. Zanikal je, da bi bil vpleten v kakšno kaznivo dejanje, saj je namen policistov, da jih prestrašijo. Na vprašanje, kako se je obnašal do policistov, se je tožnik neposrednemu odgovoru ves čas izmikal, čeprav je bil o tem vprašan večkrat. Odgovoril je zgolj posplošeno, da policisti delujejo na področju demonstracij in imajo posebno opremo. V zvezi z navedenim je še dodal, da so ga na policijski postaji pretepli, nato pa odpeljali pred dežurnega sodnika. Toženka ugotavlja, da se tožniku na navedenih demonstracijah zaradi policije ni popolnoma nič zgodilo. Tožnik je sicer povedal, da so ga pretepli, a razloga čemu, ni pojasnil, čeprav je bil vprašan o podrobnostih dogodka. Prav tako ni povedal, kako se je pri tem počutil, kako se je obnašal takrat in kakšne posledice je imel zaradi tega. Toženka z navedenim dogodkom ugotavlja, da se tožniku ni zgodilo nič takšnega, kar bi kazalo na preganjanje;

-tožnik je navedel, da je 15 dnevno kazen prestajal v priporu na policijski postaji št. 26 v Yasamal Rajonu. Toženka ugotavlja, da tudi glede mučenja v priporu na policijski postaji ni uspel obširno in prepričljivo pojasniti zatrjevanega mučenja. Tako je na prvem osebnem razgovoru zgolj navedel, da so ga trije varnostniki izmenično prijemali za roko in vrteli, z drugo roko pa so ga tepli z gumijevko. Na drugem oseben razgovoru pa je na novo povedal, da so ga tam pretepli in njegove prste nastavili na železna vrata, ki so jih zaloputnili. Vrata so stiskali in vedno, ko so prišli v sobo, so jih mučili. To je bilo pogosto. Šesti dan so ga policisti prišli iskat in ga odpeljali na stranišče, ter od njega zahtevali, da ga počisti, kljub temu, da to ni bila njegova naloga. Ker je dejal, da tega ne bo naredil, so ga štirje pretepli do nezavesti. Po mnenju pristojnega organa bi tožnik nedvomno že na prvem osebnem razgovoru opisal vse okoliščine v zvezi z mučenjem v priporu, če bi bilo dogajanje resnično, ne pa da je zgolj z nekaj besedami opisal svoje počutje, ki ga je takrat doživel. Kot dokaz v zvezi z dogodki iz leta 2013 je priložil Potrdilo o Azerbajdžanski demokratični stranki št. ..., ki je po mnenju NFL-ja verjetno ponarejeno, in iz katerega izhaja le to, da ga je policija nezakonito pridržala in ga pripeljala na policijsko postajo.

Tožnik je navedel, da Sklep o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku št. ... ni pravilen in da nič od tega, kar je v njem napisano, ni res. Na vprašanje, ali se je nanj pritožil, je odgovoril, da nikakor ne more dokazati svoje nedolžnosti, saj so sodniki in zaposleni med seboj povezani. Toženka je menila, da je takšno ravnanje nerazumljivo. Nedvomno bi lahko vložil pritožbo, navedbe, da se to ne izplača, ker so sodniki in zaposleni med seboj povezani, so popolnoma neutemeljene in ne kredibilne ter kažejo na to, da tožnik ni ogrožen v svoji izvorni državi in da se s kaznijo, ki mu je bila odmerjena zaradi neetičnega ravnanja, strinja. Poleg navedenega tudi, če bi odločanje o njegovi pritožbi trajalo en mesec, to še ne pomeni, da tožnik nima možnosti pritožbe, kakor je sprva zatrjeval, ne pomeni pa niti nerazumno dolgega roka odločanja o pravnem sredstvu. Evidentno je, da pravice do pravnega sredstva ni izkoristil po lastni izbiri, iz primera drugih (ki naj ne bi s pritožbo nič dosegli) pa ne more posplošeno in pavšalno sklepati na uspeh svoje morebitne pritožbe. Vsak primer se presoja posamično, kar izkazuje tudi dejstvo, da je bil v zvezi z vsakim prekrškom izdan posamičen upravni akt z ustreznim pravnim poukom.

-Iz razgovora je nadalje razvidno, da se je tožnik 15. 12. 2013 ponovno udeležil demonstracij. To so bile organizirane proti zlorabi človekovih pravic. Udeležilo se jih je veliko ljudi, morda tri ali štiri tisoč. Zaključile so se brez težav, policije ni bilo. Na poti domov sta k njemu pristopila dva policista v civilu in ga odpeljala na policijsko postajo v Hirdalanu. Tam so ga močno pretepli, od njega zahtevali, da se iz stranke izpiše in da se neha udeleževati demonstracij. Pretepli so ga tako, da ni imel vidnih posledic. K zdravniku ni odšel. Je močnejše postave in včasih se je ukvarjal s športom, prav tako v tistem času ni pustil, da bi mu prišla bolečina do živega. Pri tem dogodku so ga mogoče tepli le pol ure. Toženka ob tem ugotavlja, da tožnik ni utrpel resnih poškodb, da ni imel nadaljnjih posledic, ko so ga na policiji pridržali dve uri, da ni povedal kako se je pri tem počutil, in da ni vedel razloga, zakaj so ga policisti pretepli tako, da se posledice ne poznajo, čeprav je bil vprašan o podrobnostih dogodka. Toženka sklene, da se tožniku ni zgodilo nič kaj takega, kar bi kazalo na preganjanje. Precej nenavadno pa je tudi, da bi med tri ali štiri tisoč ljudi izbrala policija ravno njega in ga pretepla.

-Nadalje je tožnik omenil demonstracije z dne 29. 12. 2013, ki so bile vezane na osebo Zaur Hesanov, ki je naredil samomor. Na demonstracije je prišla policija, jih odpeljala na policijsko postajo, kjer so jih pretepli in jim grozili, da če ne bodo prenehali z demonstracijami, jih bodo zaprli. Tožnik ni opisal nobenih osebnih okoliščin (npr., kako se je pri tem počutil, ali se je počutil takrat ogroženega, ali je utrpel kakšno poškodbo, …). Zgolj navajanje, da ga je policija vedno pretepla, ob upoštevanju dejstva, da se je še naprej udeleževal vseh demonstracij, kaže na to, da ni utrpel resnejših posledice. Po lastnih navedbah je po tem normalno nadaljeval z delom in življenjem. Poleg tega so mu večkrat na policijski postaji zagrozili, da ga bodo zaprli, vendar so ga zatem tudi vsakokrat izpustili.

Pri tem je toženka poudarila, da je tožnik, kljub temu, da je bil aktiven član stranke A., ves čas nemoteno hodil v službo, težav v službi zaradi odsotnosti ni imel. Od leta 2007 do 2016 je delal kot učitelj rokoborbe in od leta 2013 do 2015 še kot nadzornik čistilnega servisa. Poučevanje rokoborbe je bila državna služba, ostale službe pa ne. To potrjuje, da ni imel težav zaradi svojih aktivnosti (demonstracij, zborovanj) v okviru stranke A. Poročila iz leta 2013 namreč navajajo, da so člani opozicijskih strank v Azerbajdžanu v nevarnosti, da izgubijo službo in da se težko zaposlijo ali vodijo podjetje, če se razve, da so člani opozicijske politične stranke. Včasih je dovolj, da si le član, včasih pa je to odvisno od tvojih dejavnosti. Oblast je bila selektivna in pri tem ni imela enega samega pristopa. Aktivni člani niso dobili nobene službe v javnem ali zasebnem sektorju. Vodja neke druge stranke opozicije A. je izjavil, da so družbeno ekonomski problemi prizadeli člane vseh opozicijskih strank, ker niso dobili službe, bili odpuščeni in ker niso imeli možnosti za poslovno dejavnost..

Po oceni toženke noben izmed obravnavanih dogodkov ne izkazuje resne ogroženosti tožnika. Tožnik je na vprašanje, zakaj že leta 2013, ko je naletel na prve težave, ni prenehal z aktivnostmi, odgovoril, da želi demokracijo in da ni človek, ki bi klonil glavo pred nasilnostjo in nepravičnostjo. Raje izbere smrt, kot nepravičnosti in mučenje. Toženka ocenjuje, da če bi bil resnično ogrožen oz. bi imel resnične težave zaradi aktivnosti v okviru stranke A., bi zagotovo s temi aktivnostmi prenehal (glede tega ga je rotila tudi njegova žena) ali pa bi svojo izvorno državo zapustil že leta 2013.

Tožnik je izpostavil še dogodek z dne 6. 5. 2014, ko so se zbrali pred Bakujskim sodiščem, da bi podprli skupino opozicionistov. Opozicijska skupina "C." je imela sojenje, zato ker so na družbenih omrežjih objavili videoposnetke, ki razkrivajo resnične dogodke, kako država vpliva na ljudi. Ko je prišla policija, jih je začela tepsti. Razbili so mu arkado, kar je še danes vidno na desni strani čela. Uspel se jim je izmuzniti, zato ga niso odpeljali na policijsko postajo. Toženka tudi za slednji dogodek ponovi, da zgolj navajanje, da ga je policija vedno pretepla, ob upoštevanju dejstva, da se je še naprej udeleževal vseh demonstracij, kaže na to, da ni utrpel nobenih posledice. Normalno je nadaljeval z delom in življenjem. Tožnik je o tem priložil videoposnetek, ki je sicer lahko v oporo, vendar, ker ga na posnetku ni in se nanj neposredno ne nanaša, ni pomemben za konkretni primer.

Tožnik je izpostavil tudi dogodek z dne 1. 11. 2015, ko so bile volitve v parlament. Na volišče je odšel sam, tam je bil opazovalec od 8.00 do 12.00 ure. Volitve je odšel nadzorovat samoiniciativno, ker ve, da so nadzorniki, dodeljeni s strani države, prevaranti. Za opazovalca na volitvah se je oklical sam. Po mnenju toženke ne more biti res, da je opravljal kakršenkoli nadzor na volitvah, saj tega ne more početi vsak, ki si to želi. Težko je verjeti, da bi naključna oseba, ki se za nadzornika okliče sama, nadzorovala ljudi, ki jih postavi v nadzor država. V zvezi s tem dogodkom je tožnik povedal, da je v času volitev opazil, kako volivec meče v škatlo šope volilnih lističev in o tem posnel video. Nadzorniki so mu rekli, da si je zadevo izmislil in so poklicali policijo. Odpeljali so ga na policijsko postajo v Hirdalanu, kjer je moral podpisati huliganski protokol. Okoli 12.00 ure so ga odpeljali in po eni uri odpustili. Tožnik ni nikjer navedel, da bi zaradi tega dogodka imel težave, prav tako zoper njega ni bil sprožen noben sodni postopek. Povedal je še, da je na poti domov čutil, da nekdo hodi za njim. Obrnil se je, da bi pogledal, vendar je dobil močen udarec v levo oko. Padel je v nezavest in ko se je zbudil je bil v bolnici, kjer je ostal en teden. Pred majhno trgovinico so ga napadle tri osebe. Ta dogodek je prijavil na policijo, vendar niso naredili nobenega zapisnika. Rekli so mu, da bodo zadevo preučili. Nekajkrat se je vrnil na policijo, da bi ugotovil, če je kaj novega. Na vprašanje, zakaj meni, da je bil napaden s strani treh moških, je navedel, da zato, ker jih država želi prestrašiti in jim preprečiti nepravilno ravnanje. Toženka ocenjuje, da navedenega dogodka ni mogoče povezati s tožnikovo funkcijo nadzornika na volitvah. Lahko bi šlo tudi za povsem naključen dogodek. Navsezadnje niti tožnik sam ni bil prepričan, da je imel ta dogodek kakršnokoli povezavo s tem, da je bil nadzornik na volitvah. Policija je torej v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili vodila določene postopke, a dogodka še ni uspela razrešiti - kar je v primeru neznanega napadalca tudi pričakovano, saj niti ne vedo, koga iskati. Toženka tudi dvomi, da policija ni o tem naredila nobenega zapisnika. Glede na to, da je tožnik priložil veliko dokazil ravno iz policije, bi nedvomno lahko priložil tudi zapisnik o navedenem dogodku, še posebej ob dejstvu, da je sam zatrdil, da je odšel na policijo. Kljub temu pa je pomembno, da je tožnik v tem primeru poiskal zaščito na policiji. Ta mu ni odrekla pomoči, saj so mu dejali, da zadevo raziskujejo, zato ni mogoče zaključiti oz. trditi, da je policija v Azerbajdžanu neučinkovita oz. da policija tožniku ne bi nudila pomoči.

Iz dokazila Ministrstva za zdravje št. ... je razvidno, da je zdravnik za tožnika navedel, da mora naprej živeti mirno in brez stresa. Ko je bil vprašan, ali je ubogal zdravnikovo mnenje in prenehal z delovanjem strankarskih aktivnosti, je odgovoril, da tega ni upošteval in da je takoj, ko se je počutil boljšega, z aktivnostmi nadaljeval. To kaže, da tožnik sploh ni bil resno ogrožen v izvorni državi in da grožnje niso bile takšnih razsežnosti, kot jih tožnik skuša prikazati. Malo je verjetno, da bi tvegal poslabšanje svojega zdravja zaradi političnega udejstvovanja. Ker ni predložil nobene zdravniške dokumentacije, ki bi nakazovala na poslabšanje zdravstvenega stanja, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bil tako politično aktiven, kot skuša prikazati.

18.Dne 11. 9. 2016 se je tožnik udeležil demonstracij za referendum za spremembo zakona, ki naj bi se zgodile 26. 9. 2016 v centru Bakuja. Udeležilo se jih je približno 300 do 400 ljudi. Okoli 11.00 ure so začeli s pohodom in približno po 30 ali 40 minutah jih je zaustavila policija. Njega in približno 20 aktivistov so odpeljali na policijsko postajo št. D. Na teh demonstracijah je imel v rokah plakat, kjer je bilo napisano, da želijo odstop predsednika, prav tako se je drl, da mora predsednik odstopiti. Vpil je na začetku vrste. Na vprašanje, ali je bil na teh demonstracijah agresiven, je tožnik odgovoril, da ne more trditi, da je bil miren zaradi vsega, kar se je dogajalo v smislu, da predsednik zakone prilagaja svojim potrebam. Tam so bili vsi bolj agresivni. Na policijski postaji št. D. so ga pretepli. Odpeljali so ga pred sodnika v Nesim Rajon, kjer so ga obtožili na deset dnevno zaporno kazen. Njihova obtožba je bil smešna, saj naj bi ga obtožili, da sta 2. 9. 2016 k njemu pristopila dva policista in ga na vljuden način prosila, da naj gre z njima. Sam pa se je upiral in ju zmerjal. Toženka ocenjuje, da je tožnik podal zelo neprepričljive in zelo nasprotujoče izjave. Njegove navedbe, da na teh demonstracijah ni počel nič kaj takšnega, niso resnične. Sprva je tožnik navedel, da je na teh demonstracijah hodil in se drl ter v rokah imel plakat. Na vprašanje, kako se je obnašal do policistov, je sprva odgovoril, da se je samo drl, na ponovno vprašanje, pa je navedel, da je edino, kar je počel, da se je branil. Branil se je tako, da se je z rokami pokril. Karkoli bi mu naredili, ga ne bi mogli ustrašiti, saj se jim ne bo uklonil. Po mnenju toženke ni upošteval navodil policistov, kar je skladno z obtožbo, za katero sam trdi, da ni resnična. Glede na njegovo obnašanje, so ga policisti prijeli in ga peljali na policijsko postajo, kar je povsem normalno delovanje policije v katerikoli državi na svetu. Navsezadnje pa izkazuje tudi to, da azerbajdžanska policija deluje in se trudi razjasniti okoliščine posameznih dogodkov. Tožnik je v podporo svojim izjavam priložil Sklep glede upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča v Našimi, Baku št. .... Iz tega izhaja, da se je odzval neetično in ni upošteval policistov ter je izjavil, da ne bo odšel na policijski oddelek. Ko so ga policisti upravne policije povabili, da naj vstopi v avtomobil, se jim je uprl in namerno ni upošteval njihovih navodil. Tožnik je zatrdil, da so ga niso zaprli zaradi demonstracij, pač pa zaradi dogodka z 2. 9. 2016, ki pa se sploh ni zgodil. Vse te izjave so v popolnem medsebojnem nasprotju in dokazujejo, da tožnik navaja različne podatke glede delovanja policije in razlogov priprtja. Če bi bile njegove izjave resnične, torej da se ni upiral policiji in izkazoval neetičnih dejanj, policija ne bi imela nobenega motiva, da bi ga zaprla. Toženka namreč težko verjame, da bi osebe, ki ne storijo nobenega kaznivega dejanja oz. ne nasprotujejo zakonom, policija zaprla brez razloga oziroma povoda.

19.Toženka nato v nadaljevanju tožniku očita, da se ni pritožil zoper Sklep glede upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča v Našimi, Baku št. .... Navedbe, da se to ne izplača, ker mu ne bi ugodili, so po mnenju toženke popolnoma neutemeljene in ne kredibilne ter kažejo na to, da tožnik ni ogrožen v svoji izvorni državi in da se z kaznijo, ki mu je bila odmerjena zaradi neetičnega ravnanja, strinja. Tudi, če bi odločanje o njegovi pritožbi trajalo en mesec, to še ne pomeni, da nima možnosti pritožbe, kot je sprva zatrjeval in ne pomeni nerazumno dolgega roka odločanja o pravnem sredstvu.

20.Šele na eksplicitno vprašanje, v katerem zaporu je bil in da naj opiše tamkajšnje razmere, je tožnik odgovoril, da se v Azerbajdžanu majhne zaporne kazni prestajajo v kletnih prostorih policijske postaje št. D. in ne v zaporu. Šest ljudi je bilo zaprtih v eni celici in najprej so jih tam pretepli. En dan so jih vrteli v krogu, tako da so vsi popadali na tla. Četrti dan so ga odpeljali v eno sobo in ga zvezali. Na nožne palce in spolni ud so mu dali ščipalke in skozi spustili elektriko. Omedlel je in ko se je zbudil, se je znašel v samici. Rotil jih je za kozarec vode, vendar so mu odvrnili, da ni v hotelu in tudi vode mu niso dali. Toženka je v zvezi s pripori preučila "ogromno" informacij o izvorni državi, vendar ni našla poročil, iz katerih bi izhajalo, da se kratke zaporne kazni (od 10 do 15 dni) prestajajo na policijskih postajah, kot je to zatrjeval tožnik. Toženka nato navaja pravne podlage, ki urejajo pripor osumljencev kaznivih dejanj na policiji in postopek po pridržanju. Povzame, da osumljenec lahko ostane v policijskem priporu do 72 ur. Osebe, osumljene upravnih prekrškov, policija lahko pridrži za največ 3 ure. Po nedavnih dopolnilih k Zakonu o upravnih prekrških (sprejetem decembra 2015) se lahko osumljene upravnega prekrška zdaj lahko pridrži do 48 ur (pred tem do 24 ur). Poleg tega so maksimalno dobo upravne aretacije (ki se prestaja v začasnih centrih za pridržanje ali centrih za upravni pripor) podaljšali iz 15 na 90 dni. Poročilo nadalje navaja stanje v policijskih prostorih, ki ocenjuje, da so materialni pogoji v začasnih priporih bili na splošno sprejemljivi ali celo dobri v času 72 urnega policijskega pripora. Kljub temu je delegacija, ki je opravila pregled, slišala izjave (in zbrala druge podatke), da so celice včasih uporabili za daljše obdobje, tudi čez noč. Delegacija pa je bila osupla nad slabimi razmerami v dveh celicah na policijski postaji št. E. (...) in celici na postaji št. F. (...), ki so bile temne, prazne, umazane in smrdljive. Skupno stranišče na postaji št. E. je bilo umazano, temno in uničeno. Vendar tožnik ni navedel, da bi imel težave na omenjenih policijskih postajah, temveč na policijski postaji št. D., za katero ni zaslediti nobenih informacij. Tožnik na drugem osebnem razgovoru ni navedel, da so ga v zaporu pretepli z gumijevkami in da je moral dati roke v ledeno vodo, kot je to zatrjeval na prvem osebnem razgovoru. Na vprašanje, zakaj tega ni omenil, je odgovoril, da zato, ker so takoj nadaljevali na naslednje vprašanje. Te navedbe niso resnične, saj se iz zapisnikov jasno vidi, da je tožnik ves čas prosto odgovarjal na zastavljena vprašanja ter da mu odgovorov nihče ni vsebinsko ali časovno omejeval.

21.Tožnik je navedel, da je 26. 9. 2016 ponovno odšel na volitve kot samooklican opazovalec. Na volišču je bil od 8.00 do 15.00 ure, kjer je opazil, da so opazovalci države volilne škatle za nekaj minut odnesli v drugo sobo, da so dodali volilne lističe. Zaradi tega so se skregali in ga odpeljali iz prostora. Odšel je na stranko in jim povedal, kaj se je zgodilo. Ko je odšel domov, je od očeta prejel telefonski klic, da se mora naslednji dan, tj. 27. 9. 2016 zglasiti na policijski postaji v Hirdalanu. Tam so ga obtožili, da je po krivem obsojal državne opazovalce. Tudi tokrat se po mnenju toženke tožniku na policijski postaji ni popolnoma nič zgodilo in težav s policijo takrat ni imel, kar je tudi sam eksplicitno navedel. Izpostavil je, da je prejel samo opozorilo, čeprav je bil pridržan dve do tri ure. Dobil je poziv, da se mora 23. 11. 2016 zglasiti na policijski postaji. Toženka meni, da je docela neverjetno in nesprejemljivo, da se je tožnik sam oklical za opazovalca. Navedbe, da se bori, da bo živel v demokratični državi in da v šestih letih volitve niso bile zakonite, po mnenju pristojnega organa ne odtehtajo, da lahko sam ravna, kot se mu zdi. Potemtakem bi bili lahko v nadzoru prav vsi, ki se za to odločijo in tudi državnih in zunanjih opazovalcev ne bi potrebovali, saj bi po tem principu lahko vsak vsakega kontroliral. Na vprašanje, zakaj se ni prijavil, da bi postal uraden član komisije pri volitvah, je tožnik odgovoril, da je standardna praksa taka, da vsaka stranka določi svojega opazovalca. Nikoli ni tako, da bi Komite določil, kdo bo opazovalec, saj jim to ni v interesu. Šele na vprašanje, ali se je sam javil za opazovalca, je tožnik odgovoril, da se je javil stranki, da želi biti opazovalec v kraju Hirdaman. Pristojni organ vsem tem izjavam, ki so v popolnem nasprotju, ne more verjeti. Nesporno je, da tožnik ves čas prilagaja svoje odgovore oziroma ne govori resnice.

22.Kot zadnji dogodek je tožnik izpostavil dogajanje na policiji 23. 11. 2016. Tam so ga obtožili, da na družbenih omrežjih deli objave oziroma prepovedane vsebine. Zagrozili so mu, da če ne bo prenehal s tem in se ne bo izpisal iz stranke, bo za to poskrbela policija. Pred njega so postavili vrečko, predvideva da z narkotiki, in mu dejali, da ga bodo obtožili preprodaje narkotikov, kar znaša od šest do deset let zapora. Toženka ocenjuje, da je policija v zvezi s tem delovala v skladu s svojimi pooblastili, saj je tožnik sam priznal, da je novembra 2016 delil članke o nepravičnosti države, svoje slike, fotografije zaprtih in nedolžnih ljudi na družbenih omrežjih oziroma na G. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da naj bi imel imel konstantne težave s policijo in da je v vseh teh letih namerno povzročal kazniva dejanja, tožnik ni utrpel nobenih hujših posledic, ki bi bile ponavljajoče, resne in hude do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Poleg tega rutinskega preverjanja dogodkov na policiji ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ampak gre lahko za povsem običajne razgovore z namenom razjasnitve okoliščin kakšnih prekrškov ali morebitnih kaznivih dejanj. Gre za povsem normalno delovanje policije v katerikoli državi po svetu, navsezadnje pa izkazuje tudi to, da azerbajdžanska policija deluje in se trudi razjasniti okoliščine posameznih dogodkov. To je posredno potrdil tudi tožnik, ko je izjavil, da so ga po zaslišanju izpustili. Očitno torej tožnik za policijo ni bil operativno zanimiv in niso imeli namena, kot jim ga pripisuje.

23.Nadalje je tožnik navedel, da je konec februarja 2017 dobil poziv, da se mora zglasiti na policijski postaji, vendar se na vabilo ni odzval. Povedal je, da je vabilo osebno prejel njegov oče in da je na njem pisalo samo, da naj se zglasi na pogovor. Kasneje je izvedel, da je bilo to zato, ker se je prijavil na Komite in je s tem delal probleme. V nasprotju z navedenim pa je sam priložil v upravni spis dokazilo (dokazilo št. 5) z dne 23. 2. 2017, iz katerega je razvidno, da se mora zglasiti na policijski postaji kot obdolženec v kazenskem postopku. Slednje torej dokazuje, da tožnikove izjave niso skladne s predloženim dokumentom in jih zato ni mogoče sprejeti za verjetne.

24.Tudi izjave, da je imel po objavi v časopisu z dne 3. 3. 2017 še večje težave, niso takšne, kot jih želi prikazati tožnik. Članek (dokazilo št. 3, 4) je pristojni organ dal v prevod uradnemu prevajalcu za azerbajdžanski jezik. Iz tega izhaja, da se je tožnik zaradi groženj večkrat pritožil organom kazenskega pregona, kar pa ni prineslo nikakršnih rezultatov. Bil je prisiljen zapustiti izvorno državo, zaradi česar mu je bila odvzeta pravica do življenja in svoboda izražanja. Navedeno pa je v nasprotju s tožnikovimi izjavami, da je izvorno državo zapustil 25. 8. 2017 in torej o njegovi zapustitvi države ni mogel govoriti članek, izdan več kot pet mesecev pred tem. Tožnik je pojasnil, da je rekel, da bo moral zapustiti izvorno državo, ne pa da jo je. Tako pojasnilo po mnenju toženke nastalega nasprotja ne razjasni. Prav tako iz članka izhaja, da naj bi se tožnik večkrat pritožil organom kazenskega pregona, vendar tega v postopku ni zatrjeval. Vsa ta neskladja kažejo na to, da tožnik ne govori resnice. Tudi navedbe, da je intervju podal zato, da ga bo v nadaljevanju policija pustila pri miru, so skrajno neverjetne, saj se je ravno s tem še bolj po nepotrebnem izpostavil. Nadalje je navedel, da je še enkrat kasneje dobil poziv, na katerega se prav tako ni odzval. Kmalu za tem sta dva civilista hodila z njegovo fotografijo po naselju in spraševala sosede, kje se nahaja. Zapustil je naslov prebivanja in se preselil v prijateljevo hišo in tam ostal štiri mesece, dokler ni dobil vizuma. Takrat je zapustil tudi službo in se skrival, saj bi ga drugače zaprli, ker se ni odzval pozivu. Čeprav je večkrat zatrdil, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, je sam priložil v upravni spis dokazilo (dokazilo št. 6) z 10. 3. 2017, iz katerega je razvidno, da se mora zglasiti na policijsko postajo kot obdolženec v kazenskem postopku. Glede na dejstvo, da po soočanju z vsebino poziva, ki ni skladna z njegovimi izjavami, ni podal pojasnil, je mogoče utemeljeno sklepati, da se dogodki niso odvili na način, kot ga je želel predstaviti v svojih izjavah in mu torej ni mogoče verjeti. Poleg tega je sprva navedel, da policija ne beleži podatkov glede njegove udeležbe na demonstracijah, ker je njihovo dejanje nezakonito. Beleži pa dogodke njihova stranka. Zabeležili so ga samo takrat, ko je odšel pred sodnika. Zatrdil je, da policija vsakega pridržanja ne zabeleži v svojih evidencah, zgolj tista, ko je odšel v zapor. Na vprašanje, zakaj mu policija vedno narekuje, da mora prenehati s demonstracijami, je preveč posplošeno odgovoril, da ga policija pozna bolje, kot on sam sebe. Nato je navedel, da imajo spise, kjer so podatki o vsem, tudi o njegovih sorodnikih in da točno vedo, kdo je in s čim se ukvarja. Na naslednje vprašanje, katere podatke o njem beleži policija, je povedal, da o njem vedo vse. Vedo, član katere stranke je, s čim se ukvarja in kolikokrat se je udeležil demonstracij itd. Navedeno torej nesporno dokazuje, da tožnik navaja različne odgovore glede podatkov, ki jih vodi policija. Po mnenju toženke vsa ta neskladja kažejo, da tožnikovi odgovori niso bili konsistentni, ko je bil soočen z nastalimi nasprotji in nekonsistentnostmi, pa jih ni znal zadovoljivo pojasniti, saj so bili njegovi odgovori zelo pavšalni. Tožnik je lažno predstavil okoliščine in jih zaradi tega ni mogoče sprejeti za verjetne.

25.Na vprašanje uradne osebe, zakaj je izvorno državo zapustil šele 2017, če so bili vsi postopki zanj korektno končani, tožnik sploh ni odgovoril konkretno, temveč je posplošeno odgovoril, da je potem začel prejemati pozive. Čeprav na obeh priloženih pozivih (potrdilo št. 5 in 6) izhaja, da je poklican na policijsko postajo kot obtoženec v kazenski zadevi, je ves čas to kategorično zanikal. Dejal je, da ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je pozive začel dobivati, ko jih je prijavil na Azerbajdžanski komite. Toženka ocenjuje, da je razlogov za zaslišanja na policiji lahko več, saj je posameznik lahko zaslišan tudi kot priča nekega dogodka in ne nujno kot osumljenec. Tožnik je torej samo posplošeno predvideval, da so ga na policijo klicali samo za to, da bi iskali razlog za njegovo prijetje, z izmikajočimi pavšalnimi odgovori pa ni pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja v zvezi z navedenim, zato ni mogoče verjeti, da so se dogodki odvijali tako, kot jih je tožnik predstavil.

26.Glede potrdila Pritožba s strani tožnika na Azerbajdžanski odbor proti mučenju št. ..., je toženka ugotovila, da iz njega izhaja dogodek z dne 18. 8. 2013, katerega tožnik na osebnih razgovorih ni nikoli omenil, kar je po njenem mnenju sila nenavadno. Iz pritožbe izhaja, da so ga 18. 8. 2013 ob 19. 30 uri, ko se je vračal iz demonstracij, tri neznane osebe prisilile, da je vstopil v njihov avto. Začel je kričati in prositi za pomoč, nato je zbežal. Kljub temu so ga ujeli in vprašali, zakaj ni zapustil Azerbajdžana. O tem je obvestil pristojni policijski oddelek, vendar ga niso upoštevali. Tožnik je navedel, da če ne bi hodil več na demonstracije oziroma bi se izpisal iz stranke, potem težav ne bi več imel, saj so vse težave vezane na stranko. Čeprav je stranka zakonita oziroma dovoljena s strani države, je imel zaradi tega težave. Njihova stranka bori proti državi in jim je v napoto. Z aktivnostmi ni prenehal tudi na prošnjo svoje žene, ki ga je v imenu otrok rotila, da naj preneha. Na posebno vprašanje, ali je odšel iz izvorne države zato, da bi se izognil zaporni kazni, je tožnik odgovoril z da. Pri tem toženka poudarja, da status begunca ni institut, ki bi bil namenjen temu, da bi se osebe izognile izvršitvi izrečenih kazenskih sankcij v izvorni državi.

27.Na izrecno vprašanje, ali je naredil kakšno kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji, je odgovoril, da slovenskih zakonov ne pozna. Pomagal je sorodniku njegovega prijatelja in takrat so prišli policisti in ga obtožili, da pomaga ljudem, ki nimajo dovoljenja za prebivanje. Zaprli so ga za štiri mesece, čeprav ni nikoli ravnal v nasprotju z zakonom. Obsodili so ga za sedem mesecev in ga predčasno izpustili. Zaporno kazen je prestajal v Ljubljani in v Novem mestu. Na vprašanje, ali potem zatrjuje, da ni naredil nič kaj takega, je tožnik odgovoril, da ni vedel, da je to kaznivo dejanje. Toženka tožniku ne verjame in meni, da ves postopek ne govori resnice in preigrava vse možne načine, da bi prikazal sebe v najboljši luči. Iz sodbe I K ... izhaja, da je več tujcev oz. družin za plačilo nezakonito skušal spraviti čez ozemlje, čeprav je na osebnem razgovoru drugače povedal, in sicer, da je pomagal prijatelju njegovega sorodnika (torej zgolj enemu). Ker je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja, povezanega z ogrožanjem javnega reda in miru in ker sta s prevažanjem tujcev na ozemlju EU resno ogrožena javni red in mir, poleg tega tudi javna varnost, saj gre za osebe, katerih identiteta v večini primerov ni znana, poleg tega pa tudi ni znana njihova morebitna kriminalna preteklost in ne namere, zaradi katerih v države EU prihajajo, je sodišče ocenilo, da tožnikovo početje predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost in zaradi tega je tožniku izreklo izgon tujca iz države do petih let. Toženka pri tem ugotavlja, da se tožnik v Republiki Sloveniji ne podreja zakonodaji in ne izkazuje spoštovanja do države, v kateri se nahaja kot prosilec za mednarodno zaščito. Ko je bil o tem vprašan, se je sprenevedal. Vsa že opozorjena neskladja v njegovi izpovedi kažejo na to, da ne govori resnice in da prilaga zgodbo v svoj prid.

28.Toženka nato podrobno pojasni, zakaj je tožnik ni prepričal o tem, da je Potrdilo št. 2, ki naj bi bilo po mnenju B. najverjetneje ponarejeno, verodostojno. Glede na vsa dokazila in nasprotujoče izjave ni dokazal, da je v primeru vrnitve v svojo izvorno državo ogrožen.

29.Po mnenju toženke je tožnik s svojimi dejanji (udeležba na demonstracijah) in z izjavami (da ni mogel prenašati krivic, zato se je udeleževal demonstracij) izkazal, da državi nasprotuje. Glede na to, da pa je vsa leta obdržal službo v državnem podjetju (čeprav to glede na preučene informacije zagotovo ne bi bilo možno, če bi bil kakorkoli politično sporen za državo) je po mnenju toženke več kot očitno, da mu državni organi tovrstnih dejanj niso "zamerili" in da torej ni mogoče trditi, da je v izvorni državi doživel dejanja preteklega preganjanja ali da mu kaj takega grozi ob povratku v izvorno državo.

30.Toženka se v nadaljevanju opredeli še do fotografij in video posnetkov, ki jih je predložil tožnik, in sklene, da ne vplivajo na drugačno odločitev.

31.Toženka je preučila tudi informacije glede splošne situacije v Republiki Azerbajdžan, ki se nanašajo na demonstracije, odpustitev iz službe, aretacije in posledice za sorodnike, ter jih primerjal z izjavami tožnika. Ugotovila je, da informacije potrjujejo tožnikove izjave v delu, kjer je navajal datume demonstracij, ki so potekale v Bakuju.

32.Toženka je tudi ugotovila, da iz informacij izhaja, da se situacija v zvezi s človekovimi pravicami ni izboljšala, da je bil na na volitvah predsednik F. F. izvoljen že četrti mandat, da so volitve "potekale v omejevalnem političnem okolju in v skladu z zakoni, ki omejujejo temeljne pravice in svoboščine," da je najmanj 43 zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih in verskih aktivistov ostalo neupravičeno zaprtih, medtem ko jih je več deset pridržanih ali pod kazensko preiskavo in se soočajo z nadlegovanjem in prepovedmi potovanj ali pa so pobegnili iz Azerbajdžana, da omejevalni zakoni prepovedujejo neodvisno delovanje nevladnih organizacij, da velike kršitve človekovih pravic predstavlja tudi sistemsko mučenje, neupravičeno vmešavanje v delo odvetnikov in omejevanje svobode medijev, da so oblasti izpustile nekaj političnih aktivistov, vendar so še naprej zapirale druge kritike na podlagi politično motiviranih obtožb, da so organi še naprej ciljali na vodilne člane opozicijskih političnih strank, da je januarja sodišče namestnico predsednika H. (H.) obsodilo na tri leta zaradi lažnih obtožb tihotapljenja, da je sodišče Orkhana Bakhishlija, še enega vodilnega člana H., obsodilo na šest let zapora zaradi lažnih obtožb zaradi posesti droge, da naj bi bil G. G., svetovalec predsednika H., izpuščen po triletni kazni zaradi lažnih obtožb za huliganstvo, toda na dan njegovega pričakovanega izpusta so uradniki zoper njega vložili dodatne obtožbe in trdili, da so našli nož pod blazino in da če bo obsojen, se lahko sooči s šestimi dodatnimi meseci zaporne kazni. Informacije potrjujejo, da je bilo decembra 2013 res aretiranih nekaj ljudi, vendar je iz poročila razvidno, da so bile osebe obsojene na krajše zaporne kazni (15 dni do 18 dni), a zaradi tega, ker so kršile zakon o javnih zbiranjih. Poročila nakazujejo, da je bilo nekaj ljudi kaznovanih s 350 do 500 manati. Toženka pa je menila, da informacije, ki jih je priložil tožnik in ki se nanašajo na stanje v azerbajdžanskih zaporih in političnih zapornikov, za njegov primer niso aktualne. Nikoli ni zatrjeval, da bi prestajal zaporne kazni v zaporu, pač pa, da se kratke zaporne kazni prestajajo v kletnih prostorih policije.

33.Toženka je nato menila, da so razlogi za prijetje tožnika, ki izhajajo iz predloženih sklepov Okrožnega sodišča v Našimi resnični in tožniku ni verjela glede njegovih razlogov. Ob navajanju statističnih podatkov je sklenila, da tožnik samo zaradi tega, ker je član stranke A., ne more izkazovati utemeljenega strahu pred preganjanjem. Za azerbajdžanske oblast ni bil kakorkoli sporen ali politično zanimiv, prav tako ni bil viden predstavnik političnega življenja in po lastnih navedbah na demonstracijah ni počel nič spornega. Tožnik je glede s strani toženke pridobljenih informacij o izvorni državi izpostavil, da oblast preganja nasprotnike oblasti s politično motiviranimi kazenskimi postopki, da so nasprotniki vlade sistematično aretirani, priprti in podvrženi nepoštenim sodnim postopkom, da so v zaporih podvrženi mučenju in ponižujočemu ravnanju, da je to potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v petih ločenih primerih ugotovilo, da za samovoljnim pridržanjem vladnih kritikov stojijo politični motivi in da so preganjani tudi člani stranke, ki ji je pripadal tudi tožnik. A tožnik v to skupino ne sodi.

34.Toženka je navedla še, da iz informacij izhaja, da je na desetine novinarjem, odvetnikom, političnim aktivistov in zagovornikom človekovih pravic prepovedano zapustiti državo, tožnik pa ni imel nobenih težav, ko jo je zapustil. Vso pot je potoval legalno, na meji ni bilo nobenih problemov, kar zagotovo ne bi bilo mogoče, če bi bil za azerbajdžansko oblast tako sporen. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ni bil deležen preteklega preganjanja, glede na preučene informacije, sploh ob upoštevanju dejstva, da so bili z odlokom pomiloščeni vidnejši politiki, ki so storili še huda kazniva dejanja, pa ni mogoče verjeti niti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno deležen prihodnjega preganjanja. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da mu država ne želi, ali ni sposobna nuditi zaščite.

35.V nadaljevanju izpodbijane odločbe je toženka presojala upravičenost prve tožnice do priznanja mednarodne zaščite. Navedla je, da tožnica niti izrecno in niti po smislu svojih navedb ne uveljavlja razlogov, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca. Na podlagi preučenih in v odločbi obširno povzetih informacij o stanju v Ukrajini je ugotovila, da obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorni kraj soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vrnitev civilista na katerokoli območje Ukrajine predstavljala utemeljeno tveganje za soočenje z resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, možnosti notranje zaščite pa trenutno ne obstaja.

36.Toženka je tožnico varnostno preverila tudi pri Policiji. Pri Policiji je bil v letu 2021 enkrat vnesen ukrep javne varnosti, medtem ko so za tožnika navedli, da je v letu 2021 desetkrat vnesen ukrep javne varnosti (z obnašanjem vzbuja sum). Iz dopisa tudi izhaja, da naj se tožniku ne dodeli statusa mednarodne zaščite, saj njegova ravnanja in dejanja predstavljajo nevarnost za Slovenijo oz. pomenijo varnostno tveganje za ljudi in javno varnost, prav tako pa iz njegovih dejanj izhaja, da ne upošteva/spoštuje oz. se ne podreja pravnemu redu in pravnim normam Republike Slovenije, niti se jim ne bo v bodoče.

37.Toženka je presodila, da prva tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, medtem ko tožnik in njuni mladoletni otroci, vsi državljani Republike Azerbajdžan, pogojev za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite ne izpolnjujejo. ZMZ-1 v četrtem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ družinskemu članu prosilca iz 25. točke 2. člena tega zakona, ki sam ne izpolnjuje pogojev za tako zaščito in pri katerem niso podani izključitveni razlogi iz prvega, drugega ali četrtega odstavka 31. člena tega zakona, prizna enak status kot družinskemu članu, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa. Tako je toženka odločila, da se prošnji mladoletnih otrok za mednarodno zaščito ugodi na podlagi omenjene določbe in se jim tako prizna status subsidiarne zaščite. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je pristojni organ določil tudi trajanje subsidiarne zaščite, ki ne sme biti krajše od enega leta. Glede na to, da zaenkrat ni mogoče predvideti razpleta dogodkov v Ukrajini, je toženka ocenila, da je najbolj primerno, da se v konkretnem primeru določi, da subsidiarna zaščita traja eno leto in se po tem obdobju ponovno presodi splošne varnostne razmere.

38.Tožniku subsidiarne zaščite tožniku zaradi obstoja izključitvenega razloga ni priznala. Sklicevala se je, da je bil 18. 12. 2018 na Okrožnem sodišču v Novem mestu pravnomočno obsojen na kazen sedem mesecev zapora in stransko kazen izgona iz države za čas 5 let zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen. V skladu s 30. točko drugega člena ZMZ-1 je kaznivo dejanje tisto hudo kaznivo dejanje, za katero je v Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let. Toženka je še ocenila, da je bilo kaznivo dejanje tožnika neprimerno in obsojanja vredno, ter s svojo težo dosega standard, kot ga glede pojma "nevarnost za skupnost ali varnost Republike Slovenije" opredeljuje četrta alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. V času kriminalnega dejanja je bival v azilnem domu kot prosilec za mednarodno zaščito in bil poleg brezplačne nastanitve upravičen tudi do brezplačne prehrane, nujnega zdravljenja, obleke in obutve, osnovnih higienskih potrebščin ter mesečne žepnine. V Republiki Sloveniji je bil torej na varnem, a se je vseeno odločil, da bo zlorabil gostoljubnost države. Problematika tihotapljenja nezakonitih migrantov čez državne meje predstavlja za Republiko Slovenijo velik izziv, saj je naša država na eni izmed najbolj obremenjenih migrantskih poti. Ilegalno spravljanje ljudi čez mejo in njihovo ekonomsko izkoriščanje je zelo pogosto povezano tudi z velikim tveganjem za življenje in zdravje ljudi (ne samo ilegalnih migrantov, ki pogosto v nemogočih razmerah potujejo v ciljne države, ampak tudi državljanov Republike Slovenije, ki ne vedo, kdo vse v njihovo državo pride in s kakšnimi nameni), ter je za našo družbo izjemno nevarno in zavržno kriminalno početje. Tožnik zato predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost Republike Slovenije. S tem je izpolnjen pogoj iz druge in četrte alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

Tožba

39.Tožniki vlagajo tožbo zoper I. in II. točko odločbe iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagajo, da sodišče odloči o sporu polne jurisdikcije, ker so za mednarodno zaščito zaprosili že leta 2018 in so izpolnjeni vsi pogoji iz 65. člena ZUS-1.

40.Ugovarjajo formulaciji izrekov iz izpodbijane odločbe, ker toženka ni odločila v posebni točki izreka o statusu begunca in v posebni točki izreka o statusu subsidiarne oblike zaščite. Glede tožnikov D. D. in E. E. zgolj odsotnost dokumentov sama po sebi ne zadošča za obstoj očitnega dvoma v njuno istovetnost. Toženka ni upoštevala, da sta starša tekom postopka za njiju nenehno navajala enake osebne podatke, tožnica E. E. pa osebnih dokumentov, ki ustrezajo določbam 97. člena Zakona o tujcih sploh ne more pridobiti. Glede državljanstva tretje tožnice E. E. je toženka informacije selektivno interpretirala. Napačno je ocenila, da lahko tožnica pridobi državljanstvo Ukrajine ali Azerbajdžana in ni pridobila informacij, kako poteka pridobitev državljanstva v praksi. Tudi ni upoštevala individualnih okoliščin primera, predvsem tega, da sta starša tožnice v Republiki Sloveniji kot prosilca za mednarodno zaščito in zato zanjo ne moreta pridobiti državljanstva. Toženka nima pristojnosti "podeliti” državljanstva tujih držav osebam, ki jih smatra za njihove državljane. S tem, ko je tožnici "pripisala” določeno državljanstvo, je napačno ocenila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnica de facto nima državljanstva niti Ukrajine niti Azerbajdžana.

41.Glede pristnosti dokumentov azerbajdžanske demokratične stranke št. ... in azerbajdžanske policije št. ..., tožniki uveljavljajo, da je toženka upoštevala le elemente poročila B., ki so tožniku v škodo, ne pa tudi elemente, ki so mu v korist. V poročilu je navedeno, da obstaja verjetnost (ne gotovost), da sta dokumenta ponarejena, pri čemer je eksplicitno poudarjeno, da je tovrstno mnenje podano kljub temu, da B. podatkov o tovrstnih dokumentih nima. Poleg tega so rezultati preiskave uvrščeni v lestvico s petimi stopnjami, ustrezna stopnja na lestvici pa se označi glede na omejitve pri preiskavi. Med omejitve spadajo nedostopnost podatkov za primerjavo, malo preiskovalnega gradiva, poškodovano preiskovalno gradivo itd. Iz lestvice je razvidno, da je B. rezultat spornih dveh dokumentov uvrstil na 4. stopnjo lestvice, ki se glasi: Rezultati preiskave kažejo, da obstaja verjetnost, da je/ni.... Preiskavo in podajo mnenja so močno omejevali....Pri tem je treba poudariti, da zajema 1. stopnja največjo stopnjo gotovosti, 5. stopnja pa najmanjšo (nedokazljivost).

42.Iz sodbe I U 1667/2017 z dne 8. 3. 2019 izhaja, da bi lahko toženka ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti, ne more pa le priti do zaključka, da dokazila ne more upoštevati kot dokaz. Pa tudi če predloženega dokumenta ni mogoče upoštevati, je še vedno treba presojati ostala dokazna sredstva. Sklicujejo se na odločbo Upravnega sodišča I U 629/2017 s 26. 3. 2018, iz katere izhaja, da je treba razlikovati med "elementi", s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito in "dokazi". Pojem "elementi", s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo, je širši od pojma "dokazi", kajti med elemente spada poleg izjav prosilca tudi dokumentacija, s katero prosilec razpolaga, glede starosti, identitete, porekla in drugih zadev, ki jih omenja člen 4(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; med elemente spadajo tudi "razlogi" za prošnjo in morebitni drugi "dokazi", ki jih predloži prosilec, in informacije o stanju v izvorni državi. Razlikovanje med "elementi" in "dokazi" je v azilnem postopku pomembno ne samo zaradi pravilnosti poimenovanja glede na besedilo predpisov EU, ampak tudi zato, ker se z dokazi dokazujejo historična dejstva o preteklih dejanjih (preganjanja ali resne škode), med tem ko je za odločanje o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito bistvena ugotovitev nevarnosti za preganjanje ali resno škodo v primeru vrnitve, kar je negotov dogodek v prihodnosti. Tega ni mogoče ugotavljati zgolj z dokazi o obstoju določenih historičnih dogodkov, ampak se to tveganje kot negotovo dejstvo ugotavlja tudi z raznimi specifičnimi ali splošnimi informacijami o stanju v izvorni državi.

43.Tožnik ni vedel niti ni mogel vedeti, da sta dokumenta lahko ponarejena. Dokumenta je pridobil po tem, ko je že zapustil izvorno državo, kar je popolnoma razumljivo, saj se je pred odhodom iz države skrival, prav tako pa je moral skupaj z družino zapustiti državo. Ni neobičajno, da prosilci za mednarodno zaščito pridobijo dokumente po tem, ko so že podali prošnjo za mednarodno zaščito.

44.Kljub temu, da med strankama ni sporno, da se je tožnik udeleževal protestov, mu toženka očita, da iz slik niso razvidni datumi in ure nastanka ter da s slikami ni izkazal, da je v izvorni državi ogrožen. Toženka bi morala slike presojati skupaj z ostalimi navedbami tožnika ter informacijami o izvorni državi. Prav tako je napačno ovrednotila posnetke, ki jih je v postopek predložil tožnik. Tudi če ga na posnetkih ni, je iz teh razvidno, na kakšen način policija preganja protestnike na demonstracijah.

45.Glede izjav tožnika o preteklem preganjanju toženka tožniku ne verjame, da je bil pozvan, da naj odgovarja na kratko. Toda iz zapisnika osebnega razgovora tožnika z dne 25. 5. 2018 izhaja, da se je njegov osebni razgovor začel ob 18. uri, končal pa ob 20. uri, pri čemer je nato potekalo še branje zapisnika, ki je trajalo 45 minut. Celotni osebni razgovor je tako trajal 2 uri in 45 minut. Iz komplektnosti tožnikove zgodbe je razvidno, da tožnik ni imel dovolj časa, da bi lahko izpovedoval podrobnosti posameznih dogodkov. Toženka ga o podrobnostih mučenja in njegovih občutkih ob tem tudi ni izprašala, čeprav na to opira svojo odločbo. S tem je tožniku kršila pravico do izjave.

46.Poleg tega je obrazložitev v izpodbijani odločbi nekonsistentna, saj na eni strani toženka tožniku očita, da svojih navedb ni podal dovolj obsežno, po drugi strani pa navede, da je odgovarjal obširno in tekoče. Verodostojnost tožnika je presojala le glede obsega njegovih navedb ne pa tudi glede vsebine. Policijsko nasilje na demonstracijah kot mučenje ob tožnikovem prijetju, predstavljajo kršitev njegovih temeljnih človekovih pravic. Tožnik je bil kaznovan za izvajanje svoje temeljne pravice (izražanje političnega mnenja na mirnih demonstracijah - pravica do izražanja) s strani državnih organov (Policije), katerih funkcija je pomagati ljudem v nesreči, skrb za spoštovanje zakonov in zagotavljanje varnosti v družbi. Nad tožnikom so policisti izvedli kaznivo dejanje in to na zelo ponižujoč način, ki dosega prag resnosti, ki je potreben za kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

47.Glede dogodkov dne 10. 3. 2013 je toženka navedla, da tožniku ne verjame, da bi se demonstracij udeležil, saj svoje navedbe potrjuje z verjetno ponarejenim dokumentom. Iz informacij o izvorni državi je razvidno, da azerbajdžanske oblasti pogosto aretirajo posameznike na demonstracijah in, da je bilo spomladi 2013 v Bakuju več miroljubnih demonstracij, na katerih je policija uporabila nasilje in razgnala ljudi. Udeležencev niso aretirali naključno, ampak so se osredotočili predvsem na določene osebe, kot so koordinatorji, voditelji in mladinski vodje. Toženka tožniku ni očitala nekonsistentnosti v navedbah in ni našla neskladnosti v tožnikovih navedbah ter informacijah o izvorni državi. Svojo oceno je uprla izključno samo na del poročila B. Glede dogodkov konec oktobra 2013 tožnik pojasnjuje, da gre zgolj še za en dogodek, iz katerega je razvidno, da se v izvorni državi ni mogel svobodno politično udejstvovati. Dejstvo, da ob deljenju propagandnega gradiva ni bil huje poškodovan s strani policije, ne pomeni, da dejanje, ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin primera, ne predstavlja preganjanja. Glede razhajanj med tožnikovim opisom dogodkov dne 12. 10. 2013 in priloženega dokazila - Sklep o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku št. ..., opozarja, da toženka vsebine predloženega sklepa ni kritično ocenila. Ni upoštevala, da policija v Azerbajdžanu arbitrarno zapira osebe, ki izrazijo kritiko do oblasti, da so novinarji in aktivisti družbenih medijev, ki izrazijo odklonilnost ali kritiko do oblasti, nenehno pridržani ali zaprti zaradi različnih obtožb, kot so neupoštevanje policije, huliganstvo, izsiljevanje, spodbujanje etničnega in verskega sovraštva ali izdajstvo, pa tudi posedovanja drog ali nezakonitega posedovanja orožja. Tožnikove navedbe se skladajo z priloženimi informacijami o izvorni državi. Izpovedal je, da je protestiral mirno in da ni počel nič nezakonitega ter da je poskušal policistom ubežati, vendar jih je bilo veliko. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je vseskozi zanikal ravnanje, ki mu ga je očitala policija v izdanih dokumentih. Glede tega dogodka toženka v nadaljevanju navaja, da mu ni uspelo izkazati, da je bil na policijski postaji mučen, pri čemer svoj zaključek ponovno upre na poročilo B. Tožnik je izpovedal, da so ga policisti pretepli, kar prestavlja kršitev 3. člena EKČP, iz zapisnika osebnega razgovora pa ni razvidno, da bi se postavljenim vprašanjem kakorkoli izmikal, zato ni utemeljen očitek toženke, da ni uspel obširno in prepričljivo pojasniti zatrjevanega mučenja. Toženka ga o tem ni povprašala. Poleg tega od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da razkrijejo vse podrobnosti in elemente nasilja, katerega žrtve so bile. Toženka tožniku tudi neutemeljeno očita, da se na sklep Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku št. ... ni pritožil. To še ne pomeni, da se z izdano odločitvijo strinja, sploh pa so postopki aretacij, pridržanj in sodni postopki nezakoniti in koruptivni. Da politično preganjani posamezniki niso deležni poštenih sojenj, izhaja tudi iz informacij o izvorni državi.

48.Samo zato, ker je bil tožnik izpuščen in je lahko nadaljeval z delom, še ne pomeni, da ni utrpel resne škode in da ni bil preganjan. Glede opravljanja dela iz informacij ne izhaja, da vsi aktivni člani opozicijskih strank avtomatično izgubijo službo oz. se ne morejo zaposliti. Nasprotno, oblast je selektivna in ni imela enega samega pristopa glede zaposlovanja in izgube služb. Napačen je zato zaključek toženke, da informacije o izvorni državi potrjujejo, da tožnik ni imel težav zaradi svojih aktivnosti v okviru stranke A., saj je živel popolnoma normalno življenje in bil ves čas zaposlen. Iz izjav tožnika je namreč razvidno, da je bil večkrat deležen nasilja s strani policije, mučenja v času priprtja ter nadlegovanja. Poleg tega je na osebnem razgovoru pojasnil, da je bil službo primoran zapustiti, saj se je zaradi prejemanja pozivov moral začeti skrivati. Tožnik je vse dogodke iz leta 2013 podrobno in natančno opisal ter zanje predložil dokazila. Zaključek toženke, da se mu v letu 2013 ni nič zgodilo in da bi z aktivnostmi prenehal, če bi bil resnično ogrožen ali pa državo zapustil prej, je napačen.

49.Glede protesta pred Bakujskim sodiščem 6. 5. 2014 je toženka napačno presodila videoposnetek, saj ima ta ljub temu, da tožnika ni na njem, dokazno vrednost. Potrjuje njegove navedbe o dogodku.

50.Glede dogodkov na volitvah v parlament 1. 11. 2015 tožnik pojasnjuje, da se ni sam oklical za opazovalca volitev, ampak se je kot opazovalec volitev udeležil v sklopu aktivnosti svoje stranke. Za opravljanje nalog opazovalca volitev se je javil svoji stranki samoiniciativno. V povezavi s svojimi aktivnostmi kot opazovalec volitev je v postopek predložil tudi dve izkaznici, ki potrjujeta njegove navedbe. Zaradi opozarjanja na nepravilnosti je bil odpeljan na policijsko postajo v Hirdalanu, kjer je moral podpisati huliganski protokol. Zaključek toženke, da ni navedel, da bi imel zaradi tega težave, je napačen, saj je bil tožnik na poti s policijske postaje napaden. Zaključek toženke, da napada ni mogoče povezati s tožnikovo funkcijo, saj gre lahko za povsem naključen in nepovezan dogodek, je neutemeljen. Tožnik je izpovedal, da gre po njegovem mnenju za povezane dogodke in da se je napad nanj zgodil zaradi njegovega udejstvovanja v stranki A. in kot nadzornika volitev, saj želi na tak način država prestrašiti posameznike. Po mnenju tožnika tako med dogodkom in njegovim političnim udejstvovanjem obstaja vzročna zveza, v nasprotju z zaključkom toženke pa je utrpel hudo škodo. Toženka ni pojasnila, zakaj dvomi v njegove navedbe, da policija o tem ni naredila nobenega zapisnika. Poleg tega je eden izmed akterjev preganjanja policija, ta pa ne more nuditi zaščite v kontekstu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1.

51.Tožnik je v postopek predložil tudi dokazilo Ministrstva za zdravje št. ..., ki potrjuje da je potreboval zdravniško pomoč in da je bil pretepen. Prav tako je iz dokazila razvidno, da je tožnik že ob hospitalizaciji navedel, da je bil poškodovan, ker je deloval kot opazovalec za stranko A. Tožniku je bilo predpisano mirovanje, ne pa tudi prepoved političnega udejstvovanja. Dejstvo, da s svojimi aktivnostmi ni prenehal, ne pomeni, da ni bil preganjan. Prav tako pomanjkanje zdravniške dokumentacije o poslabšanju zdravstvenega stanja ne pomeni, da ni bil politično aktiven.

52.Dne 11. 9. 2016 se je ponovno udeležil demonstracij in bil prijet s strani policije. Odpeljan je bil na policijsko postajo št. D., kjer je bil ponovno ustrahovan in pretepen. Policija ga ni obtožila zaradi dogodka na protestu, ampak ga je obravnavala na podlagi izmišljenega dejanja, ki naj bi se zgodilo 2. 9. 2016. Razlog za njegovo obtožbo je bil torej izmišljen. Tožnik je bil na protestu na začetku vrste in je prav tako glasno pozival k predsednikovemu odstopu. Protestniki so se držali pod rokami. Tožnik zaradi dogodkov ni bil popolnoma miren, kar je za protestne shode razumljivo. Vendar to ne pomeni, da je bil na protestu na kakršen koli način fizično agresiven. Navedel je, da je poznal nekatere policiste na policijski postaji že iz otroštva. Prav tako je navedel, da policija točno ve, kdo je, da imajo vse njegove podatke in da vedo, da aktivno podpira stranko A. Ko je bil na demonstracijah se je drl, na policijski postaji pa se je obnašal primerno, saj je vedel, da je lahko podvržen mučenju. Ko ga je policija pretepala, se je branil z rokami, tako da se je pokril. Toženka je predložen dokument Okrožnega sodišča v Našimi in delovanje policije obravnavala izključno iz vidika običajnih policijskih akcij in pripisala večjo verjetnost državnim dokumentom, kot pa izjavam tožnika in informacijam o izvorni državi.

53.Glede navedb, da je bil tožnik v času pripora pridržan na policijski postaji in ne v zaporu, tožnik opozarja na informacije o izvorni državi, ki jih je predložil v postopku februarja 2020. Iz informacij organizacije Human Rights Watch namreč izhaja, da so politični zaporniki tudi več dni zadržani v policijskem priporu, kjer so podvrženi nasilju in mučenju. Enako potrjujejo tudi informacije CPT na katere se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi in iz katerih izhaja, da je tudi Odbor za preprečevanja mučenja pridobil podatke, da se celice na policijskih postajah včasih uporabljajo za daljše obdobje. Informacije o slabih razmerah na policijskih postajah v Bakuju potrjujejo tožnikove navedbe, kljub temu, da se ne nanašajo točno na tiste policijske postaje na katerih je bil pridržan. Informacije mu tako govorijo v korist in ne škodo, toženka pa jih je pristransko obravnavala.

54.Dne 26. 9. 2016 so ga na policijski postaji obtožili, da je po krivem obsojal državne opazovalce volitev, dobil je tudi poziv, da se mora 23. 11. 2016 zglasiti na policijski postaji. Dogodek je bil zanj ključnega pomena, saj je vplival na njegov odhod iz izvorne države. Tožnik se je namreč 23. 11. 2016 zglasil na policijski postaji, kjer je bil obtožen, da je na družbenih omrežjih delil prepovedane stvari. Policija mu je grozila, da ga bodo obtožili preprodaje narkotikov, kar znaša 6-10 let zaporne kazni. Toženka je delovanje policije obravnavala pristransko z vidika običajnih policijskih akcij in ni upoštevala navedb in drugih dokazil tožnika, da so bila vsa njegova pridržanja politično motivirana. Dejstvo, da so ga po tem izpustili, ne pomeni, da ni bil preganjan. Toženka tožniku očita, da je iz pozivov policije (dokazilo št. 5 in 6) razvidno, da se mora zglasiti na policijski postaji kot obdolženec v kazenskem postopku. Ker se vsebina poziva ne sklada z njegovimi izjavami, toženka sklepa, da se dogodki niso odvili na način, kot jih je predstavil. Pri tem mu očita, da glede neskladnosti ni podal pojasnil kljub temu, da je večkrat poudaril, da ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je prepričan, da so pozivi in obtožbe posledica njegove prijave na Komite. Iz pozivov je tudi razvidno, da postopki zoper tožnika leta 2017 še niso bili končani, kot to zmotno navaja toženka. Tožnik je tudi navedel, da je izvorno državo zapustil 2017, ker se je bal, da ga bodo aretirali. Torej ni bil mnenja, da so bili ob zapustitvi države postopki zoper njega končani.

55.Toženka mu očita nekonsistentnosti med njegovimi izjavami in časopisnim člankom z dne 3. 3. 2017. Glede tega poudarja, da v članku ne piše, da je zapustil državo, ampak, da ga država sili v to, da jo mora zapustiti. Piše tudi, da ne bi rad zapustil države in da prosi za pomoč. Tožnik vztraja, da je prevod časopisnega članka napačen in predlaga, da se članek ponovno prevede.

56.Glede beleženja podatkov s strani policije je konsistentno navedel, da policija beleži pridržanja le takrat, ko gre oseba v zapor. Pojasnil je, da policija ne beleži vsakega stika s posameznikom in da ne beleži postopkov, v katerih je bila oseba mučena, beleži pa postopke, ko je nekdo v zaporu. Ker je bil obravnavan v številnih postopkih, je popolnoma razumljivo, da je policija o njem vodila evidenco.

57.Glede dogodka 18. 8. 2013 pojasnjuje, da ga ni omenil, ker ga je toženka pozvala, da naj opiše le dogodke na katerih ga je tepla policija. Glede očitanih nekonsistentnostih o številu prejetih pozivov pa, da je že na prvem osebnem razgovoru navedel, da je prejel štiri pozive s strani policije. Glede predloženega dokumenta št. 2 (azerbajdžanske policije, št. ...) mu toženka očita, da ga ni predložil že ob prošnji za mednarodno zaščito. Iz osebnih razgovorov tako tožnika kot tudi njegove žene je razvidno, da je bila njihova predaja v Slovenijo stresna in naporna. Družina je bila pri tem ločena, saj je bil Sloveniji predan skupaj s sinom, ločeno od žene in hčere. S sinom so ju odpeljali sredi noči, tožnice pa zaradi spontanega splava, ki ga je doživela zaradi stresa tekom predaje, niso mogli. To potrjujejo tudi informacije o Dublinskih postopkih, iz katerih izhaja, da se v Nemčiji predaje po Dublinu ne oznanijo v naprej, temveč policija nekega dne kar pride. Tožnikove navedbe, da so morali poleg tega še hitro spakirati in so nekateri dokumenti v naglici padli na tla, tako ne morejo biti nerazumni, poleg tega je tožnikova žena dokumente predložila ob podaji prošnje, torej takoj, ko je bilo to mogoče.

58.Toženka tožniku v izpodbijani odločbi na več mestih očita, da ni utrpel resnejših posledic pri nasilju s strani policije ter da je lahko normalno nadaljeval z delom in življenjem. Vsakega od dogodkov, ki jih je opisal, je presojala posamezno, čeprav jih je treba presojati skupaj, saj kumulativno dosežejo stopnjo preganjanja. Na več mestih mu je tudi očitala, da ni utrpel resnejših posledic. Tekom postopka je izpovedal, da je bil zaradi sodelovanja na demonstracijah večkrat pridržan, na policijski postaji pa je bil podvržen mučenju ali nasilju s strani policije.

59.Tožnik se sklicuje na določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 in da obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bo v primeru vrnitve ponovno pridržan s strani policije, kjer bo ponovno podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ter bo celo zaprt za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, za 6-10 let, ter bo lahko podvržen mučenju v zaporu. Iz njegovih navedb je razvidno, da v Azerbajdžanu ni živel normalnega življenja, kot mu to očita toženka ampak, da mu je bila kršena pravica do svobode izražanja. Policijskih akcij tako ni mogoče presojati z vidika običajnega policijskega delovanja ampak z vidika preprečevanja uresničevanja temeljnih človekovih pravic ter njihovih kršitev. Tožnik je bil v izvori državi preganjan s strani državnega organa, zato je neutemeljen zaključek stranke, da bi moral iskati pomoč in zaščito pri policiji. Poleg tega ni pravilen zaključek toženke, da je policija po tem, ko je prijavil pretep, pravilno ukrepala in storila vse, kar je bilo v njeni moči. Jasno je navedel, da zapisnika policija ni želela izdati in ko se je vrnil in vprašal, če je že kaj novega o njegovem primeru, so mu celo rekli, da naj ničesar ne pričakuje, saj je nasprotnik oblasti.

60.Toženka je tudi napačno presojala upravičenost tožnika do subsidiarne zaščite.

61.Glede pomilostitev iz informacij o izvorni državi izhaja, da je še vedno zaprto veliko število političnih nasprotnikov in da država še vedno zapira politične nasprotnike. Temu ne oporeka niti toženka, ki se strinja, da to izhaja iz informacij o izvorni državi. Prav tako iz informacij izhaja, da je bilo nekaj pomiloščenih oseb ponovno zaprtih. Pomilostitve zapornikov tako ne predstavljajo prenehanja političnega preganjanja podpornikov in članov opozicijskih strank v Azerbajdžanu. Tožnik poleg tega pojasnjuje, da je bila večina pomiloščena zgolj nekaj mesecev pred iztekom njihove kazni.

62.Glede mladoletnih tožnikov tožniki toženki očitajo, da ni individualno presojala njihovih razlogov za mednarodno zaščito. Presojala jih je samo v okviru navedb prvega tožnika, ne pa tudi v okviru navedb prve tožnice. Pri tem položaja otrok v primeru vrnitve v Azerbajdžan, kjer je preganjan tožnik, ni presojala. Tudi ne ogroženosti otrok tožnikov v primeru vrnitve v Ukrajino. Prav tako ne največje koristi otrok, s čimer ni spoštovala predhodne sodbe sodišča v predmetni zadevi.

63.Glede prve tožnice je napačna ugotovitev toženke, da tožnica niti izrecno niti po smislu svojih navedb ni uveljavljala razlogov, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca. Tožnica je namreč utemeljevala svoje razloge za mednarodno zaščito tako s preganjanjem v Azerbajdžanu kot tudi v Ukrajini. Tožnica se sicer strinja, da je treba njeno upravičenje do mednarodne zaščite obravnavati glede na njene izjave, ki se nanašajo na Ukrajino. Z vidika statusa begunca je pomembno, da je na osebnem razgovoru 19. 9. 2018 izjavila, da prebivalci Ukrajine mislijo, da so se prebivalci Donjecke pokrajine odločili sami oz. prostovoljno za odcepitev od Ukrajine, čeprav so prebivalce proruske oblasti silile, da se udeležijo volitev za samostojno in neodvisno Donjeceko republiko. Iz tega izhaja, da je lahko tožnica v Ukrajini preganjana tudi na podlagi pripisanega političnega mnenja, zaradi pripisane podpore proruskim oblastem in odcepitve republike od Ukrajine. Prav tako je iz informacij razvidno, da se je situacija v Ukrajini z napadom Rusije bistveno poslabšala. Vendar toženka preganjanja zaradi pripisanega političnega mnenja ni presojala in položaja tožnice z vidika spremenjenih razmer pri odločitvi ni upoštevala. Odločbe se zato v tem delu ne da preizkusiti.

64.Glede izključitve tožnika iz statusa subsidiarne oblike zaščite tožniki toženki očitajo, da je presojo oprla izključno na storjeno kaznivo dejanje in predpisano zaporno kazen, ni pa upoštevala dejanske dolžine zaporne kazni, na katero je bil tožnik obsojen, niti tega, da je bil predčasno izpuščen. Ocena kazenskega sodišča glede njegove nevarnosti za pravni red Republike Slovenije se nanaša na stanje pred prestajanjem kazni. Tožniki se sklicujejo se na sodbo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-369/17 (Ahmad) in smernice EASO. Ocena, ali predstavlja prosilec nevarnost za skupnost, zahteva v prihodnost usmerjeno oceno in pristojne uradne osebe morajo opraviti prospektivno analizo grožnje, ki temelji na korelaciji med verjetnostjo in možnim obsegom nevarnosti. Tožnik meni, da toženka ni uspela izkazati, da dejansko predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe, oziroma, da ogroža delovanje institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva, povzroča tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogroža vojaške interese. Toženka tudi ni upoštevala tožnikove pravice do družinskega in zasebnega življenja in največje koristi otrok.

65.Tožniki sodišču predlagajo, da odpravi I. in II. točko izpodbijane odločbe in tožnikom prizna status begunca oziroma podredno, da se točka I. izpodbijane odločbe odpravi ter se tudi prvemu tožniku podeli status subsidiarne zaščite oziroma podredno, da se točka I. izpodbijane odločbe odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

66.Toženka pojasnjuje, da je postopek o mednarodni zaščiti enoten postopek, kar pomeni, da se vloži samo ena prošnja in se o tej prošnji odloči v celoti, torej ali se ji ugodi ali se jo zavrne, ni pa ji mogoče samo deloma ugoditi, ali jo samo deloma zavrniti. Prav tako kot obstaja ena pravica do mednarodne zaščite, tožniki pa povsem narobe razumejo odločitev SEU v zadevi C-662/17.

67.Starši tretje tožnice morajo priglasiti in izkazati njeno državljanstvo. V prošnji so jo deklarirali kot državljanko Azerbajdžana. Dejstvo, da njeno državljanstvo ni priglašeno ustreznim registracijskim organom izvorne države, še ne pomeni, da državljanstva nima, dokazno breme pa ni na toženki. Izvedba treh osebnih razgovorov kaže, da se je toženka v primeru tožnika potrudila, da v največji možni meri razjasni dejansko stanje in da mu je dala dovolj priložnosti, da pove vse, kar se mu zdi za obravnavo njegovega primera pomembno. Dolžnost tožnika je, da pojasni vsa dejstva in okoliščine zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik je ves čas odgovarjal nekonsistentno, z nastalimi nasprotji in nekonsistentnostmi je bil soočen, a jih ni znal zadovoljivo pojasniti. Njegovi odgovori so bili zelo pavšalni. Tožnik je ves čas postopka lažno, neprepričljivo in nepovezano opisoval okoliščine, na katere se je skliceval in že zaradi tega jih ni mogoče sprejeti za verjetne. S svojimi dejanji (udeležba na demonstracijah) in z izjavami (da ni mogel prenašati krivic, zato se je udeleževal demonstracij) je izkazal, da državi nasprotuje. Glede na to, da je kljub vsemu vsa leta obdržal službo v državnem podjetju (čeprav to glede na preučene informacije zagotovo ne bi bilo možno, če bi bil kakorkoli politično sporen za državo) in bil kljub udeležbi na več demonstracijah in kratkotrajnih zapornih kaznih zaradi neprimernega obnašanja do uradnih oseb, toženka meni, da je več kot očitno, da mu državni organi tovrstnih dejanj niso "zamerili" in da torej ni mogoče trditi, da je tožnik v izvorni državi doživel dejanja preteklega preganjanja ali da mu kaj takega grozi ob povratku v izvorno državo.

68.Prva tožnica nikoli ni navedla, da bi bila v izvorni državi ogrožena ali na kakršen koli način preganjanja, temveč, da je Ukrajino zapustila zato, ker je odšla k svojemu možu v Azerbajdžan. Tožnica tako niti izrecno niti po smislu svojih navedb v zvezi s svojo izvorno državo ne uveljavlja razlogov, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca.

69.Četudi izhajamo iz opredelitve sodbe SEU v zadevi Ahmad, torej, da mora pristojni nacionalni organ ali sodišče, ki odloča o prošnji za subsidiarno zaščito, presoditi težo zadevne kršitve in pri tem preučiti vse okoliščine danega primera, je ravnala natanko tako, saj se je podrobno opredelila tudi do osebnih okoliščin tožnika in kaznivega dejanja kot takega. Iz tožbenih navedb je mogoče zaključiti, da tožnik docela minimizira kaznivo dejanje, ki ga je storil. V skladu z določbami ZMZ-1 gre za hudo kaznivo dejanje. Ne smernice EASA ne Kvalifikacijska direktiva in ne sodna praksa ne morejo natančno opredeliti vseh kaznivih dejanj, ki jih lahko okvalificiramo za "huda" ali "izredno huda”, ampak so našteti le primeri. Ogrožanje notranjega javnega reda Republike Slovenije, še posebej, če je storjeno v okoliščinah, kot ga je storil tožnik, je vsekakor mogoče opredeliti za dovolj hudo, da se tožnika izključi iz statusa subsidiarne oblike zaščite. Samo poimenovanje kaznivega dejanja ("hudo" ali "izredno hudo”) pri tem ne sme biti odločilnega pomena, ampak je potrebno skrbno pretehtati okoliščine storjenega kaznivega dejanja. Že Okrožno sodišče v Novem mestu je v kazenski sodbi ocenilo, da je pri tožniku podana resna grožnja za javni red in mu je zato dodatno izreklo izgon tujca iz države.

Prva in druga pripravljalna vloga tožnikov

70.Tožniki opozarjajo, da državljanstva tretje tožnice ne morejo priglasiti pred organi Ukrajine ali Azerbajdžana. Ta zahteva zanje pomeni, da bi morali kontaktirati organe svojih izvornih držav. S tem pa bi lahko izgubili svoj status subsidiarne zaščite, prvega tožnika pa izpostavili subjektom preganjanja oz. resne škode. Toženka je v skladu z 119. členom ZMZ-1 dolžna varovati osebne podatke prosilcev oz. oseb z mednarodno zaščito. Prvi tožnik se strinja z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, da je s svojo udeležbo na demonstracijah nasprotoval nepravilnostim v azerbajdžanski politiki in nasprotoval oblasti oz. državi. Napačna pa je njena ocena, da mu državni organi udeležbe na demonstracijah niso "zamerili”. Glede ogroženosti pete tožnice v primeru vrnitve je toženka v odgovoru na tožbo ponovno napačno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Ponovno je presojala njeno morebitno vrnitev v Azerbajdžan. Peta tožnica nima državljanstva Azerbajdžana in je otrok brez državljanstva.

71.Glede izključitve prvi tožnik glede na vse okoliščine primera ne zanika, da je storjeno kaznivo dejanje resne narave, a ne dosega praga izredno hudega kaznivega dejanja. Pri storitvi kaznivega dejanja tako npr. ni bilo uporabljeno nasilje ali orožje, motivacija ni bil zločin iz sovraštva. Glede obstoja nevarnosti za skupnost Republike Slovenije je toženka zgolj povzela navedbe iz sodbe kazenskega sodišča, ki pa se ne nanaša na prihodnje vedenje tožnika, temveč na vedenje pred prestajanjem zaporne kazni. Od prestajanja kazni (kazen zapora se je izvršila 20. 4. 2019) je tožnik v Republiki Sloveniji že več let in v tem času ni bil obtožen nobenega kaznivega dejanja. Poleg tega je že prišlo do zakonske rehabilitacije. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Kazenskega zakonika se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za ne obsojenega. Nevedoč, da je bila njegova obsodba že izbrisana, je tožnik Okrožno sodišče v Novem mestu prosil za pomilostitev glede stranske kazni izgona tujca iz države. Iz odgovora sodišča je razvidno, da je bila njegova obsodba že izbrisana iz kazenske evidence in da tožnik velja za ne obsojenega.

Presoja sodišča

72.Sodišče je na glavni obravnavi pogledalo in prebralo listine tožnikov, ki so v spisu označene kot priloge od A 1 do A 5 in toženke kot B1, listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-1240/2017, zaslišalo prvega tožnika in prvo tožnico ter po tolmaču prevedlo sporni del članka z dne 3. 3. 2017.

73.Tožba je utemeljena.

74.V zvezi z ugovorom tožnikov o pravilnosti izreka izpodbijane odločbe sodišče pojasnjuje, da ta ne odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. To je izreklo, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah (status begunca in status subsidiarne zaščite) nanjo pa se nanaša en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa.

a) Na splošno o političnem prepričanju kot razlogu preganjanja in oceni verodostojnosti izjav

75.Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

76.V obravnavani zadevi je zatrjevani razlog za preganjanje tožnika njegovo politično prepričanje. SEU je še pred izdajo izpodbijane odločbe podalo interpretacijo tako glede vsebine političnega prepričanja kot razloga preganjanja iz točke (e) prvega odstavka in drugega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95, tj. iz zadnje alineje prvega odstavka ter sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Prav tako glede dokaznih standardov.² Vse to bi toženka morala upoštevati. Za zakonito ugotavljanje neverodostojnosti tožnikovih navedb in dokazov je treba namreč izhajati iz pravilnih materialno-pravnih okvirov razlogov za preganjanje, skupaj z relevantnimi dokaznimi standardi.³ Sodišče bo zato v nadaljevanju povzelo za obravnavani primer relevantno sodno prakso, tudi tisto iz obdobja po izdaji izpodbijane odločbe.

77.Izhodiščno stališče SEU je, da čeprav se določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 uporabljajo za vse prošnje za mednarodno zaščito ne glede na zatrjevane razloge za preganjanje, morajo pristojni organi prilagoditi način preizkusa izjav ter listinskih in drugih dokazov glede na značilnosti vsake posamezne skupine prošenj za mednarodno zaščito, ob spoštovanju pravic, zagotovljenih z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).⁴

78.Po stališču SEU je treba pojem politično prepričanje razlagati "široko"⁵ in ker je določba točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 namenjena varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja, je treba politično prepričanje razlagati ob upoštevanju 11. člena Listine, ki je v uvodni izjavi 16 te direktive izrecno naveden kot eden od členov, ki se spodbuja z uporabo navedene direktive.⁶ V skladu z 11. členom Listine ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Kot izhaja iz Pojasnil k Listini in tretjega odstavka 52. člena Listine, imajo pravice, zagotovljene v njenem 11. členu, enak pomen in obseg kot pravice, zagotovljene z 10. členom EKČP, kot se razlagajo v sodni praksi ESČP, in to brez poseganja v to, da pravo Unije tem pravicam zagotavlja širše varstvo.⁷ SEU dodaja, da drugi odstavek 10. člena EKČP ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanjih splošnega interesa. ESČP je tudi poudarilo, da je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja, kadar se izjave nanašajo na vprašanje splošnega interesa.⁸ Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento."⁹ Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi.

79.SEU dodaja, da ni treba, da so mnenja, prepričanja, stališča pri prosilcu tako globoko zakoreninjena, da se prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel vzdržati njihovega izražanja, da ne bi s tem v negativnem smislu vzbudil zanimanja potencialnih subjektov preganjanja v tej državi.¹⁰ Za razlog političnega prepričanja ni predpisano tako, kot to velja za pripadnost določeni družbeni skupini, da mora biti tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, da naj se mu odreče.¹¹ Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom "politično prepričanje", zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.¹² SEU v zvezi z razlogom preganjanja zaradi političnega prepričanja tudi večkrat poudari, da mora pristojni organ v dokazno oceno vključiti "vse" upoštevne okoliščine¹³ in dejstvo, da prosilec ne bo mogel vedno svoje prošnje utemeljiti z dokumentirani ali drugimi dokazi.¹⁴

80.V konkretnem primeru sodišče v zvezi s presojo razloga za preganjanje ugotavlja, da je sodišče že v prvi sodbi, tj. I U 494/2020 z dne 17. 7. 2020, toženki dalo navodilo, da mora ponovno napraviti celovito dokazno oceno na način, da bo upoštevala ne samo okoliščine, ki izkazujejo majhno verjetnost, da so se dogodki odvijali iz razlogov, kot jih je zatrjeval tožnik, ampak bo morala upoštevati tudi tiste okoliščine, ki te verjetnosti ne zmanjšujejo.¹⁵ Sodišče je poudarilo, da so zlasti "pretirano enostranska stališča v dokazni oceni toženke oziroma njene zaključne ocene izhajajo iz vnaprejšnjega stališča, da političnega preganjanja ni bilo, ker naj bi državni organi zgolj opravljali svoje legitimno delo, ko toženka na primer pravi: da če bi bil tožnik resno ogrožen, bi prenehal s strankarskimi aktivnostmi; da ker ni predložil nobene zdravniške dokumentacije, ki bi nakazovala poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ni bil politično preganjan; če se tožnik res ne bi upiral in ne bi izkazoval neetičnih dejanj, potem policija ne bi imela motiva za aretacijo tožnika; toženka težko verjame, da bi policija osebe, ki ne storijo nobenega kaznivega dejanja, zaprla kar brez razloga; ker se prosilec ni pritožil zoper ravnanje policije, kot je sam dejal, ker se to ne bi izplačalo, to pomeni, da se je strinjal z odmerjeno kaznijo zaradi neetičnega ravnanja; da zgolj iz primerov drugih oseb ni mogoče posplošeno sklepati na odsotnost zaščite; da so policisti z grožnjami, da če ne bo prenehal z objavljanjem prepovedanih stvari in če se ne bo izpisal iz stranke, ga bodo policisti obtožili preprodaje narkotikov, zgolj delovali v skladu s svojimi pooblastili, ker je prosilec sam povedal, da je delil članke o nepravičnosti države in fotografije zapornikov; da se je s tem, ko je dal intervju za časopisno hišo, le še bolj izpostavil ravnanjem policije; da je zatrjeval, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, a po drugi strani je predložil dokazilo, vabilo na policijsko postajo". ¹⁶ Sodišče je opozorilo, da s takšnimi argumenti v dokazni oceni ni mogoče spoštovati določbe ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki varuje prosilce pred političnim preganjanjem.

81.Sodišče ugotavlja, da toženka navedenim navodilom ni sledila. Prav vsakega izmed izrecno izpostavljenih in z vidika pravilne uporabe pete alineje prvega odstavka in sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 problematičnih argumentov, je namreč v izpodbijani odločbi ponovila. Navedena stališča so tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 9. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95, po kateri so lahko dejanja preganjanja med drugim tudi pravni, upravni, policijski in/ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; ter odrekanje sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen, v povezavi z določbo 24. člena ZMZ-1, po kateri je lahko subjekt preganjanja tudi država (prva alineja 24. člena ZMZ-1 in točka (a) 6. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95). Če bi namreč bilo delo policije vselej zakonito, legitimno in v okviru pooblastil, na kar meri toženka s svojimi zgoraj predstavljenimi argumenti, brez upoštevanja tožnikovih navedb o politično motiviranem preganjanju, potem že po definiciji ne bi bile mogoče oblike preganjanja s strani države, kot so policijski ukrepi, kazenski pregon, odrekanje sodnega varstva ipd.

82.Toženka je v dokazno oceno tudi ponovno vključila izključno elemente, ki domnevno govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb in jih interpretirala na način, kot da te ne govorijo v smeri utemeljenega strahu tožnika pred preganjanjem. Kot bo sodišče pojasnilo, je glede na tožnikovo nesporno politično angažiranost ter na informacije o izvorni državi, taka dokazna ocena preveč enostranska. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.¹⁷ Tudi po 10. členu ZUP, ki se v postopku mednarodne zaščite uporablja na podlagi 33. člena ZMZ-1, o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Le na ta način je strankam omogočena pravice do izjave, varovana v 22. členu Ustave in ki zagotavlja pošten postopek.

83.Za ocenjevanje (ne)verodostojnosti izjav je v upravno sodni praksi uveljavljena shema, ki vsebuje tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.¹⁸

84.Nadalje so glede ocenjevanja verodostojnosti bistvena stališča SEU v zadevi C-756/21, X z dne 29. 6. 2023 o tem, da je splošna verodostojnost prosilca (v smislu točke (e) petega odstavka 4. člena¹⁹ Direktive 2011/95²⁰ ) le eden od elementov, ki jih je treba upoštevati za to, da se v fazi ugotavljanja dejanskih okoliščin, preveri, ali je treba izjave prosilca za azil potrditi;²¹ da je treba presojo o splošni verodostojnosti napraviti ne le upoštevajoč pogoje iz točke (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, pač pa tudi vse druge upoštevane elemente obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje;²² da celo lažna izjava v prvotni prošnji za mednarodno zaščito sama po sebi še ne more preprečiti, da se ugotovi splošna verodostojnost prosilca, saj so "enako pomembni" tudi dejstvo, da je prosilec ob prvi priložnosti to lažno izjavo pojasnil in preklical, trditve, s katerimi je bila ta lažna izjava nadomeščena, in poznejše vedenje prosilca;²³ in da mora država članica s prosilcem sodelovati, da se omogoči zbiranje vseh elementov, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil, še celo, če bi presoja vseh upoštevnih elementov privedla do tega, da splošne verodostojnosti prosilca ni mogoče ugotoviti.²⁴ SEU je torej poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti).

85.Da je treba dokaze presojati kot celoto, izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča, ki je izrecno zavrnilo sklicevanja toženke na razhajanja v izjavah, ki da kažejo na tožnikovo neverodostojnost in neresničnost njegovih navedb, saj da je treba pri tem pojasniti, zakaj so izpostavljena razhajanja "pomembna" in "kako bi ob oceni preostalih izvedenih dokazov lahko vplivala na njihovo skupno dokazno oceno",²⁵ in da zgolj ena nekredibilnost v zvezi s povodom za zapustitev države, ob ostalih konsistentnih in prepričljivih izjavah, ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno verodostojnosti.²⁶

Presoja notranje in zunanje (ne)konsistentnosti

86.Navedena materialnopravna izhodišča so pomembna za pravilno presojo izjav prvega tožnika in prve tožnice, glede katerih toženka predvsem tožniku na več mestih očita, da njegove navedbe niso resnične oziroma da so neverjetne in nekredibilne.

87.Toženka tožniku očita, da na prvem razgovoru v zvezi z demonstracijami 12. 1. 2013 ni navedel, da bi ga policija že med demonstracijami napadla in pretepla, pač pa je navedel zgolj, da ga je policija aretirala in odpeljala na nekdanji vojaški poligon. Ko ga je pooblaščena oseba na drugem osebnem razgovoru izrecno vprašala, ali se mu je na tem protestu kaj zgodilo, je navedel, da ga je že v času demonstracij napadla policija in ga pretepla. To naj bi bilo po mnenju toženke v nasprotju s Potrdilom A. z dne ..., iz katerega izhaja, da se je tožnik 12. 1. 2013 "soočal z nasiljem in fizičnim pritiskom zaradi udeležbe na demonstracijah", dodatno pa tožniku očita tudi, da glede tega dogodka ni opisal "nobenih osebnih okoliščin, kot npr. kako se je pri tem počutil, ali se je počutil takrat ogroženega, ali je utrpel kakšno poškodbo itd." in da na prvem razgovoru ni izrecno navedel, kako so jih mučili (na drugem razgovoru je navedel, da so morali roke potopiti v hladno vodo, nato pa so jih tolkli po rokah). Ne le, da navedba, da se je "soočal z nasiljem in fizičnim pritiskom zaradi udeležbe na demonstracijah" ni v nikakršnem nasprotju ne z navedbo, da jih je policija napadla in tepla že med demonstracijami, ne z navedbo, da so jih na demonstracijah aretirali in odpeljali na nekdanji vojaški poligon, toženka tožniku tudi neutemeljeno očita, da če bi se dogodki res zgodili, bi tožnik "zagotovo vsakič povedal enako".²⁷

Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in življenjsko celo bolj logično je ravno nasprotno. Sodišče tako ne vidi, kako bi lahko zgolj to, da tožnik sprva ni izrecno navedel, da ga je policija že med demonstracijami pretepala, kazalo, da ne govori resnice. Še posebej, ker navedeno glede na tožnikove navedbe o bolj ali manj nasilnem zatiranju večine protestov, ki se jih je udeleževal, tepež policije očitno ni bila posebna specifika točno tega protesta. Zato tudi ni utemeljeno pričakovanje, da ga bo vedno posebej izpostavil. Še manj to velja glede očitka toženke, da ni navedel "npr. kako se je pri tem počutil, ali se je počutil takrat ogroženega, ali je utrpel kakšno poškodbo". Odsotnost teh navedb, upoštevajoč, da je tožnik jasno navedel, da so ga mučili, ne more imeti zaznavnega vpliva na oceno verodostojnosti izjav. Po drugi strani pa toženka neutemeljeno ni upoštevala, da je tožnik obakrat povsem skladno (element notranje konsistentnosti) navedel: da mu je bil ta protest še posebej pomemben, ker so želeli ustaviti samomore mladih vojakov, katerim je bil sam priča, da jih je policija takrat z avtobusom odpeljala na nekdanji vojaški poligon in zmerjala, pretepala ter mučila, nakar so morali v mrazu pešačiti domov. Tudi sicer gre verjeti pojasnilu tožnika, da je imela oseba pred njim razgovor 6 ur (razgovor dne 25. 5. 2018 se je začel šele ob 18.00) in da mu je bilo rečeno, da bodo tukaj do 20.00, če bo preveč govoril. Še posebej, ker je naslednji osebni razgovor trajal 4 ure, zadnji, ki je predstavljal nadaljevaje prvega, pa 4,5 ure (oboje brez končnega branja zapisnika in odmora za kosilo). To lahko razumno razloži, zakaj tožnik na prvem razgovoru dne 25. 5. 2018 točnega načina mučenja ni opisal. Razgovor je bil bistveno krajši.

88.V zvezi z demonstracijami 10. 3. 2013 toženka dvomi, da se jih je tožnik sploh udeležil, ker svojo udeležbo dokazuje s potrdilom o A. z dne 14. 9. 2017, ki je verjetno ponarejeno. A to samo po sebi ne more dokazovati dejstva, da se demonstracij ni udeležil. Tudi zato, ker so se te demonstracije nesporno ponovno nanašale na smrti v vojski, torej tematiko za katero je tožnik prepričljivo pojasnil, zakaj je zanj pomembna. Tožnik je na obeh razgovorih in glavni obravnavi skladno in konkretno opisal, da so ga odpeljali na policijsko postajo št. 22, kjer so ga pretepali in žalili, in da je policija uporabila solzivec in vodne topove (element notranje konsistentnosti). Slednje v celoti potrjujejo informacije o izvorni državi (element zunanje konsistentnosti), na kar se tožba utemeljeno sklicuje. V zvezi s temi demonstracijami toženka še navede, da "težko verjame, da bi prosilca aretirala policija zgolj zato, ker je vzklikal na demonstracijah in ker je imel v rokah zastavo" in da je "neverjetno" , da bi tožnika, ki naj ne bi delal izgredov ali kakorkoli drugače vzbujal pozornosti "brez razloga odpeljali na policijsko postajo in brez razloga od njega zahtevali naj zapusti stranko", kar pa ni dokazna ocena, ki bi bila skladna s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95. V ničemer tudi ne upošteva tožnikovih navedb, da so jih policisti želeli odvrniti od nadaljnjih protestov, in ne informacij o izvorni državi o nasilju nad protestniki zaradi njihovega nasprotovanju oblasti (ki jih sodišče povzema spodaj).

89.V zvezi z očitanimi nekonsistentnostmi glede datuma tožnikovega deljenja propagandnega gradiva pred volitvami predsednika republike, toženka ni preverjala, kdaj točno so bile volitve, iz informacij, ki so jih dne 26. 4. 2019 predložili tožniki, pa izhaja, da so bile volitve 9. 10. 2013. Glede na to dejstvo je mogoče, da je pri razgovoru dne 25. 5. 2018 prišlo do nesporazuma oziroma pomote, ko je zapisano, da je tožnik dejal, da je dne 9. 10. delil letake in da so bile konec oktobra 2013 razpisane volitve. Na razgovoru dne 25. 7. 2019 je namreč samoiniciativno (po tem, ko je toženka v vprašanju povzela, da je navedel, da so bile volitve konec oktobra in da naj bi 9. 10. 2013 delil gradivo, brez da bi tožniku predočila, da volitve niso bile konec oktobra) pravilno in natančno navedel, da so bile volitve 9. 10. 2013, da je propagando delil od 15. do 17. 9. 2013, obakrat pa je povsem enako povedal, da so ga policisti porivali, prijeli za vrat, mu odvzeli letake in mu zagrozili, naj z deljenjem letakov preneha. Glede na navedeno je tožnik povsem prepričljivo pojasnil očitno pomoto iz prvega osebnega razgovora. Sodišče ocenjuje, da so zato tožnikove izjave glede tega dogodka v celoti konsistentne (element notranje konsistentnosti).

90.Glede demonstracij 12. 10. 2013 sodišče ugotavlja, da je tožnik na vseh razgovorih povsem skladno navedel, da na protestih težav ni bilo, da pa so ga po demonstracijah pred postajo metroja napadli policisti, odpeljali na 26. policijsko postajo v Yasamal, da ga je sodnik obtožil, da je ljudi pozival proti državnemu delovanju in povzročal nemir, in da je bil obsojen na 15 dnevno zaporno kazen, kjer so ga mučili (notranja konsistentnost). Toženka je pridobila informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da je policija po končanem shodu za krajši čas priprla 10 protestnikov, ki so zunaj stadiona vzklikali protivladna gesla, kar potrjuje verjetnost tožnikovih izjav (element zunanje konsistentnosti). Tožnik je navedel, da ni storil nič nezakonitega, očitek toženke, češ čemu bi ga prijela policija, če je zgolj mirno protestiral, in da svojega prijetja ni znal pojasniti (čeprav je iz vseh njegovih navedb jasno, da je trdil, da so ga prijeli, ker je protestiral proti oblasti) pa v luči spodaj predstavljenih informacij o izvorni državi ne more biti utemeljen. Iz informacij o izvorni državi izhaja nasilno zatiranje protioblastnih protestov, zato tožniki v tožbi utemeljeno izpostavljajo, da gornje dokazne ocene toženke ni mogoče ovrednotiti drugače, kot v nasprotju s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95. Iz enakih razlogov je napačno sklicevanje toženke na vsebino Sklepa o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča Yamasal z dne 12. 10. 2013, ki da se "močno razlikuje" od tožnikovih izjav. Ob nespornem dejstvu, da se je tožnik udeleževal demonstracij proti oblasti in da je na protestih vpil protioblastna gesla, ob dalje nespornih informacijah o izvorni državi, da je bilo tovrstno izražanje mnenj na in zunaj protestov s strani oblasti sankcionirano, je dokazna ocena toženke, da je bil kazenski pregon tožnika pravilen in legitimen, češ da je logično, da policisti aretirajo "glasnejše in bolj konfliktne demonstrante", zgrešena. Pa tudi če bi tožnika policija npr. zaradi motenja javnega reda in miru utemeljeno pridržala, to še ne utemeljuje pretepov in še manj mučenj, za katere je tožnik konsistentno izpovedal, da jih je doživel na policijski postaji. Toženka je kljub temu, da je tožnik izrecno navedel, da so ga 12. 10. 2013 policisti pretepli, brez podlage zaključila, da se tožniku "na navedenih demonstracijah zaradi policije ni popolnoma nič zgodilo". Glede navedb o pretepu pa, da ni pojasnil, zakaj so policisti to storili (čeprav je iz vseh tožnikovih navedb jasno, da zatrjuje, da je bilo to zaradi njegovega političnega prepričanja in udejstvovanja) ter, ponovno, da ni povedal "kako se je pri tem počutil, kako se je obnašal takrat in kakšne posledice je imel zaradi tega". Odsotnost teh navedb samo po sebi, kot že navedeno, ne more imeti negativnega vpliva na oceno verodostojnosti tožnikovih izjav. Toženka je, kot utemeljeno izpostavlja tožba, selekcionirano razbirala podatke, ki so v škodo tožnika, jih nato enostransko interpretirala in prezrla bistven argument, ki ga je tožnik ves čas izpostavljal; nasprotoval je nedemokratičnemu režimu, ki ga je imel za nepravičnega in za katerega trdi, da deluje na avtoritaren in represiven način, zlasti do političnih oponentov. Zato ravnanje tega sistema (policije) ne gre primerjati z ravnanjem po merilih "kot bi ravnala vsaka druga država".

91.Slednje velja tudi glede očitkov toženke, da bi se tožnik lahko na izdane sklepe o zaporni kazni pritožil, in ker se ni, se je torej očitno strinjal z odločitvijo. Sodišče poudarja, da uvodna izjava št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU med drugim pravi, da če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države (kar v tožnikovem primeru so) bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo. Izjava se sicer nanaša na notranjo zaščito, vendar je domneva o nedostopnosti zaščite s strani države, če je akter preganjanja država, enako veljavna. Toženka ne trdi in tudi iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila ta domneva ovržena (da bi torej neutemeljeno preganjani politični nasprotniki imeli na voljo učinkovita pravna sredstva in zaščito - iz informacij o izvorni državi izhaja nasprotno ). Očitek toženke o neizkoriščenosti pravnih sredstev tako ne more biti utemeljen.

92.V zvezi z mučenjem na prestajanju 15 dnevne zaporne kazni leta 2013 toženka tožniku očita, da je šele na drugem razgovoru navedel dodatne oziroma druge podrobnosti okoliščin mučenja in da tudi sicer ni uspel "obširno in prepričljivo pojasniti zatrjevanega mučenja". Sodišče je navedlo, zakaj tožniku verjame, da mu je bilo na prvem razgovoru rečeno, da naj ne bo predolg. Tožnik pa je na drugem razgovoru dovolj podrobno pojasnil načine, na katere so ga mučili, s tem ko je navedel, da so jim prste stiskali med železna vrata, da so se drli; da so ga pretepli do nezavesti; da so ga silili, da počisti stranišče; da so ga tepli po rokah z gumijevkami; da so si zaporniki zaščitili obraz in glavo vsakič, ko so slišali, da prihajajo pazniki. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da so navedena dejanja fizičnega nasilja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 brez dvoma dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti (kar je tudi pravica iz 3. člena EKČP - prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja).

93.Glede protesta 15. 12. 2013 (ki se je med strankama nesporno zgodil) je tožnik navedel, da sta po protestu do njega pristopila dva policista v civilu in ga odpeljala na policijsko postajo, kjer so ga pretepli in od njega zahtevali, da se izpiše iz stranke in preneha protestirati. K zdravniku ni šel, kljub temu, da so ga močno pretepli, kar je pojasnil s tem, da je močnejše postave, da se je včasih ukvarjal športom in da ni pustil, da bi mu bolečina prišla do živega. Toženka je navedla, da je nenavadno, da bi policija izbrala ravno tožnika med tri ali štiri tisoč protestniki in ga pretepla, čeprav tega, da je bil edini, tožnik ni trdil. Toženka je tožniku tudi ponovno očitala, da tožnik ni povedal, kako se je "pri tem počutil, kako se je obnašal takrat in kakšne posledice je imel zaradi tega" in celo, da se tožniku "ni zgodilo nič kaj takega, kar bi kazalo na preganjanje", čeprav je trdil, da so ga na policiji močno pretepli zaradi udejstvovanja v stranki in na protestih, kakor utemeljeno ugovarja tožnik v tožbi. Zakaj to ne bi moglo kazati na preganjanje, toženka ne pojasni. Enako je navedla glede protesta 29. 12. 2013 (glede katerega informacije o izvorni državi potrjujejo tožnikove navedbe, da se je protest nanašal na samomor H. H. - element zunanje konsistentnosti) in tožniku očitala, da zgolj navajanje, da ga je policija vedno pretepla, ob upoštevanju dejstva, da se je še naprej udeleževal vseh demonstracij, kaže na to, da tožnik "ni utrpel kakršnekoli resnejše posledice, saj je po lastnih navedbah po tem normalno nadaljeval z delom in življenjem" in da so mu policisti sicer vedno zagrozili, da ga bodo zaprli, nato pa so ga vsakokrat izpustili. Sodišče se strinja s tožbenimi ugovori, da dejanja preganjanja ne izgubijo te lastnosti, če ne pustijo "kakršnekoli resnejše posledice" ali pa če policija osebo po tem, ko jo pretepe in/ali muči, izpusti, in da so zaključki o tožnikovem "normalnem" nadaljevanju življenja presplošni in ne upoštevajo tožnikovih navedb, da ga je policija na protestih velikokrat pretepla, med pridržanju mučila in med tožnikoma skladnih navedb (element notranje konsistentnosti), da so se morali zaradi preganjanja velikokrat seliti.

94.Glede protesta 6. 5. 2014 sodišče ugotavlja, da je tožnik vseskozi konsistentno navajal (element notranje konsistentnosti), da je njihovo skupino napadla policija, kar je verjetno tudi glede na informacije o izvorni državi (element zunanje konsistentnosti), da je policiji uspel pobegniti in obakrat tudi omenil isto podrobnost - tj., da so mu policisti poškodovali čelo oziroma arkado. Do vsega tega, kar torej govori v prid verodostojnosti izjav, se toženka ni opredelila. Prav tako ne glede dejstva, da je tožnik glede dogodkov na dan volitev 1. 11. 2015 skladno izpovedoval, da je bil na volišču kot opazovalec, da je zaznal, da je nekdo v volilno skrinjico vrgel več volilnih lističev, da je to posnel, da so poklicali policijo, da so tam zapisali zapisnik o neprimernem vedenju v javnosti oziroma "huliganski protokol" in da je nato zvečer na poti domov prejel močan udarec v levo oko, da se je zavedel šele v bolnišnici in da je kasneje od očividcev izvedel, da so ga napadle tri osebe, ki se niso nič bale in so mirno odšle. V bolnišnici je ostal en teden, o čemer je predložil celo zdravniško potrdilo. Iz tega izhaja, da je bil brutalno pretepen s strani neznanih oseb potem, ko je bil v imenu stranke A. opazovalec na volitvah - o dogodku pa je izpovedala tudi tožnica, ki je na obeh razgovorih skladno izpovedala (element notranje konsistentnosti), da je takrat morala obiskati moža v bolnišnici (edinkrat, ko je dom zapustila brez moža), da ga je komaj prepoznala, tako so ga pretepli, in da je zaradi vsega stresa izgubila mleko (hči D. D. se je rodila dne ...). Tožnikovo trditev, da je napad nanj povezan z njegovim deloma na volišču, je toženka zavrnila s sklicevanjem, da bi "povsem lahko šlo za tudi za povsem naključen" dogodek. A po oceni sodišča nedvomno taka obrazložitev ni dovolj, da lahko toženka zaključi, da dogodka "ni mogoče povezati s prosilčevo funkcij nadzornika na volitvah". Toženka je še trdila, da je zaščita policije tožniku v tem primeru (bila) na voljo, kar pa glede na dejstvo, da tožnik ne zaproša za mednarodno zaščito zaradi strahu pred nedržavnimi akterji (za katere bi lahko šlo v tem primeru), pač pa zaradi strahu pred izrekom zaporne kazni zaradi njegovega političnega udejstvovanja, ni relevantno vprašanje. Kot utemeljeno ugovarja tožba; če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, je treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo (kar je sodišče pojasnilo že zgoraj).

95.Glede protesta 11. 9. 2016 (na katerem je policija nesporno nekaj ljudi pridržala - element zunanje konsistentnosti) toženka tožniku očita, da so njegove izjave o razlogih za aretacijo s strani policije, neprepričljive in zelo nasprotujoče in da njegove izjave, da na protestih ni počel nič kaj takšnega, niso resnične. Sam je dejal, da ni upošteval navodil policistov in da se je obnašal agresivno oziroma da ne more trditi, da je bil miren. Prav tako, da so v Sklepu glede upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča v Nasimi, Baku št. ... navedeni "resnični razlogi za prijetje prosilca", tj., da se je odzval "neetično" in da ni upošteval policistov, da se jim je uprl, ko so ga povabili, da vstopi v avtomobil, in da namerno ni upošteval njihovih navodil. Pri tem toženka prezre, kar tožnik utemeljeno ugovarja v tožbi, da omenjeni sklep tovrstna ravnanja tožniku očita za dne 2. 9. 2016 in ne za dan demonstracij (tj. 11. 9. 2016). Tožnik je trdil, da se dogodek z dne 2. 9. 2016 ni zgodil, in da so si ga izmislili, da so ga lahko kaznovali. Toženka torej ne more primerjati tožnikovih izjav o tem, kaj je počel na demonstracijah 11. 9. 2016, z vsebino sklepa z dne 11. 9. 2016, saj se ta nanaša na tožnikova (domnevna) ravnanja dne 2. 9. 2016. Ker iz informacij o izvorni državi izhaja, da je do protestov 11. 9. 2016 prišlo in da je policija tedaj nekaj ljudi pridržala; da je tožnik predložil sklep z istega dne, s katerim je bil obsojen na 10 dni zaporne kazni (oboje element zunanje konsistentnosti); in upoštevaje, da je tožnik o dogodku izpovedoval notranje konsistentno in podrobno (obakrat je npr. navedel podrobnost, da je bil eden od treh policistov, ki so ga pretepli, njegov prijatelj iz otroštva I. I., in da ga je po izpustitvi iz pripora celo obiskal in se z njim soočil, ta pa je le sklonil glavo), sodišče nima razloga za dvom v tožnikove izjave, da se je protesta udeležil in da je bil prav zaradi tega obsojen na 10 dnevno zaporno kazen. Podrobno je tožnik izpovedal tudi o mučenju, ki je sledilo na policijski postaji št. 22. Ob v nadaljevanju povzetih nespornih poročilih o sistemskem mučenju in neupravičenih kazenskih obtožbah političnih nasprotnikov, sklicevanje toženke zgolj na to, da iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi se izvajanje krajših zapornih kazni izvajalo na policijskih postajah in da za delovanje policije na policijski postaji št. 22 ni zaslediti nobenih informacij, tožnikovih konsistentnih in podrobnih izjav ne more izpodbiti. V luči zatrjevanega mučenja je nerelevantno tudi sklicevanje toženke na informacije o tem, da naj bi bi bili materialni pogoji v začasnih priporih na splošno sprejemljivi (dovolj prostora, dobra osvetljenost, prezračenost ipd.).

96.Toženka tožniku nadalje očita, da so njegove izjave glede njegove funkcije opazovalca na volitvah "v popolnem nasprotju" , da "tega ne more početi vsak, ki si to želi" in da je tudi sicer "docela neverjetno in nesprejemljivo" , da se je sam oklical za opazovalca na volitvah, ter da tožnik ne more ravnati "kot se mu zdi". Sodišče ugotavlja, da je tožnik na prvem razgovoru dejal, da je bil 1. 11. 2015 in 26. 9. 2016 na volišču "kot opazovalec" in da je dne 26. 9. 2016 skupaj z drugimi opazovalci pričel kričati, ko so zaznali nepravilnost, kasneje je na vprašanje, kdo ga je postavil za opazovalca odgovoril "sam sem šel nadzorovat" in "sam sem se javil" , na vprašanje, ali ni bil postavljen za opazovalca s strani države, je odgovoril nikalno, nato pa na vprašanje, zakaj je šel nadzorovat volitve odgovoril, da zato, ker vedo, da so državni nadzorniki prevaranti in ker je želel preprečiti ponarejanje, se je "prijavil". Na vprašanje, zakaj se ni javil, da bi bil uradni član komisije pri volitvah, je odgovoril, da je standardna praksa, da vsaka stranka določi svojega opazovalca, in na nadaljnje vprašanje, ali se je potemtakem sam postavil za opazovalca, odgovoril, da se je sam javil stranki, da želi biti opazovalec v kraju Hirdaman. Že iz vsega navedenega izhaja, da tožnik ni povedal, da je sam sebe oklical za opazovalca, kakor mu mimo njegove izpovedi očita toženka, pač pa je dejal zgolj to, da je šel sam nadzorovat in da se je sam javil, kar je povsem skladno s kasnejšim podrobnejšim pojasnilom, da se je sam prijavil stranki in da so stranke tiste, ki (tudi) določijo svoje opazovalce. Nenazadnje je tožnik, kar izpostavlja tudi v tožbi, kot dokaz priložil dve izkaznici nadzornika volitev iz leta 2015 in 2016, poleg tega to, da je bil opazovalec v imenu stranke A., izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 6. 11. 2015, do česar se toženka v odločbi ni opredelila. Oboje jasno izkazuje, da se tožnik ni kar sam oklical za opazovalca. Navedeno je tožnik tudi prepričljivo pojasnil na glavni obravnavi. Tudi sicer kasnejše dopolnjevanje in podrobnejše pojasnjevanje še ne pomeni, da tožnik "prilagaja svoje odgovore", kakor mu očita toženka.

97.Pretirano enostranska in materialno pravno zmotna je tudi dokazna ocena toženke glede tožnikovega zadnjega obiska na policijski postaji 23. 11. 2016. Tožnik je navedel, da so ga obtožili, da na družbenih omrežjih deli objave oziroma prepovedane stvari, in da so mu zagrozili, da če ne bo prenehal s tem in se izpisal iz stranke, bo za to poskrbela policija. Pred njega so postavili vrečko, predvideva da z narkotiki, in mu dejali, da ga bodo obtožili preprodaje narkotikov, kar znaša od šest do deset let zapora. Toženka je v izpodbijani odločbi ocenila, da je policija v zvezi s tem "delovala v skladu s svojimi pooblastili, saj je tožnik sam priznal, da je novembra 2016 delil članke o nepravičnosti države, svoje slike, fotografije zaprtih in nedolžnih ljudi na družbenih omrežjih oziroma na G." Dodala je, da "rutinskega preverjanja dogodkov na policiji ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ampak gre lahko za povsem običajne razgovore z namenom razjasnitve okoliščin kakšnih prekrškov ali morebitnih kaznivih dejanj" in da gre za "povsem normalno delovanje policije v katerikoli državi po svetu, navsezadnje pa izkazuje tudi to, da azerbajdžanska policija deluje in se trudi razjasniti okoliščine posameznih dogodkov", kar da je posredno potrdil tudi tožnik, ko je izjavil, da so ga po zaslišanju izpustili. Glede tega toženka napravi sklep, da tožnik za policijo ni bil operativno zanimiv in niso imeli namena, kot jim ga pripisuje tožnik. Pri tem ne pojasni, kako je klicanje na policijo zaradi deljenja člankov o nepravičnosti države in fotografij zaprtih nedolžnih ljudi na družbenih omrežjih, delovanje policije v skladu s pooblastili. Še manj grožnje s podtikanjem droge in zaporno kaznijo, ki da predstavljajo povsem normalno delovanje policije v katerikoli državi po svetu in zgolj rutinsko preverjanje dogodkov. Sodišče pojasnjuje, da slednjega ravnanja policije v nobeni državi ne bi smeli obravnavati kot običajnega. Tak sklep toženke je še toliko bolj nesprejemljiv glede na informacije o državi izvora. Iz teh izhaja prav tovrstno kazensko preganjanje političnih nasprotnikov. Grožnja tožniku, da mora prenehati s tovrstnimi z objavami na družbenih omrežjih in se izpisati iz politične stranke, sicer ga bodo obtožili preprodaje narkotikov, nedvomno ustreza dejanju preganjanja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Gre za pravni oziroma policijski ukrep, ki je sam po sebi diskriminatoren, oziroma za pregon, ki je nesorazmeren in diskriminatoren, ukrep pa je dovolj resne narave (prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zgolj to, da so tožnika po zaslišanju izpustili, še ne pomeni, da tožnik za policijo ni bil "operativno zanimiv" in še manj, da niso imeli namena, kot jim ga pripisuje tožnik. Obrazložitev toženke je tudi sama s seboj v nasprotju. Tožniku namreč na eni strani očita, da je nekonsistenten, ko je najprej navedel, da je na vabilu s konca februarja 2017 samo pisalo, da naj se zglasi na pogovor, iz poziva z dne 23. 2. 2017 pa dejansko izhaja, da se mora zglasiti na policijsko postajo kot obdolženec v kazenskem postopku (pri čemer ni jasno, zakaj bi tožnik najprej navedel, da je vabljen "samo na pogovor" v smislu, da bi zanikal, da je obdolženec, saj je ves čas trdil, da mu je policija grozila z lažnimi obtožbami), po drugi strani pa toženka glede tožnikovih trditev, da je bil na policijsko postajo klican zato, ker jih je prijavil na Komite proti mučenju, in da ni izvršil nobenega kaznivega dejanja, pravi, da je razlogov za zaslišanje na policiji lahko več in da je posameznik lahko zaslišan tudi kot priča in ne nujno kot osumljenec. Toženka torej enkrat trdi, da je bil tožnik nedvomno vabljen kot obdolženec, drugič pa, da je lahko bil vabljen tudi kot priča.

98.Sodišče poudarja, da je tožnik (enako tudi tožnica) konsistentno, podrobno in prepričljivo navajal, da je zapustil Azerbajdžan, ker se je bal, da ga bodo aretirali in zaprli za več let, njegova družina pa bo ostala sama, brez pomoči in brez sredstev za preživljanje. Tožnik je konkretno navedel, da ga je bilo strah, da bodo njegovi otroci ostali brez očeta, da se je zadnjih nekaj mesecev pred odhodom celo skrival na drugi lokaciji, ker so ga po njegovem naselju iskali, da žena brez njega v Azerbajdžanu ne bi mogla živeti, ker nima službe, ne pozna jezika, nima sorodnikov, ni državljanka Azerbajdžana, poleg tega se v Azerbajdžanu, ki je muslimanska država, na ženske iz Ukrajine ne gleda "prijazno", in tudi njegovi starši je niso nikdar sprejeli, ker je kristjanka (nikdar jih niso niti obiskali, da bi videli vnuka). Toženka je v izpodbijani odločbi v zvezi z letom 2017 še navedla, da naj bi tožnik dejal, da so se vsi postopki tega leta zanj "korektno" končali. A tožba utemeljeno izpostavlja, da iz zapisnikov takšna tožnikova izjava ne izhaja, pač pa je nasprotno; ves čas je trdil, da je po zadnjem pridržanju pričel dobivati pozive, ki se jim ni več odzival, saj je vedel, da ga bodo sicer aretirali, obtožili kaznivega dejanja v zvezi z drogami in zaprli. Navedel je, da so po njegovem odhodu iz države za njim izdali še nalog za aretacijo/tiralico. Tožnik je konkretno in konsistentno pojasnil, zakaj je zapustil izvorno državo ravno leta 2017 (element notranje konsistentnosti), toženka pa mu neutemeljeno očita, da so bili postopki zanj leta 2017 (korektno) končani in da je tožnik samo "posplošeno predvideval, da so ga na policijo klicali samo za to, da bi iskali razlog za njegovo prijetje". Protispisen je tudi očitek tožene stranke, da naj bi tožnik v nasprotju z vsebino Potrdila o preiskavi št ..., iz katerega izhaja, da naj bi tožnika policija z uradnim pozivom pozvala štirikrat, na osebnem razgovoru tega ne omenil, pač pa navedel, da so ga pozvali zgolj dvakrat. Tožnik je že na prošnji navedel, da so ga pozvali štirikrat, na osebnem razgovoru pa ni povedal točnega števila, tekom pripovedovanja je omenil tri pozive.

99.Razen glede dokumenta Azerbajdžanske demokratične stranke št. ... in dokumenta Potrdilo o preiskavi št. ..., toženka glede preostalih s strani tožnika predloženih in relevantnih listin ne uveljavlja, da bi bile te nepristne oziroma da ne bi imele dokazne vrednosti. Na njihovo vsebino se celo izrecno sklicuje (npr. članek z dne 3. 3. 2017, poziv z dne 23. 2. 2017, poziv z dne 10. 3. 2017, poziv z dne 2. 6. 2017, potrdilo Azerbajdžanskega Odbora proti mučenju št. ... z dne ..., sklep glede Upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Nasimi, Baku z dne ..., potrdilo Ministrstva za zdravje št. ..., sklep o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku z dne ...). Iz poročila NFL izhaja, da "obstaja verjetnost", da sta dokument Azerbajdžanske demokratične stranke ... in dokument Potrdilo o preiskavi št. ... ponarejena, in sicer ker je nenavadno, da je za tisk štampiljčnega odtisa uporabljena drugačna tehnika tiska kot za preostali del dokumenta. Vendar sodišče poudarja, da to še ne pomeni, kot navaja toženka, da "podatkov iz najverjetneje ponarejenih dokumentov nikakor ni mogoče sprejeti za resnične". Dejstva so še vedno lahko resnična, le dokazna vrednost verjetno ponarejenih dokumentov je temu ustrezno šibka. Ker pa so bile tožnikove izjave glede dejstev, ki jih je tožnik želel dokazati z navedenimi dokumenti (članstvo v stranki, datumi protestov, dejanja preganjanja, kazenski pregon v letu 2017) verodostojne, izkazane pa so tudi s preostalimi dokumenti in slikami, katerim toženka ne oporeka, verjetna ponarejenost navedenih dokumentov ne more bistveno negativno vplivati na celotno dokazno oceno.

100.Glede potrdila o pritožbi na Azerbajdžanski odbor proti mučenju toženka tožniku očita, da iz njega izhaja dogodek 18. 8. 2013, ko so po demonstracijah tožnika neznanci prisilili, da je vstopil v avtomobil, nato pa je začel kričati na pomoč in zbežal, o čemer ni izpovedal. Na glavni obravnavi je tožnik glede tega pojasnil, da je bil razgovor strukturiran in da je bil prvi osebni razgovor zgolj gola potrditev dejstev, kdaj je bil na policiji. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnikov osebnih razgovorov z dne 25. 7. 2019 in 29. 7. 2019 res izhaja, da je bil razgovor precej strukturiran in voden po posameznih datumih dogodkov, kar pa ne izhaja iz zapisnika prvega osebnega razgovora z dne 25. 5. 2018. A glede na to, da je sodišče že ugotovilo, da za razgovor 25. 5. 2018 ni bilo dovolj časa, to lahko pojasni opustitev navedbe tega dogodka. Ta tudi sicer v primerjavi z ostalimi (ko je bil tožnik s strani policije bodisi pretepen bodisi zaprt za 10-15 dni in mučen) zelo verjetno ni bil posebej pomemben, sploh ker je uspel pobegniti. Zato okoliščina, da tožnik tega dogodka ni omenil, sama po sebi ne more bistveno negativno vplivati na siceršnjo dokazno oceno o verodostojnosti tožnikovih izjav.

101.V zvezi s časopisnim člankom z dne 3. 3. 2017 sodišče najprej poudarja, da je tožnik priložil originalni izvod časopisa, da sta v časopisnem članku njegova fotografija in ime ter natančen popis zatrjevanih dejanj preganjanja, ki se s tožnikovimi izjavam v postopku skladajo. To močno govori v prid verodostojnosti tožnikovih izjav, česar toženka ni upoštevala. Tožniku je očitala, da je v članku navedeno, da je moral državo zapustiti, kar da ni v skladu z njegovo navedbo, da je državo zapustil šele 25. 8. 2017. Vendar sodišče poudarja, da med strankama sploh ni sporno, da so tožniki zapustili Azerbajdžan tega dne, zato dejstvo, ali v članku piše, da so zapustili ali da šele morajo zapustiti državo, ne more biti bistveno. V zvezi s tem je tudi neutemeljen očitek toženke, da tožnik z navedbo, da je v intervjuju rekel, da bo moral zapustiti državo, ni pojasnil nasprotja. Tožnik je namreč ugovarjal napačen zapis v originalnem članku. Napačen zapis v članku pa ni neverjeten, še posebej, ker, kot rečeno, ni sporno, da so tožniki zapustili državo šele 25. 8. 2017. Torej je bil tožnik v času podaje intervjuja in izida časopisa nesporno še v Azerbajdžanu. Toženka tožniku še očita, da je v članku navedeno, da se je zaradi groženj večkrat pritožil organom kazenskega pregona in da tega v postopku ni zatrjeval, čeprav je npr. glede napada treh oseb 1. 11. 2015 to navedel. Toženka mu tudi očita, da je sprva navedel, da je sam odšel v časopisno hišo, kasneje pa, da je stranka A. podala intervju o njem (kar iz vsebine časopisnega članka ne izhaja, saj je navedeno, da je bil tožnik "sogovornik" in da je sam izpovedal o preganjanjih). A po oceni sodišča je tožnik zadovoljivo in logično pojasnil, da se je stranka dogovorila za intervju, sam pa je odšel na časopisno hišo in ga podal (element notranje konsistentnosti). Tudi sicer ni povsem jasno, na kaj meri toženka z navedenimi očitki, saj le posplošeno navede, da vse to kaže, da tožnik "ne govori resnice, temveč odgovore prilagaja sebi v prid", iz dokazne ocene toženke pa ne izhaja, da npr. tožniku sploh ne bi verjela, da je intervju dal, oziroma da časopisni članek ne bi bil pristen. Na koncu toženka oceni, da je "skrajno neverjetno" tožnikovo pojasnilo, da je intervju dal, da bi ga policija pustila pri miru, češ da se je s tem še bolj po nepotrebnem izpostavil. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko je tožniku že grozila večletna zaporna kazen zaradi političnega prepričanja in udejstvovanja, dodatno javno izpostavljanje in pojasnjevanje, da ga policija politično preganja, ne more biti samo po sebi "skrajno neverjetno", pač pa je lahko razumno in verjetno.

102.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da so tožnikove izjave dovolj notranje konsistentne konsistentne in povsem skladne z izjavami prve tožnice. Niti toženka na glavni obravnavi ni izpostavila kakšne druge materialne, torej z dejanji preganjanja izrecno povezane nekonsistentnosti, pač pa je tožnika in tožnico zasliševala zgolj v zvezi z nebistvenimi okoliščinami, tj., katero izobraževanje je tožnik zaključil (ali je bilo to gradbeništvo ali strojništvo, ob tem, da se v upravnem spisu nahaja njegova diploma) ter ali in kje točno je bil tožnik zaposlen v Ukrajini.

103.Nadalje je treba za ugotovitev zunanje konsistentnosti izjav tožnikov te primerjati z objektivnimi informacijami o izvorni državi in drugimi dokazi. Sodišče je to deloma že storilo pri oceni tožnikovih posameznih izjav, v nadaljevanju pa bo povzelo poročila v zvezi s splošnimi razmerami v Azerbajdžanu glede svobode političnega izražanja. Ta so prav tako nujna za pravilno dokazno oceno tožnikove prošnje.

104.Iz informacij o izvorni državi nesporno izhaja, da:

-so bili leta 2012 in 2013 sprejeti zakonodajni amandmaji, po katerih so se močno zvišale globe za udeležbo in organizacijo demonstracij, sprejete so bile tudi zakonodajne spremembe, po katerih se je zvišala največja zaporna kazen za manjše kršitve javnega reda, pogosto za kaznovanje protestnikov, in sicer iz 15 na 60 dni;

-je bilo spomladi 2013 več ilegalnih demonstracij v centu Bakuja, ki so bile miroljubne, toda očividci so izjavili, da je policija uporabila nasilje in da je razgnala ljudi - kar potrjuje tožnikove izjave glede nasilja policije;

-da so bile oblasti na tovrstnih protestih v letu 2013 osredotočene predvsem na določene osebe, kot so koordinatorji, voditelji in mladinski vodje; da oblast stalno nadleguje člane H. in da so bili primeri, ko so ljudi, povezane s to stranko, pretepli policisti in jih aretirali na osnovi lažnih ovadb ter da je bilo ogromno članov stranke izpostavljenih nasilju v zvezi z demonstracijami, mnogi pa so bili po demonstracijah začasno aretirani, enako velja za naslednja leta - kar potrjuje izjave tožnika, da je bil zaradi udeležbe na protestih deležen tepeža in aretacij na podlagi lažnih ovadb;

-da policija ustrahuje, ponižuje in občasno aretira sorodnike, med drugim tudi članov opozicije in da so bili člani opozicijskih strank v nevarnosti, da bi izgubili službo in da so se zelo težko zaposlili,

-da se po poročanju Human Rights Watch iz leta 2019 situacija v zvezi s človekovimi pravicami ni izboljšala, da je bil na volitvah predsednik F. F. izvoljen že četrti mandat, da so mednarodni opazovalci povedali, da predsednik ni imel konkurence, da so volitve "potekale v omejevalnem političnem okolju in v skladu z zakoni, ki omejujejo temeljne pravice in svoboščine", da je najmanj 43 zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih in verskih aktivistov ostalo neupravičeno zaprtih, medtem ko jih je več deset pridržanih ali pod kazensko preiskavo in se soočajo z nadlegovanjem ter prepovedmi potovanj ali pa so pobegnili iz Azerbajdžana - kar potrjuje tožnikove navedbe o omejeni svobodi političnega udejstvovanja v državi in o možnosti preganjanja (pridržanja, kazenske preiskave, nadlegovanja);

-da velike kršitve človekovih pravic predstavlja tudi sistemsko mučenje, neupravičeno vmešavanje v delo odvetnikov in omejevanje svobode medijev - kar potrjuje tožnikove izjave o mučenju in neučinkovitosti sodnega varstva;

-da so oblasti leta 2019 izpustile nekaj političnih aktivistov, vendar so še naprej zapirale druge kritike na podlagi politično motiviranih obtožb in da so organi še naprej ciljali na vodilne člane opozicijskih političnih strank (januarja 2019 je sodišče obsodilo namestnico predsednika H. (H.) J. J. na tri leta zapora zaradi lažnih obtožb tihotapljenja, septembra je sodišče Orkhana Bakhishlija, še enega vodilnega člana H., obsodilo na šest let zapora zaradi lažnih obtožb zaradi posesti droge, septembra naj bi bil G. G., svetovalec predsednika H., izpuščen po triletni kazni zaradi lažnih obtožb za huliganstvo, toda na dan njegovega pričakovanega izpusta so uradniki zoper njega vložili dodatne obtožbe in trdili, da so našli nož pod blazino, in da če bo obsojen, se lahko sooči s šestimi dodatnimi meseci zaporne kazni) - kar potrjuje tožnikove trditve o politično motiviranih kazenskih pregonih, tudi na podlagi lažnih obtožb kaznivih dejanj v zvezi z drogami;

-da je azerbajdžanski predsednik leta 2019 pomilostil več kot 400 ljudi, tudi mladinske aktiviste in politične nasprotnike, nepravično zaprte v skladu z lažnimi ovadbami, in da so med izpuščenimi dolgoletni zaporniki vesti, ki so uveljavljali svojo pravico do svobode izražanja (med drugim član mladinske organizacije C. K. K., ki je bil v zaporu od leta 2013, ker je kritiziral vlado in mladinska aktivista L. L. ter M. M., ki sta bila v zaporu od leta 2016 zaradi kritičnega grafita na kipu bivšega predsednika N. N.) - s čimer so potrjene tožnikove navedbe o politično motiviranih kazenskih sankcijah zaradi izražanja protioblastnih stališč.

105.Enako izhaja tudi iz informacij, ki so jih v upravnem postopku predložili tožniki in ki jim toženka vsebinsko ni nasprotovala. Iz teh informacij med drugim izhaja, da je država izdala tiralico za enega od voditeljev A. O.O. zaradi kritike oblasti in da je v izgnanstvu; da je bil brat nekega aktivista v izgnanstvu prijet in 4 dni zadržan v priporu, kjer ga je policija pretepla in podvrgla električnim šokom, da so tudi sicer posameznike na policiji zadržuje do 7 dni brez hrane in z omejenim dostopom do stranišča; da je država tudi po pomilostitvah leta 2019 še naprej krivično zapirala in pretepala politične nasprotnike in druge kritike oblasti in da je Komisarka za človekove pravice Sveta Evrope ugotovila, da ni bil dosežen napredek na področju zaščite svobode izražanja, saj so novinarji in aktivisti družbenih medijev, ki so izrazili odklonilnost do oblasti ali kritiko oblasti, v Azerbajdžanu nenehno pridržani ali zaprti zardi različnih neutemeljenih obtožb, ko so neupoštevanje policije, huliganstvo, izsiljevanje, utaja davkov, spodbujanje etničnega in verskega sovraštva ali izdajalstvo, pa tudi posedovanja drog ali nezakonitega posedovanja orožja. Enako izhaja tudi iz Poročila USDOS: Country Report on Human Rights Practices 2018 - Azerbaijan.

106.Toženka je navedla, da ni mogoče govoriti o "množičnem ali vsesplošnem aretiranju, pridržanjih in zapiranju oseb, ki so aktivni člani strank in ki izražajo politično nasprotovanje" in se pri tem primeroma sklicevala zgolj na podatek, da so na demonstracijah 8. 4. 2017 od 10.000 protestnikov zaprli le 43 oseb iz "njegove" stranke, kar da ni velik odstotek. Tovrsten izračun toženke, ki temelji na zgolj enem dogodku, ne more biti podlaga za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja kot izhaja iz nespornih informacij o izvorni državi, tj. splošno zatiranje svobode izražanja političnega prepričanja in kritike oblasti preko kazenskega pregona in aretacij zaradi lažnih obtožb, pridržanj, izreka zapornih kazni, mučenj, odpovedi delovnega razmerja ipd. Organizacija Freedom House je za leto 2018 Azerbajdžanu dala oceno 12 od 100, kjer 0 pomeni najmanj svobode in 100 največ.

107.V luči navedenih splošnih informacij o izvorni državi so preveč enostranski tudi očitki toženke, da so bile osebe leta 2013 po protestih res obsojene na krajše zaporne kazni, vendar da je bilo to zaradi kršitve zakona o javnih zbiranjih (s čimer toženka očitno meri na to, da ni mogoče, da bi bile osebe obsojene zaradi političnega udejstvovanja); da je težko verjeti, da bi tožnika aretirala policija zgolj zato, ker je vzklikal na demonstracijah in ker je imel v rokah zastavo in da je neverjetno, da bi tožnika, ki naj ne bi delal izgredov in kakorkoli drugače vzbujal pozornosti, brez razloga odpeljali na policijsko postajo in brez razloga od njega zahtevali naj zapusti stranko; in da so navedbe v pisnih sklepih policije oziroma sodišč "v luči vseh ostalih prosilčevih izjav bistveno bolj verodostojne". Pri ugotavljanju vzročne zveze med političnim prepričanjem in dejanji preganjanja je namreč treba "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento."

c) O tem, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik

108.Sodišče po preučitvi relevantnih tožnikovih in tožničinih navedb (ocena notranje konsistentnosti) in informacij o izvorni državi (ocena zunanje konsistentnosti) prehaja na oceno tretjega elementa ocene verodostojnosti, tj. odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je tožnik opisal (angl. (im)plausability). Pri tem se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnjo natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

109.Najprej sodišče ugotavlja, da je toženka sama ugotovila, da je tožnik na osebnih razgovorih odgovarjal obširno in tekoče, o čemer se je lahko sodišče prepričalo tudi na glavni obravnavi. Sodišče dodaja, da je tožnik določene dogodke opisal zelo podrobno in specifično in da so v Nemčiji tožniki sami odšli na policijsko postajo in zaprosili za mednarodno zaščito, kar je vse relevantno v okviru presoje tretjega elementa ocene verodostojnosti.

110.Eden glavnih očitkov toženke je, da je neverjetno, da je tožnik uspel vsa leta obdržati državno službo učitelja rokoborbe, glede na informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da je pogosta oblika preganjanja izguba službe, še posebej državne službe. Po mnenju toženke to potrjuje, da ni imel težav zaradi svojih aktivnosti (demonstracij, zborovanj) v okviru stranke A. Sodišče glede slednjega najprej ugotavlja, da iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi prav vsi nasprotniki oblasti ne mogli dobiti oziroma obdržati službe niti v zasebnem sektorju. Toženka tudi spregleda, da je tožnik navedel, da je izgubil službo v I. prav zaradi težav s policijo kot aktivist A. Glede same državne službe pa sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z dne 25. 7. 2019 res izhaja, da je tožnik izrecno navedel, da je bilo poučevanje rokoborbe "državna služba", vendar je na istem osebnem razgovoru glede navedene zaposlitve dejal tudi: "v tej službi sem se počutil kot doma, saj sem se tam začel učiti rokoborbe", kar je za državno službo nenavadno. Kljub temu toženka tega, kje točno je bil tožnik zaposlen kot učitelj rokoborbe (ali je bilo to npr. v vojski ali na policiji oz. v kateri državni instituciji, kar je relevantno) ni razčistila. Pa bi morala, saj je to glede na to, da tožnik zatrjuje preganjanje s strani države, ključno. Prav tako za utemeljenost njenega očitka o tem, da bi tovrstno zaposlitev izgubil, če bi bil res tako aktiven nasprotnik oblasti. Slednjo okoliščino je sodišče zato samo raziskalo na glavni obravnavi. Tožnik je na vprašanje, kje točno je bil zaposlen, po predočenju, da je v upravnem postopku navedel, da je bila to državna služba, prepričljivo navedel, da je bil to zasebni klub, v katerem je treniral rokoborbo že kot otrok. Sprva je bil tam pomočnik trenerja, po služenju vojaškega roka pa trener.

Na vprašanje, kako to, da je v upravnem postopku navedel, da je bila to državna služba, je tožnik odgovoril, da tega ni rekel, da je to rekla uradna oseba in da je bilo morda tudi napačno prevedeno. Glede na to, da že iz upravnega postopka izhajajo indici, ki govorijo v prid temu, da to ni mogla biti državna služba, sodišče šteje za verjetno, da je prišlo pri temu delu razgovora do pomote. Na glavni obravnavi je tožnik tudi argumentirano pojasnil, da če bi želel biti trener rokoborbe v državni ustanovi, bi moral imeti zaključeno športno fakulteto (ki pa je nima). Ker torej tožnik po ugotovitvi sodišča ni bil zaposlen v državni službi, tudi ne more biti utemeljen očitek toženke, da je neverjetno, da zaposlitve ni izgubil, še posebej, ker je tožnik prepričljivo navedel, da je v tem klubu odraščal in da so ga tam dobro poznali.

Toženka je tožniku tudi neutemeljeno štela v škodo, da ni navedel, da bi bili zaradi njegovih aktivnosti preganjani tudi njegovi sorodniki, češ da iz informacij o izvorni državi izhaja, da oblast preganja tudi sorodnike političnih aktivistov. Ne le da odsotnost preganjanja sorodnikov sama po sebi ne more pomeniti, da tožnik ni bil preganjan, toženka tudi ne upošteva, da je bila tožnikov najbližji sorodnik prva tožnica, ki ni bila zaposlena in ki hiše praktično ni zapuščala ter se tudi ni udeleževala demonstracij. Vse navedeno zmanjšuje možnost njenega preganjanja, še posebej v začetnem obdobju, ko je bil tudi tožnik izpostavljen neposrednim dejanjem preganjanja pretežno v zvezi s svojimi aktivnostmi (protesti, opazovanje volitev, deljenje propagandnega materiala).

V okviru tretjega elementa je treba upoštevati tudi, da je tožnik predložil veliko število listinskih dokazov in fotografij, celo original časopisa z dne 3. 3. 2017, kar kaže na to, da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje. Glede dokazne vrednosti dokumenta Azerbajdžanske demokratične stranke št. ... in Potrdila o preiskavi št. ..., ki sta po ugotovitvah B. verjetno ponarejena, se je sodišče že opredelilo, v okviru tretjega elementa pa je relevantno pojasnilo tožnika, da ni vedel oziroma da ne verjame, da so dokumenti ponarejeni in glede potrdila stranke dodal "sploh zato, ker jih nisem prosil". Toženka je v zvezi s tem tožniku očitala, češ da stranka tožniku ne bi samoiniciativno poslala dokumentov, če jih ne bi prosil, in da torej njegovo pojasnilo ni zadovoljivo. Vendar je že iz dejstva, da je tožnik že ob prvem sklicevanju na potrdilo stranke samoiniciativno navedel, da je po navodilu odvetnika v Nemčiji stranko prosil, da mu pošljejo njegove "karakteristike" in da ima ta dokument trenutno njegova žena, jasno razvidno, da tožnik ni trdil, da stranke ni prosil za (ponarejeno) potrdilo, kakor mu neutemeljeno očita toženka, pač pa ravno nasprotno. Na glavni obravnavi je življenjsko logično pojasnil, da je s tem, da jih "ni prosil" mislil, da jih ni prosil, da naj pošljejo ponarejen dokument. Takšno pojasnilo ni neverjetno, kar je relevantno z vidika vpliva, ki ga ima predložitev verjetno ponarejenega dokazila, na skupno dokazno oceno verodostojnosti.

Podobno želi toženka izpodbiti pojasnila tožnika o tem, zakaj dokumenta z dne 22. 9. 2017 ni predložil že ob podaji prošnje dne 17. 5. 2019. Meni, da tožnik dokumenta tedaj ni priložil zato, ker ga sploh še ni imel in ne zato, ker bi bile resnične njegove navedbe, da je ta dokument imel že v Nemčiji (da mu ga je v začetku oktobra 2017 poslal oče) in da ga je, ko je moral oditi v Slovenijo, pozabil, ker je moral oditi v naglici. Toženka izpostavi, da iz navedb prve tožnice izhaja, da je iz Nemčije tožnik odšel "na miren način", pri tem pa povsem prezre, da je bilo to ponoči, da je tožnik odhajal s svojim tedaj 6 letnim sinom in zapuščal svojo tedaj 3 letno hčerko in ženo, ki zaradi splava ni mogla z njim. V takšnih okoliščinah po oceni sodišča že življenjsko izkustveno ni neverjetno, da je tožnik dokument pozabil. Sklicevanje toženke zgolj na izjavo tožnice, da je tožnik odšel "na miren način", je zato nezadostno in neprepričljivo. Tudi sicer ni jasno, kako je točen datum prejema tega dokumenta bistven za presojo tožnikovih razlogov za zapustitev države.

Preveč enostranska je ocena toženke, da je malo verjetno, da bi tožnik tvegal poslabšanje svojega zdravja zaradi političnega udejstvovanja, češ da iz dokazila Ministrstva za zdravje, št. ... izhaja, da mu je zdravnik priporočil mirno življenje brez stresa, čemur tožnik ni sledil, saj se je še naprej udeleževal protestov. Niti na splošno ni posebej prepričljivo trditi, da je malo verjetno, da bi se nekdo politično udejstvoval na račun svojega zdravja. Posebej še v konkretnem primeru, ko je tožnik večkrat in natančno pojasnil, zakaj je bil zanj boj za spremembo oblasti pomemben in zakaj je zato tvegal tudi svoje zdravje. Glede na že ugotovljene konsistentne in celo s fotografijami s protestov podprte trditve o svojem političnem udejstvovanju, ne more biti prepričljiv niti nadaljnji očitek toženke, da odsotnost zdravniške dokumentacije o poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja, "utemeljeno" kaže na to, da tožnik ni bil tako politično aktiven, kakor skuša prikazati.

Tudi sicer je v zvezi s tem obrazložitev toženke sama s seboj v nasprotju. Na enem mestu tožniku verjame, da se je udeleževal protivladnih protestov, da je bil pripadnik stranke A. in da je državi nasprotoval, na drugi strani pa (kot odgovor na sklicevanje tožnika na informacije o izvorni državi, da so oblasti zapirale vladne kritike na podlagi politično motiviranih obtožb) navede, da tožnik "ni bil noben vladni kritik" in ne "vidni politični aktivist" (in da torej informacije o izvorni državi glede slednjih ne morejo biti relevantne). Iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bili zgolj vidni politični aktivisti deležni dejanj preganjanja, kot jih je opisal tožnik (pretepi, pridržanja in mučenja po protestih, lažne obtožbe), pač pa na splošno obstaja klima zatiranja vsakršnega protivladnega političnega izražanja. Razumljivo pa je, da se več poroča o vidnejših političnih aktivistih, še posebej če so obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.

Na več mestih toženka tudi zapiše, da če bi bil tožnik resnično ogrožen v izvorni državi oziroma bi imel resnične težave zaradi aktivnosti v okviru stranke A., bi zagotovo s temi aktivnostmi prenehal (sploh, ker ga je v tej smeri rotila tudi njegova žena) ali pa bi državo zapustil že najmanj leta 2013. Tako pa je še naprej nemoteno bival v svoji državi. Sodišče se je že opredelilo do vprašanja, kako je tožnik "nemoteno" bival v svoji državi. Tudi sicer je zelo neprepričljiv argument toženke, da je toliko bolj verjetno, da vsi politični aktivisti zaradi preganjanja takoj prenehajo z aktivnostmi ali pa odidejo iz države, da je nemogoče verjeti tožniku, da tega kljub dejanjem preganjanja vse do leta 2017 ni storil. Sodišče ocenjuje, da tožnikova pojasnila, zakaj je državo zapustil prav leta 2017 in ne že prej (ker mu je v letu 2017 prvič grozila večletna zaporna kazen) niso neverjetna. Da je bil to povod za odhod iz države sta skladno izpovedala tako tožnik kot njegova žena. Prepričljivo sta pojasnila, zakaj je bila ravno večletna zaporna kazen zanju tako huda grožnja, da sta se odločila zapustiti državo, čeprav tega nista želela. Oba sta izpovedala, da bi tožnica, če bi šel tožnik v zapor, ostala povsem sama z dvema majhnima otrokoma v tuji, muslimanski državi in brez možnosti dela in preživetja. Ni znala niti azerbajdžansko, podpore ni mogla dobiti niti od svoje niti od tožnikove družine, ni imela nobenih prijateljev, tožnik pa bi zaradi vsega tega v zaporu najverjetneje storil samomor. V prid temu, da tožniki, če tožniku ne bi grozila zaporna kazen, ne bi zapustili svoje izvorne države, govorijo tudi med tožnikom in njegovo ženo skladne izjave, da njihovo finančno stanje v Azerbajdžanu ni bilo slabo. Tožnik je imel dovolj priložnosti za ustvarjanje zaslužka in preživljanje svoje družine, na pot pa sta se z ženo odpravila brez zagotovljene končne nastanitve in z dvema majhnima otrokoma.

Način zapustitve države, ko je akter preganjanja državna oblast, je upošteven element pri presoji utemeljenega strahu pred preganjanjem. Toženka je glede tega elementa navedla zgolj to, da tožnik ni imel nobenih težav, ko je zapustil izvorno državo. Sklicevala se je na to, da je tožnik sam navedel, da je vso pot potoval legalno in da na meji ni bilo nobenih problemov. Po oceni toženke to zagotovo ne bi bilo mogoče, če bi bil za azerbajdžansko oblast tako sporen, kakor je trdil. Toženka pri tem prezre, da je tožnik v zvezi z zapustitvijo države tudi navedel, da so se od aprila do avgusta skrivali, vse dokler niso dobili vize, da v času zapustitve države za njim še ni bila razpisana tiralica, da mu je strankarski kolega, ki mu je pomagal urediti vizo, svetoval, da naj ne zapustijo Azerbajdžana preko letališča, ker je tam kontrola bolj natančna, zato so šli najprej v Rusijo, nato v Ukrajino in šele nato z letalom do Madžarske, da problemov na meji niso imeli, da pa jih je bilo strah in da je policist na meji vzel njegov potni list in ga tudi žigosal. Sodišče ocenjuje, da tožnikove navedbe, da je bil opozorjen, da na cesti mejne kontrole niso tako natančne (zato so z dvema majhnima otrokoma raje potovali po cesti) in da v avgustu za njim še ni bila razpisana tiralica, niso neverjetne, zato zgolj dejstvo, da so tožniki lahko legalno zapustili državo, ne more odločilno negativno vplivati na oceno, ali je imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, in še manj na oceno, ali je ta strah utemeljen v bodoče.

Po analizi argumentov izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da dokazna ocena toženke ni v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95 ter 21., 22. in 23. členom ZMZ-1 niti v skladu z 10. členom ZUP. Pravilna dokazna ocena, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična ter tudi v skladu s sodno prakso SEU terja zaključek, da so tožnikove izjave, tudi v primerjavi s tožničinimi izjavami in predloženimi dokazil, dovolj konsistentne, da je mogoče ugotoviti njihovo notranjo konsistentnost, in podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), ter da je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnik in njegova žena.

Sodišče je že navedlo, da dejanja mučenja in groženj tožniku, da mora prenehati s političnim udejstvovanjem, sicer ga bodo kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, ustrezajo dejanjem preganjanja iz prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, in da so dovolj resne narave (mučenje, prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).

Kot že ugotovljeno, med strankama ni sporno, da je tožnik član opozicijske stranke ADP in da se je udeleževal protestov proti oblasti, da torej gre za politično prepričanje v smislu sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tožnik ima v skladu z 11. členom Listine pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov. Po uvodoma citiranem stališču SEU 11. člen Listine enako kot drugi odstavek 10. člena EKČP ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanjih splošnega interesa. Zato je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik kritično izražal o političnih vprašanjih, ki so legitimna v demokratičnem redu, ki temelji na varstvu človekovih pravic. Iz vsega zgoraj navedenega tudi nedvoumno izhaja, da med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstaja vzročna zveza (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

Glede na navedeno postane relevantna določba četrtega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 in njej ustrezna določba drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile. Dokazno breme je na toženki, ki se pri tem ne sme sklicevati na pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, tj. kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi mora namreč toženka odvrniti vsakršen dvom oziroma mora odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Azerbajdžan prišlo do preganjanja.

Edini argument toženke v tej smeri je njeno sklicevanje, da je azerbajdžanski predsednik leta 2019 pomilostil 400 političnih zapornikov, tudi vidne predstavnike azerbajdžanske politike in javnega življenja, med katerimi so bili nekateri obsojeni zaradi izredno hudih kaznivih dejanj (npr. poskus državnega udara), in da tožniku samo zaradi tega, ker je član stranke A. in ker je mirno protestiral, nič ne grozi. Vendar toženka pri tem prezre, da iz zgoraj povzetih informacij o izvorni državi izhaja, da se je azerbajdžanska oblast pred tem več let upirala mednarodnemu pritisku, da izpusti politične zapornike, in da so bili pomiloščeni zaporniki zaprti zaradi svojega političnega delovanja na podlagi lažnih obtožb. Torej ne gre za to, da bi bili izpuščeni kljub temu, da so zagrešili zelo huda kazniva dejanja, še posebej pa so pomembne informacije, da je država tudi po pomilostitvah leta 2019 še naprej krivično zapirala in pretepala politične nasprotnike in druge kritike oblasti. Komisarka za človekove pravica Sveta Evrope je tudi ugotovila, da ni bil dosežen napredek na področju zaščite svobode izražanja, saj so novinarji in aktivisti družbenih medijev, ki so izrazili odklonilnost do oblasti ali kritiko oblasti, v Azerbajdžanu nenehno pridržani ali zaprti zardi različnih obtožb, ko so neupoštevanje policije, huliganstvo, izsiljevanje, utaja davkov, spodbujanje etničnega in verskega sovraštva ali izdajalstva, pa tudi posedovanja drog ali nezakonitega posedovanja orožja. Enako izhaja tudi iz Poročila USDOS: Country Report on Human Rights Practices 2018 - Azerbaijan. Ob odsotnosti informacij o kakršnemkoli bistvenem izboljšanju svobode političnega mišljenja in s tem povezanim preganjanjem v Azerbajdžanu, sodišče ne more zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanje oziroma grožnja s preganjanjem ne bo ponovila oziroma uresničila.

Glede na to, da je akter preganjanja država (uvodna izjava št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU) in glede na odsotnost informacij o tem, da azerbajdžanska oblast nadzora nad političnimi nasprotniki ne bi izvajala na svojem celotnem ozemlju, koncept notranje zaščite oziroma možnost notranje razselitve (25. člen ZMZ-1) v konkretnem primeru ne pride v poštev.

124.Sodišče zaključuje, da ima tožnik zaradi svojega političnega prepričanja utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, zato izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1.

125.Ker pa je toženka tožniku v izpodbijani odločbo zavrnila status subsidiarne oblike zaščite, sklicujoč se na razlog iz četrte alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, tj., da tožnik po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije, mora sodišče preveriti tudi navedeni izključitveni razlog.

d) Glede izključitvenega razloga

126.Ker je sodišče presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, je relevanten izključitveni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, torej tisti, ki se nanaša na izključitev iz statusa begunca (ki je sicer po ZMZ-1-UPB-1, ki se uporablja v zadevi, vsebinsko enak, in izhaja iz četrte alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1)

127.Sodišče je v zadevi I U 274/2022 že ugotovilo, da določba šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, ki določa, da se status begunca prosilcu ne prizna, če po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo, ne predstavlja pravilno prenesene določbe točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. Ta v (b) točki četrtega odstavka 14. člena določa, da države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali pravosodni organ, kadar oseba po pravnomočni obsodbi za izredno (poudarilo sodišče) hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice. Za izključitev iz statusa subsidiarne zaščite Kvalifikacijska direktiva 2011/95 zahteva zgolj storitev "hudega kaznivega dejanja" (točka (b) prvega odstavka 17. člena). Za izključitev iz statusa begunca je torej določen strožji pogoj, tj. izvršitev "izredno hudega kaznivega dejanja" in ne le "hudega kaznivega dejanja". V nasprotju s tem razlikovanjem slovenski zakonodajalec kot razlog za izključitev iz obeh statusov določa le izvršitev "hudega kaznivega dejanja". Glede na navedeno je treba določbo šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 v skladu z načelom lojalne razlage razlagati v skladu z namenom Kvalifikacijske direktive 2011/95 in tudi sodno prakso SEU. To je v zvezi z določbo točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 sprejelo naslednja relevantna stališča:

-določbo je treba, ker predstavlja odstopanje od pravila, da je treba priznati status begunca osebi, ki izpolnjuje pogoje za status begunca, razlagati ozko;

-v njej sta navedena dva elementa, ki se nanašata na obstoj: (1) pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje in (2) nevarnosti za skupnost države članice, v kateri je zadevni državljan tretje države, pri čemer morata biti pogoja izpolnjena ločeno;

-izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja;

-za "izredno hudo kaznivo dejanje" je mogoče šteti zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici";

-čeprav lahko države članice določijo najnižje pragove, da bi se olajšala enotna uporaba te določbe, morajo biti taki pragovi nujno skladni z zgoraj pojasnjeno posebno stopnjo resnosti in nikakor ne smejo omogočati ugotovitve, da je zadevno kaznivo dejanje "izredno hudo", ne da bi pristojni organ v celoti proučil vse okoliščine zadevnega posameznega primera;

-možnost izključitve je treba izvajati ob spoštovanju zlasti načela sorazmernosti, ki zahteva na eni strani tehtanje med nevarnostjo, ki jo zadevni državljan tretje države predstavlja za skupnost države članice, v kateri je, in na drugi strani med pravicami, ki morajo biti v skladu s to direktivo zagotovljene osebam, ki izpolnjujejo pogoje iz (d) točke 2. člena Kvalifikacijske direktive, povedano drugače, preklic statusa mora biti ukrep, ki je sorazmeren s to nevarnostjo, ne pa tudi s posledicami morebitne vrnitve prosilca v njegovo državo izvora, saj je to vprašanje relevantno šele ob morebitnem sprejemu odločbe o vrnitvi.

128.Iz poudarkov SEU je razvidno, da je treba pri razlagi te določbe upoštevati tudi sodno prakso SEU, ki se nanaša na razlago člena 12(2)(b) Kvalifikacijske direktive, ki zadeva "hudo nepolitično kaznivo dejanje", in člena 17(1)(b) te direktive, ki se nanaša na "hudo kaznivo dejanje" (ker je namen vseh teh določb enak, tj. odvzeti mednarodno zaščito državljanu tretje države, ki je storil kaznivo dejanje z določeno stopnjo resnosti). V tem smislu je utemeljeno tudi sklicevanje tožnika na sodbo C-369/17, Ahmad, z dne 13. 9. 2018. V omenjeni zadevi je SEU navedlo, da Kvalifikacijska direktiva 2011/95 ne opredeljuje pojmov "izredno hudo kaznivo dejanje" in "hudo kaznivo dejanje", vendar SEU zavrne možnost, da se za prosilca za subsidiarno obliko zaščite šteje, da je "storil hudo kaznivo dejanje" zgolj na podlagi kazni, ki je v pravu države članice predpisana za dano kaznivo dejanje. Pove, da je treba za vsak posamezen primer presoditi natančna dejstva, da bi se ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da dejanja osebe, ki izpolnjuje merila za pridobitev zaprošenega statusa, spadajo pod ta razlog za izključitev. To je pomembno, ker je v trideseti alineji 2. člena ZMZ-1 določeno, da "hudo kaznivo dejanje" pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let. Zgolj takšna zakonska določba torej ne more biti podlaga za zaključek, da je oseba storila (izredno) hudo kaznivo dejanje.

129.SEU se je tudi izrecno oprlo na priročnik takratnega Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) (sedaj EUAA) iz januarja 2016, o izključitvi, ki priporoča, da se teža kaznivega dejanja presoja glede na več meril, kot so zlasti vrsta zadevnega dejanja, povzročena škoda, vrsta postopka za pregon, narava predpisane kazni in upoštevanje vprašanja, ali tudi večina sodišč zadevno dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje (priročnik se v zvezi s tem sklicuje na nekatere odločitve vrhovnih sodišč držav članic, kar SEU prav tako omeni). SEU posebej navede, da podobne kriterije vsebuje tudi Priročnik o postopkih in merilih za določanje upravičenosti do statusa begunca z vidika Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega Protokola iz leta 1967 (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, 1992, tč. 155-157).

130.Glede pravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru z zvezi z vprašanjem, ali je tožnik izvršil dovolj hudo kaznivo dejanje, sodišče najprej ugotavlja, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I K ... z dne 18. 12. 2018 izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na kazen 7 mesecev zapora in stransko denarno kazen 276,00 EUR ter stransko kazen izgona iz države za čas pet let zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od treh do desetih let zapora in denarna kazen. Tožnik je bil obsojen, da se je ukvarjal s tem, da je tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, po ozemlju Republike Slovenije prevažal in jih za plačilo nezakonito spravljal čez mejo in ozemlje države, kar je skupaj s soobtoženim izvršil tako, da je dne 20. 9. 2018 v gozdu pri naselju Dolenjci skupino šestih državljanov Iraka, ki niso imeli dovoljenja za vstop v RS in bivanje v njej ter so izven uradnega mejnega prehoda med RS in Republiko Hrvaško nezakonito vstopili v RS preko reke Kolpe za v naprej obljubljeno plačilo 2.000,00 EUR, ki bi ga prejel v ciljni državi Nemčiji, v vozilo sprejel navedene državljane Iraka z namenom, da jih preko ozemlja RS pripelje do Nemčije, kar pa mu ni uspelo, ker so ga skupaj s soobtoženim in "ilegalnimi prebežniki" zalotili policisti še preden je s kraja odpeljal.

131.Toženka je v izpodbijani odločbi oceno o teži kaznivega dejanja oprla izključno na dejstvo, da je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora najmanj treh let (kot to določa 30. točka 2. člena ZMZ-1). V odločbi je izpostavila še nekatere druge okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, vendar šele pri presoji drugega elementa, tj. vprašanja, ali tožnik zaradi izvršitve kaznivega dejanja predstavlja nevarnosti za skupnost Republike Slovenije, ne pa pri presoji prvega elementa - teže kaznivega dejanja. Za izključitev morata biti izpolnjena oba elementa ločeno.

132.Glede na zgoraj predstavljena stališča SEU iz sodb C-369/17 in C-402/22 je jasno, da je navedeno materialnopravno stališče toženke zmotno. Kot pravi SEU je "a fortiori", torej še bolj, bistvena kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje. Tako je treba upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen sedem mesecev zapora, kljub temu, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, ker je sodišče upoštevalo, da posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo, da je tožnik tedaj skrbel za dva mladoletna otroka. V primerjavi s soobtoženim, kateremu je izreklo kazen pet mesecev zapora, je sicer sodišče pri tožniku upoštevalo njegovo vodilno vlogo (ker je bil on tisti, ki je poklical soobtoženega in ga spremljal na kraj, kjer so čakali tujci, ter jim nakazal, da naj vstopijo, po prihodu policije pa poskušal pobegniti), vendar je sodišče to upoštevalo le v razmerju med obema izrečenima kaznima, ne pa kot posebno obteževalno okoliščino. Tako nizka izrečena kazen ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje". Izrek kazni sedem mesecev zapora v slovenskem pravnem redu ni "izrek posebej stroge kazni" glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v Republiki Sloveniji. KZ-1 namreč v prvem odstavku 46. člena določa, da zapor ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od tridesetih let, v posebej utemeljenih primerih je predpisana celo kazen dosmrtnega zapora.

133.Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje. Sodišče je v omenjeni sodbi z dne 18. 12. 2018 res zapisalo, da je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja, povezanega z ogrožanjem javnega reda in miru in ker je s prevažanjem tujce na ozemlje EU resno ogrožen tako javni red kot mir, poleg tega pa tudi javna varnost, saj gre za osebe, katerih identiteta v večini primerov ni znana, poleg tega ni znana njihova morebitna kriminalna preteklost in ne namere, zaradi katerih v države EU prihajajo. Vendar je treba upoštevati, da je navedeno sodišče upoštevalo le v okviru izreka stranske kazni izgona tujca iz države, ne pa v okviru ocene teže kaznivega dejanja ali pa obteževalnih okoliščin. Sodišče se lahko z navedenim sicer strinja, obteževalna okoliščina po sodni praksi SEU pa je tudi naklepnost izvršitve kaznivega dejanja, vendar po "celoviti proučitvi vseh okoliščin primera", sodišče kljub temu izvršenega kaznivega dejanja ne more opredeliti kot dovolj hudega v smislu določbe točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki govori o "izredno" hudem kaznivem dejanju. Iz opisa kaznivega dejanja namreč niso razvidne "posebne značilnosti", ki bi "najbolj ogrožale pravni red" Republike Slovenije. Glede samega načina izvršitve kaznivega dejanja tudi sodišče kakšnih posebnih obteževalnih okoliščin v sodbi z dne 18. 12. 2018 ni ugotovilo in tudi vrsta ter obseg škode, kar je po stališču SEU prav tako treba upoštevati, v tožnikovem primeru nista konkretno izkazana. Toženka se je le na splošno sklicevala na to, da so tovrstna kazniva dejanja pogosto povezana z velikim tveganjem za življenje in zdravje ljudi in da so lahko med njimi tudi "varnostno sporne osebe", kar ima lahko določeno težo, vendar ne bistvene. Nadalje ne drži očitek toženke, da je tožnik s svojim ravnanjem "v državo spravil več ljudi na nezakonit način", saj tovrstno ravnanje tožnika ni izkazano. Enako iz sodbe z dne 18. 12. 2018 ne izhajajo ugotovitve toženke, da naj bi tožnik dejanje izvedel v hudodelski združbi, niti presoja sodišča, da v zadevi ni mogoče spregledati teže in narave kaznivega dejanja, ki že sama po sebi zaradi svoje zavržnosti ne dopuščata ocene, da bi bil izrek pogojne obsodbe smotrn in učinkovit. Nenazadnje sodišče tudi v zadevi I U 274/2022 istega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno celo v kvalificirani obliki (hudodelski združbi) in za katerega je bila tujcu izrečena kazen dveh let zapora, ni spoznalo za "izredno hudo kaznivo dejanje". Tudi neprerekano dejstvo, da je bil tožnik po prestanih štirih mesecih zaporne kazni izpuščen, ne kaže, da bi šlo za kaznivo dejanje, ki "najbolj ogroža pravni red" Republike Slovenije.

134.Glede na navedeno sodišče torej ob upoštevanju vseh okoliščin ter ob upoštevanju, da gre za izjemo, ki jo je treba razlagati ozko, presoja, da ni izpolnjen pogoj hudega kaznivega dejanja take teže, da bi bil podan razlog za izključitev iz točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. Glede na navedeno tudi tožbeni ugovor, da zaradi zakonske rehabilitacije ni mogoče več govoriti o obstoju pravnomočne obsodbe, ni relevanten. Toženka je v izpodbijani odločbi navajala tudi nekatere druge okoliščine, ki naj bi govorile v prid izključitvi, tj., da je bil tožnik v času izvršitve kaznivega dejanja kot prosilec za mednarodno zaščito upravičen do brezplačne nastanitve, prehrane, nujnega zdravljenja, obleke, obutve, osnovnih higienskih potrebščin, mesečne žepnine, izobraževanja in do legalne zaposlitve, ter da je bil tožnik "na varnem" in da je imel "urejeno življenje" ter, da se je glede storitve kaznivega dejanja "sprenevedal". Navedeno ni neposredno povezano z izvršitvijo kaznivega dejanja, zato na oceno njegove teže ne more imeti odločilnega vpliva.

135.Ker torej ni podan že prvi element, tj. obstoj pravnomočne obsodbe za dovolj hudo kaznivo dejanje, se sodišču do izpolnjenosti drugega elementa, tj. nevarnosti za skupnost Republike Slovenije, ni treba opredeliti.

136.Sodišče je izpodbijano odločbo toženke zaradi zmotno presojenih dokazov, protispisno in nepopolno ugotovljenih dejstev, napačnega sklepa glede dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (4. člena in točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 in 21., 22., 23., 26. in 27. in 31. člena ZMZ-1) odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Nato je samo odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1. Narava stvari je to dopuščala in glede na trajanje dosedanje postopka tudi zahtevala, podatki postopka pa so za to dajali zanesljivo podlago (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

137.Tožniku je sodišče priznalo status begunca, na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa enak status tudi ostalim tožnikom. Status je priznalo od dneva vložitve prošenj za mednarodno zaščito dalje, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa. Ker je sodišče v celoti ugodilo primarnemu zahtevku tožnikov, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

Tj. Sklep o primeru upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča okrožja Yasamal, Baku št. ... in Sklep glede upravne kršitve s strani sodnika Okrožnega sodišča v Nasimi, Baku št. ....

Sodba SEU C-280/21, P.I., z dne 12. 1. 2023 (odst. 33).

1. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.

2. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.

4. al. tretjega odstavka 21. čl. ZMZ-1.

3. in 4. al. prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1.

Str. 28 izpodbijane odločbe.

Str. 3 zapisnika z dne 19. 9. 2018.

Toženka povzema informacije, da poročila iz leta 2013 navajajo, da so člani opozicijskih strank v Azerbajdžanu v nevarnosti, da izgubijo službo in da se težko zaposlijo ali vodijo podjetje, če se razve, da so člani opozicijske politične stranke. Včasih je dovolj, da si le član, včasih pa je to odvisno od tvojih dejavnosti. Oblast je bila selektivna in pri tem ni imela enega samega pristopa. Aktivni člani niso dobili nobene službe v javnem ali zasebnem sektorju. Vodja neke druge stranke opozicije ADP je izjavil, da so družbeno ekonomski problemi prizadeli člane vseh opozicijskih strank, ker niso dobili službe, bili odpuščeni in ker niso imeli možnosti za poslovno dejavnost.

Str. 14 zapisnika z dne 25. 7. 2019.

Str. 3 zapisnika z dne 25. 7. 2019.

Str. 3 zapisnika in str. 10 zapisnika z dne 25. 7. 2019.

Str. 29 izpodbijane odločbe.

Str. 2 zapisnika z dne 25. 5. 2018.

Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi.

Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi, str. 14 zapisnika z dne 25. 7. 2019. Enako je izpovedala tudi tožnica (str. 4 zapisnika z dne 12. 7. 2018).

Str. 35 izpodbijane odločbe.

Str. 45 izpodbijane odločbe.

Str. 53 izpodbijane odločbe.

Str. 44 izpodbijane odločbe.

Str. 52 izpodbijane odločbe.

Str. 9 zapisnika z dne 29. 7. 2019.

Str. 3 in 14 zapisnika z dne 25. 7. 2019, str. 8 zapisnika z dne 29. 7. 2019.

Str. 3 zapisnika z dne 25. 7. 2019, str. 7 zapisnika z dne 29. 7. 2019.

Str. 5 zapisnika z dne 25. 7. 2019, str. 6 zapisnika prošnje z dne 17. 5. 2018.

To pomeni, da dokazna ocena ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ki jo določa 10. člen ZUP.

Sodba velikega senata ESČP J. K. in ostali proti Švedski (odst. 91-92).

Sodba SEU C-578/16, , C.K in ostali proti Sloveniji (odst. 76).

Str. 51 izpodbijane odločbe.

Dopis PIC z dne 2. 12. 2019.

Dopis PIC z dne 21. 2. 2020.

Dopis PIC z dne 2. 12. 2019.

Sodba Upravnega sodišča I U 274/2022 z dne 13. 8. 2024 (33. - 38. odst.).

V petem odstavku 14. člena navedene direktive je državam članicam omogočeno, da odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta.

Gl. npr. sodbo C-80/86, Kopinghuis Nijmegen BV, z dne 8. 10. 1987.

Npr. C-369/17, Ahmed, z dne 13. 9. 2018 (52. odst.) in C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (32. in 42. odst.).

C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (30., 43. - 45. odst.).

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

Prav tam, 41. odst.

Prav tam, 43., 44. in 48. odst.

Prav tam 42. odst.

Prav tam, 67. odst.

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (56. odst.).

C-663/21, AA, z dne 6. 7. 2023 (42. odst.).

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

Odst. 33 in 34.

Odst. 58.

Odst. 55.

Odst. 56.

Ta člen je naslovljen z"Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države" in določa: (1) Kdor nasilno prekorači državno mejo Republike Slovenije ali oborožen nezakonito vstopi na njeno ozemlje, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let ali z denarno kaznijo. (2) Enako se kaznuje tujec, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če se na način iz prejšnjega odstavka zadržuje na njenem ozemlju ali se upre zakoniti odstranitvi z njega. (3) Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo. (4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje uradna oseba, ki omogoči tujcu nezakonit vstop na ozemlje Republike Slovenije ali nezakonito prebivanje na njem. (5) Kdor pridobiva ali zbira ljudi za nezakonito preseljevanje, jim preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz ali kako drugače organizira nezakonito preseljevanje ali organizira preseljevanje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo. (6) Če storilec z dejanji iz tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let in denarno kaznijo.

Ta določa: Storilec kaznivega dejanja je tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilka oziroma sostorilec (v nadaljnjem besedilu: sostorilec)).

C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (30., 40. - 45. odst.).

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (41. odst.).

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (42. odst.).

Prav tam, 42. odst.

C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (43., 44. in 48. odst.).

Prav tam, 30. odst.

Str. 70 izpodbijane odločbe.

Prav tam.

Str. 69 izpodbijane odločbe.

Ta določa: Pristojni organ družinskemu članu prosilca iz 25. točke 2. člena tega zakona, ki sam ne izpolnjuje pogojev za tako zaščito in pri katerem niso podani izključitveni razlogi iz prvega, drugega ali četrtega odstavka 31. člena tega zakona, prizna enak status kot družinskemu članu, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa.

Sodbi SEU C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC (46. odst.) in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, AS (53. in 54. odst.).