Jedro

Po drugem odstavku 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

Izpodbijani sklep v obrazložitvi ne vsebuje nobenih ugotovitev glede obstoja in višine tožnikovega dolga do dolžnika, zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 42914-255/2012-7 11-3201-05 z dne 22. 1. 2013 se v 2. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je bilo odločeno, da se nad družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju dolžnik) opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 22. 1. 2014 skupaj 14.505,89 EUR (1. točka izreka). Z izpodbijano 2. točko izreka je bilo odločeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožnika na podlagi faktur številka IR2009-105 z dne 31. 12. 2009 in IR2010-67 z dne 21. 11. 2010. Z izpodbijano 3. točko pa je bilo odločeno, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 10.518,00 EUR na navedeni prehodni podračun MF DURS. Toženka tožnikovo obveznost utemeljuje na 173. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni predložil dokazil za svoje navedbe o neobstoju dolga po navedenih računih, čeprav bi jih moral, ampak le pavšalno navaja, da storitev, ki naj bi mu bila zaračunana, ni bila dokončno opravljena, zato obveznost plačila ni nastala in mu je bil izdan dobropis. Sklicuje se na ugotovitve upravnega organa druge stopnje v odločbi z dne 8. 11. 2012, ko je ugotovil, da terjatvi po navedenih računih obstajata. Glede priložene kontne kartice navaja, da ji ne more pokloniti vere, kajti v spisih se nahaja dobropis z dne 9. 7. 2012 za znesek 12.600,00 EUR, medtem ko je iz priložene kartice razvidno, da je le ta knjižen 5. 7. 2012, kar kaže na neusklajene zapise.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšni podlagi temelji njegov dolg do dolžnika. Meni, da obstoj dolga predstavlja predhodno vprašanje. Sklicuje se tudi na odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 2. 10. 2012, kjer je toženka v obrazložitvi ugotovila, da tožnik ni dolžnikov dolžnik. Poudarja, da dolžnikova terjatev proti njemu ne obstoji in da na dan izdaje sklepa do dolžnika ni imel nobenih obveznosti, saj dolžnik naročene storitve ni opravil. To izhaja iz kontne kartice, iz katere jasno izhaja, da je dolžnik tožniku zaradi neopravljene storitve izdal dobropis. Sicer pa je tudi iz odločbe drugostopenjskega organa razvidno, da je tožnik predložil dokaz, torej dobropis, ki se nanaša na oba računa. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev je izdan na podlagi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Po drugem odstavku 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

7. V zadevi je sporno, ali obstoji dolžnikova terjatev do tožnika (dolžnikovega dolžnika).

8. Kaj mora obsegati obrazložitev odločbe (oziroma sklepa, zoper katerega je dovoljena pritožba), izhaja iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer mora med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka). Ker izpodbijani sklep v obrazložitvi ne vsebuje nobenih ugotovitev glede obstoja in višine tožnikovega dolga do dolžnika, ga v tem delu ni mogoče preizkusiti, na kar pravilno opozarja tožnik. Podlaga za ugotovitev glede obstoja tožnikovega dolga do dolžnika je razvidna zgolj iz izreka izpodbijanega sklepa (fakturi št. IR 2009-105 in IR 2010-67), ker pa navedenih faktur v upravnem spisu ni, je sodišče ne more preizkusiti.

9. Drugostopenjski upravni organ je sicer opravil presojo dokaza, ki ga je tožnik priložil ugovoru zoper izpodbijani sklep, in sicer izpisa kontne kartice 2200, s katerim je dokazoval, da dolg po navedenih fakturah ne obstoji, in presodil, da mu ne more pokloniti vere. Pri tem se je skliceval na dobropis št. 2012-17 z dne 9. 7. 2012 za znesek 12.600,00 EUR, ki naj bi dokazoval neusklajenost zapisov. Ker navedene listine prav tako ni v upravnem spisu, sodišče tudi ne more opraviti preizkusa pravilnosti presoje drugostopenjskega organa. Poleg tega toženka ne pojasni, zakaj navedenega dobropisa z dne 9. 7. 2012, na katerega se sklicuje, ne šteje kot dokaz, da dolg po navedenih fakturah več ne obstoji, kar ves čas postopka zatrjuje tožnik.

10. Ker se v postopku zavarovanja davčne obveznosti po 111. členu ZDavP-2 izkazuje le verjeten obstoj obveznosti in utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, ni pravilno stališče drugostopenjskega organa, da je bilo o obstoju navedenih tožnikovih terjatev zoper dolžnika že odločeno. Kaj takega tudi ne izhaja iz sklepa z dne 30. 1. 2012, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ.

11. Nepravilno pa je tudi tožnikovo stališče, da je bilo o (ne)obstoju tožnikovega dolga do dolžnika že odločeno z odločbo z dne 2. 10. 2012. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila z navedeno odločbo, s katero je bilo odločeno, da se tožniku ne naloži plačilo neporavnanega dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 7. 5. 2012 v znesku 10.518,00 EUR, smiselno zgolj odpravljena odločba z dne 16. 8. 2012, ker tožnik ni bil dolžnikov dolžnik po navedenem sklepu o davčni izvršbi.

12. Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).