Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 728.370 SIT zadoščenja (od tega 750.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 421.630 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je pritožbam tožnice, toženke in stranskega intervenienta delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter glede obresti spremenilo tako, da je toženko zavezalo, da mora tožnici plačati 578.370 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je vse tri pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za strah upravičena do 100.000 SIT odškodnine. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zvišalo na 450.000 SIT, odškodnino za telesne bolečine pa znižalo za 200.000 SIT na 450.000 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.071.630 SIT (sedaj 4.471,83 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene pravdne stroške. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini, kot je bila določena v tožbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženki in stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za tri vrste nepremoženjske škode za tožnico. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 450.000 SIT (sedaj 1.877,82 EUR), za strah 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 450.000 SIT (sedaj 1.877,82 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.