Jedro

Pri spremembi delodajalca se pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delodajalcem prenosnikom, avtomatično nadaljuje z delodajalcem prevzemnikom. Nobene podlage namreč ni, da bi delodajalec prevzemnik delavcu ponujal novo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 12. 2009 dalje in da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 12. 2009 dalje ter jo pozvati nazaj na delo, in sicer v roku 8 dni od izdaje odločbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in ji za čas od 1. 12. 2009 dalje obračunati in izplačati nadomestilo plače v znesku 870,91 EUR bruto ter jo po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 753,00 EUR (sedemsto triinpetdeset 00/100 evrov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po preteku 8 dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v spornem primeru ne gre za spremembo delodajalca, kot jo določa 73. člen ZDR in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo, da je družba P. d.d., ... preko svoje hčerinske družbe od franšiznika M.H., s.p. ponovno prevzela v upravljanje svoj bencinski servis, ne pomeni spremembe delodajalca niti prenosa dejavnosti. Dejstvo, da je tožena stranka v 100 % odvisnosti od družbe matere ne pomeni, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Sama ni prevzemnik, zato se je delovno razmerje, ki je bilo tožnici odpovedano, ne tiče. S tem ni prevzela nobenih odgovornosti do tožnice, saj je kot lastnica ponovno prevzela upravljanje predmetnega bencinskega servisa, kar ne pomeni, da gre za prenos gospodarske dejavnosti na drugega delodajalca, ampak zgolj prevzem tistega, kar je že od nekdaj njeno. Drži dejstvo, da je družba P. d.d., ... preko nje (kot ekonomski lastnik) nadaljevala z dejavnostjo bencinskega servisa. Z razdorom pogodbe o poslovnem sodelovanju je družba P. d.d., ... M.H., s.p. preprečila, da bi s svojim malomarnim in nevestnim vodenjem bencinskega servisa ogrozil dobro boniteto, ki jo družba uživa na trgu ponudnikov naftnih derivatov ter spremljajočega nabora najrazličnejšega blaga. Po mnenju tožene stranke obravnavana zadeva ne pomeni tipičnega primera, kjer bi bilo potrebno uporabiti določbe Direktive sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Posredništvo M.H. s.p. na družbo P. d.d., ... oziroma nanjo kot hčerinsko podjetje ni prenesel poslovanja bencinskega servisa. Tega ni bil niti sposoben, saj je dejavnost opravljal na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jo je sklenil s P. d.d., kateri je s 1. 12. 2009 ponovno prevzel upravljanje bencinskega servisa. Takšno postopanje ne predstavlja niti njegove svobodne podjetniške pobude, ki bi morebiti vplivala na pravice delavce, saj je opravljanje gospodarske dejavnosti, zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, moral vrniti skupini P.. Zaradi navedenega je zaposlenim v podpis ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Za dokazovanje navedenega je predlagala tudi zaslišanje prič M.Š., B.P., U.F., K.M. in G.J., kar pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da podpis novih pogodb o zaposlitvi ni bil potreben. Takšen zaključek je preuranjen, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Da se delovnopravni položaj tožnice pod lastnikom nikakor ne bi poslabšal, bi vedele izpovedati s strani tožene stranke predlagane priče, in sicer M.Š. B.P., U.F., K.M. in G.J., ki pa jih sodišče ni zaslišalo in je s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Tožnica izpostavlja sodbo sodišča Evropskih skupnosti C-324/86, Tellerup v. Daddy's dance hall. V obravnavanem primeru je prenos podjetja potekal v dveh fazah. Podjetje je bilo najprej preneseno od prvotnega najemnika na lastnika, ki je nato podjetje prenesel naprej na novega najemnika. Oba prenosa sta bila pogodbena. Sodišče ES je v obravnavani zadevi zaključilo, da dejstvo, da je bilo podjetje preneseno v dveh fazah, samo po sebi ne preprečuje podjetju, da ohrani identiteto kot ekonomska enota. Če podjetje nadaljuje poslovne aktivnosti brez prekinitve, so delavci v enaki situaciji, kot če bi prišlo do neposrednega prenosa od starega do novega lastnika. Izpostavlja še sodbo Sodišča ES C-171/94 in C-172/94, Merckx and Neuhuys v. Ford Motors Company Belgium SA. V tej sodbi je sodišče zapisalo, da je iz sodne prakse razvidno, da se Direktiva sveta 77/187/EEC uporabi tudi v primeru, če ni neposrednega pogodbenega odnosa med prenosnikom in prevzemnikom. Navaja še, da bi se tožnici že s samim podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas poslabšal delovnopravni položaj. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, zaključilo, da je v obravnavani zadevi prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), zaradi česar je prenos pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in delodajalcem prenosnikom, na delodajalca prevzemnika – toženo stranko, avtomatičen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s M.H. s.p. dne 1. 6. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu pomočnik poslovodje na bencinskem servisu. Posredništvo M.H., s.p. je bencinski servis upravljal na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju in dodatka k navedeni pogodbi z družbo P. d.d. do dne 30. 11. 2009, ko je prišlo s strani družbe P. d.d. do razdrtja pogodbe. Naslednjega dne je bencinski servis prevzela tožena stranka in je z ostalimi zaposlenimi sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas (razen s tožnico, ki pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni želela podpisati). S prevzemom bencinskega servisa s strani tožene stranke ni prišlo do spremembe dejavnosti ne do začasne prekinitve dejavnosti. Dejavnost se je opravljala še naprej na istem naslovu z istimi potencialnimi strankami.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 73. člena ZDR, kjer je v 1. odstavku določeno, da v primeru spremembe delodajalca na podlagi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. To pa pomeni, da delavci nadaljujejo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki so jo sklenili z delodajalcem prenosnikom in jim ni potrebno sklepati nove pogodbe o zaposlitvi, zlasti pa jim delovno razmerje za nedoločen čas ne more preiti v delovno razmerje za določen čas.

Pri razlagi 73. člena ZDR je uporabljiva tudi Direktiva sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES), izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

Iz številnih odločitev SES izhaja, da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-393/92 – C. Schmidt). Odločilen kriterij prenosa v smislu Direktive je ohranitev identitete podjetja, pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C – C/85- Spijkers). Direktiva velja tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja (sodba v združeni zadevi C – 171/945 in 172/94 – Merckc in Neuhuys). V večini zadev (npr. zadeva C 13/95 – Süzen) je eno od odločilnih dejstev prevzem vseh ali pa le nekaterih od zaposlenih, saj v nekaterih dejavnostih opravljanje dela temelji le na zaposlenih in gospodarska identiteta lahko obstaja brez pomembnejših materialnih in nematerialnih sredstev ter jo sestavlja le skupina delavcev, združenih v skupni aktivnosti za nedoločen čas.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po razdoru pogodbe med posredništvom M.H. s.p. in P. d.d. prevzela upravljanje bencinskega servisa; da se je s prenosom bencinskega servisa na toženo stranko dejavnost opravljala še naprej na istem naslovu z istimi potencialnimi strankami in da je tožena stranka prevzela vse zaposlene na bencinskem servisu (razen tožnice, ki pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni hotela podpisati), tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča, nedvomno dajejo povsem zadostno podlago za zaključek, da je med M.H. s.p. in toženo stranko prišlo do prenosa dejavnosti v smislu 73. člena ZDR oziroma v smislu navedene Direktive. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem prenos pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in delodajalcem posrednikom, na delodajalca prevzemnika, avtomatičen. Nobene podlage namreč ni, da bi delodajalec prevzemnik ponujal v podpis nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ne gre za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR iz razloga, ker je tožena stranka v 100 % odvisnosti od družbe matere – P. d.d. so neutemeljene. Za prenosnika se namreč šteje vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa izgubi lastnost delodajalca, za prevzemnika pa vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa postane delodajalec. Pri presoji prenosa dejavnosti je torej bistvena sprememba v zakonitem delodajalcu, medtem ko vprašanje ekonomskega lastništva ni pomembno. Ker gre torej v obravnavani zadevi za prenos dejavnosti med M.H. s.p. in toženo stranko, se v smislu 73. člena ZDR šteje za delodajalca prevzemnika tožena stranka, nanjo pa so prešle pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožnica na dan prenosa pri M.H. s.p. kot delodajalcu prenosniku.

Da omenjena Direktiva velja tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja, je bilo že navedeno in so zato pritožbene navedbe o drugačnem zaključku neutemeljene. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1966) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).