Jedro

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust je nepomembna izjava v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, da med strankama ni odprtih zadev in da druga do druge nimata materialnih zahtevkov (razen plačila opravljenega dela tožnika do dneva prenehanja delovnega razmerja in obveznosti po obračunu), saj predstavlja regres za letni dopust zakonsko določeno pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 228,00 EUR bruto in po odvodu davkov tožeči stranki izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka) in ji povrne stroške postopka v višini 298,75 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma ker naj bi bili ti nejasni, pomanjkljivi ter v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da sta stranki 8. 5. 2009 sklenili sporazum, v katerem sta potrdili, da med njima ni več odprtih zadev in da druga do druge nimata nobenih materialnih zahtevkov, razen obveznosti delavca do delodajalca v višini 35,39 EUR, po drugi strani pa pritožbeno sodišče zanika pogodbeno voljo strank ter sprejme odločitev, ki je v nasprotju z tako ugotovljenimi dejstvi. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik v sporazumu ni odpovedal regresu za letni dopust za leto 2008 in sorazmernemu delu regresa za leto 2009. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso, ki naj bi se oblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005. Sodišče prve stopnje se tako opira na sodno prakso, kljub temu, da tožnik v spis ni vložil ustreznih odločb, kakor to zahteva ZPP. Citirana odločba Ustavnega sodišča se nanaša na pravico do odpravnine, ki gre trajno presežnemu delavcu, zato je sklicevanje na sodno prakso preširoko. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je potrebno šteti za pogodbo, kar pomeni, da se njena veljavnost presoja na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Glede na to, da sporazum ne vsebuje nobene tožnikove odpovedi katerikoli pravici ali zahtevku, ob njegovi presoji ni možno uporabiti odločbe Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje bi sporazum moralo presojati na podlagi določb 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in glede na trditve tožnika ugotoviti, ali se je s tem sporazumom tožnik sploh odpovedal kakšni svoji pravici ali pa je z delodajalcem le sporazumno in mirno uredil odprta razmerja. Neutemeljena je ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sporazumom odpovedal kakšni pravici oziroma bi to moralo sodišče ugotavljati na podlagi zaslišanja obeh strank. Dejansko stanje glede vsebine sporazuma je tako nepopolno ugotovljeno. Odločitev sodišča prve stopnje ne more temeljiti zgolj na odločbi Ustavnega sodišča. Izpodbijana sodba nima razlogov o uporabi materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da sta stranki v sporazumu potrdili, da med njima ni več odprtih zadev in da nimata druga proti drugi nobenih materialnih zahtevkov, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku, kar je v nasprotju s takšno ugotovitvijo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je v resnici podano smiselno zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini sporazuma o prenehanju delovnega razmerje z dne 8. 5. 2009 nikakor ne sledi zaključek, ki ga sugerira pritožba, to je, da je tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 potrebno zavrniti. Nasprotno, sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da se tožnik v tem sporazumu ni odpovedal pravici do regresa za letni dopust, saj takšne izrecne določbe v sporazumu ni.

Sicer pa celo v primeru, če bi šteli, da se je tožnik pravici do regresa za letni dopust za sporno obdobje odpovedal, še vedno velja ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati, kar posledično pomeni, da odločitev ostane enaka.

Sicer pa je v resnici tožena stranka tista, ki v pritožbi prihaja sama s seboj v nasprotje. Po eni strani trdi, da je zmotna ugotovitev, da se tožnik ni odpovedal regresu za letni dopust za sporni leti (kar lahko pomeni zgolj to, da se je tej pravici odpovedal), po drugi strani pa, da odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti, ker sporazum ne vsebuje nobene odpovedi katerekoli pravice ali zahtevka. Pravilna je ugotovitve sodišča prve stopnje, da se toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ni izrecno odpovedal pravici do regresa za letni dopust za sporno obdobje.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, s katerim bi ugotavljalo vsebino sporazuma in pogodbeno voljo strank. Za odločitev v tem sporu je nepomembno, ali v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja vsebovana izjava, da med strankama ni več nobenih odprtih zadev in da druga do druge nimata več nobenih materialnih zahtevkov, razen plačila opravljenega dela tožnika do dneva prenehanja delovnega razmerja in obveznosti tožnika po obračunu v višini 35,49 EUR, pomeni razpolaganje s pravicami, torej tudi s pravico do regresa za letni dopust. Tudi v primeru, če bi bila pogodbena volja strank takšna, bi še vedno veljalo, da gre za pravico, ki je določena z zakonom in se ji delavec zato ne more odpovedati niti z enostransko izjavo niti s sporazumom. Takšno izjavo je namreč potrebno presojati v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij po 3. členu OZ. Ta določa, da udeleženci prosto uredijo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Odpoved pravici do regresa za letni dopust kot eni od pravic, določenih v zakonu, še zlasti v času trajanja delovnega razmerja, torej v času odvisnega razmerja delavca napram delodajalcu, bi pomenilo urejanje pravic iz delovnega razmerja v nasprotju z zakonom.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno prakso, kakršna se je oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005). S to odločbo je bilo sicer res odločeno, da se delavec, ki mu je pri delodajalcu prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, ne more veljavno odpovedati pravice do odpravnine, ker bi bilo to v nasprotju z ustavno pravico delavca do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Tožena stranka neutemeljeno polemizira s sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi te odločbe in po kateri tudi za z zakonom določeno pravico do regresa za letni dopust velja, da se ji delavec ne more odpovedati oziroma da je delavec do regresa upravičen, kljub sklenitvi sporazuma, na kakršnega se sklicuje tožena stranka. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi tožnik moral predložiti odločbo Ustavnega sodišča, na katero se je skliceval. Upoštevanje sodne prakse, kakršna se je izoblikovala na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča, pomeni zgolj pravilno uporabo materialnega prava. Glede materialnega prava pa velja načelo iura novit curia.

Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z 8. 5. 2009 in da je zato tožnik upravičen do štirih dvanajstin celotnega regresa za letni dopust za leto 2009 (celotni regres je znašal 686,00 EUR), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 228,68 EUR in tožniku izplača neto znesek. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in način usklajevanja plač, povračil stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leto 2008 in 2009 (KPDI, Ur. l. RS, št. 62/2008) ter na določbo četrtega odstavka 131. člena ZDR. Slednji določa, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, če ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta. V skladu s prvim odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v letu 2009, kar pomeni, da je imel pravico do izrabe štirih dvanajstin letnega dopusta in posledično tudi pravico do štirih dvanajstin regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.