Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR, to pa pomeni, da presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se na tožnikovo pokojnino izvajajo rubeži, saj se rubeži ne morejo upoštevati, ker niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožb zoper odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 533/2010 z dne 2. 3. 2010 in opr. št. Bpp 1173/2010 z dne 10. 5. 2010. Tožena stranka v svoji odločbi navaja listine, ki jih je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka pridobila iz svojega spisa opr. št. Bpp 81/2010 in citira določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), na katere je oprla svojo odločitev. Ugotovila je, da tožnik iz naslova pokojnine mesečno prejema 818,92 EUR in da je tožnik samska oseba. Ker tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR, tako presega višino dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZSV), ki znaša 453,60 EUR. Tožena stranka dalje ugotavlja, da tožnik tudi ni izkazal zakonskih pogojev za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, niti ne za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Ker tožnikov dohodek presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, je bilo potrebno tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu pristojni organ za BPP z namerno neuporabo predpisov in ignoranco relevantnih listinskih dokazov namenoma krati temeljne človekove pravice do pravne in socialne varnosti oziroma dostopnost do poštenega sodnega varstva njegovih pravic iz 22., 23., 25., 26., 33.,34., 35., 49., 50., 51., 54., 57. in 60. člena Ustave RS. Zato je izgubil vse premoženje, zdravje, družino in uspešno gospodarsko dejavnost, saj je vseskozi verjel, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Znašel se je v številnih davčnih in sodnih izvršilnih postopkih, zato se preživlja z denarnimi sredstvi, ki so po izvršilni zakonodaji RS izvzeti iz rubeža na denarne prejemke. Sodna oblast zavzema stališče, da prejema celotno invalidsko pokojnino, kar je neresno in žaljivo. Po pravilnem dejanskem stanju mu je CSD Domžale tudi dodelil enkratno socialno denarno pomoč za plačilo kurjave ter prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, zato izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči, saj je brez premoženja, bolan in brez procesne sposobnosti. S 450 EUR mesečno si ne more privoščiti nobene zdravstvene ali druge pomoči. Predlaga izločitev Upravnega sodišča, odstop tožbe Vrhovnemu sodišču RS, odpravo izpodbijane odločbe, prosi pa tudi za dodelitev stalne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je povprečni mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik samska oseba. Poleg tega je pravilno ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev nujne, niti izjemne brezplačne pravne pomoči po 36. in 22. členu ZBPP.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se na njegovo pokojnino izvajajo rubeži. Na podlagi 2. odstavka 27. a člena ZSV se pri ugotavljanju lastnega dohodka vsi prejemki in dohodki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, medtem ko rubeži niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči, zato se rubeži ne morejo upoštevati. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik procesno nesposoben, sodišče ugotavlja, da postopek v zadevi z opr. št. N 22/2009 še ni pravnomočno zaključen. Glede tožbenih navedb in predloga za izločitev Upravnega sodišča, sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP, po veljavni zakonodaji Republike Slovenije, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče glede na prebivališče tožnika. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da so mu bile z izdano odločbo kršene njegove ustavne in človekove pravice, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti njegovim navedbam o kršitvi njegovih temeljnih človekovih pravic, ki jih poleg tega niti ni z ničemer konkretiziral, temveč je takšne kršitve samo posplošeno oziroma pavšalno zatrjeval. Glede predloga v tožbi za dodelitev (stalne) BPP, sodišče tožniku pojasnjuje, da bo o tem pristojni organ za BPP odločal posebej.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.