Jedro

Tožnica je torej tožencu dne 25. 4. 2013, ker je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, enako kot ostalim delavcem, plačala regres za letni dopust v celoti. S tem, ko je tožencu delovno razmerje dne 7. 5. 2013 prenehalo, je odpadla podlaga za plačilo regresa za letni dopust nad sorazmernim delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo plačilo preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 370,26 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2018 do plačila (točka I izreka) in pravdnih stroškov tožnice v višini 71,40 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje pravdne stroške (točka III izreka). S sklepom je tožencu naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožnice v višini 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo in zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da tožnica v tožbi ni navedla materialnopravne podlage za svoj zahtevek. Tožencu je dne 25. 4. 2013 iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 plačala 783,66 EUR bruto oziroma 572,07 EUR neto. Plačilo je izvedla prostovoljno pred zapadlostjo toženčeve terjatve. S tem je ravnala v skladu z načelom v korist delavca. Če bi počakala s plačilom do zapadlosti, bi lahko upoštevala dejstvo, da je tožencu v vmesnem času delovno razmerje prenehalo. Do prenehanja je prišlo na podlagi odpovedi, pri čemer je tožnica že pred plačilom regresa vedela za razlog za podajo odpovedi, ki se je zgodil 4. 3. 2013 in se je tedaj tudi tožnica z njim seznanila. Navedena dejstva kažejo, da tožnici ni bilo treba dne 25. 4. 2013 tožencu plačati celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, če ga je, je ravnala v skladu z načelom v korist delavca. Plačanega dela regresa za letni dopust za leto 2013 ne more utemeljeno zahtevati nazaj po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pravna podlaga za plačilo regresa ni odpadla s podajo odpovedi, saj prenehanje delovnega razmerja ni v vzročni zvezi s plačilom regresa za letni dopust za leto 2013. Tožnica je plačilo izvedla dne 25. 4. 2013 in je njena terjatev zastarala. Načelo v korist delavca delodajalcu preprečuje, da bi morebitne preveč plačane pravice iz delovnega razmerja zahteval od delavca nazaj. Delavcu, ki takšne pravice sprejme, mora biti zagotovljeno pravno varstvo. Določbe delovnega prava so specialne in izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o neupravičeni obogatitvi. Zaradi zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o plačilu pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču toženec predlaga, da izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep spremeni in zahtevek zavrne oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na pritožbo odgovarja. Prereka toženčeve navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je odločitev glede na podano dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

6. Toženec v pritožbi protispisno zatrjuje, da tožnica v tožbi ni podala pravne podlage, po kateri uveljavlja zahtevek za vračilo preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2013. Tožnica je pravno podlago navedla, in sicer določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj), pa tudi če je ne bi navedla, to ne bi pomenilo, da tožba ni popolna (ali da zahtevek ne more biti utemeljen). ZPP namreč v tretjem odstavku 180. člena določa, da vzame sodnik v postopek tožbo tudi tedaj, če tožeča stranka v njej ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.

7. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka pravilno odločalo na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa nastanek obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve dosežene koristi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pravilno je kot neutemeljen zavrnilo toženčev ugovor zastaranja, pri čemer je upoštevalo splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in določbo prvega odstavka 336. člena OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Tožnica je imela pravico terjati vrnitev preveč plačanega regresa za letni dopust za leto 2013 šele po tem, ko je tožencu delovno razmerje prenehalo, ko je torej podlaga za njegovo plačilo odpadla, ne pa že takoj, ko je regres za letni dopust za leto 2013 plačala. Pravna podlaga za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 je odpadla 7. 5. 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to je bilo na dan, ko je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo. Naslednjega dne 8. 5. 2013 je začel teči zastaralni rok in do vložitve tožbe dne 4. 5. 2018 ni potekel. 8. Toženec je, kot tudi sam navaja v pritožbi, dne 25. 4. 2013 prejel plačan regres za letni dopust za leto 2013. Tožnica mu je regres za letni dopust plačala v celoti, pri čemer mu ga je v tej višini plačala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je imel toženec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pri tem je upoštevalo vsebino okrožnice št. ... z dne 11. 4. 2013, ki je urejala plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 pri tožnici in je določala, da se vsem delavcem izplača regres v višini minimalne plače 783,66 EUR bruto.

9. Četudi je tožnica že pred plačilom regresa za letni dopust za leto 2013 uvedla postopek odpovedi oziroma, kot izpostavlja toženec v pritožbi, četudi je za razlog za podajo odpovedi izvedela dne 4. 3. 2013, ko se je ta zgodil, to ne pomeni, da so bili že takrat izpolnjeni pogoji, da bi tožencu plačala le sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 oziroma da ni bilo podlage za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v celoti. Tudi dejstvo, da je tožnica regres za letni dopust za leto 2013 vsem zaposlenim, vključno s tožencem, plačala pred zapadlostjo, ne pomeni, da v primeru kasnejšega prenehanja delovnega razmerja ne bi imela vrnitvenega zahtevka. Predčasno (pred zapadlostjo) plačilo nima takšne posledice.

10. Tožnica je torej tožencu dne 25. 4. 2013, ker je bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, enako kot ostalim delavcem, plačala regres za letni dopust v celoti. S tem, ko je tožencu delovno razmerje dne 7. 5. 2013 prenehalo, je odpadla podlaga za plačilo regresa za letni dopust nad sorazmernim delom. V skladu s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1, ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje (prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 142/2015 z dne 8. 3. 2016), ima delavec, ki mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, to pa upoštevaje četrti odstavek 131. člena ZDR-1 pomeni, da ima pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust. 11. Tožnica na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ utemeljeno od toženca zahteva vrnitev zneska nad sorazmenim delom regresa za letni dopust za leto 2013. Toženčevo pritožbeno zavzemanje za uporabo načela v korist delavca ni utemeljeno. Res je sicer, da bi tožnica tožencu lahko plačala višji znesek regresa za letni dopust, kot je predpisan (po prvem odstavku 131. člena ZDR-1 v višini minimalne plače oziroma po četrtem odstavku 131. člena ZDR-1 v zvezi s 161. členom ZDR-1 sorazmerni del), vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. Tožnica je tožencu regres za letni dopust za leto 2013 plačala nad sorazmernim delom, ker je bil v času izplačila v delovnem razmerju za nedoločen čas, kasneje pa mu je delovno razmerje prenehalo.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).