Jedro

Tožnik se sklicuje na 4. odstavek 24. člena ZAzil in navaja, da je prosilec za azil dolžan navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge. Zato meni, da je napačna utemeljitev tožene stranke, da bi moral že pri podaji vloge tožnik podrobneje opisati dejanje in storilce, ker to ni namen podaje prošnje. Po presoji sodišča toženo stranko veže določilo, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnika kot prosilca za azil dolžnost, da mora ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in da mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane (3. odstavek 24. člena ZAzil). Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku, tožena stranka pa je navedla razloge zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o prošnji tožnika takoj odločila. V zvezi z očitkom tožnika, da lahko navaja vsa dejstva in predloži dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge, pa je potrebno poudariti, da tožnik kljub temu očitku ne navaja konkretno česa ni povedal, oziroma da bi kaj pozabil ali izpustil. Tega svojega ugovora tako ne obrazlaga z morebitnimi dogodki, okoliščinami ali podatki, ki jih ne bi že povedal ob podaji prošnje za azil, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za azil navedel, da je imel na Kosovu težave. Ko se je vrnil iz Slovenije na Kosovo so mu someščani očitali zakaj ni bil ves čas na Kosovu in zakaj ni sodeloval z njimi. Someščani so mu očitali, da je izdajalec svojega naroda, do prvega takega dogodka je prišlo pred približno letom in pol do dvema. Povedal je, da je bila v času vojne njihova hiša požgana in je moral živeti pri stricu v vasi A. Zadnji fizični napad se je zgodil malo preden je odšel v Slovenijo, ko je odšel v trgovino v Skenderaju, ga je pred trgovino počakalo nekaj fantov, ki jih ni poznal in začeli so ga napadati in nato so prišli mimoidoči in jih dali narazen. Takrat so ga napadli fizično in verbalno, rekli so mu naj čimprej zapusti kraj ter spraševali zakaj se skupaj z njimi ni boril. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil), ker je zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje v izvorni državi. Tožena stranka navaja, da naj bi bil tožnik v izvorni državi ogrožen s strani njemu neznanih oseb. Malo pred odhodom so ga napadli in mu rekli, da naj zapusti kraj, ker se ni boril z njimi. Tožena stranka navaja, da tožnikovih navedb, da naj bi ga napadle neznane osebe zaradi tega, ker se ni boril z njimi, ne more sprejeti za verodostojne. Ko je bila vojna na Kosovu leta 1999 končana, je bil tožnik star komaj 13 let, zato je tožena stranka mnenja, da je neverjetno, da bi bil glede na njegovo takratno mladoletnost v letu 2004 maltretiran zaradi razloga neudeležbe v vojni. V zvezi z izjavo tožnika, da so ga na domu obiskale neznane osebe v uniformah, ki naj bi od njega želele, da se jim priključi, pa je tožena stranka preverjala preko objektivnih informacij o politični in družbeni situaciji v izvorni državi oziroma na Kosovu. V izpodbijani odločbi tožena stranka našteva štiri vire, preko katerih je preverila ali je objektivna situacija v izvorni državi takšna, da bi lahko vplivala na občutek subjektivne ogroženosti oziroma da mu je grozilo preganjanje. Na podlagi virov, ki jih tožena stranka citira zaključuje, da je malo verjetno, da bi tožnika na domu iskale uniformirane osebe, ki bi ga želele rekrutirati v svoje vrste, zato je strah pred njimi objektivno neutemeljen. V zvezi z napadi pripadnikov AKSH pa tožena stranka navaja, da so tarča njihovih napadov prebivalci srbske in makedonske nacionalnosti in ne albanske, kamor se uvršča tožnik. Prav tako ni poročil, da bi AKSH izvajala kakršnakoli izsiljevanja, mobilizacijo ali teroristične napade na albansko prebivalstvo. Tožena stranka povzema poročila, da ta ne govorijo o tem, da bi vojska AKSH izvajala kakršnekoli napade na albansko prebivalstvo na Kosovu. Tožena stranka je zato na podlagi preučenih poročil zaključila, da so tožnikove izjave o grožnjah neznancev neutemeljene in da mu ne grozi preganjanje v izvorni državi. Hkrati je odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik je v strahu pred preganjanjem zapustil izvorno državo in v njo se ne more vrniti, ker bi bila v primeru vrnitve njegova osebna varnost resno ogrožena. Tožnik je pri podaji vloge resnično in po pravici navedel svoje razloge, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti matično državo. Tožnik je moral zapustiti Kosovo zaradi groženj in fizičnih napadov s strani pripadnikov albanske narodnosti, ki ga imajo za izdajalca, ker je med vojno Kosovo zapustil in se ni boril na njihovi strani. Tožena stranka navaja, da ne verjame navedbam tožnika, ker je bil leta 1999 še premlad za mobilizacijo, vendar iz poročil izhaja, da je bila mobilizacija mladoletnih oseb in otrok vse prej kot redkost. Pri tem se sklicuje na poročilo, ki ga tudi prilaga, iz avgusta 2002, iz katerega izhaja, da je KLA - Osvobodilna vojska Kosova prisilno mobilizirala mladoletne otroke, med njimi celo deklice. Tožnik še navaja, da je bil priča rednim fizičnim in verbalnim napadom, ki so se stopnjevali vse do njegovega odhoda. Tako ni bil varen niti med vsakodnevnimi opravili, ker je bil redno žrtev napadov več oseb, ki so ga pretepale in zmerjale z izdajalcem ter zahtevale naj izgine iz Kosova. Napačna je utemeljitev tožene stranke, da bi že pri podaji vloge moral tožnik podrobneje opisati dejanja in storilce, ker to ni namen podaje prošnje. Za podrobnejšo predstavitev razlogov, zaradi katerih je zapustil matično državo, je predvideno zaslišanje in opozarja na besedilo 4. odstavka 24. člena ZAzil, po katerem mora prosilec navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze, ki so potrebni za odločanje do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ni poiskal zaščite pri policiji, vendar se tožnik na policijo ni upal obrniti, ker ga je bilo strah, da bo v tem primeru zagotovo likvidiran. Prav tako se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 286/2002. Tožnik navaja, da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen in da niso izpolnjeni pogoji za odločitev v pospešenem postopku ter za zaključek tožene stranke, da je očitno, da mu v izvorni ne grozi preganjanje. Navaja, da bi v primeru vrnitve bila resno ogrožena njegova osebna varnost, izpostavljen bi bil nehumanemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni in ugodi njegovi prošnji oziroma, da se odločba tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Prav tako predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azil iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz prošnje tožnika očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo ogroženost s strani njemu neznanih oseb. Neznane osebe so ga napadle malo preden je prišel v Slovenijo, rekle so mu naj čimprej zapusti kraj, ker se ni boril z njimi. Prav tako so ga želele rekrutirati neznane osebe v uniformah, ki so ga obiskale na domu. Tožnik v tožbi teh razlogov zakaj je zapustil izvorno državo ne izpodbija, v zvezi s tem tudi ne navaja nobenih drugih dogodkov, podatkov ali pa podrobnosti v zvezi s svojo navedbo, da je bil tarča rednih fizičnih in verbalnih napadov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je povedal, da ko je prišel na Kosovo iz Slovenije, so mu ljudje očitali, da ni bil ves čas na Kosovu in ni sodeloval z njimi, očitali so mu, da je izdajalec svojega naroda. Povedal je, da oseb, ki so ga napadle, ni poznal, vendar bi bili lahko pripadniki katere od vojaških enot. Pred približno dva do tri mesece pred odhodom v Slovenijo pa so prišle osebe v uniformah k njemu in ga hotele rekrutirati v njihove vrste. Rekel jim je, da bo prišel k njim, vendar tega ni storil in je zato vedno s strahom hodil v mesto, drugih težav ni imel. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi takšnih navedb tožnika v prošnji za azil glede razlogov za zapustitev izvorne države pravilno zaključila, da mu ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tako zaključila, ker meni, da bi moral tožnik na vprašanja odgovarjati natančneje in konkretneje. Prav tako pa tudi zaključuje, da je bil tožnik leta 1999, ko je bila vojna na Kosovu končana, star 13 let in je neverjetno, da bi ga zaradi njegove takratne mladoletnosti preganjali v letu 2004. Tožena stranka je tudi preverila politično in družbeno situacijo na Kosovu na podlagi objektivnih informacij in aktualnih poročil, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija. Tudi v zvezi s tožnikovo izpovedbo, da so ga na domu iskale uniformirane osebe, da bi ga rekrutirale, tožena stranka navaja, da je tožnikov strah v zvezi s tem objektivno neutemeljen. Iz poročil izhaja, da je preverila tudi položaj Albanske nacionalne vojske (AKSH) in navaja, da je ta usmerjena le proti prebivalcem in varnostnim silam srbske in makedonske nacionalnosti, tožnik pa je Albanec. Iz poročil pa tudi izhaja, da etnični Albanci na Kosovu na splošno niso ogroženi, vendar je potrebno skrbno obravnavati posebne kategorije ali ranljive skupine, kamor pa tožnika ni mogoče uvrstiti. Tožena stranka zaključuje, da iz preučenih poročil izhaja, da njegov strah nima podlage. Sodišče pri tem poudarja, da po ustaljeni upravno sodni praksi predstavlja preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega posameznih verbalnih groženj neznancev oziroma rekrutiranja, kar tožnik niti ni natančno opisal oziroma natančneje opredelil, ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem sodišče opozarja na pojem preganjanja, ki je opredeljen v 9. členu Direktive Sveta evropske unije št. 2004/83/EC in zato zaključuje, da razlogi, ki jih tožnik navaja kot razlog za prošnjo za azil niso takšni, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato tudi njegov strah pred preganjanjem objektivno ni utemeljen in tudi njegovo zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki je uveljavljen v azilnih postopkih.

Tožnik v tožbi očita, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, vendar v tožbi tega podrobneje ne pojasnjuje zakaj tako zatrjuje, v zvezi z razlogi zakaj je zapustil izvorno državo pa tudi ne navaja nobenih podrobnosti v zvezi z dogodki, ki jih je navedel ob podaji prošnje za azil. Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila upoštevaje izjavo tožnika in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis in takoj odločila. Tožnik navaja, da je tožena stranka zaključila, da je bil tožnik leta 1999 premlad za mobilizacijo in se sklicuje na poročilo, ki ga tudi prilaga, iz avgusta 2000. Temu tožbenemu ugovoru sodišče ni moglo slediti, ker se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na aktualna, torej kasnejša poročila od priloženega k tožbi, in ki jih v izpodbijani odločbi tudi navaja in povzema, nahajajo se tudi v upravnem spisu. Tožnik očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnika v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za svojo fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Tožnik očita tudi bistveno kršitev določb procesnega prava vendar teh očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišča pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Tožnik se sklicuje na 4. odstavek 24. člena ZAzil in navaja, da je prosilec za azil dolžan navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge. Zato meni, da je napačna utemeljitev tožene stranke, da bi moral že pri podaji vloge tožnik podrobneje opisati dejanje in storilce, ker to ni namen podaje prošnje. Po presoji sodišča toženo stranko veže določilo, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnika kot prosilca za azil dolžnost, da mora ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in da mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane (3. odstavek 24. člena ZAzil). Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku, tožena stranka pa je navedla razloge zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o prošnji tožnika takoj odločila. V zvezi z očitkom tožnika, da lahko navaja vsa dejstva in predloži dokaze do konca zaslišanja in ne že pri sami podaji vloge, pa je potrebno poudariti, da tožnik kljub temu očitku ne navaja konkretno česa ni povedal, oziroma da bi kaj pozabil ali izpustil. Tega svojega ugovora tako ne obrazlaga z morebitnimi dogodki, okoliščinami ali podatki, ki jih ne bi že povedal ob podaji prošnje za azil, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato z uporabo citiranega določila ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da je tožniku nastal le strošek plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 ter Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo njegov status in je zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja oziroma s katerimi razpolaga.