Jedro

Organiziranje dela na način, da posamezna opravila, ki jih je v preteklosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, sedaj brezplačno opravijo člani društva, ne pomeni, da je tožena stranka, ki je humanitarna in neprofitna organizacija, s tem tožniku odvzemala delo z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov z dne 30. 3. 2017, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna mesečno plačo, kot če bi delal ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je obseg njegovega dela pri toženi stranki tako zmanjšal, da zanj ni bilo več dela, s tem pa je tožena stranka dokazala, da je obstajal poslovno organizacijski razlog za odpoved delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zgolj z zaslišanjem prič tožene stranke ugotovilo, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo diskriminacije. Napačna je tudi ugotovitev, da je bilo tožniku ponujeno drugo delovno mesto, čeprav mu ga tožena stranka ni ponudila tako kot zahteva ZDR-1. Čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisana s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, sodišče ni z zadostno skrbnostjo ugotovilo, ali ima zakoniti zastopnik skladno z določili povsem svobodno voljo odločanja o urejanju delovnih razmerij, ali pa morda potrebuje soglasje oziroma sklep ustanovitelja. Ugotovljeno tudi ni bilo, ali še vedno obstaja potreba po določenem delu, ki bi ga lahko tudi v manjšem obsegu opravljal tožnik. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka objavila prosto delovno mesta, kar pomeni, da se obseg dela in finančna sredstva za delovna razmerja niso zmanjšala, ne glede na dejstvo, da razpisa ni v celoti realizirala. Pri tem ni izkazala, da je razpis preklicala zaradi potrebe po prenehanju opravljanja tega dela oziroma nezagotovitve finančnih sredstev. Podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bil kadrovski načrt, ki bi izkazoval nujnost prenehanja potrebe po vrsti dela iz pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi ne sprememba pravilnika o sistemizaciji in tudi ne analiza potreb dela, ki bi jo opravil ustanovitelj kot financer. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka že po eni sami glavni obravnavi lahko ugotovilo, da se je razmerje zaradi osebnih razmer tožene stranke do tožnika porušilo, to pa izpolnjuje zakonske znake diskriminatornega obravnavanja, ki je zakonsko prepovedan odpovedni razlog. Sodba je v tem delu nepopolna, dokazni postopek pomanjkljiv, odločitev v nasprotju z določili ZDR-1, sodišče pa je storilo kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 34. člena ZDSS-1 in izvesti dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh s strani strank predlaganih dokazov ni moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Kadar delavec dokazuje diskriminatorno obravnavo, mora delodajalec dokazati, da diskriminacije ni bilo. Tožnik je zatrjeval, da je bil zaradi določene osebne neprimernosti in nekompatibilnosti do zakonitega zastopnika delodajalca manj ugodno obravnavan, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu strokovni sodelavec od 1. 6. 2007. Tožena stranka mu je dne 30. 3. 2017 redno iz organizacijskih (poslovnih razlogov) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Obseg tožnikovega dela se je stalno zmanjševal in je postal tako minimalen, da za tožnika ni bilo več dela. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je nazadnje tožnik po sklepu upravnega odbora opravljal le še delo v servisu ročnih gasilnih aparatov, kjer pa je bilo le za približno tri ure dela dnevno (točki 12 in 13 obrazložitve sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala oseba, ki je na podlagi 2. odstavka 5 . člena Zakona o društvih (ZDru-1, Ur. l. RS, št. 61/2006 in nadalj.) ter 32. členom Statuta tožene stranke, za to pooblaščena, zato odpoved nima formalnih pomanjkljivosti s tem v zvezi.

9. V točki 14 se je sodišče opredelilo do izpovedi prič in strank ter obrazložilo, zakaj in komu je verjelo. Upoštevalo je tudi dejstvo, da sta tožnik in predsednik tožene stranke v osebnem sporu, vendar pa ob dejstvu, da odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sprejel predsednik tožene stranke sam, ampak jo je sprejel upravni odbor, ugotovilo, da ta spor ni vplival na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je tudi, da je delo na terenu za toženo stranko opravljal zunanji izvajalec, vendar pa ni upoštevalo navajanj tožnika s tem v zvezi, saj tožnik dela na terenu ni želel opravljati, zavrnil pa je tudi ponudbo, da bi delal krajši delovni čas (točka 15 obrazložitve).

10. Na podlagi izpovedi prič je zavrnilo tudi tožnikove trditve, da mu je tožena stranka načrtno zmanjševala obseg dela. Tožniku se je obseg dela zmanjšal, ker ni več opravljal vodstvenih del, saj so ta dela prevzeli člani novega vodstva, ki so dela opravljali brezplačno, zaključena pa je bila tudi obnova gasilskega doma, ki jo je vodil tožnik (točki 16 in 17 obrazložitve).

11. Pravilno je presodilo tudi, da organiziranje dela na način, da posamezna opravila, ki jih je v preteklosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, sedaj brezplačno opravijo člani društva, ne pomeni, da je tožena stranka, ki je humanitarna in neprofitna organizacija, s tem tožniku odvzemala delo z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi sicer istočasna zaposlitev hišnika in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku lahko kazala na to, da je odpovedni razlog fiktiven, vendar pa iz poročila komisije, ki naj bi speljala aktivnosti za zaposlitev hišnika, izhaja, da tožena stranka hišnika ni zaposlila, ker finančno ni zmožna prevzeti plačila stroškov dela.

13. Iz zapisnika izredne seje upravnega odbora tožene stranke (B12) izhaja, da ni več potrebe po delu zaposlenega na delovnem mestu strokovni sodelavec in se mu odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav nobene potrebe ni, da bi morala tožena stranka zaradi tega spreminjati kadrovski načrt, saj ta ni odraz dejanskega stanja zaposlenih, prav tako pa tudi ne sistemizacije delovnih mest (če jo ima). Dejstvo je, da dela na tem delovnem mestu ni več bilo, zato je odpovedni razlog utemeljen.

14. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega zakonsko določenega razloga (1. alineja 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.) in da ni šlo niti za diskriminacijo tožnika, niti za povračilne ukrepe tožena stranke. Tako je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi predlaganih dokazov, zato je pritožbeno sklicevanje tožnika na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) neutemeljeno.

15. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.