Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka storila vse, kar je mogla in bila dolžna storiti kot lastnica kopališča (v smislu 5. in 7. člena zakona o varnosti v urejenih kopališčih - Ur. list SRS, št. 1/87, naprej ZVUK), to je zagotoviti stalno navzočnost ustreznega števila strokovno usposobljenih oseb za vzdrževanje reda, opazovanje, reševanje in nudenje prve medicinske pomoči; in da pravilno izvajano oživljanje v kopališču (kot tudi pozneje med transportom) ni bilo uspešno, ker je kos hrane (mesa) zaprl dihalne poti ponesrečenca že v fazi utapljanja, kar pa je bilo možno ugotoviti in odstraniti šele v bolnici z medicinskim posegom usposobljenega zdravnika - je utemeljen zaključek, da toženka ne more biti odgovorna za smrt svojca tožnikov. Namreč neuspešno oživljanje je bilo posledica vzroka izven toženkine sfere. Toženka tako ne more biti odškodninsko odgovorna po določbah prvega odstavka 154. in 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Med postopkom ugotovljene okolnosti pa tudi ne nudijo podlage za ugotovitev objektivne odgovornosti toženke, kot to uveljavlja revizija. Po določilu drugega odstavka 154. člena ZOR se ne glede na krivdo odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti le, kadar iz njih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Nudenje kopaliških uslug v bazenu z omejeno globino in površino, v tem primeru plavanja, ki je namenjeno plavalcem in se odvija tudi v okviru tega namena in ob pogojih, ki jih predpisuje zakon o varnosti v urejenih kopališčih, ne predstavlja dejavnosti, iz katere izhaja povečana nevarnost za druge.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek tožnikov, ker je ugotovilo, da toženka ni odgovorna za smrtno nezgodo njihovega svojca D. S. Pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagali, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvajajo, da ugotovljeno dejansko stanje kaže na toženkino krivdo za smrt njihovega sina oziroma brata. Je namreč lastnica kopališča P., kamor je njihov svojec kot vojak bivše JLA prišel 1.4.1987 na urjenje v plavanju ter se pri tem utopil. Na tleh v bazenu ležečega so ga opazili šele ostali vojaki, izvlekel ga je iz vode naključni plavalec in šele nato je pristopil toženkin reševalec. Toda prva medicinska pomoč je bila prepozna in nastopila je možganska smrt še pred prihodom rešilnega vozila.

Toženka ni izpolnila obveznosti iz zakona o varstvu v urejenih kopališčih, ki ji je nalagal opazovanje, reševanje in nudenje prve medicinske pomoči. Sicer pa je podana tudi objektivna odgovornost toženke, ker je njena dejavnost nevarna, tako glede na količino vode kot njeno globino.

V odgovoru na revizijo je toženka predlagala, da naj se revizija zavrne. Ocenjuje, da tožniki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten revizijski razlog.

Sicer pa je obravnavano smrt pripisati dejstvu, da se je v dihalni poti ponesrečenca zataknil kos mesa, zaradi česar nudena pomoč ni bila uspešna.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je 1.4.1987 ob 15. uri prišel D. S. s skupino sovojakov v toženkin plavalni bazen P. zaradi urjenja v plavanju. Kako se je navedeni potopil v vodi, ni nihče opazil. Čim pa ga je na dnu bazena zapazil naključni plavalec, ga je potegnil na površje, kjer sta mu začela nuditi prvo medicinsko pomoč kopališki mojster M. U. in prof. telovadbe H. Ta dva sta ponesrečencu odstranjevala hrano iz ust oziroma prebavnega trakta, mu vpihavala zrak in masirala srce. Po okoli 6 minutah od pričetka oživljanja je pripeljal rešilni avtomobil, ki je ponesrečenca odpeljal v bolnico. Pregled v bolnišnici je pokazal, da dotedanja prva pomoč reševalca toženke in reševalcev v reševalnem vozilu ni mogla biti uspešna zaradi tujka, odkritega v dihalnih organih D. S., ki je mogel vanje zaiti pri aktu utapljanja ali pri nudenju prve pomoči. Ta tujek je odstranil usposobljen zdravnik z ustreznim medicinskim posegom. Toda oživljanje je ostalo brez uspeha, ker je bila ugotovljena možganska smrt ponesrečenca že ob prihodu v bolnico, ki je nastopila po 5 minutah pomanjkanja s kisikom obogatene krvi. V posledici možganske smrti je 7.4.1987 nastopila smrt celotnega organizma. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da smrt svojca tožnikov ni posledica toženkinih opustitev ampak dejstva, da je kos hrane zaprl dihalne poti ponesrečenca že v fazi utapljanja in da je ta tujek mogel odstraniti v bolnici šele usposobljen zdravnik z ustreznim medicinskim posegom. Odškodninski zahtevek tožnikov sta zato zavrnili.

Glede na dejansko stanje kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločeno o sporu. Odškodninski zahtevek zoper določeni subjekt je lahko utemeljen le, če so podani vsi elementi tako imenovanega civilnega delikta: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med navedenima elementoma in odgovornost. Čim manjka eden izmed njih, ni podana odškodninska podlaga, ni civilnopravnega delikta. V tem primeru so bile ugotovljene vse okolnosti škodnega dogodka. Sporna je po revizijskih izvajanjih le pravna presoja le-teh. Ali konkretno: sporno je le vprašanje, ali je za dejstvo, ki je povzročilo smrt pokojnega svojca tožnikov, odgovorna toženka. Pri tej presoji je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih to je na njuno dokazno oceno, vključno o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka storila vse, kar je mogla in bila dolžna storiti kot lastnica kopališča (v smislu 5. in 7. člena zakona o varnosti v urejenih kopališčih - Ur. list SRS, št. 1/87, naprej ZVUK), to je zagotoviti stalno navzočnost ustreznega števila strokovno usposobljenih oseb za vzdrževanje reda, opazovanje, reševanje in nudenje prve medicinske pomoči; in da pravilno izvajano oživljanje v kopališču (kot tudi pozneje med transportom) ni bilo uspešno, ker je kos hrane (mesa) zaprl dihalne poti ponesrečenca že v fazi utapljanja, kar pa je bilo možno ugotoviti in odstraniti šele v bolnici z medicinskim posegom usposobljenega zdravnika - je utemeljen zaključek, da toženka ne more biti odgovorna za smrt svojca tožnikov. Namreč neuspešno oživljanje je bilo posledica vzroka izven toženkine sfere. Toženka tako ne more biti odškodninsko odgovorna po določbah prvega odstavka 154. in 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Med postopkom ugotovljene okolnosti pa tudi ne nudijo podlage za ugotovitev objektivne odgovornosti toženke, kot to uveljavlja revizija. Po določilu drugega odstavka 154. člena ZOR se ne glede na krivdo odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti le, kadar iz njih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Nudenje kopaliških uslug v bazenu z omejeno globino in površino, v tem primeru plavanja, ki je namenjeno plavalcem in se odvija tudi v okviru tega namena in ob pogojih, ki jih predpisuje zakon o varnosti v urejenih kopališčih, ne predstavlja dejavnosti, iz katere izhaja povečana nevarnost za druge.

Glede na obrazloženo ugotavlja revizijsko sodišče, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Samo pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo (393. člen ZPP).

Tudi v revizijskem postopku se priznavajo le potrebni stroški postopka. Ker toženkin odgovor na revizijo glede na vsebino ne predstavlja procesno potrebnega dejanja, z njim nastali stroški niso potrebni v smislu 155. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato stroškovno zahtevo toženke zavrnilo. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP.