Jedro

Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Ur. l. SRS št. 5/90) z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče odločbe organa 2. stopnje izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovane pravne osebe za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila delno spremenjena odločba o prekršku občinskega sodnika za prekrške tako da je bila ob spremenjenem opisu prekrška pravna oseba, spoznana za odgovorno prekrška po 1. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 18. člena zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje ter ji je bila izrečena denarna kazen 100.000,00 SIT, za prekršek po 1.in 2. odstavku 120. člena zakona o dohodnini je bila potrjena odločba organa prve stopnje, s katero je bila pravna oseba za ta prekršek kaznovana z denarno kaznijo 50.000,00 SIT, tako da je republiški senat za prekrške izrekel pravni osebi enotno kazen 150.000,00 SIT. Glede prekrška iz 3. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 173. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva pa je organ druge stopnje prvostopno odločbo razveljavil glede obd. pravne osebe in obd. odgovornih oseb ter zadevo vrnil v novo odločitev.

Zagovornik kaznovane pravne osebe je vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je uveljavil razloge iz 1. in 3. točke 203. člena zakona o prekrških ter predlagal, da vrhovno sodišče odločbo organa druge stopnje v tistem delu, v katerem je Republiški senat za prekrške odločbo organa prve stopnje potrdil in spremenil, razveljavi, razveljavi pa tudi odločbo organa prve stopnje in temu organu pošlje zadevo v novo odločitev. Obrazložitev k tej zahtevi je zagovornik vložil, torej še v roku za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. V zahtevi je uveljavil, da prekrška po 1. in 2. odstavku 120. člena zakona o dohodnini in po 1. in 2. odstavku 18. člena zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje, nista storjena s strani pravne osebe, ker je pravna oseba na najvišjem organu upravljanja, to je delavskem svetu, sprejela elaborat o racionalizaciji poslovanja ter je šlo za poslovno odločitev, da se 38 delavcem, ki so opravljali odgovorna in zahtevna opravila, izplača "pavšal", saj je bilo za pravno osebo nujno potrebno takšno delo, ki je povezano s službenimi potovanji njenih delavcev in stroški za službena potovanja. Pravna oseba je imela tudi kriterije za izračun pavšala, obračun povračila stroškov v pavšalnem znesku pa je poslovodna odločitev in je takšen način obračunavanja službenih potovanj pri kaznovani pravni osebi nedvomno prinesel prihranke, to dejstvo pa organ druge stopnje v izpodbijani odločbi sploh ni ugotavljal, še manj pa se je s tem vprašanjem ukvarjal organ prve stopnje. Poleg tega se kaznovana pravna oseba ne strinja z zaključki organa druge stopnje glede ugotovljene odgovornosti kaznovanih pravnih oseb. Zagovornik kaznovane pravne osebe končno izpodbija odločitev organa druge stopnje tudi zaradi kršitev materialnih določb zakona o prekrških in določb zakonov, ki določajo obravnavane prekrške,pri čemer teh kršitev posebej ni obrazložil. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Celotna zahteva za sodno varstvo temelji na izpodbijanju ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočno končanem postopku, pri tem pa je zagovornik kaznovane pravne osebe prezrl, da je bila z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 5/90) 3. točka 203. člena zakona o prekrških črtana, s čimer se od uveljavitve novele v postopku za sodno varstvo ne more več uveljavljati razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik sicer formalno uveljavlja tudi kršitev 1. točke 203. člena zakona o prekrških, vendar kršitve materialnih določb sploh ni obrazložil. Vrhovno sodišče torej v zahtevi ni našlo nikakršne pravne podlage za spremembo ali razveljavitev odločbe Republiškega senata za prekrške v Ljubljani. Glede na določbo 4. odstavka 204. člena zakona o prekrških je zato zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, kot je razvidno iz izreka te odločbe.