Jedro

Če je bila denarna obveznost, ki je predmet odškodninskega zahtevka, med postopkom delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. To terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu tako ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, temveč predvsem v kakšnem delu je odškodninska obveznost za plačilo prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje z odmero odškodnine po cenah na dan izdaje sodne odločbe.

V sporu zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se uspeh pravdnih strank presoja glede na končno višino zahtevka, če je bilo zvišanje tožbenega zahtevka posledica med pravdo spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine.

V primeru plačila odškodnine iz AO plus zavarovanje, ker je zvin vratne hrbtenice izključen iz kritja, dodatno pa je oškodovanec utrpel še pretres možganov in postkomocijski sindrom, je ustrezna skupno odmerjena odškodnina 6.300,00 EUR, kar predstavlja 6,84 plač v času sojenja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v 2. vrstici 1. odstavka izreka spremeni tako, da se znesek 3.550,00 EUR nadomesti z zneskom 3.387,75 EUR, v izreku o stroških (3. odstavek izreka sodbe) pa znesek 753,63 EUR nadomesti z zneskom 1.031,86 EUR.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi dne 23.1.2007. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo,da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 753,63 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine dosojene odškodnine za negmotno škodo poudarja, da bi sodišče moralo šteti, da so vse bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem, trajne posledice in zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti povezane zgolj s pretresom možganov in postkomocijskim sindromom, saj je izvedenec izrecno navedel, da v mnenju ni upošteval poškodbe zvina vratne hrbtenice. Sodišče pa tudi ni ustrezno določilo višine odškodnine glede na gibanje višine povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, saj se je v zadnjih treh letih bistveno zvišala. V zvezi z bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem je zato primerna odškodnina najmanj v višini 3.600,00 EUR. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da so funkcionalne posledice, ki jih je povzelo v sodbi, občasne in ne trajne. Pritožnica je zaradi glavobolov trajno manj sposobna za delo na soncu, za pomnjenje novih vsebin, postala pa je tudi bolj nervozna in ima težave pri komuniciranju. Ob nezgodi je bila stara 52 let, kar predstavlja neugoden prognostični dejavnik. Primerna odškodnina za postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila najmanj 7.000,00 EUR. Pritožba graja tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških in poudarja, da ni jasno, kako je sodišče ugotovilo 30% uspeh tožeče stranke v pravdi. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka skrčila zahtevek po izvedenem plačilu s strani tožene stranke. Stroške bi moralo obračunati tako, da bi upoštevalo uspeh tožeče stranke do delnega umika tožbe in nadaljnji njen uspeh do razširitve tožbenega zahtevka, ta uspeh pa je 100%, šele po razširitvi zahtevka pa bi odločalo o uspehu glede na postavljeni zahtevek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Strinja se sicer z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede poškodb in težav tožnice in tudi v zvezi z začasnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, vendar pa je sodišče ugotovljene okoliščine napačno upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine. Odškodnino je potrebno individualizirati, upoštevati tudi konkretno oškodovankino zdravstveno stanje, njene predhodne depresivne motnje, pa tudi, da iz tega razloga dela samo polovični delovni čas, poleg tega pa mora biti odškodnina določena po načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožnica po prometni nesreči opravlja enako delo, kot ga je pred tem, izvedenec pa tudi ni navedel nobene dejavnosti, ki je ne bi mogla opravljati. Primeren znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je 3.900,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo valorizacije že plačanega dela odškodnine, kar je v nasprotju z materialnim pravom in novejšo sodno prakso. Revalorizirani del izplačanega zneska odškodnine znaša 2.912,25 EUR. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper priznane stroške pravdnega postopka tožeči stranki, saj je izrecno opozorila, da na podlagi v obravnavanem primeru veljavnih splošnih pogojev za zavarovanje voznika zaradi telesnih poškodb, zavarovanje ne krije stroškov pravne pomoči za prijavo zavarovalnega primera oziroma za sestavo zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine. Sodišče se v sodbi do tega ni opredelilo, vendar pa iz obračuna na stroškovniku izhaja, da je ta strošek priznalo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbene navedbe glede višine dosojene odškodnine se nanašajo predvsem na nepravilno uporabo materialnega prava, ki naj bi se kazala v nepravilni odmeri odškodnine za posamezne oblike negmotne škode, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) ter njihovo trajanje, pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pa pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pravdni stranki ne izpodbijata, v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2.100,00 EUR. Nezgodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lažje primere, torej gre za 2. stopnjo Fischerjeve lestvice. Sodišče je v sodbi v celoti upoštevalo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za medicino ..., povzelo celoten potek zdravljenja tožnice, nevšečnosti, ki jih je pretrpela, kar je vse pravilno upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine. Pri tem ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče napačno upoštevalo izvedeniško mnenje glede izključitve posledic v zvezi z zvinom vratne hrbtenice. Sodišče je namreč izvedeniško mnenje sprejelo, vendar pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je del bolečin prešel že na področje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upoštevalo pa je tudi, da je bil bolniški stalež tožnice zaključen v enem mesecu in pol po nezgodi. Glede na navedeni obseg bolečin ter vse ugotovljene nevšečnosti je tako po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za to postavko v skladu z drugimi primeri iz sodne prakse, ustrezno individualizirana in pomeni pravično denarno zadoščenje. Prav tako tudi ne držita pritožbena očitka, da je sodišče napačno odmerilo odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.200,00 EUR. Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da določen del posledic ne predstavlja začasnega temveč trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa je ne glede na to odškodnina odmerjena v skladu z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. Odškodnine za zgolj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišča namreč običajno ne dosojajo, zato je sodišče pravilno upoštevalo, da bodo posledice nastale škode pri tožnici dolgotrajne. Ustrezno pa je upoštevalo tudi starost tožnice in njeno predhodno zdravstveno stanje in odškodnino individualiziralo. Ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da skupaj odmerjena odškodnina ni ustrezna glede na merilo povprečne plače. Upoštevati je potrebno, da je sodišče dosodilo odškodnino zgolj za posledice, ki so tožnici nastale brez utrpelega zvina vratne hrbtenice, glede na to dejstvo pa je odškodnina primerljiva tudi s sedanjo sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 419/2006, II Ips 739/2005, II Ips 105/2006).

Prav pa ima tožena stranka, ko v pritožbi opozarja, da sodišče kljub njenemu ugovoru ni upoštevalo valoriziranega zneska že izplačane odškodnine. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupno moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti je predpisovala določba 2. odstavka 189. člena ZOR (glej 2. odst. 168. čl. OZ), po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sodna praksa je njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju z dne 26.6.2002 pojasnilo, da sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti. Če pa je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. To terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha, pri tem pa ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2006). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo napačno uporabilo, ko je delno plačilo tožene stranke odštelo zgolj v nominalnem znesku, je pritožbeno sodišče na podlagi 6. alineje 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je od dosojene odškodnine v višini 6.300,00 EUR odštelo revalorizirani znesek že izplačane odškodnine v višini 2.912,25 EUR in dosojeni znesek tako spremenilo na 3.387,75 EUR.

Obe pritožbi pa grajata tudi odločitev sodišča glede odmere pravdnih stroškov. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče pri odmeri stroškov tožeči stranki ne bi smelo priznati stroška za sestavo zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine. Tega namreč splošni pogoji zavarovanja AO plus Pg-AOP/05-2 izrecno izključujejo v 5. odstavku 6. člena. Ker uveljavljanje odškodnine v obravnavani zadevi izhaja iz pogodbene podlage, je to pogodbeno določilo med strankama potrebno upoštevati. Pritožbeno sodišče je zato odmerjene stroške tožeče stranke za navedeno postavko 500 odvetniških točk, povečano za davek na dodano vrednost, znižalo, to je nominalno za 275,40 EUR. Glede na predhodno odmero stroškov tožeče stranke v višini 2.630,37 EUR sedaj odmerjeni stroški znašajo 2.354,97 EUR. Tožeča stranka pa v pritožbi graja ugotovitev sodišča prve stopnje o njenem uspehu v pravdi v višini 30%. Utemeljeno opozarja, da je tožbeni zahtevek umaknila za med postopkom plačani znesek odškodnine s strani tožene stranke. Vendar pa nima prav, ko navaja, da bi sodišče moralo njen uspeh vse do razširitve tožbe po pridobitvi izvedeniškega mnenja upoštevati v višini 100%. Vrhovno sodišče RS je namreč 18.6.1992 sprejelo pravno mnenje, po katerem se v sporu zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo uspeh pravdnih strank presoja glede na končno višino zahtevka, če je bilo zvišanje tožbenega zahtevka posledica med pravdo spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine (načelno pravno mnenje, poročilo VSS 1/92). Tožeča stranka je skupno neupoštevajoč plačilo s strani tožene stranke zahtevala znesek 14.000,00 EUR, odmerjeni znesek odškodnine pa je bil 6.300,00 EUR. Njen uspeh v pravdi je tako 45%. Glede na tak uspeh je pritožbeno sodišče pravdne stroške ponovno odmerilo ter tako tožeči stranki dosodilo 1.059,73 EUR pravdnih stroškov, toženi pa 27,87 EUR njenih pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 1.031,86 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izrek o stroških spremenilo na podlagi določila 358. člena ZPP.

V preostalem delu pritožbe pravdnih strank niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče v nespremenjenem a izpodbijanem delu pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker sta obe pravdni stranki v pritožbi uspeli zgolj v manjšem delu (delno glede stroškov in glede upoštevanja valorizacije), je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Ta odločitev temelji na določilu 2. odstavka 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.