Jedro

Tožnik je hkrati s tožbo predlagal nove dokaze, med katerimi je tudi potni list v fotokopiji. V tem primeru ne gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj je tožnik v tožbi prepričljivo obrazložil razloge, zakaj navedenih listin, vključno s potnim listom, ni mogel predložiti že v postopku pred izdajo upravnega akta, oziroma, zakaj ni pravočasno zaprosil za dodatno podaljšanje s strani tožene stranke določenega petnajstdnevnega roka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-156/2015/2 (1312-07) z dne 7. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 18. 9. 2015 na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena ter 5., 6. in 11. točko 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/11 in nadaljnji).

2. V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v njegovi lastnoročni pisni izjavi, da zaradi vojne in agresije v njegovi državi prosi za azil v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). Ker v postopku ni predložil nobenega dokumenta oziroma listine, s katero bi verodostojno izkazal svojo identiteto, skladno z 2. odstavkom 43. člena ZMZ, tožena stranka meni, da njegova identiteta ni bila nesporno ugotovljena, saj tožnik pri sebi ni imel dokumentov. Pojasnil je, da jih je pustil pri prijatelju v Turčiji in da jih lahko naknadno pridobi, zato mu je bil postavljen 15-dnevni rok, s katerim se je tožnik strinjal. 3. Nadalje na podlagi podatkov depeše Policijske postaje Lendava z dne 10. 9. 2015 tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik policiji predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, in sicer kot A.A., roj. ... 1987, državljan Sirije. Na posebno vprašanje je pojasnil, da naj bi mu tako svetovali sprovajalci in ker ga je bilo strah, ko ga je 10. 9. 2015 ponoči aretirala policija na avtocestnem odseku A5 Pince-Lendava, v skupini skupaj še s 13 drugimi prosilci. Na podlagi podatkov v upravnem spisu, in sicer policijske depeše z dne 15. 9. 2015, pa tožena stranka še ugotavlja, da so madžarski varnostni organi zavrnili prevzem navedenih prosilcev, ker so menili, da ni nobenih dokazov o njihovem bivanju na Madžarskem, medtem ko iz obvestila Centra za tujce z dne 17. 9. 2015 izhaja, da so vse osebe iz navedene skupine dne 17. 9. 2015 vložile lastnoročne pisne izjave, s katerimi so izrazile namen, da želijo v RS zaprositi za mednarodno zaščito.

4. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožnik prvič vstopil v RS dne 10. 9. 2015 in je bil istega dne nameščen v prostore Centra za tujce v Postojni, medtem ko je svojo namero, da želi v RS zaprositi za mednarodno zaščito izrazil v lastnoročni pisni izjavi šele dne 17. 9. 2015, po tem, ko je izvorno državo zapustil že aprila 2013 ter je nato 2 leti bival v Turčiji, kjer je priložnostno delal, nato pa preko Grčije, Makedonije in Srbije, kjer prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito, prispel v RS. Vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, ampak šele naknadno po tem, ko bil že 7 dni nastanjen v Centru za tujce. Na podlagi navedenih okoliščin tožena stranka sklepa, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ker niti v dodatno določenem petnajstdnevnem roku za predložitev osebnih dokumentov le-teh ni dostavil toženi stranki, niti ni zaprosil za podaljšanje navedenega roka in je tudi njiju obvestil o razlogih, zakaj navedenih dokumentov ni dostavil, je po oceni tožene stranke izpolnjen tudi pogoj iz 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zato mu tožena stranka tudi ne verjame, da resnično prihaja iz Iraka, še posebej ob dejstvu, da je podajal različne podatke o svoji identiteti in izvorni državi, ki jih ni dokazal z ustrezno listinsko dokumentacijo. Tožena stranka pri tem opozarja na dolžnost prosilca, da verodostojno predstavi razloge za mednarodno zaščito, pri čemer mora v prvi vrsti navesti resnično izvorno državo in če tega ne stori, gre za njegovo odločitev, zaradi katere utrpi tudi morebitne posledice.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik uvodoma izpostavlja, da je bil v svoji izvorni državi (Iraku) ogrožen zaradi svoje verske in politične pripadnosti zato, ker ga skrajneži smatrajo kot podpornika Iraške vojske, kateri je kot varilec že leta večkrat pomagal, zato so mu skrajneži začeli groziti s smrtjo, v kolikor bi nadaljeval s svojim delom, ugrabili so njegovega brata in ga spraševali po tožniku, ogrožen pa je tudi zaradi sunitske veroizpovedi, odkar je oblast nad mestom Samara prevzela šiitska milica, ki izvaja sedaj etnično čiščenje nad Suniti. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka pri presoji njegove prošnje upoštevati njegove navedbe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb, v svojo presojo o obstoju utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo pa vključiti oceno stanja v izvorni državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti, upoštevaje načelo nevračanja, medtem ko tožena stranka ni opravila vsebinske presoje tožnikove prošnje, pač pa jo je zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5., 6. in 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, tako da ni pridobila niti splošnih informacij o tožnikovi izvorni državi, skladno z 8. alinejo 23. člena in 54. členom ZMZ, kot so na primer tri poročila UNHCR in ECRE, dostopna na spletnih straneh UNHCR in ECRE, medtem ko iz statističnih podatkov EUROSTAT, dostopnih na spletni strani EUROSTAT izhaja, da je v prvih treh mesecih leta 2015 79 % prosilcev iz Iraka dobilo status begunca, 2 % humanitarni status in zgolj 12 % vlog je bilo zavrnjenih, iz česar izhaja, da je splošna situacija v Iraku tako težka, da večina prosilcev, to je 88 %, dobi določeno vrsto zaščite že na prvi stopnji odločanja. Zato tožnik meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena in da tožena stranka ni imela podlage za odločanje v pospešenem postopku, temveč bi morala odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem bi morala pridobiti tudi specifične informacije o tožnikovi izvorni državi, ki so neposredno povezane z njegovim primerom, saj je treba tudi v primeru dvoma vedno odločiti v korist prosilca, kar po njegovem mnenju pomeni, da je treba šteti kot verodostojno dejstvo, da tožnik prihaja iz Iraka. Verodostojnost njegovih navedb bi tožena stranka lahko preverila tako, da bi skladno s 45. členom ZMZ opravila osebni razgovor s tožnikom in ker tega ni storila, je po njegovem mnenju dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena v zvezi s tožnikovo izvorno državo pa napačna, prav tako pa mu ni bila dana možnost, da se v zvezi s tem dejstvom izjasni, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP. Tožnik meni, da je že to zadosten razlog za ugoditev njegovi tožbi ter poudarja, da je v upravnem postopku pokazal na svojem telefonu shranjeno kopijo (scan) svojega potnega lista, katerega fotokopijo prilaga tožbi skupaj s fotokopijami drugih listin (tožbena priloga A3) ter ga bo sodišču dostavil tudi v originalu, kolikor bo to potrebno.

6.Tožnik kot napačno označuje dokazno oceno tožene stranke glede nesprejemljivosti tožnikovega opravičila, zakaj je spreminjal izjave o svojih izvorni državi, češ da ne bi sam prostovoljno povedal, da prihaja iz Iraka in ne iz Sirije, v kolikor bi dejansko želel špekulirati o tem in zavajati ali zlorabljati azilni postopek.

7. Nadalje navaja, da je bil v postopku s strani policije seznanjen, da bo vrnjen na Madžarsko, vendar v tej fazi postopka ni imel pravnega svetovalca, ki bi mu pojasnil kako ravnati. Tožnik pojasnjuje, da se ne skuša izogniti vrnitvi na Madžarsko ali katerokoli drugo državo, kjer bodo pošteno obravnavali njegov primer, ampak nasprotuje vrnitvi v matično državo, kjer je njegovo življenje v nevarnosti. Tožnik poudarja, da čim mu je bilo pojasnjeno, da ne bo izvedena njegova predvidena vrnitev na Madžarsko, tako da ne gre več za vprašanje, ali bo obravnavala njegov primer Slovenija ali Madžarska, ampak mu je grozila vrnitev v matično državo, podal namero za mednarodno zaščito. Vendar po mnenju tožnika nič od navedenega ne predstavlja očitnega zlorabljanja azilnega postopka, ampak je tako ravnanje razumljivo pričakovati od osebe, ki nima pravnega znanja, vendar le-to ne predstavlja očitnega zlorabljanja azilnega postopka. Po mnenju tožnika zato zakonski pogoji za zavrnitev njegove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ niso bili podani, saj glede očitka, da ni zaprosil za azil v Turčiji poudarja, da je tam več kot milijon in pol prebežnikov, tako da tam azilni sistem zaradi poplave beguncev ne deluje. Slednje izhaja iz članka As Refugees Flood Turkey, Asylum System Nears Breakdown, ki je dostopen na spletni strani: http://www.nytimes.com. Vendar se je tam število beguncev od leta 2013 dalje še povečalo, kot je razvidno iz podatkov na spletni UNCHR. Poudarja, da je tudi za Grčijo splošno znano, da je njen azilni sistem v razsulu in da njeni organi ne uspejo niti sprejeti vseh prošenj za azil in zagotoviti ustrezne postopke ter nastanitev za čas trajanja teh postopkov prosilcem za azil, kot izhaja tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji iz januarja 2011. Prav tako kot splošno znano izpostavlja dejstvo, da tudi Srbija in Makedonija nista sposobni nuditi tožniku ustrezne zaščite, kar med drugim izhaja iz članka, dostopnega na spletni strani Amnesty International. 8. Toženi stranki nadalje očita, češ da ni pravilno uporabila niti določila 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker je ni uporabila restriktivno, v smislu jasne jezikovne razlage, češ da tožnik prošnje ni vložil z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, temveč je prošnjo vložil tudi zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani skrajnežev in s strani Šiitov.

9. V zvezi z očitkom tožene stranke o tožnikovi nepredložitvi osebnih dokumentov brez opravičljivega razloga v dodatno danem roku, v katerem kljub danemu zagotovilu tožnik ni dostavil osebnih dokumentov, s čimer je podan razlog iz 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, tožnik poudarja, da mu ni bilo posebej pojasnjeno, da mora v primeru, če dokumentov v postavljenem roku ne bo mogel pridobiti, prositi za podaljšanje roka. Toženi stranki očita, češ da bi morala v vsakem posamičnem primeru na podlagi jezikovne razlage 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ posebej ugotavljati, ali za nepredložitev dokumentov obstajajo opravičljivi razlogi. Ker tega v konkretnem primeru ni preverila, naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, češ da v nasprotju z 46. členom ZMZ ni opravila osebnega razgovora s tožnikom, na katerem bi ji lahko pojasnil in predložil dokaze, da so bili njegovi dokumenti že odposlani, vendar še niso prispeli, kar je za tožnika logično, glede na razdaljo in postavljeni rok, saj naj bi dokumenti prispeli iz Turčije. Sicer pa zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil originalov osebnega dokumenta, še ne pomeni, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Navaja še, da ker je osebni dokument pridobil šele na dan vložitve tožbe, ji prilaga tudi fotokopijo tega dokumenta. Tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in ne sprejema tožbenih argumentov ter vztraja pri izdani odločbi, ker meni, da je pri njeni izdaji imela zadostno podlago za svojo odločitev tako na podlagi 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, kakor tudi 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker so bile fotokopije tožnikovih domnevno pravih osebnih dokumentov predložene šele skupaj s tožbo v upravnem sporu, do česar se tožena stranka brez svoje krivde ni mogla opredeliti že v izdani odločbi. Poleg tega so bile predložene zgolj fotokopije osebnega dokumenta in ne original, zato ni mogoče preveriti njegove pristnosti. Tudi sicer pa meni, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Poleg tega poudarja, da je tožnik svoje osebne podatke med postopkom večkrat spreminjal in sprva navajal, da je državljan Sirije, nato pa, da je državljan Iraka. Vendar nobene od teh identitet ni podprl z ustreznimi verodostojnimi listinami. Zato tožena stranka vztraja, da je bila njena odločitev v času njenega sprejema pravilna in zakonita ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2015 izrecno pritrjuje, da predloženi osebni dokument predstavlja nov dokaz. Vendar kljub temu meni, da ga je v postopku potrebno upoštevati, ker so izpolnjeni pogoji iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker navedenega osebnega dokumenta tožnik ni mogel predložiti prej, saj z njim ni razpolagal in ga je prejel šele po izdaji izpodbijane odločbe. Sicer pa poudarja, da nima nobenega razloga za to, da bi dokaza v njegov prid ne predložil že prej, v kolikor bi z njim dejansko razpolagal. Dodaja še, da bo na zahtevo sodišča predložil tudi izvirnik osebnega dokumenta.

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki jo je sprejela v pospešenem postopku in zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi določil 5., 6. in 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zgolj na podlagi izjav tožnika, ki jih je podal v svoji lastnoročni pisni vlogi in ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu (ki jo je utemeljeval z navedbami, da je v izvorni državi ogrožen tako zaradi svojega sodelovanja z uradno oblastjo oziroma njeno vojsko, kakor tudi zaradi pripadnosti muslimanski sunitski verski ločini), in ki tedaj ni imel pri sebi nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti.

14. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku v smislu 53. člena ZMZ, medtem ko se po določilih 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena lahko zavrne v pospešenem postopku bodisi v primeru, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka), kakor tudi, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil prisilno odstranitev iz države (6. točka), ali, če prosilec kljub svojemu zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena ZMZ (11. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ).

15. Sodišče po preučitvi tožbe, odgovora na tožbo, izpodbijane odločbe in listin predloženega upravnega spisa meni, da je tožena stranka v konkretnem primeru (vsaj) preuranjeno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določilih (2. in 3. odstavka 2. člena) ZMZ in je njegovo prošnjo po presoji sodišča preuranjeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 54. člena ZMZ v pospešenem postopku zaradi razlogov iz 5., 6. in 11. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

16. V nasprotju s stališčem tožene stranke, ki šteje za nedopustno tožbeno novoto s strani tožnika hkrati s tožbo predlagane nove dokaze, med katerimi je tudi potni list tožnika v fotokopiji (tožbena priloga A3), s predlogom, da po potrebi sodišču predloži tudi izvirnik, ki mu ga je izdala Republika Irak, namreč sodišče lahko sledi tožbeni navedbi, da v tem primeru ne gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj je tožnik v tožbi prepričljivo obrazložil razloge, zakaj navedenih listin, vključno s tožnikovim potnim listom, ni mogel predložiti že v postopku pred izdajo upravnega akta, oziroma, zakaj ni pravočasno zaprosil za podaljšanje dodatno s strani tožene stranke določenega petnajstdnevnega roka.

17. Glede na prepričljivo obrazložene in dokazno ustrezno podprte tožbene navedbe, ki po presoji sodišča niso same po sebi zgolj nedopustne tožbene novote, zato tudi ni mogoče slediti materialno-pravno zmotnemu stališču tožene stranke (v obrazložitvi na strani 5, 3. odstavek izpodbijane odločbe), da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče ugotavljati niti tega, ali pri tožniku obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite v primeru vrnitve v matično državo, glede na to, da se ne ve, od kod prihaja, zaradi česar naj tožnik tudi ne bi bil upravičen niti do podelitve statusa subsidiarne zaščite.

18. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je bilo materialno pravo (5., 6. in 11. točka 1. odstavka 55. člena v zvezi s 54. členom ZMZ) v konkretnem primeru nepravilno uporabljeno, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe na podlagi 2. odstavka 63. člena ZUS-1. Tožena stranka mora skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.