Jedro

Uporaba solzilnega spreja tako, da je usmerjen pri špricanju v obraz oškodovanca pa pomeni silo, ki lahko oškodovanca tudi onesposobi in je solzilec tako sredstvo, katerega uporaba, napadeni osebi prepreči odpor. Opisa obeh kaznivih dejanj, ki opisujeta uporabo sile - solzilnega spreja - vsebujeta vse elemente kaznivega dejanja ropa in so pritožnikovi pomisleki tako neutemeljeni.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih U. Ž. in obtoženega M. K. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do

6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. razsodilo, da sta obtožena U. Ž. kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ, storjene v sostorilstvu, to je v zvezi s 25. členom KZ in dveh kaznivih dejanj ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ, obtoženi M. K. pa še dveh nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki I. odstavka

212. člena KZ. Obtoženima je za kaznivo dejanje velike tatvine, ki sta ga storila v sostorilstvu določilo kazni: U. Ž. pet mesecev zapora, M. K. pa osem mesecev zapora. Za kaznivi dejanji ropa je obtožencema z uporabo omilitvenih določil določilo naslednji kazni: U. Ž. za vsako dejanje eno leto in šest mesecev zapora, M. K. pa za vsako dejanje dve leti in šest mesecev zapora. Za kaznivi dejanji velike tatvine, ki ju je M. K. storil sam, pa mu je sodišče prve stopnje določilo osem mesecev zapora in eno leto zapora. U. Ž. je sodišče skladno z določbami o steku izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. M. K. pa je preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 1265/97, s katero mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let in I K 1172/99, s katero mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let, ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora. Obema obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v priporu, obtoženi U. Ž. od 14.10.2004 dalje, obtoženemu M. K. pa od 20.1.2005 dalje. Obtoženi U. Ž. je izreklo še varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki se bo izvrševal v Zavodu za izvrševanje kazni. Oškodovankam, ki so uveljavljale premoženjskopravni zahtevek, je ta zahtevek v celoti ali pa deloma priznalo. Obtožencema pa je še odvzelo z dejanjem, opisanim pod točko II/2 pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Na podlagi določbe IV. odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka

92. člena ZKP, ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun (I. odstavek

97. člena ZKP). Pod točko II pa je zoper obtoženca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ropa po III.

in I. odstavku 213. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper obsodilni del sodbe sta se pravočasno pritožila zagovornika obeh obtožencev. Zagovornica obtožene U. Ž. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer pritožnica ne pojasni za kakšno spremembo sodbe se zavzema. Zagovornik obtoženega M. K. pa v pritožbi izpodbija sodbo v zvezi z dejanji, ki sta jih z U. Ž. storila v sostorilstvu (velika tatvina po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ in dve kaznivi dejanji ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v napadenem delu spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec J. Š., je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencema in zagovornikoma, predlagal, naj se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni.

Zagovornik obtoženega M. K. je odgovoril na predlog višjega državnega tožilca ter v odgovoru navedel, da se z mnenjem tožilca ne strinja in da vztraja pri podani pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Sodišče ni oprlo svojih dokaznih sklepov na nezakonit dokaz, kar naj bi predstavljalo, po mnenju obeh pritožnikov, prepoznavanje obeh obtožencev s strani zaslišanih prič na glavni obravnavi. V tej zadevi na glavni obravnavi ni bila opravljena tako imenovana sodna prepoznava. Sodišče prve stopnje pa je na izpovedbe prič, ki so zaslišane že pri preiskovalnem sodniku opisale oba obtoženca in potem na glavni obravnavi oba obtoženca tudi označile kot storilca kaznivega dejanja, pravilno oprlo sodbo. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja z obema pritožnikoma, da naj bi šlo v postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi za opravljanje prepoznav v nasprotju z določbo 242. člena ZKP. Priča G. M., ki je najbolj natančno označila in opisala oba obtoženca ter z gotovostjo zatrdila, da je prav oba obtoženca videla na kraju storitve kaznivega dejanja velike tatvine (kaznivo dejanje pod točko I obsodilnega dela sodbe) je v prostem pripovedovanju, ko je izpovedovala na glavni obravnavi dne 12.5.2005, označila oba storilca, še bolj podrobno pa je označila obtoženega K. na vprašanje zagovornika tega obtoženca in obtoženca samega. Prav tako je priča B. Z. pojasnil, zakaj si je obtoženega K. zapomnil in po čem ter dovolj določno povedal, da je obt. K. ob dejanju videl (glavna obravnava dne 24.3.2005, list. št. 505 spisa). Priča I. K. (dejanje pod tč. II/1) pa je bila vprašana na glavni obravnavi (list. št. 504), če pogleda obtožena, ali se spomni, da jih je videla in na vprašanje odgovorila, da je moški, ki je v razpravni dvorani bil v njenem avtomobilu, za žensko pa težko reče. O ženski je povedala, da je imela takrat svetlejše lase, kot jih je imela na glavni obravnavi.

Takšno izpovedovanje prič oziroma odgovori na vprašanja pa seveda niso nezakoniti, ampak sodijo v konktekst izpovedovanja oziroma izpovedbe priče. Oba pritožnika tudi zatrjujeta, da so si lahko oškodovanci oziroma priče, oba obtoženca ogledali pred začetkom glavne obravnave pred razpravno dvorano, kar je lahko vplivalo na njihove izpovedbe. Pritožnika pa očitno prezreta, da se je glavna obravnava dne 24.3.2005 začela ob 10. uri in da so bili ob isti uri (ob 10 h) kot oba obtoženca vabljeni kot priče I.K., V. S. in J. P..

Priči I. K. in B. Z. pa sta bili vabljeni ob 11. uri in sta takrat na glavno obravnavo pristopila. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ne izhaja, da bi bila glavna obravnava prekinjena med 10. in 11. uro in da bi tako priči, ki sta bili zaslišani na glavni obravnavi dne

24.3., to je B. Z. in I. K., lahko sploh prišli v stik z obtožencema oziroma si ju ogledali pred začetkom glavne obravnave, kot to zatrjujeta pritožnika. Za pričo H. M. pa je bilo že poudarjeno, da je priča v svoji prosti izpovedbi, ko je opisala dogodek, označila oba obtoženca in tako tudi ni nikakršne podlage za sklepanje, da je priča prav na podlagi zaznave pred začetkom glavne obravnave dne 12.5.2005, ko je bila zaslišana, si šele lahko ustvarila sliko o obeh obtožencih in ju zaradi tega v svoji izpovedbi tudi označila kot storilca. Noben od pritožnikov na glavni obravnavi ni izražal pomislekov, da so si priče na podlagi dejstva, da naj bi obtoženca videle pred začetkom glavne obravnave pred sodno dvorano, ustvarile sliko o njiju in zato tudi izpovedale, da so ju prepoznale kot storilca kaznivih dejanj.

Zato pritožnika le s posplošeno trditvijo, na podlagi česa naj bi priče bremenile oba obtoženca, ne moreta uspeti in ne izpodbijata razlogov sodbe. Sodišče prve stopnje je tako lahko na podlagi pravilno pridobljenih izpovedb prič, ki jih je ocenilo kot verodostojne, utemeljeno napravilo dokazne zaključke o krivdi obeh obtožencev. Sklicevanje zagovornika obtoženega M. K. na okoliščino, da priče B. Z., H. G. M. in I. K., ko so opravljali prepoznavo na policiji po fotografijah, niso prepoznali obtoženega K. na fotografijah, za izpodbijanje sodbe ni relevantno, saj se sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ne opira na opravljeno prepoznavo po fotografijah, ampak na izpovedbe prič v kazenskem postopku.

Enako velja za navedbe zagovornice obtožene U. Ž., da pri kaznivem dejanju velike tatvine priče obtoženke po fotografijah, ko so opravljale prepoznavo na policiji, niso prepoznale. Pritožnica nadalje še navaja, tako v zvezi s tem dejanjem kot z ostalima dejanjema, da se izpovedbe prič pri opisu obtožene razlikujejo tako glede opisa barve las in dolžine las, kot tudi njene višine, starosti in obleke. Pritožnica eksplicitno ne navede, v čem so razlike v izpovedbah prič in katera priča opisuje obtoženko drugače kot druga, ter v čem priče, kot tudi zatrjuje pritožnica, niso obtoženke oziroma ženske, ki je bila storilka kaznivega dejanja, ves čas opisovale enako. Le s pavšalnim zatrjevanjem, da naj bi se izpovedbe prič razlikovale, pri čemer pritožnica razlik za posamezno pričo niti ne izpostavi in določno ne pove katere so tiste razlike, ki jih zatrjuje, pritožnica razlogov sodbe ne more omajati. Z nekonkretiziranimi navedbami, ki se jih ne da niti preizkusiti, ne izpodbija sodbe in ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se opisi prič ujemajo tako po velikosti kot po letih za obtoženko in da je tudi opis tistih, ki so obtoženko prepoznale in tistih, ki obtoženke niso prepoznale, odgovarja opisu obtožene Ž. (str. 15 in 16 sodbe).

V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko I obsodilnega dela sodbe zagovornica obtožene Ž. tudi ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje v preveliki meri naslonilo na izpovedbo priče P., saj ta ni mogla z gotovostjo potrditi, ali je obtožena Ž. zaklicala "tecite ali teci" in zato ni mogoče zaključiti, da je bil ta klic namenjen prav obtoženemu K. Za pravilno presojo dejanskega stanja, citirana navedba v sodbi sodišča prve stopnje ni odločilna, saj je sodišče prve stopnje udeležbo obtoženke pri tem kaznivem dejanju ugotovilo na podlagi drugih pravilno ugotovljenih dejstev. Pravilno je ocenilo izpovedbo oškodovanke, ki je tudi določno povedala, da je bila prav ženska, ki jo je ogovorila in prosila za mobitel tista, ki jo je tudi zadržala priča P., opise dogodka, ki so jih podale ostale priče B. Z., V. S. in H. G. M. ter seveda tudi opis, ki ga je podala priča P. o tem, kaj je videla, torej, da je šlo za dve osebi moškega in žensko. Sodišče je ugotovilo, da sta bila oba obtoženca povezana, kar je pravilno presodilo na podlagi ocene izpovedb vseh v zvezi s tem dejanjem zaslišanih prič. Za presojo, da je bilo dejanje storjeno na posebno predrzen način in pravne opredelitve velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ, ni pomembno, kar poudarja zagovornica obtožene Ž., da se obtoženka P. ni poskušala iztrgati takrat ko jo je zadržala in držala za roko in se ji ni upirala, ampak je mirno čakala. Zakonski znak kaznivega dejanja tatvine, storjene na posebno predrzen način, ni okoliščina, ali se storilec po prijetju upira ali ne, ampak, da je tatvina storjena na takšen način, ki izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve kaznivega dejanja tatvine. Ta znak pa je sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo pravno opredelitev dejanja, zanesljivo ugotovilo (na str. 15 izpodbijane sobe) in se pritožbeno sodišče z njimi popolnoma strinja.

Pri dejanju opisanem pod točko II. obsodilnega dela sodbe oba pritožnika zatrjujeta, da oškodovanka, ker je bila pošpricana s solzilnim sprejem, ni mogla kaj dosti videti in s tem vnašata dvome v pravilne zaključke prvostopenjske sodbe. Ta pritožbena navedba pa dejansko pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je oškodovankino izpovedbo ocenilo v celoti, in utemeljeno sprejelo opis oškodovanke, kaj je lahko zaznala in česa ne ter tako tudi ta pritožbena navedba ne predstavlja relevantnih razlogov za izpodbijanje sodbe. Dejstvo, da je bil obtoženemu K. zasežen mobitel, ki je bil oškodovanki ukraden, ni osamljeno dejstvo, kot zatrjuje pritožnik, ki samo po sebi ničesar ne dokazuje. Predmet, ki izvira iz kaznivega dejanja, najden pri obtožencu, je pomembno dejstvo, ki obtoženca povezuje s kaznivim dejanjem in to dejstvo tako tudi ni osamljeno, glede na druge ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem kaznivim dejanjem, predvsem okoliščino, da je oškodovanka obtoženca označila kot storilca kaznivega dejanja in najdba oškodovankinega mobilnega telefona pri obtoženem K. tako verodostojnost oškodovankine izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo, le še potrjuje. Oba pritožnika v zvezi z navedenim dejanjem pavšalno zatrjujeta, da ni nobenega dokaza, da bi obtoženca sodelovala pri storitvi tega kaznivega dejanja. Te pritožbene navedbe pa bi lahko predstavljale nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, kar pa ne predstavlja upoštevnega razloga za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

V zvezi z dejanjem opisanim pod točko III. obsodilnega dela sodbe zagovornica obtožene Ž. le zatrjuje, da sodišče ni imelo dokazov za obsodbo, saj se izpovedba oškodovanke v fazi preiskave ne ujema z izpovedbo na glavni obravnavi, predvsem glede opisa obtožene. V čem se izpovedba oškodovanke glede opisa obtožene ne ujema, pritožnica ne pojasni, zato s citirano navedbo, ki se je ne da niti preizkusiti, razlogov sodbe ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v zapisniku o glavni obravnavi z dne 24.3.2005 (list. št. 503 o zaslišanju priče J. Ž., ni zapisana izpovedba priče o opisu obtožene). Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z zagovornikom obtoženega K., da ni dokazano, da je obtoženec sodeloval pri tem dejanju. Res je, kot poudarja zagovornik, da je oškodovanka J. Ž.

izpovedala, da moškega ni mogla natančno videti, ker so se ji oči zaradi solzilnega spreja začele solziti in da med fotografijami na policiji ni našla nobene fotografije, ki bi ustrezala obtožencu.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno poudarilo, da je oškodovanka med 216 fotografijami vendarle izločila prav fotografiji, na katerih sta bila oba obtoženca, ker sta jo tako moški kot ženska spominjala na storilca. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tudi priča J. Ž. opisala oba obtoženca, da so opisi obeh storilcev pri vseh dejanjih, ki so jih podale priče in oškodovanci podobni in se ujemajo. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo dejstvo, da so bila vsa dejanja, za katera je sodišče oba obtoženca spoznalo za kriva, storjena istega dne, da so dejanja med seboj povezana in da sta bila obtoženca skupaj tako pri dejanju na škodo G., ki je bilo storjeno le nekaj prej kot dejanje na škodo J. Ž. in da je tako sodišče lahko, ob upoštevanju opisov storilcev, ki so bili dani v tem postopku, povezanosti dejanj in načina storitve dejanja, tudi na podlagi izpovedbe priče J. Ž. in ugotovitev, ki izhajajo iz predhodnega postopka, zanesljivo ugotovilo krivdo obeh obtožencev tudi pri dejanju, opisanem pod točko III. obsodilnega dela sodbe.

Neutemeljeno zagovornik meni, da opisa obeh kaznivih dejanj ropa po

III. in I. odstavku 213. člena KZ, ne vsebujeta vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Po zagovornikovem mnenju, je takšno dejanje možno storiti le z uporabo sile močnejše intenzitete, ki prepreči vsak odpor oškodovanca pri odvzemanju stvari, kar pa špricanje s sprejem, ne predstavlja. Za kaznivo dejanje ropa ni potrebna uporaba takšne sile, da bi preprečila kakršenkoli odpor oškodovanca. Uporaba solzilnega spreja tako, da je usmerjen pri špricanju v obraz oškodovanca pa pomeni silo, ki lahko oškodovanca tudi onesposobi in je solzilec tako sredstvo, katerega uporaba, napadeni osebi prepreči odpor. Opisa obeh kaznivih dejanj, ki opisujeta uporabo sile - solzilnega spreja - vsebujeta vse elemente kaznivega dejanja ropa in so pritožnikovi pomisleki tako neutemeljeni.

Pritožnika izrečene kazenske sankcije posebej ne izpodbijata. Ker pa oba uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožba, vložena iz navedenega pritožbenega razloga v obtoženčevo korist, vsebuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, pri pravilnem vrednotenju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, obema obtožencema določilo ustrezne kazni ter nato, skladno z določbami o steku, obtožencema izreklo enotni kazni, sorazmerni s težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter njunimi osebnimi razmerami in lastnostmi, ki ju pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravični.

Zagovornica obtožene Ž. napada tudi odločbo o dosojenem premoženjskopravnem zahtevku. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje dosodilo previsoke zneske, ne pojasni pa, zakaj so zneski, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo oškodovankam in naložilo v plačilo obtožencema, previsoko odmerjeni. Zato se pokaže pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženca nimata sredstev za preživljanje in premoženja, zato ju je pritožbeno sodišče na podlagi določbe I. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s IV. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.