Jedro

Zgolj zato, ker mehanizem nastanka lahke telesne poškodbe ni točno ugotovljen, še ne pomeni, da je dejansko stanje kaznivega dejanja po členu 133/I KZ ostalo nepopolno ugotovljeno. To dejstvo bi bilo odločilno v primeru, če bi se obdolžencu očitalo, da je oškodovanko lahko telesno poškoval na način ali s sredstvom, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje, torej, če bi bil obdolžen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II KZ.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I. G. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi I. G. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodne po členu 133/I KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen in sicer 35 dnevnih zneskov, to je 90.720,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev. Obdolžencu je sodišče naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, pri čemer je povprečnino odmerilo na 40.000,00 SIT.

Proti sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem, v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bila v izpodbijani sodbi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena ter da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev, da je obdolženec svojo mater M. G. dne 12.5.1997 lahko telesno poškodoval, navedlo prepričljive razloge po tem, ko je ocenilo vsak dokaz zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, da jo je med prepirom poškodoval obdolženec. Res je sicer, kot to navaja pritožnik, da izpovedbe med postopkom in tudi navedbe v ovadbi, ki jo je podala dne 23.5.1997 na ODT v Kranju, niso povsem identične glede načina, kako naj bi ji obdolženec poškodbo na glavi prizadejal, vendar sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno izpodbijane sodbe, da je posamezne razlike pripisati oškodovankini starosti, odmaknjenosti od dogodka, pa tudi dejstvu, da je utrpela lažji pretres možganov. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi oškodovankina snaha nedvomno opazila poškodbe pri oškodovanki, ko je prišla na dvorišče, če bi jih ta imela. Poškodbe, ki so bile ugotovljene pri oškodovanki naslednji dan - hematom čela z izlivom krvi v področje čela ter udarnine obeh podlehti ter lažji pretres možganov namreč niso takšne poškodbe, ki bi bile takoj vidne in zaznavne, saj oškodovanka ni krvavela. Glede načina nastanka poškodb pa se je sodišče tudi oprlo na mnenje medicinskega izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca, da naj bi si oškodovanka poškodbe prizadejala sama in je povsem neživljensko, da bi se oškodovanka sama poškodovala tako močno, da bi utrpela lažji pretres možganov samo zato, da bi sina - obdolženca lažno ovadila, kot se to nakazuje v pritožbi. Sodišče pa se je utemeljeno oprlo tudi na posredne dokaze in sicer izpovedbe prič F.-ov ter navedb oškdovanke pri zdravnici in v bolnici o tem, da jo je poškodovala znana oseba oziroma sin. Utemeljeno in argumenitirano pa je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo dokaz po postavitvi izvedenca psihiatra za oceno oškodovankine izpovedbe, in zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da za presojo verodostojnosti njene izpovedbe tega dokaza ni potrebno izvesti. Prav ima sicer pritožba, da ni povsem točno ugotovljeno, na kakšen način je obdolženec oškodovanki povzročil poškodbo na glavi, ali z udarcem z roko ali z neznanim predmetom ali tako, da jo je porinil, da je padla in udarila z glavo in trdo podlago. Zgolj zato, ker mehanizem nastanka lahke telesne poškodbe ni točno ugotovljen, pa še ne pomeni, da je dejansko stanje kaznivega dejanja po členu 133/I KZ ostalo nepopolno ugotovljeno. To dejstvo bi bilo odločilno v primeru, če bi se obdolžencu očitalo, da je oškodovanko lahko telesno poškoval na način ali s sredstvom, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje, torej, če bi bil obdolžen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II KZ. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo člena 386. ZKP preizkusilo sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji in ocenilo, da je izrečena denarna kazen primerna teži kaznivega dejanja, stopnji krivde ter dejstvu, da je bil obdolženec že kaznovan zaradi kaznivega dejanja razžalitve in grdega ravnanja, ki ju je storil v letu 1996 v škodo iste oškodovanke. Sodba tudi nima kršitev zakona iz prvega odstvaka 383.člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer mu je sodišče druge stopnje odmerilo povprečnino v višini 50.000.00 SIT.